|
Filozofska fakulteta
Univerze v Ljubljani |
Vseeno pa so ustvarjalci poskušali prikazati čim bolj verno podobo zgodovine. Mnogi so intenzivno preučevali zgodovino tudi po več let. Največkrat so študirali sodobne zgodovinopisce, ki pa so spet po svoje preinterpretatirali vire. Nekateri so preučili tudi nekaj virov (na primer Detela Piccolomija, Behaima, Hinderbacha79). V Pegamu in Lambergarju se je Detela naslonil celo na ljudsko pesem. Ustno tradicijo sta preoblikovala tudi Urbančičeva v Očetovi kletvi in Kočevar. Ljudsko izročilo pa je tako in tako stalno podvrženo sprotni aktualizaciji zgodovine.
Čisto brez vpliva pa ilirizem vendarle ni bil. Za to je poskrbel Ferdo Kočevar–Žavčanin. Svoj panslavizem pa ni sprostil skozi vsebino Mlinarjevega Janeza. Celo nasprotno. V najznamenitejših navedkih, ki jih je položil na jezik sicer madžarsko govorečemu Ivanu (?) Sibinjanu (Hunjadiju), poudarja različnost Slovencev in to sredi Beograda.
„To su Slovenci“ – je djal svojim vitezom ampak skozi jezik povesti. „Vidite jih tamo, kjer se ona prašina vali. Poznam jih na njihovih bronastih čeladah i na njihovem jedernem ukanju, ktero je uže marsikteru vojsku prestrašilo. Slovenci, pod celjskim grofom Ermanom, su večidel kod bugarskoga – Nikopolja svoji hrabrosti pogina rešili celu ogersko armadu. – Sdaj nam se ni treba več skrbeti; zmaga nam je gotova! Poznam jih kakšni su to junaki. Kamor Slovenec vdari se reče da izd?! Kako bi pa tudi graf Urh tako mogočen bil, da ne bi imel Slovencev.“81Odstavka razkrivata tudi Kočevarjevo naklonjenost ilirizmu. V jeziku kar mrgoli besed in izrazov, ki jih ne najdemo ne v hrvaškem, ne slovenskem slovarju, ampak so posledica stopitve obeh jezikov. Jezik in vsebina sta potemtakem v določenem neskladju. Vendar to bralcev ni kaj prida motilo, saj je postala povest uspešnica in doživela do leta 1923 še pet ponatisov. Povsem drugače je Mlinarjevega Janeza prebirala uradna (elitistično nastrojena) kritika, ki se ni in ni hotela sprijazniti z njeno popularnostjo. Svoj gnev je utemeljevala čisto drugje, tam kjer je bilo najlažje, namreč pri jeziku. Toda tega so že prvi ponatisi dovolj dobro redigirali.„Ako jih je ravno mala pešica“ – je večkrat rekel - „su mi vendar ljubši kakor polovica ostale vojske. Vsi su, pravi junaki bez iznimke, v boju nepremakljivi kakor zid. Nisu zastonj slovenske krvi!“82
Sunki ilirističnega gibanja so bili spet močnejši ob koncu devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja.83 Toda slovenske kulturne srenje se niso preveč dotaknili. Tudi slovenske povesti o Celjskih grofih s konca stoletja so se ilirizmu izognile. Rahla sled bi lahko bila le simpatija do Katarine Branković, vdove po knezu Ulriku II., v Pegamu in Lambergarju, Velikem grofu in Zadnjem grofu celjskem. Ni izključeno, da Katarina predstavljala slovansko opozicijo nemškemu možu. Bolj verjetno je, da gre za – v slovenski literaturi skoraj standardno – poveličevanje lika matere in nebogljene žene.
Iskreno spoštovanje in zaupanje je imelo korenine v večstoletni prisotnosti Habsburžanov v slovenskem prostoru. Prav njihov pojav in predvsem konsolidacija pa je v veliki meri povezana s Celjskimi grofi. Do izumrtja moške linije celjske rodbine so Habsburžani dobili deželnoknežji naziv v vojvodinah (deželah) Štajerski in Kranjski (1278). Kranjsko je Rudolf Habsburški že leta 1279 zastavil tirolsko-goriškemu grofu Majnhardu, v zameno pa v fevd dobil vojvodino Koroško. Po izumrtju majnhardske linije goriških grofov 1335 so deželnoknežno oblast na Kranjskem in Koroškem neposredno prevzeli Habsburžani. Vendar je bila njihova deželna oblast v pridobljenih še nestabilna, formalna in v praksi neizvedljiva. Dokončno konsolidacijo v notranjeavstrijskih deželah so Habsburžani dosegli postopoma z nakupi posestev, s porokami in dednimi pogodbami s plemiškimi rodbinami tega prostora. V šestnajstem stoletju so Habsburgi podedovali še Zadnjo grofijo Goriško85 in postali suvereni vladarji vseh štirih dežel s slovenskim življem.
Celjani so pri habsburškem prodoru v resnici odigrali pomembno vlogo. Njihova politična moč je temeljila na surovi sili, vojaštvu. Tega pa Celjani ne bi uspeli zbrati, če ne bi imeli zadosti blaga. Njihovo bogastvo so predstavljala obširna posestva v vseh štirih deželah, ki so jih v treh stoletjih nabrali z raznimi vazalnimi in dednimi pogodbami in porokami. V petnajstem stoletju so poskušali ustanoviti posebno deželo celjsko in s tem prekiniti strjenost habsburške državne oblasti v vzhodnoalpskem prostoru. Iz svoje dežele bi Celjani najbrž poskušali prevzeti habsburške privilegije v sosednjih deželah, s tem pa bi ošibili tudi habsburško kraljevo in cesarsko oblast. Obrnilo pa se je tako, da so Celjani izumrli, za njimi pa so dedovali prav Habsburžani. S celjsko dediščino so se tako deželni knezi v slovenskih deželah odločilno okrepili.
V slovenski zgodovinski povesti o Celjskih grofih je – v skladu s tradicijo – prevladal odklonilen odnos do Celjanov. Kljub temu pa slednji v nobeni povesti niso čisto brez pozitivnih lastnosti. Junaštva jim ne odvzema niti prohabsburški Detela ali antiaristokratski Hudales. Kočevar je Urhovo junaštvo uspel združiti z njegovo moralno pokvarjenostjo. Ponekod so Celjani prikazani izrazito pozitivno (Zadnji grof celjski), v novejših delih pa sploh niso (dovolj jasno) ovrednoteni.
Negativno podobo Celjanov je podedoval tudi Fran Detela. Vzroke za to ne gre iskati le v ljudskem izročilu in simpatiji do procesarske katoliške politične struje, ampak najbrž še v Detelovem izboru virov o Celjskih grofih, ki jih je preštudiral za svoji literarni stvaritvi. Med drugimi je preučil Piccolomija dela, vendar ni jasno katera.
Ulrikov boj za ogrsko kraljevo namestništvo, ki ga je Detela popisal v Vélikem grofu, popisujejo vse Piccolomijeve kronike. Najprecizneje se ga dotikajo Historia Australis, Historia Bohemica in Commentarii rerum memorabilium. „Vloga Ulrika pri uporu Avstrijskih stanov in izročitvi Ladislava je /v njih/ ocenjena negativno.“86 Enej Silvij Piccolomini, poznejši papež Pij II., je bil namreč štirideseta in začetek petdesetih let petnajstega stoletja tajnik svetega rimsko-nemškega cesarja Friderika III. Habsburžana. V boj za namestništvo je bil torej neposredno vpleten.
Ulrik II. Celjski v zgodovinskem romanu Véliki grof ni ožigosan neposredno. Detela je odpor do zadnjega Celjana uresničil dosledno – z njegovimi dejanji, s komentarji, ki ta dejanja spremljajo in konstelacijo oseb. Literarnih oseb v romanu kar mrgoli. So pa dveh pokolenj; moralno neoporečni in nasploh fizično privlačni so na strani Friderika III., medtem ko so pokvarjeni Ulrikovi pristaši. Med prve spadata v prvi vrsti lepa, nedolžna Kornelija in pogumni Vilijem Vranjebrdski, tudi vročekrvni Cahej, kovač Urban, dobrodušni baron Ungnad. Negativce zastopajo bahač Boštjan, zviti doktor Lenart, spogledljiva Kornelija Holzer in stiskaški jud Abraham.
„[P]onosnemu in drzovitemu“87 grofu Urhu (Ulriku) Detela sicer ne odreka vladarskih in junaških odlik, ga pa moralno popolnoma očrni. Največji – to je izvirni – greh je bil seveda že sam upor proti svetemu rimsko-nemškemu cesarju. Revolta je alfa vseh Ulrikovih predrznosti; iz nje izhajajo vse druge pregrehe, ki (krščanskemu) človeku ne tedaj ne pozneje niso pristajale. Grof in knez je najprej nečistoval s Kornelijo, ženo svojega bližnjega Filipa Holzerja. Amoralnost je stopnjeval najprej z zvitim laganjem zaslepljenemu podložniku, kronal pa jo je z naročilom njegovega umora. Grešnika je kasneje – za razliko od Habsburžanov, ki še danes dobro živijo – „zadela /…/ usoda in izdihnil je silno svojo dušo pod ogrskimi meči v Belem Grádu. Ž njim je izumrl slavni celjski rod.“88
Grofu prav nič podobna je njegova soproga iz rodu srbskih despotov, knezov Brankovićev. Katarina je „lepa in ponosna kakor Junona,“89 hkrati pa še sramežljiva, zvesta in pobožna. Urh se do nje obnaša na moč prijazno in pokroviteljsko, vendar že v naslednjem trenutku zvestemu nadkonjarju Rožekarju naroči ugrabitev nedolžne Kornelije.
Katarina je ena izmed oseb romana, ki ji Detela ni pripisal politične opredelitve. Ulrika ljubi kot zvesta soproga in ne kot zagovornica velikoceljske ideje. Z moralnimi in s fizičnimi kvalitetami tradicionalnega90 bralca kvečjemu opozarja na Ulrikovo pokvarjenost, s tem pa avtomatično favorizira Habsburžana. Podoben ji je Vit Lazar, mladenič slepo zaljubljen v viteški ideal. Kljub spoznanju, da ga je grof prevaral, zanj žrtvuje življenje. Z junaško smrtjo pri bralcu vzbudi sočutje, predvsem pa še globljo nesimpatijo do Ulrika.
Sklepati moremo, da je hotel Detela roman napisati v čim bolj profesionalni nameri. Trudil se je, da bi oba politična nasprotnika pokazal v njunih slabih in dobrih lastnostih.91 Prav ganljiv postane Ulrik ob srečanju z otrokoma in ob novici o smrti zadnjega moškega potomca. Friderik je po drugi strani moralno neoporečen, a dolgočasen in predvsem praznoveren.
Prikrito se Detela na habsburško stran postavi tudi v Pegamu in Lambergarju. Moški potomci Celjske rodbine so v času povesti že pokojni. Spopad se odvija med Ulrikovo soprogo Katarino Branković, njegovim vojaškim poveljnikom Janom Vitovcem in Friderikom III. Habsburškim. Vitovec, ki je v narodni pesmi imenovan Pegam,92 je sprva navidezen zastopnik Katarininih interesov. Kmalu pa se pokaže, da gleda le na svoj blagor. Friderikove interese zastopa kranjski deželni plemič, ministerial Krištof Lamberg. Toda Detela je – kljub naslovu – v središče povesti postavil mladega oskrbnika Lambergovega gradu Črnela, Gregorja. On je pravzaprav glavni branitelj Habsburžanov (in tudi zakonite pravne ureditve).
Na eksplicitnejšo prohabsburško naravnanost je Detela pokazal že kar v prologu, ko je s Prešernovimi besedami v isti koš pom?tal „krvavi punt /…/, boj Vitovca in ropanje Turčije.“93 Izognil se ni niti – že iz prvega zgodovinskega romana znani – „pretiran[i] idealizacij[i] nastopajočih oseb,“94 tudi zgodovinsko izpričanih. Krištof Lamberg je označen za „[n]ajhrabrejšega viteza na Kranjskem,“95 medtem ko je Jan Vitovec „volk in lisjak v jedni koži.“96
Zanimivi pojavi Detelove povesti sta Katarina Branković in Ostrovrhar. Četudi sta zastopnika protihabsburške politike, ju ne moremo enačiti z nesimpatičnim Vitovcem. Že res, da je Katarina častihlepna in malce preračunljiva. A po drugi strani je pametna, lepa in ima močno razvit čut za celjsko deželno ter rodbinsko politiko. Njeno obnašanje nam vseskozi daje čutiti, da se zaveda končne pomiritve in poklonitve Habsburžanom. S tega stališča so morda njena prizadevanja za celjsko dediščino narodnovzpodbudna, pač v maniri pridobivanja nacionalnega kapitala – in z njim povezane narodne samozavesti. Elementa torej, ki je tako zelo prisoten pri pomembnejših slovenskih piscih daljše proze devetnajstega stoletja.97
„Treba ga je videti v boji, /…/ da se vé, kolika opora je bil Albrehtu in kolika je zdaj Vitovcu. Vojaštvo ga vse obožava, mené, da je nezmagljiv; in res ima tako čarobno moč njegova neprestrašenost, da mora ujunačiti največjega strahopetca. A kakor je strašen v boji, tako mil in prijeten je v družbi. Kjer je on, tam je veselje in kratek čas, in jaz ne pozabim nikdar lepih dni, katere sem preživel z njim.“98Toda po drugi strani je tako kot Mlinarjev Janez tudi strahopetec.99
„A nagiblje ga, kakor mislim, na Vitovčevo stran le strah, da mu cesar ne odpusti prejšnjega vedenja; kajti se je bil grozil Ostrovrhar proti vojvodu Albrehtu, da mu izroči brata cesarje živega ali mrtvega; in res bi ga bil nekoč kmalu ujel.“100Kljub verbalni in bojni dinamičnosti ostaja Janez Ostrovrhar pasiven junak, saj ne stori ničesar, da bi premagal strah, ki ga odteguje resničnim zaveznikom.101 Šele v krogu slednjih bi lahko poskrbel za udejanjenje vseh svojih junaških potencialov. Poroko z Ano Lamberg na primer. Kaj več o njunem razmerju iz povesti ne izvemo, določna je le Anina močna zagledanost v silaka. Slednjemu je – sodeč po nekaterih indicih – zveza z Ano gotovo imponirala. Toda njegov strah pred cesarjevo kaznijo je bil močnejši. Pa tudi usodnejši – pripeljal ga je do obsodbe na smrt z obglavitvijo. Za perspektivnejši konec je morala zatorej poskrbeti Ana. Poskusu snubljenja družinskega prijatelja in cesarjevega zaveznika barona Ravbarja se je že na začetku uprla ter jasno izrazila željo po zvezi s prvim zaročencem, z Ostrovrharjem. Po bratovem posredovanju je bila Aničina želja uslišana – obsojenec je bil pomiloščen, zraven pa so mu vrnili še zaplenjena posestva. Ponovno se je zaročil z Ano, s Krištofom pa znova prijateljeval. Ne samo, da je Ana Ostrovrharju rešila življenje, omogočila mu je nadaljevanje rodu, kar je bilo za plemstvo zelo pomembno, in pridobila gotovo bogato doto.
Take, v slovenski literaturi malce osamljene podobe Celjskih grofov, se je z Gospo s pristave lotil – tudi ožjemu literarnozgodovinskemu občinstvu – manj znani pisatelj Ivan Janežič. Zgodovinski roman je njegovo edino avtorsko leposlovje. Izhajal je pod psevdonimom Ivan Kraljev 1894. leta v Domu in svetu. Osrednja junakinja je sicer Virida, hči cesarskega namestnika v Lombardiji Barnabe Viscontija in soproga nadvojvode Leopolda III. Habsburžana. Pokopana je v cistercijanskem samostanu v Stični. Slednje je najbrž tudi botrovalo, da jo je Janežič – ki se je rodil v Šentvidu pri Stični – v romanu ponovno obudil.102
Od Celjanov se v romanu pojavljata Herman II. in Ulrik I. Ni čisto jasno ali je Herman, ki se je konec 1363 ali 1364 udeležil viteškega turnirja v Milanu, istoveten Hermanu II., kasnejšemu kranjskemu deželnemu glavarju in svaku cesarja Sigismunda Luksemburžana. Manj verjetno je, da je hotel Janežič upodobiti njegovega očeta Hermana I. Le-ta je moral biti takrat že precej postaran in nikakor ne „krasen mladenič,“ ki so mu „dolgi svetli lasje /…/ v kodrih vihrali izpod bleščeče se čelade po širokih plečih“ in so se „njegove oči /…/ iskrile pod naličnikom.“103
Herman je v romanu vseskozi lojalen svojemu fevdalnemu gospodu – najprej Albrehtu III. (s kito), za njim Leopoldu III. in Albrehtu IV. Najbolj zanimiv je Hermanov odnos do Leopolda; čeprav ga osebnostno vseskozi diskvalificira, pa do konkretnega spora z njim nikoli ne pride. Mogočni Celjan se ga raje izogiba.
Branilec habsburških (to je formalnopravnih) interesov v katoliškem taboru konec devetnajstega stoletja ni mogel biti nosilec negativnih tendenc. Še posebej ne, ker je „zgodovinska povest aktualizacija zgodovine“ in „obenem inštrukcija za bodoče zgodovinsko obnašanje naroda.“104 Herman II. Celjski (in Volk Turjaški) „sta bila izredno hrabra junaka.“105 Na račun poguma jima je bila v mladosti oproščena marsikatera grobost, saj „sta skoro vsak dan napravila kako predrzno spletko ali zabavo.“106 Še več, potem ko ga je „[v]ojvoda Rudolf /…/ prijazno zahvalil“ si je Herman sredi boja drznil pokarati celo vojvodovega brata „naj krepkeje poprime.“107 Kulminacijo predrznosti pa je dosegel potem, ko je „tako drzno pogledal knežno /…/, da se ga je kar ustrašila.“108
Toda Hermanova zaletava mladost je minila in njegov značaj je dozorel. Pri bralcu si je začel nabirati dodatne simpatije s spremenjenim odnosom do kneginje. S plemenitim pokroviteljstvom nad po krivici marginalizirano Virido namreč. Ta se je z mladostno častihlepnostjo bliskovito povzpela na graški dvor. A vzpon je prekinila Leopoldova smrt. Padec je bil še silovitejši kot vzpon. Tedaj „[s]poznala je Virida, da bíje tu pod trdo skorjo [Hermanovo] najblažje moško srce, srce, ki se ni uklonilo veličanstvu in sijaju, ne mogočnosti in sreči, pač pa mehkemu sočutju v njeni nesreči, v nedolžnosti in ponižnosti.“109 Herman, ki mu številna literarna in zgodovinopisna dela pripisujejo veliko pokvarjenost, se je po viteško zavzel tudi za Viridino preganjano hišno, deviško Lenko. Silo ji delal laški kvaziaristokrat (prevarant) Rovigo. Na koncu se izkaže celo, da je Rovigo „prihajač preprostega stanú in vrhu tega – judovske vere.“110 Smrt za zakrknjenega krivoverca je kruta, toda – po Janežičevem prepričanju – pravična: obešanje na vislicah.
Nasploh si Janežičev Herman večkrat privošči lokalpatriotične izpade, največkrat prav na račun Rovigovih rojakov. Zakaj „Lahi so bili silno živahni in /so/ zahtevali marsikaj, da je Celjskemu kar uhajala potrpežljivost in je že stiskal pest.“111 A slednji se je maščeval zelo prefinjeno – z minimalizacijo vsega italijanskega je poveličeval Štajersko in Kranjsko. Občutljive Italijane sta gotovo bolj bolela Hermanova diskvalifikacija njihovega ženstva in njegovo očitanje stiskaštva, kot poraz na domačem viteškem turnirju.
Herman II. Celjski je v Janežičevem zgodovinskem romanu prikazan s simpatijo. Nastopa kot stranska oseba, a kljub temu izraža nekatere pomembne avtorjeve ideje. V ospredju je vsekakor njegovo junaštvo in viteško obnašanje do nežnejšega spola, zanemarljiva pa ni niti njegova pripadnost rodni grudi. Vse pa izvira iz njegovega priznavanja habsburške fevdalne nadrejenosti, ne pa tudi superiornosti. Zalo izrazito aktualno noto nosita tudi antisemitizem in italofobija.
„Ko sem zvedel na Dunaji žalostno vest, da je Bog mojega drugega, zadnjega sinčka poklical v večnost, zvijal sem se celó sam bolesti, ki mi jo je prizadjala ta izguba, kakor črvič v prahu, kojemu preti nevarnost, da ga potepta kaka neusmiljena noga. Hotel sem pobegniti z Dunaja, pa nisem si upal niti za nekaj tednov /…/ Bila je huda žrtva za sijajnost in svetlost mojega imena.“112Novico o smrti naslednika je porabil tudi Detela, a je ob njegovem Ulriku izzvenela precej manj tragično.„Ulrik je stal nekaj časa ves potrt; okoli usten se mu je brala bolest, in v očeh, ki niso pretakale izza mladih let nikoli več solza, iskrile so se velike kaplje in se spuščale po – velikih licih.“113
„Umrl je tedaj Ulriku celjskemu zadnji otrok. Bilo mu je to skeleča rana, pa dogodljaji, ki so se imeli goditi ter vršiti na ogerski meji, zamotili so ga večkrat, da ni mislil na svojo bridko izgubo.“114
„‚Torej sem jaz zadnji svojega rod?,‘ rekel je Ulrik otožnim glasom.“115
„Zlasti od tedaj, ko mi je nebo pobralo jedinega moškega potomca, od kar vem, da pokopljejo z menoj zadnjega celjskega grofa, imam le jeden smoter pred očmi: moje ime mora biti zapisano v svetovni zgodovini, ki naj svetu pove, da je bil zadnji grof celjski tudi največji, najmogočnejši!“ (Poudaril B. K.).116
„Kakor strela z neba je udarila novica korenjaškega moža. Na stol se je zgrudil in iz širokih prsi se je izvil bridek stok. Nem je zrl dolgo v bele stene. ‚Kazen!‘ mu je šepetal neki notranji glas. ‚Ha, babja vera!‘ se je zakrohotal, planil pokonci in jel naglo hoditi sem in tja. ‚Zadnji sin, edini sin!‘ je govoril polglasno, dokler ni prišlo poročilo, da ga pričakuje kralj Ladislav“ (Poudaril B. K.).117Iz Hribarjevih citatov je mogoče opaziti tudi Ulrikovo monumentalnost. Pa ne samo telesne lepote in spretnosti, ampak tudi duhovne veličastnosti. Slednja manjka Detelovemu Ulriku, da bi zares postal (literarni) junak. Razdalja med njim in avtorjem je prevelika. Deteli so bili Habsburžani kot (kranjski) deželni knezi in (avstro-ogrski) cesarji veliko bližje, saj je z njimi posredno srečeval praktično vsak dan. Izumrli štajerski Celjani, s katerimi nikoli ni imel pristnejšega stika, v njegovih zgodovinskih povestih – razumljivo – niso imeli nikakršnih možnosti.
Prav ta navezanost, prizadetost je opredeljevala Hribarja. V času izida je živel in ustvarjal v okolici, kjer Celjani nikoli niso bili obravnavani izrazito negativno. Nasprotno. Še celo godilo jim je, če je kdo omenil njih ali njihova junaštva. Nenazadnje so nosili ime ožjega prostora, kjer so živeli.118 Z njimi so se identificirali v boju s kranjskim kulturnim hegemonizmom v devetnajstem stoletju. Ni naključen Hribarjev uvodni odstavek v povesti, ki povzdiguje mesto Celje, središče savinjske regije (krajine) že od davnine.
„V slovenskem delu Štajerske, kjer se druži potok Voglajna z zelenimi valčki tople Savinje, nahaja se na strmi, visoki skali starodavna razvalina Zgornjega Celja, podrtina v pravem pomenu besede, ki se približuje svojemu koncu. Ob njenem vznožji se razprostira lično mesto Celje, ki je nastalo že v isti dobi, ko so gospodarili še mogočni Rimljani, posebno tudi po naših krajih. Lepa starost je to, na katero je prijazno mesto ob Savinji lahko ponosno; marsikatera, raznovrstna osoda je je doletela. Bilo je priča, kako je nekako narastel in nastal na sivi skali nad njim grad, v katerem je gospodovala jedna najmogočnejših plemskih rodovin avstrijskih, in svedočilo je, kako je preminilo vse življenje in bogastvo v bliščečih prostorih gradú, in končno zré, kako prepereva in razpada prvotno sicer močno zidovje.“119Hribarjevemu Ulriku so na račun regionalizma dovoljeni marsikateri moralni prestopki, pa zato bralcu ni nič manj simpatičen. Še zlasti ne, ker se ve, da je zadnji med Celjani. Detelov Ulrik si kaj takega ne more privoščiti, kajti njegov ugled je že v predispoziciji odklonilen. Vsaka hiba ga le še nadaljnje poslabša. Ravno zato je njegova smrt in nasploh izumrtje Celjskega rodu pri Deteli zaslužena kazen in ne nesrečni splet okoliščin ali pokvarjenost Madžara Hunjadija.
Sicer pa Ulrik v Zadnjem grofu celjskem vzpostavlja določeno samorefleksijo, s katero pred sabo in bralcem opravičuje svojo častihlepnost. Priznanje velja namreč med ljudstvom že od nekdaj za pol oprostitve. V tej smeri teče poslovilni pogovor med Ulrikom in Katarino. Slednja očita soprogu častihlepnost in nenehno odsotnost z doma. Po premisleku ji mož odgovori.
„Veliko je resničnega, kar si mi rekla, /…/ vendar ne morem opustiti poti, katero sem začel hoditi. Moj oče me je silil v to – z besedo in z vzgledom, in pri tem ostanem; prestar sem že, da bi svoje misli in želje predrugačil. Mene samega muči to častihlepje, brez prenehljeja me mika, vleče in žene neka skrivna moč do slave in moči.“120Hribar je uporabil še druge sredstva, da bi se bralec čimbolj poistovetil z (pozitivnim) Ulrikom. Njegov odnos do družinskih članov je naravnost brezmadežen, sploh do žene in otrok. Tudi v odnosu do sorodnika Ladislava Posmrtnika govori iz Ulrika čista dobrota. Poleg tega so Celjanovi nasprotniki prikazani kar se da odklonilno. Na ozadju njihovih napak toliko sijajnejše učinkujejo Ulrikove vrline. Detela je ta model obrnil – pri njemu so črni Celjani, beli pa Habsburžani. Nekaj k popularizaciji Hribarjevega Ulrika pripomorejo tudi njegovi ambiciozni, elitistični samogovori.
Ob takem Ulriku seveda tudi drugi člani Celjske rodbine ne morejo izpasti negativci. Friderik je sicer dobrodušen častitljiv starček, ki za snahine želje nima preveč posluha. Toda njegova usta bruhajo silne besede, ki regionalno osveščenega bralca prav gotovo razdražijo.
„Take besede pristojajo Celjanu; ta rodovina ni stvarjena samo zato, da bi se zadovoljila jedino z mirom v ožjem krogu, da bi se le varovala, kar je pridobila in ustanovila cela vrsta naših razumnih, razboritih prednikov; zlate zvezde v modrem polji našega grba niso brez pomena; one nas svarijo in vzpodbujajo: vrhunec slave in moči bodi naš smoter[.] Ako nam kaj izpodleti, to nas naj ne straši, in kdor združi srčnost in hrabrost z razumnostjo, kakor ti, moj sin, doseže gotovo svoj smoter!“121Katarina Branković je v Zadnjem grofu celjskem ljubeča mati in soproga. Podobna je Katarini iz Vélikega grofa. Nobena od njiju se ne peča s politiko. Kasneje – v Pegamu in Lambergarju – jo je Detela spreobrnil v strastno politikantko. S tem ji je odvzel avreolo svetosti, ki jo je uživala kot mati in žena v Vélikem grofu (in kasneje tudi Zadnjem grofu celjskem). Kajti politika pokvari vsakega, še tako dobrega človeka. Slednje se pri Hribarju izogiba tudi Vitovec. Raje se posveča vojaškim poslom, ki jih najbolje obvlada. Pisatelj mu zato pripiše same dobre lastnosti – modrost, pogum in zvestobo gospodarju.
Zadnjega grofa celjskega lahko primerjamo tudi z Janežičevim Hermanom. Oba sta namreč viteza, svojevrstna junaka, vplivneža. Oba sta prikazana s simpatijo. Vzroke za naklonjenost junakoma sta avtorja iskala različno. Janežič jih je našel v pravičnosti deželnega glavarja, predvsem pa v Hermanovi podpori glavni junakinji. Hribarju so pri povzdignjenju Ulrika botrovala predvsem lokalpatriotična čustva.
Dragotin Hribar je v slovensko literaturo vpeljal novo vrednotenje Celjskih grofov, saj jih ni več presojal v razmerju do Habsburžanov, ampak v luči deželne oziroma lokalne pripadnosti. Zelo površinsko se je dotaknil tudi tragičnosti njihovega izumrtja.
Med samostani in Celjskimi grofi ni neposredne povezave; v Hudalesovi in Detelovi pripovedi se pojavlja samostan v zvezi z bojem za celjsko dediščino, medtem ko gre Ilaunigu za slikanje podjunske lokalne krajine in zgodovine, ki s Celjani nikoli ni bila tesneje povezana. Janežič je postavljal stiško opatijo vedno v razmerje do Viride, nikoli do Hermana II. Celjskega.
Tisto, kar povezuje vse štiri pripovedi, so dobri redovniki. Ti so ponekod reprezentativni vzorec za vse menihe in samostane ali celo sveto Cerkev nasploh. Včasih – pri Hudalesu – so izrabljeni za obračun z nevladajočo (kritično) politično ali družbeno možnostjo.
Nič presenetljiva ni simpatija, ki jo do stiškega – sam ga imenuje zatiškega – samostana v Gospe s pristave kaže Ivan Janežič. Razloga za to sta vsaj dva; prvi je gotovo njegova pokrajinska domoljubnost. Rodil se je namreč v Šentvidu pri Stični, samostanu bližnji vasi. V mladosti je moral biti s stik s samostanom zelo pristen, čeprav je bil ta zaprt že od časa Jožefa II. Toda med ljudstvom je bil spomin na samostanske brate gotovo še zelo živ. Še pomembnejša za Janežičev pozitiven odnos do samostana je izbira duhovniškega stanu, ki je a priori implicirala zavezništvo s cerkvenimi ustanovami.
Stični in Pristavi je avtor v romanu odmeril zadnja štiri poglavja. Glavna junakinja Virida je do tedaj že prestala vse pomembne življenjske preizkušnje. Blišč in beda sta se umaknila življenjski modrosti in zrelosti. Ostala ji je le peščica prijateljev, ki so ji v hudih preizkušnjah stali ob strani. Najbolj imenitna sta bila gotovo oče Peter in Herman II. Celjski. Bližina pobožnemu stiškemu redovniku – v Gradcu na nadvojvodskem dvor še svetnemu duhovniku, z že takrat neomejenim zaupanjem v božjo previdnost – je pretehtala pri odločitvi o preselitvi na Pristavo. Misel na brutalno razžalitev vzgojitelja svojih otrok na graškem dvoru, ji je še težila dušo. Olajšati si jo je hotela z donacijami stiškemu samostanu. Predvsem pa z bližino idolu, očetu Petru. Hvale na račun tega pobožnega moža Janežič ne skriva; tukaj je le nekaj odkritih navedkov:
„Gospod Peter je mož na pravem mestu.“122Nagrada ob takem pobožnem karakterju ni mogla izostati že na tem svetu. Oče Peter je postal stiški opat.„Bilo mu je vselej načelo: ‚Gospodu služiti je – kraljevati.‘“123
„O gospodu Petru se je smelo vsekako reči, da je srečen mož. Zibelka mu je tekla na lepem kraju naše Dolenjske. Bil je sin kmečkih starišev, toda nenavadno nadarjen.“124
„Ljudje so očeta Petra res radi imeli zaradi njegove priljudnosti in pristne pobožnosti. Navadno je nekoliko pokramljal z vsakomer, kogar je srečal, in mu povedal kaj koristnega ali tolažilnega.“125
Pomanjkanje kritične razdalje je vidna tudi pri opisih junaštev viteza Hermana.126 Do neposredne interakcije med grofom in samostanom ali katerim izmed redovnikov v Gospe s pristave nikoli ne pride. Hermanova optika je usmerjena na Virido in le preko nje lahko sklepamo na grofovo rahlo naklonjenost samostanu. Še posebej, ker nikoli ne pokaže – ne z besedo, ne z dejanjem – na morebiten odklonilen odnos do redovništva in Cerkve nasploh.
Na moč podobno shemo je ubesedil Ožbalt Ilaunig. Grofa Hermana je zamenjal z grofom in knezom Ulrikom, ki pa je v povesti stranska oseba in ne vstopa v neposredno razmerje s samostanoma. Njegovo distanciranost do meniških redov ne skali niti sprejetje pokvarjenega Ivana Reberčana v celjsko vojsko.
Patri in fratri so v Zadnjem vitezu Reberčanu spet brez izjeme predstavniki dobrega. Spodbude bi lahko bile lokalpatriotične in vzgojne narave avtorja. Materina velika želja je namreč bila, da bi videla sina peti novo mašo. Nekaj časa je obiskoval celo marijanišče (neke vrste malo semenišče), a je kasneje iz njega izstopil. Čeprav je pozneje še simpatiziral s klerikalizmom, pa se v politiko aktivno ni nikoli podal.
Povsem razumljivo je zato idealiziranje koroških samostanskih bratov. Najprej noviciata Lamberta in njegovih avguštinskih sobratov v Dobrli vasi, še bolj pa benediktinca patra Anzelma, ljubezenskega posrednika Manici in Manfredu, ki je na moč podoben očetu (patru) Petru iz stiškega samostana.
„Bil je mož častitljive postave z dolgo sivo brado. Pogled sam je odkrival, da biva v tem svečeniku plemenito, blago srce. Zato ga je pa tudi vsak vzljubil, kdor ga je le enkrat videl. Bil je učen mož in je kaj rad podučeval mlade ljudi, da so znali brati in pisati.“127Fran Detela, prav tako neformalni zagovornik konservativnejše politične in duhovne opcije, je benediktinskemu samostanu v Gornjem Gradu presenetljivo dodelil drugo vlogo. Povezal ga je s celjskim taborom v boju za Ulrikovo dediščino; z vdovo Katarino, še bolj pa z Janezom Ostrovrharjem in z Janom Vitovcem. Habsburžanom nasprotni politični opciji torej.
Temu ustrezno je Detela prikazal samostanske brate. Za priorja je postavil kar Ostrovrharjevega brata Gregorja,128 ki si s svojo brezkompromisnostjo podvrže prelata (opata). Le-ta v imenu gornjegrajskega samostana podpre Vitovčev načrt ugrabitve cesarja. Na svoji strani ima večino redovnikov, razen neodločnega prelata in subpriorja Benedikta. Dobrota slednjega še močneje zažari v opoziciji do pokvarjenih ali zaslepljenih menihov.
Benedikt je pravzaprav pater Anzelm iz Zadnjega viteza Reberčana ali oče Peter iz Gospe iz Pristave. Častitljiv mož, moder, zvest cesarjev zagovornik, ki samega sebe daje v nič in mirno prenaša neprijetnosti bratov menihov. Vede ali nevede posreduje pri spletanju ljubezni med nečakinjo Tajdo in Lambergovim oskrbnikom Gregorjem. Subprior je pravzaprav projekcija Detelovega pozitivnega odnosa do Cerkve.
Toda ne zmeraj. Ko se v samostan preveč zažre samopašnost in nepokornost višjim avtoritetam, ko ne pomagajo nobena opozorila in svarila več, mora priti tudi zaslužena kazen. Ni pomembno ali ukrepa cerkvena ali svetna avtoriteta. Profana oblast v krščanstvu tako in tako izhaja od Boga. Habsburžani so cesarji in vladarji notranjeavstrijskih in drugih dežel po milosti božji. Pravično in spodobi se torej, da Friderik, cesar Svetega rimsko-nemškega cesarstva, udari na gornjegrajski samostan.
„Cesar pa se je jezil v Ljubljani na menihe gornjegrajske in čakal, da se mu pokore. Važen posel ga je zadrževal ondi: ustanavljal je škofijo ljubljansko in pridno dopisoval v Rim kardinalu Eneju Silviju in papežu, in v Dunajsko Novo mesto opatu cistercijanskemu /…/ Prešel je teden, iz Gornjega Grada še ni bilo ne poslanca, ne poročila; čakal je cesar še jeden teden, potem pa mu je pošla potrpežljivost. Zbral je krog sebe veljake kranjske dežele in razložil jim, da je ustanovitev škofovske stolice zagotovljena.“129Kazen je huda: ukinitev samostana in razpustitev menihov. Saj samostanci vendar niso bili moralno in versko sprevrženi, ampak le naravni zavezniki protihabsburške, to je celjske politične možnosti. Prior namreč ne presega svojih pooblastil, ko pravi:
„Da bi bil priznal samostan cesarja za svojega gospodarja, tudi ni res, in nobeden pooblaščenec gornjegrajski še ni prisegel zvestobe. Priznali smo le to, da smo pripravljeni pokoriti se cesarju, ako se spozna on za pravega naslednika.“130Njegovo (začasno) nepriznavanje patronata Frideriku izzveni tudi moralno čisto legitimno. Pravi razlogi za razpust se skrivajo drugje. Detela jih je dobro skril pod površino nepristranskega prikazovanja zgodovinskih dejstev. Te je najprej prikrojil131 osnovni zgodbi, za nje pa skril ljudski odpor do Celjskih in predvsem svojo globoko spoštovanje in priznavanje rodbine Habsburžanov za absolutne vladarje notranjeavstrijskih dednih dežel.
Brez pomena ni niti dejstvo, da je se je ob razpustu benediktinskega samostana ustanovila ljubljanska škofija, prva škofija s sedežem na slovenskem etničnem prostoru. Še več; svojo ekonomsko zalogo je črpala iz posestev gornjegrajskega samostanskega sklada in celjskih posestev.
„In če kaj velja moja beseda pri svetem očetu, /…/ prvi škof ljubljanski bode moj zvesti Žiga Lambergar. Da se bode mogla pa vzdrževati stolica, odkažemo jej dve grajščini iz celjske dedine, Goričane in Gornji Grad.“132Ali gre Deteli samo za prikaz ustanovitve Ljubljanske škofije? Najbrž ne, saj moremo v izrecnem poudarjanju Friderikovega jemanja Celjskim (katerih patronat je bil gornjegrajski samostan) razumeti avtorjev deželni ponos. Njegovo favoriziranje Kranjske na račun Štajerske. Deželni patriotizem je bil namreč za časa rajnke Avstro-Ogrske – ko so bile dežele pravzaprav še politične, gospodarske in upravne enote – še zelo živ. „Če so bili uporni Štajerci proti cesarju, potem je moral rivalski Kranjec potegniti z legitimistično vejo.“133
Oškodavan je tudi dobri pater Benedikt. Res je, da še naprej lahko ostane v Gornjem Gradu, toda ne kot menih, ne kot gornjegrajski dušni pastir. Pristne so njegove solze, ko se poslavlja od sobratov in samostana. Od življenja, ki ga je izbral in dolgo živel. Toda njegovo zaupanje v cesarjevo avtoriteto je neizmerno, zato voljno sprejme razpust. S tem si pridobi nadomestno nagrado – notranje zadoščenje ob srečni ljubezenski zgodbi nečakinje in njenega zaročenca Gregorja, novega poveljnika Gornjega Grada.
Propad benediktinskega samostana v Gornjem Gradu je glavna tema tudi Vrnitve v življenje (1958). Oskar Hudales jo je – času primerno – očistil habsburško-celjskega rivalstva in jo obremenil z ideološkim bojem zoper bolj ali manj namišljenega nasprotnika.134
Kronološki podatki so pri Hudalesu gotovo točnejši kot pri Deteli. Znamenite zgodovinske osebe so v romanu le slikovito ozadje, ki so potrebne, da dogajanje steče naprej. Omenjajo se Friderik II. Celjski, Ulrik II. Celjski, vdova Katarina in Friderik III. Habsburški ter Jan Vitovec; Barbara Celjska celo aktivno nastopi v majhnem prizoru. Nadomestijo jih opat Konrad, pater (kasneje opat) Gašper, gvardijan Gregor, ljubljanski dekan Galus Hlapič, pliberški vikar Sigismund Kure, lavantinski škof Tybold, cesarjev protonotar Sigismund Drexler in sodnik Watl. Pa tudi ti so stranske osebe. Njihova funkcija je falsificirati zgodovino, povesti pa podeliti videz pristnosti.
Glavna junaka sta Florijan Prepadnik in njegov sin Andrej. Njune zgodbi tudi delita roman na dva dela. Sta sumljivo blizu tipičnim predstavnikom večerniškega tipa povesti – dobričini, ki pasivno trpita, namesto da bi nase prevzela odgovornost in ukrepala v skladu s svojo voljo. Namesto šablonskosti, ki je sicer ena od odlik žanrske literature, je izpostavljena informativnost. Poleg tega je Hudales razpad gornjegrajskega samostana izrabil za brezkompromisno nazorsko in politično kritiko Cerkve. Kulminacija nenravnosti je zbrana v osebi enookega patra gvardijana Petra. Hudalesovo živo prikazovanje njegovega brezobzirnega materialnega pridobitništva – sicer legitimnega – je mogoče razumeti kot iskanje opravičila nacionalizacije privatne lastnine, ki jo je po drugi vojni izvajala revolucionarna oblast. Avtor menihom v boju zoper razpust ne odreka legitimizma – gvardijan je nasprotno organizacijsko zelo sposoben mož – a jih kljub temu očrni. To dosega na zelo prefinjen način, namreč z njihovo nepokorščino višjim avtoritetam. Pa čeprav so te same moralno oporečne. Lavantinski škof Tybold je, na primer, „silno nečimrn in domišljav človek.“135
V Hudalesov repertoar diskvalifikacije katoliške cerkve sodijo tudi epski opisi samostanskih pojedin. Najzanimivejša je tista po pogrebu opata Gašperja.
„Na srečo pa so prav tedaj stopili v reflektorij samostanski strežniki s kadečimi se skledami v rokah. Zadišalo je po kurji juhi. Gosti so utihnili kakor na povelje. Nekaj časa je bilo po obširnem reflektoriju slišati samo ropotanje posode in žlic, a tudi glasno srebanje in cmokanje patra Simeona in patra Tomaža. /…/ Juhi so sledile pečene race s smetanovo omako, pa še na ražnju pečeni odojki in koštruni. Na mizi pa so se grmadile gore mesa in prav tako hitro izginjale. V skledah pa so se kopičile obrane kosti. Jed se je vrstila za jedjo. Zdelo se je, da se hoče samostanska kuhinja še posebej izkazati pred tujimi imenitnimi gosti. Nazadnje so prinesli še sklede savinjskih postrvi. Čeprav so bili prisotni siti do grla, sta celjski arhidiakon in vikar Kure planila po ribah, kakor da sta šele sedla k obedu. Kosilo so zaključili s pšeničnim kruhom, opotičenim z medom in lešniki. Nato pa so začeli pod nadzorstvom patra Benedikta romati na mizo vrči z vinom.“136Nič boljša ni celjska duhovščina.
„Ko sem pred nedavnim bil dva dni vaš gost v Celju, ste mi povedali, da v vaši hiši vsako leto pojeste dvajset volov, več kot sto koštrunov in ovac, petindvajset svinj, štirideset gosi, okrog štiri sto piščancev in čez devetdeset modijev žita, popijete pa kar osemdeset polovnjakov vina.“137Skratka, pojedina, ki se je ne bi sramovali niti dandanašnji petični sladokusci.
Navidezno protios negativnim menihom in svetni duhovščini predstavljajo pater Andrej (Prepadnik), pater Simeon in opat Gašper (Pintar). Navidezno zato, ker se od drugih menihov v resnici ne razlikujejo. Pater Simeon je izjemen le zaradi svoje starosti. Vsa njegova modrost se skriva v izogibanju neposrednih konfliktom. Sicer pa se prav tako udeležuje nemoralnosti, ki so se razpasle med redovniki. Gašper in Andrej sicer nista nagnjena k kršenju stanovskih nravnih načel. Še več. Po značaju sta mila in duhovno lepa. Njuna šibka točka je pasivnost. Ničesar namreč ne storita, da bi preprečila nepravilnosti, ki se dogajajo okoli njiju. Za vsa dejanja, ki jih storita, je potreben zunanji impulz. Da se Andrej – na primer – odpove meniškemu življenju, je potreben dejanski razpad samostana.
Celjski grofje so v povesti kulisa. Z gornjegrajskim samostanom so povezani le posredno v stranskem prizoru s Florijanom Prepadnikom, Barbaro Celjsko in Friderikom II. Celjskim. V zvezi z razpustom opatije pa nikoli niso omenjeni, ne kot njeni zaščitniki ne kako drugače. Gornjegrajski benediktinci se nikoli ne sklicujejo na Celjske, temveč vselej na ustanovno listino iz leta 1140. Razlog za to je čisto preprost – do spora med Friderikom III. Habsburškim in samostanom je po Hudalesu (in po zgodovinskih virih), drugače kot pri Deteli, prišlo šele leta 1461. V času torej, ko je bil boj za celjsko dediščino že končan. Patronat nad samostanom je že prešel v Habsburške roke.
Hudales pa kljub temu vsaj delno uveljavlja tradicionalno vrednotenje Celjske rodbine. Najprej z Vitovčevo brezsrčno vojsko, ki je nasedla zahrbtnemu Nemcu (!) Gebürtigu, da oplenijo Prepadnikovo hišo in pobijejo gospodarja. Sam Vitovec je označen kot koristoljubnež in zvitež.138 Nekaj pokvarjenosti je Hudales prihranil tudi za Friderika II. iz rodu Celjskih grofov.
„Mladi grof Friderik mu [rezbarju Florijanu] je nasul denarja, kolikor ga še nikoli ni imel v rokah. Vase zaverovanemu, sebičnemu Frideriku je godilo, če se je iz gole bahavosti mogel pri nagrajevanju redkih uslug pokazati kot knez, kot eden najvišjih državnih dostojanstvenikov.“139Malce bolj sofisticirano je odklonilnost do roda Celjskih avtor prikazal z Barbaro Celjsko, kraljico in cesarico.
„Mnogo je že slišal [Florijan] o kraljici Barbari in njeni lepoti. Zdaj je to lepoto, o kateri so govorili na vseh evropskih dvorih, občudoval z lastnimi očmi. Kraljica ga je v trenutku vsega omamila kakor močno vino, saj je bila na las podobna lepoticam iz njegovih sanj. Njena plemenita glava je bila oblikovana prav tako mehko kakor glave njegovih ženskih likov na stopniščni ograji medloškega gradu, iste voljne poteze so ji krasile obraz. Pred njeno bleščeče belo poltjo, ki jo je nekaj sončnih peg na žametastih licih samo še poudarjalo, je moral pripreti oči.“140Lepotica nestandardnega tipa v slovenski povesti, saj poudarja telesne kvalitete pred „dušn[o] lepot[o], ki raste iz notranjega zadovoljstva ob izpolnjevanju dolžnosti, pri tem pa pomagajo dobro srce, občutljivost, resnost, marljivost in izobraženost.“141 Izkaže se, da gre za femme fatale, demonsko žensko.
„Barbara, ki je po rahlem drgetu v kotu njegovih ustnic takoj spoznala, da ga je njena lepota prevzela, kakor vsakega moškega, ki ga je doslej srečala, se je nasmehnila in rahlo prikimala. S preračunano spogledljivo kretnjo se je nagnila naprej, tako da mu je z enim samim gibom razkrila čudovito skladnost oblik svojih prsi in ostalega telesa.“142Začarala je Florijana tako močno, da je njene bohotne telesne obline prenesel v kip brezmadežne device Marije. Jasno je, da spogledljivka pri bralcu143 ni imela nobene možnosti. Še zlasti ne potem, ko se na dvorišču gornjegrajskega samostana pojavila hčerka poveljnika samostanske straže, preprosta, ponižna in nedolžna Cilka. V odnosu do svobodnejše spolnosti se revolucionarni socializem in katolicizem v slovenski povesti nista kaj preveč razlikovala.
Vendarle pa Celjani niso nič slabši kot Habsburžani. Tudi „cesar [Friderik III.] sam [je] bil človek, ki mu denar ni šel izpod palca in ki je rajši imetje grabil kot razdajal.“144 Plemstvo je po Marxu konec koncev nenaravna in delovnemu ljudstvu sovražna družbena skupina.
Samostani imajo v slovenskih povestih o Celjskih grofih različne vloge. Ponekod so zavetišča molitve in dobrote, med menihi se vedno najde nekdo, ki je po svojih lastnostih sumljivo podoben kakemu svetniku. Njegova vloga je omejena na posredništvo v dušnih, še bolj pa ljubezenskih zadevah mladih zaljubljencev. Včasih so poleg tega opozicija moralni razpuščenosti bratov redovnikov. Gospodarsko in politično so samostani zaokrožene celote, ki so kljub določeni samostojnosti nekomu podrejene – deželnemu glavarju ali zaščitniku. Celjski grofje se v povestih pojavijo v obeh vlogah. Medtem ko je Herman II. kot kranjski deželni glavar v Gospe s pristave prikazan z naklonjenostjo, pa je v Pegamu in Lambergarju in Vrnitvi v življenje Jan Vitovec,145 poveljnik celjske stranke v boju za Celjsko dediščino, vselej prikazan z negativno tendenco.
Vendar pa literarnozgodovinski (ahistorični) „[t]okovi nikoli v celoti ne spremene žanrov, vplivajo le na njihove posamezne elemente.“146 Da gre v Sitarjevem romanu za žanr zgodovinske povesti pove že sama izbira Celjskih grofov za središčne osebe. Kmalu se sicer pokaže, da so zgodovinski Celjani le en pol razdvojenih Sitarjevih sodobnikov. A to kljub vsemu ne zmanjšuje zgodovinske dimenzije romana. Kaže kvečjemu na soobstajanje dveh ali več žanrov.147 Miran Hladnik je v Sitarjevi Veroniki našel eksperimentalni in (pogojno) zgodovinski žanrski tip.148 Brez slabe vesti bi lahko delo označili tudi kot viteški, eksistencionalni (eksistencialistični) roman ali celo roman o filmu. V literaturi eksistencializma prevladuje „nedialiktičnost nasprotij, se pravi koeksistenca, sočasnost pluralizma; preteklost je pomembna, kolikor sega v sedanjost.“149 Kakorkoli že, Z Desenic Veronika z Desenic na nek način aktualizira zgodovino, saj zgodovinski Celjani zrcalijo sodobne težnje in stremljenja.150 Veroniko lahko zato označimo za „psihološki zgodovinski roman, ki se ubada s /…/ splošnočloveškim problemom in izpričuje nespremenljivost človeške nravi skozi čas.“151
Osrednja tema je seveda posameznikova ujetost v življenje. Ujetost v naravne in družbene vezi, ki ga določajo. Sitar je determiniranost podal skozi prizmo sodobnega filozofskega eksistencializma. Ta se je pojavil v času druge svetovne vojne in je v ožjem smislu – vsaj pri nas – segel vsaj do sredine sedemdesetih let. Je reakcija na krizno obdobje svetovne vojne in časa graditeljstva po njej.152
Eksistencializem poudarja pomembnost eksistence. Ta je po Sartru „vsota človekovih dejanj.“153 Friderika v romanu opredeljuje akcija, to nenehno upiranje in iskanje svoje, originalne Veronike (identitete). Friderik med bralstvom – zaradi pokolenja ali umetniške vizije – ni sprejet kot posebnež, ampak kot vsem sodobnikom enak upornik in iskalec eksistence. Sprva je razdeljen na zgodovinskega Friderika (a) in na Friderika (b), režiserja iz dvajsetega stoletja.154 Toda Friderika si postajata v zgodbi vse bolj enaka in proti koncu postaneta isto. Ta enotni Friderik namreč pristane na lastno usodo, na nenehen boj z zgodovino in nujnimi življenjskimi bremeni, na nezaključenost filma. Zave se lastnega poraza v boju s tesnobo, ničem in smrtjo. Zave se neulovljivosti, nedojemljivosti in stalne vprašljivosti eksistence, ki je dogajanje v času.155 Toda poraz je hkrati tudi zmaga ravno zaradi priznavanja tega poraza. Pomeni konsolidacijo, pomiritev s samim sabo. Friderik II. (a) je ob koncu spoznal „nasprotj[e] med človekovo zahtevo po smislu sebe in sveta na eni strani ter ravnodušnim in nemim vesoljem na drugi strani,“156 vseeno pa nadaljeval z uporom zoper politiko Celjanov (Hermana II.) in ni priznal nasledstvo Ulriku II. Tudi Veroniki Deseniški se ni odpovedal. Režiser Friderik (b) je spoznal, da pristne, „vsestransk[e], zlasti pa vidno in slušno, telesno in psihološko utemeljen[e], verjetn[e], prepričljiv[e] podob[e]“157 Celjskih grofov ne more ujeti v film. Vendar ni obupal, ampak je tako podobo iskal še naprej. „Nedololočenost in nedokončanost oseb [torej] implicirata njihove možnosti.“158
V slovenski zavesti dobi tragična zgodba Veronike Deseniške s Sitarjevim pisanjem nov pomen. Združi se z vsemi današnjimi Veronikami (ljubicami). Postane a) znamenje minljivosti in smrti „kot ubijajoče, strašne, neodgonetljive uganke,“159 b) znamenje upora in boja, zoper že znano in (ne)končno c) beg, neodgovornost, „sprotno čutno potrjevanje bivanja.“160 Pomembna je njena nestalnost, nezaključenost. Nobena od naštetih oblik ni končno stanje. Stalnost je Veronika, Veronika kot simbol iskanja identitete ali kar identiteta sama.
V Sitarjevi Veroniki se pojavlja motiv posameznika v odnosu do staršev in potomcev. Zanimiv je zaradi svoje zgoščenosti oseb. Veronika se v njem pojavlja kot upor. Matjaž Kmecl ga je popisal zelo slikovito.
„Friderik se zoperstavlja Hermanovemu nasilju kot generacijski zoprnosti; očetje hočejo pač v vseh časih po svoji volji in predstavi urejati sinovski svet, struktura je zmeraj ista. V svoji spoštovani oblastnosti so zmeraj znova prepričani, da še zlepa ne bo koga, ki bi znal posvetne reči urediti bolje od njih: najmanj pa lastni otroci. Zato kar naprej vihtijo različne palice nad njimi: otroci morajo vendar ubogati, zato so na svetu in tako uči tudi četrta božja zapoved, ki je božja v vseh časih. – Tako ti očetje odločajo o sinovski vzgoji, o njihovem premoženju, celo o njihovi ljubezni, pravzaprav o vsem, o njihovi resničnosti in videzu.Z Desenic Veronika z Desenic Sandija Sitarja se je na slovenskih knjižnih policah pojavila v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, v času porasta naslovov slovenske žanrske literature. Razlog tiči predvsem v travmah, ki jih je pustila druga svetovna vojna. Te so bile tako hude, da so se odrazile celo v sočasni filozofiji. Ker je eksistencializem zelo angažirana literatura, se je kmalu pojavil tudi v literaturi. Včasih je za svoj izraz privzel kak modernistični oblikovni ali vsebinski postopek. Sandi Sitar si je pomagal kar z obema. Malce bolj radikalno se je lotil vsebine. Zgodbo je namreč fragmentiral, osebe pa razpršil na dva, včasih še več polov. V romanu se tako pojavi Veronika Deseniška iz petnajstega stoletja, ki se kmalu združi s petsto let mlajšo Veroniko, ljubico režiserja Friderika, obe skupaj pa spet razpadeta – ali pa sta iz njih sestavljeni – na Veroniko – minljivost, Veroniko – upor in Veroniko – beg. Prav zaradi modernističnih postopkov stopa v ozadje zgodovinskost romana. Postavlja se vprašanje smiselnosti uvrščanja Veronike med zgodovinske romana. Po nekaterih mikrosekvencah – že samemu pojavu zgodovinskih oseb, stavb in scen, pa tudi zgodovinskim motivom, na primer čarovništva – lahko Veroniko prav gotovo prištejemo med zgodovinske romana. Ob tem se je treba priznati še soobstajanje drugih žanrskih tipov, ki so včasih močnejši ali celo dominantni, nikakor pa ne edini. Kontinuiteta z normo klasičnim tipom zgodovinskega romana še obstaja, pa čeprav je precej šibka.Sinovi hočejo po drugi strani biti kajpada zmeraj resnični, ne le navidezni, ne samo sence očetove volje, in se upirajo. Vsiljene Elizabete [Frankopanske] pobijajo s svojo življenjsko, libidinozno močjo. /…/ Elizabete namreč niso oni sami, njihova volja, njihova želja; z njimi ne potrjujejo svoje samosvojosti in suverenosti; samega sebe potrjujejo le z Veroniko. /…/
Veronika je zatočišče in samopotrditev tudi potem, ko mine gerontarhično nasilje in se začenja nasilje ‚od spodaj,‘ od sinov. Komaj je namreč Herman legel v grob, že se je prikazal Ulrik; ta potrebuje Friderika v namene, ki so sumljivo podobni Hermanovim: ‚Jaz pa vas rabim, da mi nasprotujete, da vam nasprotujem. Da se norčujem iz vsega vašega, da ne priznavam ničesar vašega, da vam pripravljam propad. Vaša nemoč bo moja moč, moja zmaga bo vaš poraz! Ne, jaz ne morem paktirati z vami, ne midva, skupaj … Kako naj drugače dozorim, kakor v spopadu z vami?‘ [87].“161