Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
Diplomske naloge

6 ODMEVNOST OBRAVNAVANIH DEL – KRITIKE IN PONATISI

6.1 KRITIKE

6.1.1 Spremne besede

Vseh 15 del je opremljenih s spremnimi besedami ali pa vsaj s t. i. pasicami – reklamami založnika na ovitku ali na notranji strani platnic. Avtorji spremnih besed so pogosto znani literarni kritiki: npr. Igor Saksida, Berta Golob, Jože Snoj, Aleksander Zorn ... Včasih so to kar uredniki knjige. Pri enem delu pa je h knjigi dodal nekaj besed celo sam avtor (Janez Kajzer).

Opremljanje knjig s spremnimi besedami je del založniške prodajne politike. Zato so v spremnih besedah običajno pozitivne kritike. Tudi obravnavana dela pri tem niso izjema. Ker pa za založbo naročilo spremne besede pomeni nekakšno investicijo v knjigo, saj mora piscu spremne besede izplačati tudi pripadajoč honorar, pa založba v različna dela različno investira in tako opremi s spremnimi besedami le dela, ki imajo že vnaprej zagotovljen nekakšen ključ za uspeh. Največkrat predstavlja ključ za uspeh znano avtorjevo ima ali pa aktualna tema knjige. V našem primeru gre najpogosteje za znanega avtorja (Grabeljšek, Rozman, Zidar, Mal, Zorman, Ingolič, Dolenc).

Dve obravnavani deli (Obveščevalec Lesnika in Janov krik) imata le pasico na ovitku, ostala dela pa vsebujejo spremne besede.

Spremne besede obravnavanih del prinašajo informacije o vsebini, o temah, o karakterizaciji junakov, o žanru, o slogu pripovedovanja, o jeziku ter o vzgojnosti in poučnosti. Ker sem našteto že obdelala v poglavju o analizi del, se bom na tem mestu posvetila le mnenjem piscev spremnih besed o prepričljivosti oz. neprepričljivosti del in o tem, kaj dela odlikuje in kaj ne.

Zasledila sem le eno negativno kritiko, in sicer Jože Snoj v spremni besedi h Golemu morju omeni, da: '... tu se moralno ogorčeni pisatelj žal vendarle malce preveč prepusti moralistični tendenčnosti ...'. Ampak Snojeva kritika pa je kot celota kljub temu zelo pozitivna. Tako da negativno mnenje o pisateljevi moralističnosti le poudari strokovno objektivnost pisca kritike.

Izrazito pozitivna mnenja literarnih kritikov pa sem zasledila v naslednjih delih:

Navedene kritike so sicer izrazito pozitivne, toda brez argumentacije. Ni poglobljenih analiz, vrednostne sodbe so stereotipne. Ob prebiranju takšnih kritik se pojavi vprašanje o upravičenosti pisanja takšnih kritik ter o strokovnosti piscev. Kritike namreč vsebujejo mnogo fraz, ki se sicer uporabljajo v tem žargonu (npr.: delo je prepričljivo, doživeto, napisano je tekoče, zgodba je mikavna ...), toda manjkajo utemeljitve.

6.1.2 Kritike po izdaji del

O nekaterih delih so literarni kritiki pisali tudi po izdaji del. Vendar teh kritik ni veliko:

Glede na branost nekaterih knjig, ki jo dokazujejo ponovne izdaje in ponatisi, bi bilo sicer pričakovati, da bo kritik več. A dela očitno literarnih kritikov niso pritegnila tako kot so pritegnila bralce.

Omenjene kritike so pozitivne. V primerjavi s spremnimi besedami prinašajo manj informacij o delu (npr. o vsebini, pripovedovalcu, jeziku ...). Nanašajo se predvsem na branost (Janov krik), slog pripovedovanja (Golo morje) in na pisateljevo sposobnost razumevanja ciljnega bralstva (Ajša Najša). Argumentacija pa je prepričljivejša.

Ivo Ivačič v intervjuju z Marinko Fritz –Kunc pravi, da so njene knjige tako brane, ker so njene izpovedi skrene in iz njih izžareva energija, ki jo bralci začutijo. Revija Knjiga daje o Dolenčevem Golem morju naslednje mnenje: 'Mate Dolenc ohranja značilen posluh za napeto fabuliranje in psihološko utemeljevanje dogodkov ter svojevrsten smisel za satiro in humor.'

Za Lainščkovo Ajšo Najšo pa v reviji Knjiga med drugim beremo: 'Izravnava dveh različnih svetov – pubertetniškega in odraslega – na področju ljubezenskega čustvovanja je v tej zvrsti najstniške literature precejšnja izjema, saj bistveno odstopa od ustaljenih meril. Ni samo simpatična, tudi pravičnejša je, bolj sprejemljiva za mladino ...'

6.2 PONOVNE IZDAJE, PONATISI

Delo, ki je za bralce zanimivo, lahko doživi ponatis pri isti založbi ali ponovno izdajo pri drugi založbi. Med obravnavanimi deli je bilo 6 del ponovno izdanih ali ponatisnjenih. To so:

Navedena dela so bila torej izmed vseh obravnavanih najbolj brana. Zanimivo je, da se je skoraj vseh ponovnih izdaj lotila založba Karantanija, kar kaže na določen program te založbe (ponovne izdaje del, ki so prvič že doživela uspeh, in pričakovanje, da se uspeh ponovi.)

Največ ponatisov in izdaj je med obravnavanimi deli doživel Janov krik. To je na neki način razumljivo, saj je knjiga po tematiki in po pripovednem načinu bolj namenjena odraslim kot mladini. Ker pa govori o mladostniku, tako pritegne širšo, starostno različno populacijo bralstva: odrasle in mladino. Morda katerega od obravnavanih del v prihodnosti čaka še kakšna ponovna izdaja ali ponatis. O tem bo seveda odločal predvsem bralni okus naših mladostnikov.

7 UGOTOVITVE IN ZAKLJUČEK

80. leta 20. stoletja so zakladnico slovenske daljše mladinske proze obogatila s pisano paleto novih besedil, ki prinašajo mladim bralcem dela, prilagojena različnim starostnim skupinam (od najmlajših po do tistih, ki so že na pragu odraslosti) in so pestra po tematiki.

Zaradi obsežnega seznama besedil, izdanih v tem obdobju, diplomska naloga obravnava le 15 del, izbranih po določenih kriterijih. Prvi kriterij je bil izid dela – delo je v 80. letih 20. stoletja prvič izšlo in ustreza vsem kriterijem slovenike (slovenski avtor, slovenski jezik in slovenska založba). Pri drugem kriteriju je bila pomembna dolžina besedila – daljša proza obsega nad 10 000 besed. Tretja omejitev je bila žanrska – obravnavana dela sodijo v mladinsko resničnostno prozo oz. podrobneje gre za pripoved s človeškimi osebami. Starostni meja je predstavljala četrti kriterij – junaki v delih so mladostniki, torej učenci zadnjih razredov osnovne šole, dijaki ali študenti. Zadnji kriterij pa je bilo število obravnavanih del – skupno število del je 15, obdobje od 1980–89 pa je predstavljeno vsaj z enim delom na leto.

Diplomska naloga tako obravnava sledeča dela: Karel Grabeljšek: Učiteljica; Smiljan Rozman: Ta glavna Urša; Pavle Zidar: Moja družina; Vitan Mal: Vanda; Ivo Zorman: Obveščevalec Lesnika; Janez Gradišnik: Moj prijatelj Dane; Dragica Gračner: Punčka, kje si doma?; Marinka Fritz – Kunc: Janov krik; Janez Kajzer: Klub v črnem; Anton Ingolič: Čudovita pot; Vitan Mal: Baronov mlajši brat; Ivo Zorman: Oh, ta naša babica; Smiljan Rozman: Druščina; Mate Dolenc: Golo morje in Feri Lainšček: Ajša Najša.

Iz literarne analize obravnavanih del je moč ugotoviti nekatere skupne značilnosti slovenske daljše mladinske proze v obdobju od 1980–89. Prevladujoči žanri, v katere lahko uvrstimo besedila, so: ljubezenski mladinski roman, roman o odraščanju in avanturistični mladinski roman. Skladni z žanrsko določenostjo so tudi najpogostejši motivi, ki se prepletajo od motiva prve zaljubljenosti, ljubosumja, pustolovščine, do motivov uporništva in družbene kritičnosti. V korak z motiviko pa gre izbira motivacijskih sistemov. Junake

tako največkrat vodi psihološka motivacija, saj so čustva tista, ki igrajo pri dejanjih junakov glavno vlogo. Besedila so členjena na poglavja. To se zdi glede na to, da gre za mladinska dela, nekako logično, saj mladi bralci lažje sledijo zgodbi, če je le-ta členjena na več manjših delov. Dogajalna zgradba pa je pri obravnavanih delih odvisna od pričakovanih bralcev. Dela, v katerih nastopajo mlajši mladostniki in katera bodo torej posledično zanimala mlajše bralce, imajo sintetično, torej preprostejšo zgradbo. Malce starejši mladostniki pa so že vajeni miselnih preskokov pri branju in temu primerna je tudi sintetično-analitična zgradba zgodbe. Junaki, največkrat prvoosebni pripovedovalci, so sodobni vrstniki bralcev – osnovnošolci in srednješolci, ki se srečujejo s tipičnimi težavami odraščanja. Svoj pogosto ironičen odnos do sveta izražajo z uporabo posebnih jezikovnih sredstev, tako da je njihov govor obarvan s prvinami slenga in pogovornega jezika. Njihove dogodivščine se praviloma srečno končajo. V obravnavanim delih je tudi nekaj vzgojnosti. Dela poskušajo vplivati na vedenje mladih bralcev in tako nadaljujejo s tradicijo, ki se je začela že ob samem nastanku mladinske književnosti pri nas.

Vsa obravnavana dela so opremljena s spremnimi besedami ali s t. i. pasicami – reklamami založnika na ovitku ali na notranji strani platnic, kar kaže na pričakovanje založbe, da bo delo uspešno. Nekatera dela so vzbudila zanimanje literarnih kritikov tudi po izdaji. Večina del je doživela ponatise in ponovne izdaje. Torej so vzbudila širše zanimanje tudi pri bralcih. In glede na to, da mladostniki še vedno radi prebirajo besedila daljše slovenske mladinske proze iz 80. let 20. stoletja, je pričakovati, da jih bo v prihodnosti mnogo še večkrat ponovno izdanih.

8 OBNOVE OBRAVNAVANIH DEL

Karel Grabeljšek: Učiteljica
Okvirna zgodba: Marjuča – partizanska učiteljica med poslavljanjem od svojih učencev pripoveduje svojo zgodbo o tem, kako je postala partizanska učiteljica. Bori se na eni strani z željo, da bi premagala strah in šla na učiteljišče, in na drugi strani z mislijo, da bo zanjo najlažje, da se vrne na bratovo domačijo. Med pripovedovanjem spozna, kako rada ima otroke in kako si želi še naprej učiti. Ve tudi, da doma zdaj ni več isto, saj se je brat poročil in pri hiši je druga gospodinja. Tako le premaga dvom v svojo študijsko sposobnost in se odloči, da so bo izučila za pravo učiteljico.
Marjučina zgodba: Marjuča je pri 16 letih ostala sama z 11-letnim bratom Jožkom. Očeta in starejšega brata jima je vzela vojna, mama pa je, pretresena zaradi tega, tudi umrla. Tako je morala Marjuča prevzeti gospodinjstvo. Ker je bila domačija na samem sredi gozda, so se k njima kmalu začeli zatekati partizani. Marjuči se je prikupil kurir Mirko in med njima se je stkala vez ljubezni. Po kapitulaciji Italije so se na Primorskem spet ustanavljale slovenske šole. Tudi Jožek je začel hoditi v šolo. Ampak vaško šolo je sovražnik kmalu bombardiral. Roditeljski svet je tako določil, da se bo pouk izvajal pri Tekačevih – na Marjučinem domu. Zdaj je domačija zaživela. Vsak dan so prihajali otroci in učiteljica, ki so jo klicali Naša učiteljica. Marjuča je prisostvovala pouku in včasih tudi nadomeščala učiteljico. Sprva je bila negotova, saj je sama imela narejen le en razred ljudske šole, ampak sčasoma se je malce privadila. Nekega dne pa so belogardisti med poukom ubili učiteljico. To je vse zelo pretreslo. Ker pa ni bilo druge učiteljice, so odločili, naj otroke uči Marjuča. Poslali so jo tudi na tečaj, od koder pa je zaradi pomanjkanja samozavesti in znanja hotela pobegniti, saj se je bala izpitov. Pa do izpitov niso niti prišli. Pregnala jih je ofenziva. Tako je zdaj vseeno lahko poučevala in si nabirala tako znanje kot tudi pedagoške izkušnje. Potem pa sta v vas prišla prava učitelja – zakonca z družino. Naselila sta se na Marjučinem domu in Marjuči je bilo zelo težko, saj ni smela več poučevati. Tako se je odločila, da gre k partizanom. V partizanih pa je doživela hude dneve: oskrbovala je ranjence, bežati je morala po gozdu, lačna in izčrpana, za las je ušla smrtni krogli, najhuje pa ji je bilo, ko ji je prek očmi umrl prijatelj Mirko. Polna hudega je nekako prišla domov, pa je našla dom požgan. Ko je bežala proti vasi, pa jo sovražnik še rani v nogo. Zatekla se je na stričev senik, kjer jo je našla teta in poklicala zdravnika. K sreči pa se je vojna že bližala koncu. Marjučin brat, ki je šel tudi v partizane, se je zdaj vrnil. Marjuča pa je opravila učiteljski tečaj in postala partizanska učiteljica.

Smiljan Rozman: Ta glavna Urša
Urša je osnovnošolsko dekle, ki je na začetku še otrok, skozi knjigo pa prehaja v obdobje pubertete, v prvo zaljubljenost in dozoreva tudi v vse bolj treznem razmišljanju. Spremljamo jo na družinskem izletu v Trst, ko se odpravijo po nakupih, kjer mama Urši kupi rdečo jopico. Izkaže se, da ima na šoli še eno dekle takšno jopico. Sprva sledi otroško ljubosumje in jeza, vendar se dekleti nato razumno dogovorita, da bosta jopico nosili izmenično.
Nato v šoli organizirajo zbiranje starega papirja. Sošolec Jaka, s katerim se Urša neprestano prepira (vendar ji je v resnici všeč, le da se tega še ne zaveda), povabi v svojo skupino Uršini prijateljici Barbaro in Tatjano. Urša je jezna in tako se odloči, da bo sama prinesla toliko papirja, da bo zmagovalka ona in jim bo tako zagodla. Ko naslednji dan ravno nalaga stare revije, pa prideta dedek in očka in ji ne pustita odpeljati revij, češ, da jih bosta še kdaj brala. Tako je zmagovalec Jaka s svojo skupino. Urša se potem ne jezi več in s prijateljicama in Jako preživljajo popoldneve pri Urši doma in v Luna parku. Z Jako gresta tudi v kino. Nato pa pride šolski izlet na Šmarno goro. Urša se spet spre z Jako in zbeži proč. Zapleza se in znajde se nad prepadom. Reši jo profesor športne vzgoje in Urša se malce zaljubi vanj. Pa postane Jaka ljubosumen in ker želi narediti na Uršo vtis, ji reče, da bo izdelal zmaja in poletel z njim. Jaki res uspe narediti zmaja. Polet gredo gledat vsi sošolci. Polet sicer uspe, a ob pristanku si Jaka zvije gleženj. Urša ga tolaži. Naslednje dni, ko Jaka ne more v šolo, mu Urša prinaša zvezke. Jaka zanjo izrezlja konjička. Ob odhodu pa ji ukrade poljubček. Urši je nerodno in zbeži domov. Naslednji dan dedek podari Urši lepo ogrlico. Urša se nato odpravi z nalogami k Jaki. Zaljubljenca si povesta, da sta si všeč in se poljubita. Pri tem se Uršina ogrlica strga. Z Jako pobereta kroglice in Jaka ji obljubi, da ji bo ogrlico popravil. Urša pa pomisli, da tudi v ljubezni ne gre vse gladko.

Pavle Zidar: Moja družina
Marie v knjigi opisuje svojo družino. Največ pozornosti posveti sestri Seleni, saj se zdi, da je prav ona središče družine. Že ko se je Selena rodila, so veliko pozornosti posvetili izbiri njenega imena. Oče – profesor fizike je hotel deklico poimenovati po ozvezdju Mali voz. Ampak mati je protestirala. Ime Selena je izbral stric Stanko – župnik, ki je potem deklico krstil kot Genovefo (po babici), zapisal pa je, da jo kličejo Selena.
Ko Selena pride v puberteto, si nekega dne, da bi pritegnila pozornost nase, izmisli, da jo je nek študent zvabil v svojo sobico. Družina je vsa razburjena. Pomiri jih stric Stanko, saj ugotovi, da ima dekle le bujno domišljijo. Nato se Selena preimenuje v Charlie in hodi v šolo v lovski odpravi. Učiteljica pokliče starša na razgovor in jima predlaga, naj Selena obišče psihiatra. Selena se iz psihiatra norčuje. Igra namreč osla. K sreči starša nista nasedla in stvar se je počasi polegla. Pa jih dekle spet preseneti, in sicer z izjavo, da bi bila rada nuna in stric jo mora peljati na ogled v samostan. Vendar po maturi se Selena premisli glede odhoda v samostan. Vpiše se na fiziko in matematiko. Oče doživi šok, saj noče, da bi ga hči pred drugimi profesorji sramotila. Zato se dogovori z neko sorodnico, ki naj bi vzela Seleno k sebi in jo naučila lepega damskega vedenja. Sorodnica pa se želi s Seleno le postaviti pred prijateljicami, češ, poglejte, kaj sem uspela narediti iz nje. Selena to spozna in takrat, ko bi morala streči njenim prijateljicam, preprosto izgine. To povzroči veliko jezo in Selena se zdaj izogiba gospe. Toda ob napornem študiju človek postane lačen. In Selena, ki ni hotela v kuhinjo, da se z gospo ne bi srečala, si je enostavno skuhala klobase v pozlačenem samovaru, ki ga je gospa hranila kot spomin na pokojnega moža. Zdaj je bila mera polna. Selena se je morala izseliti.
Marie pa zaključi, da je Seleni kljub nenavadnemu vedenju, igrivosti in bujni domišljiji uspelo dokončati študij in je zdaj doktorica fizike in matematike.

Vitan Mal: Vanda
12-letni Klemen s sestro Tino in starši preživlja počitnice na enem izmed otokov v Dalmaciji. Na začetku nima družbe, saj je sestra že prevelika za igro, in tako se dolgočasi. Pa na sprehodu naletijo na ribiča, ki uči hčerko Vando, kako se čistijo ribe. Starši se spoprijateljijo, Klemen pa postane Vandin prijatelj. Popravi ji gugalnico, skupaj se igrata. Klemen se zaljubi v to svetlolaso lepotičko. Pa Vanda omeni, da komaj čaka, da iz celine pride Smiljan – domačin iz sosednje hiške. Smiljan res pride. Klemen ugotovi, da sta s fantom iste starosti in da je drugače čisto v redu, le nekaj ga moti – to, da je Vanda tako ponosna nanj. In ko mu Vanda pokaže čoln, ki sta ga s Smiljanom popravila in ko mu pove, da se je tudi poljubljala že z njim, Klemna prevzame ljubosumje. Hoče poljubiti Vando, pa mu dekle primaže zaušnico in steče stran. Klemen v jezi izpusti Jako – Vandinega papagaja iz kletke, nato pa se zateče v staro kolibo in zajoka, ker se počuti tako samega. Zbudi ga Vanda in vsa nesrečna mu pove, da je Jaka pobegnil. Klemen se zlaže, da je kletko odprl Smiljanov maček Muki in da je videl, kako je ptič odletel. Vanda je zdaj jezna na Smiljana in mu to tudi pove. Smiljan kaznuje mačka s tem, da ga potegne za rep in vrže skozi okno. Nato pa zagleda papagaja. Vzame kolo in se zapodi za njim. Potem pa se nenadoma nebo pooblači in pride vihar. Klemen ostane pri Vandi. Oba začne skrbeti za Smiljana. Naenkrat vstopi Vandin oče z nezavestnim Smiljanom v naročju. Začne mu oskrbovati rano na glavi. Klemen v hudem nalivu steče pa očeta – zdravnika in očetu uspe ustaviti krvavitev. Rešilec nato odpelje Smiljana v bolnišnico. Klemen pa dobi angino in tri dni mora ostati v postelji. Upa, da ga bo Vanda kaj obiskala, vendar na obisk pride le njena starejša sestra. Izve, da je šla Vanda k Smiljanu. Zdaj je Klemen užaljen. Ko ozdravi, tako ne steče več k njima, ampak odkoraka mimo njunih hišk, čeprav mu pogled še vedno uhaja tja.

Ivo Zorman: Obveščevalec Lesnika
Spremljamo dečka Draga, ki je prvič na taborjenju. Navdušil ga je Miloš, ki pa ga je takoj, ko je srečal druge prijatelje, pustil samega. Drago je tako osamljen obsedel na nahrbtniku sredi tabora. Do njega pride Matjaž in ga vzame k sebi v šotor. Sprva se Dragu zdi vse neudobno in hoče pobegniti. Potem pa se naslednji dan le malo razgleda po taboru. Opazi različne šotore, najboljši pa se mu zdi šotor z imenom Črni kongo, v katerem je Miloš. Spredaj je imel namreč totem – črno rogovilo.
Nato se Drago počasi vživi v taborniško življenje: delanje vozlov, učenje, spust po reki, dviganje zastave... Popolnoma pa ga prevzame, ko izve za ilegalce. Gre za igro, ko starešina določi skupino, ki naj bi jo čim bolj zagodla neki drugi skupini. Druga skupina, letos je bil to Črni kongo, naj bi ilegalce razkrinkala. Ilegalci pa so postali prav najmlajši z Dragom na čelu. Tako se je igra začela. Že prvi večer so ilegalci zmagali, saj so ukradli kuhinjske kotle, na katere Črni kongo ni bil pozoren, saj so stražili le svoj totem. Drago je pomagal Jožetu – vodji Črnega konga pri iskanju kotlov in ker ga je pripeljal na pravo sled, ga je Jože vzel k sebi za obveščevalca. Tako je Drago dobil taborniško ime: Obveščevalec. Tako Drago postane pravi vohun, saj mu Jože zaupa, on pa lahko svojo skupino vodi do novih potegavščin. Nekega večera tako ilegalci izmaknejo Črnemu kongu obleke iz šotora in z njimi naredijo strašila.
Za zadnje jutro pa so pripravili presenečenje z zastavicami. Vsem naokoli povedo, da bodo vsi okrasili svoje šotore, le tisti iz Črnega konga ne. Njihov šotor bi tako edini ostal neokrašen. Zjutraj je bil tabor res okrašen, pa tudi Črni kongo je bil nekaj posebnega. Čez šotorsko krilo je namreč visela prava zastava , sicer Kongova rezerva, če bi ilegalci ukradli glavno zastavo taboru. Tako je Črni kongo sam delal z ilegalci – saj je tudi on okrasil šotor. Zvečer, preden je starešina povedal taboru, kdo so ilegalci, pa je imel Drago slabo vest, saj je prelisičil Miloša in Jožeta. Pa mu nista zamerila. Še čestitala sta mu. Starešina ga je proglasil za Obveščevalca Lesniko (Lesnika je bil Dragov stric, ki je med vojno prav tako opravljal dvojno nalogo: vohunil je za učitelja in proti učitelju pisal grafite). Matjaž pa je na koncu Dragu zaupal, da bo naslednje leto Drago vodil že svojo skupino.

Janez Gradišnik: Moj prijatelj Dane
Bojan razmišlja o poklicu še preden napoči čas za izbiro srednje šole. Odloči se za tiskarja. Tako sklene, da bo šel v meščansko šolo. S tem bi tudi finančno razbremenil starše, saj mu ne bi bilo treba v Maribor, kjer že njegova starejša sestra Majda obiskuje gimnazijo. Z očetom nato obiščeta mestnega tiskarja Dvoršaka. Tiskarju pa se je Bojan zdel še premlad za pomočnika. Tiskarju pa je kasneje začel pešati vid in najel je izučenega pomočnika Daneta. Dane nekega dne povabi Bojana na ogled tiskarne. Potoži mu, da ni iz teh krajev in da ne pozna nikogar, rad pa bi imel prijatelja. Bojan obljubi, da bo še prišel. Ampak počitnice so pred vrati, Bojan dobi kolo in pozabi na Daneta, saj se s prijatelji vozi s kolesom. Ker pa se vozijo po prepovedani poti, mu kolo zapleni policist. Tisti čas, ko je brez kolesa, se spet druži z Danetom. Dane se mu zasmili, saj živi v majhni, temni najeti sobici in tudi pri hrani mora varčevati. Ko dobi kolo, pa Bojan spet pozabi na novega prijatelja. Nanj se spomni jeseni. Hoče se mu oddolžiti in prosi mamo, če mu pomaga najti boljše stanovanje. Mama res najde boljšo sobo zanj. Bojan mu pomaga pri selitvi. Zdaj Bojan ne pozabi več nanj. Veliko popoldnevov preživita skupaj. Nekega dne Dane pove svojo zgodbo. Njegova mati je morala služiti kruh pri Rozmanovih v Zagradu. Z Rozmanovim mlajšim sinom sta se zaljubila. Zanosila je in Rozman jo je vrgel ven. Tako je Dane živel z mamo v revščini pri babici. Mama mu je lani umrla in babica mu je izročila pisma, v katerih mu mama piše, da ji je Karel pisal o svoji oporoki, ki pa da leži na bratovem podstrešju. V tej oporoki izroča četrtino svojega premoženja sinu Danetu. Mati ni imela poguma potrkati pri Rozmanovih. Danetu pa se je kasneje ponudila priložnost priti v Zagrad kot tiskarski pomočnik. Ampak zdaj ne ve, kako bi prišel do oporoke. Bojan predlaga, da splezata na Rozmanovo podstrešje. Pri tem podvigu pa sosedi zaslišita šum in pokličeta policista. Fantoma uspe pobegniti, ampak za nekaj časa morata pozabiti na oporoko. Ker so zopet počitnice, pride domov Majda in zdaj se vsi trije vozijo s kolesom na izlete. Dane in Majda si postaneta všeč. Nekega dne, pa oče – sodnik omeni, da je Dane obtožen ponaredbe. Bojan ve, da je Dane na spričevalu, ki ga je moral predložiti tiskarju, podaljšal svoj priimek in Petan v Petanšek, da Rozman ne bi posumil, da je Dane njegov vnuk. Nato pa Majda vzame stvar v roke. Ugotovi, da ima Dane še enega strica – Karlovega polbrata, ki pa ni nihče drug kot njen učitelj klavirja.
Z Bojanom se odpravita k njemu. Majda učitelju igra, Bojan pa medtem brska po njegovem podstrešju, češ, da bi rad bral kakšno nemško knjigo. Najde oporoko in s sestro jo odneseta na sodišče. Tako se vse srečno izteče. Dane dobi pravico do premoženja. Bojan ga na koncu vpraša, če bo zdaj, ko je bogat zapustil njihov kraj. Pa Dane pogleda Majdo in pravi, da bo poskusil odkupiti tiskarno in da bo seveda ostal.

Dragica Gračner: Punčka, kje si doma?
Na začetku nam Urša opiše svoje otroštvo. Pri osmih letih je izgubila mamo in pri devetih dobila mačeho, s katero pa se nista razumeli. Mačeha je umrla v avtomobilski nesreči in oče, ki ni prenesel misli, da bo sam s štirimi otroki, jih je zapustil. Tako je k njim prišla teta Nada.
Zdaj začne Urša pripovedovati o svoji sedanji vsakdanjosti. Urša hodi v 2. letnik trgovske šole in opravlja obvezno prakso v neki trgovini z oblačili, kjer pa ni zadovoljna in to kaže tudi strankam. Nekoč prideta v trgovino dva fanta, ki se navdušeno pogovarjata o nekem guruju, meditaciji in smislu življenja. Poskušata prepričati Uršo, da se jima pridruži pri iskanju Resnice. Toda Urši ni do tega. Pravi, da o življenjskem smislu ne razmišlja, pač pa gre raje s prijateljico Majo na sprehod, prebere kakšno knjigo, ali pa slika akvarele.Teta Nada, s katero pa se ne razumeta najbolje, dobi prijatelja in ker Urši ni do kramljanja z njima, se odpravi na sprehod. Teta kasneje ugotovi, da je Urša preveč cinična in da bi bilo zanjo najbolje, če bi obiskala psihiatra. Uršo psihiater testira in ugotovi, da ima sicer res veliko negativnih misli, da pa je vsaj iskrena. Nekega dne jo Maja povabi na zabavo. Tu spozna par, ki očitno ni srečen. Fant namreč dekle pred vsemi udari, nato pa pleše z Uršo. Urša čez nekaj dni sreča isto dekle v mestu in dekle jo povabi v stanovanje, kjer živi s fantovo mamo in enoletno hčerko. Urša spozna, da je dekle zelo v redu in da dobre punce skoraj vedno dobijo slabe fante. Odloči se, da noče imeti takšnega fanta. Nato odide. Začne deževati, a Urša se ne zmeni za to. Hodi po dežju in pride do železniške postaje. Tu začuti, da je kot potnik, ki ga je nekdo pravkar odložil tem, kamor ne spada. Razmišlja o življenju in o našem kratkočasnem bivanju na tem svetu. Pozno se vrne domov in s teto se spet sporečeta. Naslednji dan odide na sprehod z Majo in ugotovi, da je dobro, da ima vsaj nekoga, ki jo razume. Na sprehodu srečata fanta, ki se je Urši zdel 'popolnoma normalen' – pri njem je imela prvič občutek, da mu je všeč takšna, kakršna je.
Na koncu Urša pove, da se je pri 18 letih, to je pred nekaj tedni odselila od doma. Zdaj je velika punca, ki ima svojo službo, stanovanje in svoje odgovornosti.

Marinka Fritz – Kunc: Janov krik
Gre za pripoved matere, ki spregovori o boleči izkušnji s sinom ter z družbo in družbenimi institucijami. Skozi zgodbo razmišlja o dogodkih, ki so pustili velike zareze v sinovi duši. Janova – sinova zgodba je torej naslednja:
Jan je odraščal brez očeta, pri 12 letih sta se z mamo arhitektko preselila iz vaškega okolja v Ljubljano, kjer se je spoprijateljil z Mladenom. Ko je bilo Janu 15 let, Mladen umre in Jan se kasneje začne družiti z Leonom. Leon pa se je gibal v slabi družbi. Tako je Jan s to družbo praznoval novo leto. Naslednji dan pa je bil obtožen, da sta s prijateljem Gregorjem posilila neko dekle. Jan mami pove, da se je dekle golo razkazovalo in sta jo le udarila. Vendar Jana vseeno pošljejo v triažni dom. Njegova socialna delavka je namreč na študijskem dopustu in tako ne more braniti Jana. Tako Jan preživi nekaj mesecev v domu in večkrat pobegne domov k mami, mami pa se para srce, saj si očita, da je padla na izpitu pri vzgoji sina. Mamim prijatelj Boris se problemom izogne in ju pusti sama, saj odide v Anglijo. Ko je Jan končno izpuščen, začne delati pri nekem avtomehaniku, ki je zadovoljen z njim. Spoprijatelji s tudi s Tomom in Andrejem – dobrima fantoma, a vseeno ga spet vleče k Leonu. Po prvi plači kupi mami zapestnico, zvečer pa se odpravi v disko. Ko se vrača domov, neko žensko vpraša, koliko je ura, ona pa se ga ustraši in ga udari. On jo udari nazaj in že je tam policist in Jan je zopet v težavah. Pošljejo ga v pripor, v samico, saj ga je ženska obtožila poskusa posilstva. Mati zdaj ne zaupa več v trezno presojo ljudi v institucijah. Da bi spravila sina ven, uporabi zveze. Jan začne spet hoditi v šolo. Zaljubi se v Tanjo. Vendar ga kolegi iz prejšnje družbe izzivajo in dražijo Tanjo z otipavanjem. Jan jo v pretepu z njimi brani. Vendar mu pri tem spet pade samozavest, saj misli, da je pred Tanjo izpadel slabič. Da bi dokazal nasprotno, vzame mamin avtomobilski ključ in med poukom vozi dekleta naokoli. Dokler se ne zaletijo in je Jan izključen iz šole. Socialna delavka bi lahko to preprečila, če bi mamo pravočasno obvestila o vožnjah, saj je vedela zanje. Jana zapusti še Tanja. Zdaj se naje tablet in če ga ne bi našel Tom, bi bilo prepozno. Socialna delavka pa pravi, da je hotel Jan s poskusom samomora le manipulirati s šolo. Ko pride Jan iz bolnišnice, je brez šole in brez dela. Je sedemnajstletnik, na katerega preži policija ob vsakem prekršku, saj še ni imel sodne obravnave. Ko se tako nekega dne vozi z nemško čelado na glavi, ga proglasijo za nacista in ga zopet zaprejo. Po obravnavi pa mu dodelijo še 2 leti mladinskega zapora. Šele tu se Jan in njegova mati srečata z ljudmi s srcem. Jan je moral priti v zapor, da se je srečal s tistimi, ki mu želijo dobro.
Mama pa zdaj živi le za obiske pri sinu. Neke noči pa se vse zgrmadi nanjo. Sebe obsoja za sinovo trpljenje. Ne zmore več. Vzame rezilo in si prereže žile. Pa se v njej oglasi Jan. Jan, ki jo potrebuje. Zmore le še to, da pokliče rešilce. Rešilci pridejo. A mogoče je že prepozno...

Janez Kajzer: Klub v črnem
Mladi gimnazijci želijo pregnati dolgčas in tako sklenejo, da se bodo ob popoldnevih dobivali in se šli družabnost. Tako Sandi in Franci povabita še Freda, Travico, Betko in Marino. Prvič je razpoloženje nesproščeno. Sandi jim bere svoje pesmi, pa to nikogar posebno ne zanima. Franci se zaljubi v Betko in za posrednika prosi Freda. Pa se Fred in Betka le ponorčujeta iz Francija, saj gre Betka namesto z Francijem na zmenek s Fredom. Ampak Betka Freda vseeno noče za fanta. Zdaj se Fred zagleda v Travico. Franciju pa sta všeč Betka in Marina. Ko se naslednjič dobijo pri Sandiju, so že bolj sproščeni, a vseeno Betka predlaga, da gredo raje k njej, saj staršev ni doma.
Pri Betki potem ustanovijo Klub v črnem – to naj bi bil družabni klub za zabavo. Igrajo se družabne igre, pijejo vino in kadijo cigarete. Fred se še bolj zagleda v Travico. Zdi se mu zelo odločna, samozavestna in odrasla. Približati se ji skuša na šolskem izletu. Travica mu sicer da poljub, vendar mu pove, da je zanjo preotročji. Za novo leto Klub organizira zabavo, s katere Travica odide z nekim študentom. Fred spozna, da je Travica zanj nedoslegljiva. Zdaj se začne vrteti okrog Marine. Ta je sprva užaljena, ker noče biti Travičina zamenjava, a potem se začneta s Fredom resno pogovarjati. Oba imata namreč nesrečne razmere doma. to ju zbliža. Proti jutru pa druščina ušpiči neumnost. Iz neke ulice prestavijo nek avto in pri tem jih zaloti policist, ki takoj posreduje v šoli. Razredničarka je besna. Ko izve za Klub, misli, da je le-ta leglo zla. Izključiti želi vse udeležene dijake, vendar pa učiteljski zbor in predvsem ravnatelj določi drugače. Tako je izključen za pol leta le Fred, ob koncu leta pa naj bi lahko delal izpite, ostali pa dobijo ukor po razredniku. Dijaško življenje tako spet steče po ustaljenih tirnicah. Potem pa nekega dne umre Marijin oče. Marija je bila dekle s podeželja, do tedaj popolnoma neopazna v razredu. Razred se odloči, da bo šel izreči sožalje. Tam srečajo Freda. In edino Fredovo sožalje je zvenelo osebno. Ko se nato dobijo v gostišču, se pokaže da je Fred v tem času dozorel, saj izreče spoznanje, da je bil ta njihov Klub le polnjenje praznine. Ni mu žal zabave, pač pa časa, ki so ga izgubili.

Anton Ingolič: Čudovita pot
Na začetku poletnih počitnic se Planinska trojka: Aljaž, Cvetka in Igor odpravijo na pot po slovenski transverzali. Na poti občudujejo lepoto slovenske pokrajine in si pridobivajo tudi nova življenjska spoznanja. Igor izpove svojo ljubezen Cvetki, ki pa vanj ni zaljubljena. Zato Igor nekaj časa tudi očitno kaže, da ga je to prizadelo. Nato se počasi sprijazni, a pot vseeno zaključi že pri izviru Soče, saj ne more gledati, kako se nekateri planinci ves čas vrtijo okrog Cvetke. Predvsem pa mu je težka misel, da se je Cvetka zaljubila v drugega. Pred vzponom na Triglav namreč srečajo dva Mariborčana: študenta Gojka in njegovega brata, sedmošolca Pavleka. Skupaj se povzpnejo na Triglav in hodijo potem še do Vršiča, kjer Gojka in Pavleka pričakata starša. Na tej poti se Cvetka in Gojko zbližata in si obljubita, da si bosta pisala, doma v Mariboru pa spet srečala. Od izvira Soče pa do Bače torej brat in sestra potujeta sama. V Bači, pri njuni babici mislita zaključiti pohodništvo za letos. Pa se zaradi novice, ki jima jo pove babica, premislita. Izvesta namreč, da se jima je oče v tem času poročil z Madžarko, s katero ima tudi že enega otroka. Ta neznana in osovražena ženska je torej postala njuna mačeha. Osovražena zato, ker je oče njuno mamo varal z njo. In njuna mati je zaradi tega veliko pretrpela. Morda je bila tudi zato premalo pozorna na cesti, kose je vanjo zaletel voznik, ki je nedovoljeno prehiteval. Tako je v nesreči umrla.
Zdaj Aljaž spremeni načrte. Odloči se, da bi pot nadaljevala do morja in se tako kar najkasneje srečala z mačeho. Potem pa, da bo šel v internat. Cvetki je hudo. Ampak ima vsaj Gojka. Prejme namreč njegovo razglednico. Planinska dvojka torej nadaljuje pot. Cvetka si sicer pomaga z avtoštopom in tudi Aljaž enkrat prisede zraven, a do morja jima le uspe priti. In ko se okopata, Cvetka pritisne še zadnja žiga v transverzalska dnevnika.

Vitan Mal: Baronov mlajši brat
Tadej je 13-leten fant mehkega srca. V šoli sicer nima problemov, nekega dne pa reče učiteljici matematike, da je koza. Učiteljica tako pokliče starša na govorilne ure. Tadej zdaj strahoma čaka na večer. Po nogometni tekmi, kjer pobira žoge, se peš odpravi domov, pa ga napadeta dva fanta in ga izsiljujeta za denar. Zvečer se Tadej boji to povedati staršem, saj ga okregajo zaradi njegovega vedenja v šoli. Pri matematiki se nato trudi, a učiteljica ga je že dobila na piko – za znanje mu tako ne da lepe ocene, za neznanje pa takoj dobi enico. Zdaj se Tadej zateče k Baronu – starejšemu bratu in njegovi druščini. Tu ga imajo še za otroka in to ga vzpodbudi k novemu imidžu. Na kratko si ostriže lase. Baronu nato potoži o svojih težavah. V skrbeh je tudi zaradi Barona, saj je na roki enega od fantov iz druščine videl vbode. Strah ga je, da se drogira tudi Baron. Baron mu zatrdi, da se ne. Tadej bratu nato obljubi, da se bo v šoli poboljšal, da bosta starša zadovoljna z njim, Baron pa mu mora obljubiti, da ne bo pil ne kadil. A vse ostane le pri obljubi. Kajti že ko se Tadej naslednjič pridruži druščini se Baron, ki je najprej obračunal z izsiljevalcema, ki sta težila Tadeju, potem napije in hoče, da prespita pri njegovi prijateljici, češ, da ga bo zjutraj on peljal v šolo. Vendar Baron pozabi nanj. Tadej ga zaloti v postelji s prijateljico. Zameri mu in v šolo se odpravi z avtoštopom. Ko se za avtom, v katerem se je peljal Tadej, pojavi rdeča stoenka, je Tadej prepričan, da je v stoenki Baron. In ko se stoenka zaleti, Tadeju zastane srce. Pa je bil na srečo Baron v drugem avtu. S Tadejem se objameta in potem preživita popoldne kar na bližnji kmetiji, saj je cesta zaprta in ne moreta domov. Zdaj se med njima vzpostavi še močnejša vez. Težave v šoli pa ne popustijo in Tadej se začne izogibati pouku. Spet sreča druščino in odpravijo se na izlet v vikend enega od fantov. Tu Tadej doživi razočaranje. Fantje se namreč napijejo in zadrogirajo. Tudi sam je prisiljen spiti nekaj požirkov pijače, ki ga zaziba v polsan, tako da se ne more braniti, ko ga eden izmed fantov začne otipavati. Zjutraj Tadej skuša zbuditi Barona, da bi prišla domov še preden bi se starša zbudila. Baron noče vstati in Tadej vzame motor in pritisne na plin. Na cesti pa naleti na tovornjak. In smrt je neizogibna.. Barona zlomi. Po pogrebu pomisli na samomor.

Ivo Zorman: Oh, ta naša babica
16-letna Mika ima v šoli težave pri matematiki. Zato ji oče priskrbi inštruktorja – študenta Cvetka Fajdiga. Mika se zaljubi vanj. To ugotovi njena starejša sestrična Magda, večna upornica v družini, ki živi v Benetkah, saj ima tam svoj butik. Magda jo pouči o zaščiti, kajti sama pravi, da je morala nekoč splaviti, ker ni bila prej zaščitena. Tako Mika pri teti Evi, ki živi v podstrešnem stanovanju v isti hiši, vzame koncentracepcijske tablete, ki jih tudi začne jemati. Matematika v šoli napreduje, Mika pa je vedno bolj zaljubljena. Ostiže se, da bi bila Fajgi všeč. Fajga izkoristi njeno zagledanost in spi z njo. Ko pa pride Mika nekega večera zaradi njega na študentski ples, ima Fajga ob sebi neko Zlatolasko in Miko predstavi le kot eno od učenk, nato pa odide. Miki se podrejo sanje. Prijoka domov. Mama jo taloži in skoraj bi ji Mika že zaupala, kaj jo teži, pa babica pretrga zaupno ozračje. Tako Mika ponoči pobegne. Sede na vlak ter se odpelje v Benetke k Magdi. Ko najde Magdino stanovanje, pa tam sreča opitega brezdelneža. Magda je ni vesela. Kajti zdaj je Mika videla beneško bedo in Magdino zaslepljenost zaradi tega moškega.
Magda ga vzdržuje, da bi si kupila njegovo naklonjenost, da ne bi bila sama. Ljubezni pa ni med njima. kajti ta moški si hoče telesno prisvojiti Miko. Pa se Mika ubrani z udarcem karateja. V tem udarcu je bila skrita tudi jeza do Fajga. Potem se vrne domov. In postane uporna do babice. Babico tudi draži s šolskim izletom v Grčijo, saj ve, da se babici zdi to pohujšljivo. Potem pa babica naenkrat zboli in odpeljejo jo v bolnišnico. Mika trepeta zanjo in ne odide na izlet. Ko se babica vrne, jo Mika več ne izziva nalašč. In med počitnicami hodi tudi na družinske izlete, čeprav ji niso všeč. A ve, da se bo potem v ostalih počitniških dneh lahko družila s svojo šolsko klapo.

Smiljan Rozman: Druščina
V ospredju so zgodbe treh parov: Slavka in Angele, Dina in Ute ter Marjana in Stelle (kasneje Tatjane). Vse ljubezni so nesrečne, pri Slavku in Marjanu povezane z nerazčiščeno preteklostjo. Med Dinom – mladim slikarjem in Švedinjo Ute sicer raste neko nežno čustvo, ki ga ne obremenjuje preteklost, vendar pa je že na začetku obremenjeno s končnostjo, saj se Ute vrne nazaj na Švedsko.
Slavko pa ni v resnici nikoli prebolel Marije, čeprav jo je, ko sta še bila skupaj, večkrat varal. Zdaj se zapleta z različnimi dekleti. Tako nekaj časa hodi s turistko Angelo. Vendar Angelino zaupanje le izkoristi in njeno družino okrade. S kolegi namreč želijo kupiti motorni čoln z prevoz smučarjev na vodi in da bi čimprej prišli do denarja, zapadejo v krajo. Vendar jim policisti pridejo na sled in jih ujamejo. Toda Slavko uide. Do večera se skrije v nek senik, ponoči pa se spomni Marije. Odpravi se k njej. A sreča jo z drugim fantom. Slavko ponori in jo obsodi, da je cipa. Njen fant ga zato pretepe. Slavko se, v sebi zlomljen, zateče na prijateljevo jadrnico in pobegne v Italijo.
Marjan pa še vedno misli na Tatjano. Razšla sta se , ker jo je prvič, ko ona še ni bila pripravljena, vzel s silo. Zdaj sreča Stello. Zaljubi se vanjo, saj je bila tako drugačna: vzvišena in starejša. Postaneta ljubimca in Marjan ne odide tudi, ko pride Luigi, njen invalidni, starejši mož. Nekaj dni so vsi trije skupaj. Marjan misli, da Luigi ničesar ne sumi. Dokler se končno ne srečata sama. Luigi mu pove, da ju je opazoval med ljubljenjem. Marjanu predlaga kupčijo: za denar naj bi zaplodil Stelli otroka, ki pa bo Luigijev. Marjana popade bes, kajti Stello je imel resnično rad. Začne tepsti Luigija. V tem pride Stella in Marjana nažene. Stella nato z Luigijem odpotuje, Marjanu pa pošlje revolver. Potem pa pride v mesto Tatjana, ki je zdaj že poročena, vendar ima Marjana še vedno rada in zato gre z njim v vinograd. Oba si zaželita ljubezni. Popijeta nekaj vina, a Tatjana se spomni, kako je bilo prvič. Začne jokati. V Marjanu se vso nakopičeno hrepenenje in razočaranje spremeni v sovraštvo. Vzame revolver in Tatjano ubije. Strele zasliši sosedov fant in ko zagleda mrtvo Tatjano, steče na policijo. Marjan pa čaka policijo. In kazen. Predstavlja si že, kako bo v zaporu. Upa, da bo tam našel možnost novega začetka. In občuti le olajšanje.

Mate Dolenc: Golo morje
Tri družine hodijo skupaj letovat na nek otok v Jadranu. Starši le pijejo, jedo in kartajo. In ko se jim pridruži še neka skupina podjetnikov in njihovih ljubic, razvrat doseže vrhunec. Feliks in Margareta prevarata svoja zakonca. V tem vrvežu pa so trije mladostniki: Medeja, Martel in Aljoša prepuščeni sami sebi. Podzavestna želja, da bi starše opozorili nase pride na dan v Medejini drzni želji, da vzamejo Feliksov čoln in zaplujejo na odprto morje. Martel očeta najprej vpraša za čoln. Ker dobi negativni odgovor, odidejo na lastno pest. Ko izplavajo iz zaliva, Aljoša želi, da se vrnejo, Medeja pa je vsa zasanjana in Martel ji zaljubljeno ustreže. Potem pa, ko obale ne vidijo več, se jim pokvari motor. Zdaj so ujeti v brezmejnosti. Ponoči jih morje nekako prinese do skalnatega otočka, na katerem ni nič drugega kot razpadajoča ribiška hiša. Na tem otoku potem nekaj dni obupano čakajo, da bi jih kdo našel. Otok postane prizorišče boja za obstanek, kjer na dan udarijo preživetveni nagoni. Aljoša kuha sovraštvo do Martela. To kaže s tem, da urinira v edino malo pitne vode, ki je na otoku, v morje zlije bencin, s katerim bi lahko zakurili, ukrade pečenega raka, ki ga je Martel ulovil in spekel. Martel se edini trudi za preživetje. Ne le svoje, pač pa tudi Medejino. Lovi rake, nabira veje in kuri ogenj. Medeja se nagne bolj na Aljošino stran, Martelu pomaga le toliko, kolikor začuti potrebo po hrani. Ko Aljoša ukrade raka, ga Martel dohiti in med njima se vname srdit pretep. Martel obleži nezavesten. Medeja pa medtem hlasta za koščki mesa v raku. Potem pa mimo priplujejo tri vojne ladje. Martelu se zdi, da streljajo nanje. Otok je namreč del vojaškega poligona, mimo katerega je civilnem ladjam prepovedano pluti. Iz ladje res streljajo. Nato pa jih vendarle zagledajo in odpeljejo jih v bolnišnico. Tu, v bolnišnici pa se zgodi vsesplošni polom med starši. Med ploho očitkov, tako ljubezenskih kot političnih, odpade navidezna povezanost med njimi. Martelov oče se tako otrese političnega hlapčevanja do Aljošinega očeta. Nato vse tri družine, vsaka zase, odidejo domov.

Feri Lainšček: Ajša Najša
14-letno Ajšo v šoli navduši nova, mlada učiteljica glasbe Gumica. Kajti Gumica se oblači mladostno, v šolo se pripelje z motorjem in zna se približati učencem. Z Gumico na čelu ustanovijo plesno skupino. Z učenci druge šole potem skupaj pripravljajo točko na prireditvi ob občinskem prazniku. Tako Ajša na vajah spozna kitarista Gregorja, v katerega se zaljubi. Začneta se dobivati in ker zaradi tega popusti v šoli, njenega očeta to začne skrbeti in zato večkrat obišče Ajšino mamo, s katero živita ločeno. To starša ponovno zbliža. Nasprotno pa je razdalja med Gregorjevima staršema vse večja. Gregorjev oče Boris se zagleda v Gumico in se odseli k njej, mamo pa vržejo iz službe in doma začne celo piti. To vpliva na Gregorja, ki pobegne od doma v vrtno uto ob vrtičku. Ajša je jezna na Gumico. Gumica to pri pouku opazi in se nato pogovori z Ajšo. Ajša ji pove za pobeg. Gumica se zamisli, ampak ne reče nič in le odide. Zvečer Ajšo išče policija, saj želijo izvedeti, kje je Gregor. Ajša jim ne izda. Ponoči pa ne more spati, saj jo skrbi za Gregorja, kajti zunaj je mraz. Vzame odejo in se hoče izmuzniti iz stanovanja. Pa jo starša slišita. In oče hoče z njo. Ko prideta na vrtiček, Ajša zagleda Gregorja s prijateljem ob ognju. Pozdravi ju, v tem pa ju že zgrabi njen oče in ju odpelje na policijo. Zdaj jo ima Gregor za izdajalko in s tem se ljubezen konča. A Ajša si kmalu opomore. Zdaj je veliko skupaj s staršema in na koncu je ponovno zaljubljena.

9 VIRI – SEZNAM OBRAVNAVANIH DEL (PO LETIH)

  1. Karel Grabeljšek: Učiteljica. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1980.
  2. Smiljan Rozman: Ta glavna Urša. Ljubljana: Prešernova družba, 1981.
  3. Pavle Zidar: Moja družina. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1981.
  4. Vitan Mal: Vanda. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1982.
  5. Ivo Zorman: Obveščevalec Lesnika. Ljubljana: Borec, 1982.
  6. Janez Gradišnik: Moj prijatelj Dane. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983.
  7. Dragica Gračner: Punčka, kje si doma?. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984.
  8. Janez Kajzer: Klub v črnem. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1985.
  9. Marinka Fritz – Kunc: Janov krik. Ljubljana: Prešernova družba, 1985.
  10. Anton Ingolič: Čudovita pot. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1986.
  11. Vitan Mal: Baronov mlajši brat. Ljubljana: Prešernova družba, 1985.
  12. Ivo Zorman: Oh, ta naša babica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1986.
  13. Smiljan Rozman: Druščina. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987.
  14. Mate Dolenc: Golo morje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1988.
  15. Feri Lainšček: Ajša Najša. Ljubljana: Prešernova družba, 1989.

LITERATURA

Aleš Berger: Jezik mladostnih junakov. Otrok in knjiga 19 (1984). 30-34.

Kristina Brenkova: Gradišnikovi knjigi na pot, Janez Gradišnik: Moj prijatelj Dane. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983. 255-257.

Dušan Čater: Besede o pisatelju, Smiljan Rozman: Ta glavna Urša. Ljubljana: Karantanija, 1996. 229-231.

Dušan Čater: O pisatelju in delu, Vitan Mal: Baronov mlajši brat. Ljubljana: Prešernova družba, 1985. 116-117.

Mate Dolenc: Golo morje. Knjiga 9/10 (1988). 430.

Helga Glušič: Oblikovne značilnosti slovenske mladinske proze. Zbornik predavanj XXIX. seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, 28. 6. –17. 7. 1993. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku z Slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete, 1993 (SSJKL, 29). 191-197.

Helga Glušič: Slovenska mladinska književnost med poučnostjo in igro. Otrok in knjiga 18 (1983). 13-17.

Berta Golob: Pogovor s pisateljem, Pavle Zidar: Moja družina. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1981. 101-104.

Berta Golob: Spremna beseda, Anton Ingolič: Čudovita pot. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1986.

Dragica Haramija: Slovenska mladinska realistična avanturistična proza. Perspektive v mladinski književnosti, Otrok in knjiga, posebna izdaja (1999). 49-54.

Dragica Haramija: Žanri slovenskega mladinskega realističnega romana. Slovenski roman/Mednarodni simpozij Obdobja – metode in zvrsti, Ljubljana 5. –7. dec., 2002. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete, 2003 (Obdobja, 21). 171-180.

Miran Hladnik: Kič – posebej v knjigah za otroke. Otrok in knjiga 25 (1987). 5-9.

Miran Hladnik: Mladini in prostemu narodu v poduk in zabavo. Otrok in knjiga 16 (1982). 27-33.

Miran Hladnik: Šilihov mladinski roman Beli dvor, Gustav Šilih: Beli dvor. Ljubljana: Karantanija, Velenje: Založništvo Pozoj, 1997. 441-456.

Miran Hladnik: Slovenski ženski roman v 19. stoletju. SR 29/3 (1981). 259-296.

Miran Hladnik: Trivialna literatura. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1983 (Literarni leksikon, 21).

Jože Horvat: Spremna beseda, Smiljan Rozman: Druščina. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987. 180-181.

Ivo Ivačič: Tam doli pa cvete magnolija: pogovor s pisateljico Marinko Fritz – Kunc, avtorico uspešnice Janov krik. 7D 19/31 (1989). 16-17.

Gitica Jakopin: Beležke o avtorici in delu, Dragica Gračner: Punčka, kje si doma?. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1986. 183-185.

Zoltan Jan: Lik mladostnika v nekaterih novejših slovenskih romanih. Slovenski roman/Mednarodni simpozij Obdobja – metode in zvrsti, Ljubljana 5. –7. dec., 2002. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku z slovenistiko Filozofske fakultete, 2003 (Obdobja, 21). 181-190.

Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Mihelač in Nešović, 1995.

Marjana Kobe: Pripovedovalec, pripovedna perspektiva v sodobni slovenski prozi za mladino. Perspektive v mladinski književnosti, Otrok in knjiga, posebna izdaja (1999). 36-40.

Marjana Kobe: Trije modeli realistične proze v sodobni slovenski mladinski književnosti. JiS 4 (1986/87). 89-97.

Feri Lainšček: Ajša Najša. Knjiga 11 (1989). 499-500.

Franček Rudolf: Feri Lainšček: Ajša Najša. Srce in oko 2/17 (1990). 406.

Slavko Rupel: Spremna beseda, Karel Grabeljšek: Učiteljica. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1980.

Igor Saksida: Mladinska književnost med literarno vedo in književno didaktiko. Maribor: Obzorja, 1994.

Igor Saksida: Naj ljubezni, naj razočaranja, naj vsakdanjost, Feri Lainšček: Ajša Najša. Ljubljana: Prešernova družba, 1989. 190-201.

Igor Saksida: Opredelitve in predstavitve otroštva v sodobni slovenski mladinski književnosti. Perspektive v mladinski književnosti, Otrok in knjiga, posebna izdaja (1999). 7-17.

Igor Saksida: Povojna slovenska mladinska proza. Jože Pogačnik et al., Slovenska književnost III. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 2001. 426-455.

Jože Snoj: Golo morje, Mate Dolenc: Golo morje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1988. 185-187.

Slovenska bibliografija: knjige. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1980-1989.

Martina Šircelj: Kratek oris razvoja slovenskega mladinskega slovstva. Otrok in knjiga 7 (1978). 9-14.

Jaša L. Zlobec: Beseda o avtorju in delih, Ivo Zorman: Oh, ta naša babica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1985. 116-117.

Alojzija Zupan Sosič: Žanrski sinkretizem najnovejšega slovenskega romana. Primerjalna književnost 24/1 (2001). 71-82.

Alenka Žbogar: Srednješolske književne vsebine na recepcijskem situ. JiS 48/5 (2003). 39-50.

Opombe

1 Igor Saksida, Mladinska književnost med literarno vedo in književno didaktiko (Maribor: Obzorja, 1994), 41–42.

2 Prav tam, 47.

3 Miran Hladnik: Šilihov mladinski roman Beli dvor, Gustav Šilih: Beli dvor, Ljubljana: Karantanija, Velenje: Založništvo Pozoj, 1997, 450.

4 Aleš Berger, Jezik mladostnih junakov, Otrok in knjiga 1984, št. 19, 30.

5 Marjana Kobe, Pripovedovalec, pripovedna perspektiva v sodobni slovenski prozi za mladino, Perspektive v mladinski književnosti, Otrok in knjiga, pos. izdaja 1999, 36–37.

6 Prav tam, 38.

7 Prav tam, 38–39.

8 Prav tam, 39.

9 Aleš Berger: Jezik mladostnih junakov, Otrok in knjiga 1984, št. 19, 31.

10 Miran Hladnik, Mladini in prostemu narodu v poduk in zabavo, Otrok in knjiga 1982, št. 16, 27.

11 Prav tam.

12 Helga Glušič, Slovenska mladinska književnost med poučnostjo in igro, Otrok in knjiga 1983, št. 18, 13.

13 Prav tam.

14 Miran Hladnik, Trivialna literatura (Ljubljana: državna založba Slovenije, 1983), 6.

15 Prav tam , 21.

16 Igor Saksida, Mladiska književnost med literarno vedo in književno didaktiko (Maribor: Obzorja, 1994), 223.

17 Alojzija Zupan Sosič, Žanrski sinkretizem najnovejšega slovenskega romana, Primerjalna književnost 24/1 (2001), 71.

Nazaj      Kazalo



Stran je po predlogi Klavdije Šiško postavila Andreja Musar 2. junija 2004. Nazadnje je bila spremenjena isti dan.

Naslov strani: http://www.ff.uni-lj.si/www/diplomske_naloge/sisko_klavdija/sisko_4.html

Število obiskov: