|
Filozofska fakulteta
Univerze v Ljubljani |
Ponekod zaljubljenost ob koncu knjige preraste v prijateljstvo in ljubezen. Tako je npr. v delih: Ta glavna Urša (Urša in Jaka postaneta par), Moj prijatelj Dane (Dane in Majda postaneta par), Klub v črnem (Fred in Marina postaneta prijatelja) in Čudovita pot (Cvetka in Gojko postaneta par). Drugod se zaljubljenost konča, ko se konča prva ljubezen ali ko se oseba, v katero je lik zaljubljen ne zmeni zanj: Klub v črnem (ker se Betka ne zmeni zanj, Franci pozabi nanjo), Oh, ta naša babica (Mika na koncu preboli svojo nesrečno ljubezen) in Ajša Najša (Ajša kmalu pozabi svojo prvo nesrečno ljubezen). V nekaterih delih pa se zaljubljenost ob koncu knjige ne konča, saj junak še kar hrepeni po ljubljeni osebi: Vanda (Klemena še vedno stisne pri srcu, ko pomisli na Vando in Smiljana), Janov krik (Jan ima Tanjo še vedno rad), Čudovita pot (Igor zaradi razočaranja ob nesrečni zaljubljenosti predčasno konča pohod), Druščina (Slavko hrepeni po Mariji, Dino po Ute, pri Marjanu pa se zaljubljenost sprevrže v sovraštvo do Stelle in kasneje do Tatjane) in Golo morje (Martel tudi jeseni, v šolskih klopeh še vedno sanja o Medeji).
Zaradi zaljubljenosti nastajajo tudi ljubezenski trikotniki: Vanda (Klemen, Vanda + Smiljan), Klub v črnem (Franci, Betka + Fred), Čudovita pot (Igor, Cvetka + Gojko), Oh, ta naša babica (Mika, Fajga + Zlatolaska), Druščina (Slavko, Marija + njen fant; Marjan, Stella + Luigi), Golo morje (Martel, Medeja in Aljoša. Tu ni ravno ljubezenskega trikotnika, saj nimamo na eni strani para, na drugi pa zaljubljenega posameznika. Martel je namreč zaljubljen v Medejo, njej je všeč Aljoša, ki pa ne pokaže nobenega zanimanja zanjo.)
V več delih pa je družbena kritičnost izražena posredno. Npr.: Učiteljica (gre za obsodbo vojne in sovražnikov), Janov krik (kritika se nanaša na različne državne institucije in na njihovo nestrokovno delovanje: na policijo, socialo in sodstvo), Baronov mlajši brat (začutimo obsodbo današnjega delovnega sistema, ki zahteva od staršev, da so vseskozi na razpolago v službi, s tem pa so njihovi otroci doma prepuščeni sami sebi), Golo morje (gre za obsodbo staršev, ki so skrajno egoistični in se ne posvečajo otrokom) in Ajša Najša (obsodba t. i. modernosti družbe, saj družinam ostaja premalo časa za pogovor in poslušanje drug drugega).
Uporništvo pa lahko, četudi je v izhodišču ideja upreti se krivici upravičena, pripelje tudi do hujših kršitev družbenih pravil. Tako fantje v Baronovem mlajšem bratu opozarjajo na krivične odnose družbenega sistema do njih (delovni sistem je namreč zahteval od staršev, da so bili neprestano v službah in tako niso imeli časa za svoje otroke) z vedenjem, ki jih zaznamuje kot postopače, brezdelneže, alkoholike in narkomane. Ker se družba, naravnava predvsem na pridobivanje kapitala, zanje ni zanimala, so se ji postavili po robu. Vendar na žalost je ta upor pripeljal še do večje tragičnosti - do smrti glavnega junaka.
Še v dveh delih je motiv uporništva nastal zaradi podobnega vzroka. Pomanjkanje zanimanja staršev za otroke je tako v Golem morju kot v Ajši Najši povzročilo upor pri čustveno občutljivih mladih ljudeh. V prvem delu tako mladi sami zaplujejo na odprto morje, kjer jih čaka preizkus njihovega prijateljstva in njihove iznajdljivosti. K sreči jih rešijo vojaške ladje, sicer bi se vse skupaj tragično končalo. Pri njihovih starših pa dejanje otrok pripelje do nekakšne streznitve. Odvrgli so navidezno prijateljstvo. Hinavščina se je končala. Torej je upor mladih prinesel pozitiven rezultat.
V Ajši Najši pa je Gregor pokazal svoje nestrinjanje z očetovim dejanjem - oče je namreč zapustil mamo in odšel z ljubico - s pobegom od doma in izostajanjem od pouka. Gregor se potem, ko ga Ajšin oče odpelje na policijo, sicer vrne k mami, vendar očeta s pobegom ni prepričal. Tako je bil njegov upor zaman.
Pohodništvo po slovenski transverzali predstavlja veliko poletno dogodivščino trem mladincem v Čudoviti poti. V Golem morju pa je odhod na odprto morje neprijetna pustolovščina, katero si bodo junaki zapomnili do konca življenja.
Ljubezen med starši in otroki sicer ni nikjer v ospredju, a jo je kljub temu moč zaznati v večih delih: Ta glavna Urša, Moja družina, Vanda, Moj prijatelj Dane, Oh, ta naša babica, Ajša Najša. Odraža se predvsem v dialogih, ki izražajo pozitiven odnos med starši in otroki in v dejanjih staršev, ko pomagajo svojim otrokom pri vsakodnevnih obveznostih (Ta glavna Urša, Moja družina, Oh, ta naša babica, Ajša Najša) ali pa so celo vključeni v kakšno od otrokovih pustolovščin (Vanda, Moj prijatelj Dane).
Zaradi boljše preglednosti so pojavljajoči se motivi obravnavanih del navedeni tudi v spodnji tabeli.
Legenda:
Z = Zaljubljenost
Dk = Družbena kritičnost
U = Uporništvo
L = Ljubosumje
Pu = Pustolovščina
An = Alkoholizem, narkomanija
Dl = Družinska ljubezen
Pk = Prijateljstvo, kolegialnost
O = Osamljenost
Er = Eksistencialne razlike
Dek = Delinkventnost, kriminal
S = Sovraštvo
H = Homoseksualnost
V = Vojna
Tabela št. 6: Frekvenca motivov v obravnavanih delih
Za otroško detektivko pa imamo lahko delo Moj prijatelj Dane, kajti odkrivanje oporoke prijateljema predstavlja težko in razburljivo avanturo.
Ponavadi so daljša prozna dela zaradi boljše preglednosti nad zgodbo razdeljena na poglavja. Poglavja so lahko oštevilčena ali ne, lahko pa so tudi naslovljena in napovedujejo dogodek, ki sledi. Postavila sem hipotezo, da bodo obravnavana dela v večini tudi razdeljena na poglavja, predvsem zaradi tega, ker gre za mladinska dela. Kajti mladi bralci z neko zunanjo organiziranostjo zgodbe, le-tej lažje sledijo.
Dve izmed obravnavanih del (Ta glavna Urša in Moja družina) sta celoti. Dogodki znotraj so zato, da jim bralci lažje sledijo, ločeni le z odstavki.
Neoštevilčena poglavja zasledimo pri delih Obveščevalec Lesnika, kjer se novo poglavje začne z novo stranjo, in Vanda, kjer začetek poglavja nakazuje grafično poudarjen prvi stavek v novem poglavju.
Neoštevilčena, vendar naslovljena poglavja imajo dela: Učiteljica, Moj prijatelj Dane, Čudovita pot in Baronov mlajši brat.
Z oštevilčenimi in nenaslovljenimi poglavji so razdeljena dela: Punčka, kje si doma?, Janov krik, Klub v črnem, Druščina in Ajša Najša.
Pri Ajši Najši je potrebno poudariti, da se knjiga začne z 32. poglavjem in konča s 57. Tu ima oštevilčenje poglavij posebno funkcijo. Bralcu namreč pove, da dana zgodba predstavlja le delček Ajšinega življenja, medtem ko si vse, kar je bilo pred to zgodbo, in vse, kar bo tej zgodbi sledilo, bralec lahko izmisli sam. Avtor pušča bralčevi domišljiji prosto pot.
Posebno zunanjo oblikovanost ima tudi Golo morje. To delo je razdeljeno na uvod, 1. del, naslovljen Pleme, 2. del z naslovom Obzorje, 3. del Vulkan in epilog. Imena posameznih delov so simbolična: Pleme - gre za veseljaške in uživaške egoistične starše, ki so pozabili na otroke, Obzorje – gre za brezmejnost, ki pa je bila mladim sprva privlačna, a ji niso bili kos in Vulkan – gre za izbruh preživetvenih nagonov na otoku.
Eno delo pa se po obliki razlikuje od ostalih. To je Oh, ta naša babica. Delo je v bistvu dnevniški zapis najstnice, ki od 3. maja do 20. junija piše dnevnik. V bistvu piše dva dnevnika, enega za šolsko rabo – ta je bolj poetičen in metaforičen - in drugega zase – ta drugi dogodke razširja, jih predstavi v pravi luči in je skratka bolj iskren.
Postavljena hipoteza se je torej potrdila. Le dve izmed obravnavanih del nista členjeni na poglavja, eno delo je dnevniški zapis, 12 del pa zaradi boljše preglednosti nad zgodbo sestavljajo poglavja.
Ker je slednji, torej analitični zgradbi težje slediti, predvidevam, da imajo zlasti mladinska dela ob upoštevanju mladega bralstva, ki še ni vajeno večjih miselnih preskokov pri branju, sintetično zgradbo.
Tabela št. 5: Dela s sintetično zgradbo in dela s sintetično-analitično zgradbo
Predvidevanje, da bo prevladovalo št. del s sintetično zgradbo se ni povsem uresničilo, kajti vidimo, da je št. del na obeh straneh tabele št. 5 skoraj izenačeno. Tako imamo 8 del s sintetično zgradbo, kar predstavlja 53 % vseh obravnavanih del, in 7 del s sintetično-analitično zgradbo, kar je 47 % vseh obravnavanih del.
Res pa je, da je zgradba zgodbe v obravnavanih delih povezana tudi z vsebino, temami in idejami knjig. Kajti dela s sintetično zgradbo imajo v večini preprostejšo vsebino, lahkotnejšo temo in idejo. Po junakih sodeč, ki so v glavnem mlajši mladostniki, so dela tudi namenjena mlajšim bralcem. Dela s sintetično-analitično zgradbo pa imajo ponavadi zapletenejšo vsebino in bolj problemsko naravnane teme in ideje. Ta dela imajo tudi družbeno kritično ost. Junaki pa so ponavadi starejši mladostniki. Dela so torej namenjena starejšim mladostnikom. Avtorji so potemtakem vendarle upoštevali bralce (mlajše in starejše mladostnike) in zgradbo zgodbe prilagodili njim.
Pri notranji zgradbi pa velja omeniti še zgodbeni okvir pri dveh delih: Učiteljica in Golo morje. Pri obeh delih imamo v uvodu in zaključku okvir, ki predstavlja sedanje stanje, vmes pa je glavna zgodba, sicer spomin na neko preteklo dogajanje.
Izmed vseh obravnavanih del ima najzapletenejšo zgradbo delo Janov krik, saj je glavno dogajanje neprestano, skozi celotno delo prekinjano z materinimi spomini na Janovo otroštvo in z iskanji vzrokov za Janovo vedenje. To delo je sicer v prvi vrsti namenjeno odraslemu bralcu, za mladino je zanimivo predvsem zaradi mladostnika kot glavnega lika. Tako je tudi to delo izpolnilo naše predvidevanje o povezanosti med zgradbo zgodbe in pričakovanimi bralci.
Osredotočila sem se na motivacijo glavnih književnih likov. Zanimalo me je, kaj glavne književne like motivira, kaj jih usmerja v njihovih dejanjih.
V prebranih delih se največkrat pojavi psihološka motivacija. V 9 delih tako glavnega junaka k dejanjem, ki jih opravi, vodi neko čustvo. Največkrat gre za čustvo zaljubljenosti (Ta glavna Urša, Vanda, Oh, ta naša babica, Druščina – tu je izrazito tudi čustvo jeze in maščevanja, Golo morje in Ajša Najša), lahko je to čustvo ljubezni do otrok (Učiteljica), ljubezni do sina (Janov krik), ali ljubezni do brata (Baronov mlajši brat). V delih Moja družina in Punčka, kje si doma? pa je v ospredju osebnostni razvoj mladih deklet, k dejanjem ju vodijo duševni in miselni vzgibi.
Velikokrat zasledimo tudi socialno motivacijo. V delih: Obveščevalec Lesnika, Klub v črnem in Čudovita pot junake vodi želja po druženju z vrstniki. V Janovem kriku, Baronovem mlajšem bratu in v Golem morju pa je socialno motivacijo zaznati v vplivu družbenega sistema na junake (Jan je zaprt zaradi nestrokovnega delovanja nekaterih državnih institucij, Baron in Tadej zaradi tega, ker starši nimajo časa zanju zapadeta v družbo, kjer je prisoten alkohol in droga, Martel, Medeja in Aljoša pa doživijo trpko izkušnjo na morju zaradi nezanimanja staršev zanje).
V Učiteljici je poleg čustvene motivacije moč najti tudi ideološko motivacijo, saj Marjuča postane partizanska učiteljica tudi zato, ker verjame v idejo partizanstva.
Etična motivacija pa prevladuje v delu Moj prijatelj Dane. Bojana namreč vodi želja, da bi pomagal prijatelju in da bi s tem, ko bi našel oporoko Danetovega očeta, zadostil pravici.
V delih, ki so služila obdelavi, prevladuje resničnostna perspektiva. Pripovedovalec predstavi realni svet po logiki otroka ali mladostnika. Pri branju ima bralec občutek, da svet spremlja skozi oči otroka ali mladostnika, saj junaki pripovedujejo o svojih prvih ljubeznih, o pustolovščinah, prijateljstvih, pa tudi o grenkih doživetjih. Takšna je perspektiva v delih : Učiteljica, Ta glavna Urša, Moja družina, Vanda, Obveščevalec Lesnika, Moj prijatelj Dane, Punčka, kje si doma?, Klub v črnem, Čudovita pot, Oh, ta naša babica in Ajša Najša.
V Janovem kriku, Baronovem mlajšem bratu, Druščini in v Golem morju pa gre za perspektivo oporekanja, saj je v ospredju najstniško uporništvo, ki bi lahko izražalo pripovedovalčevo uporno držo do aktualnega družbenega sistema.
''Ne bi smela popuščati, nikoli!'' si poočitam. Takrat, ko je prvič prišel prepozno domov, bi morala biti ostrejša. Jaz pa sem popuščala zdaj tu, zdaj tam. Globoko v meni tiči spoznanje, da je Jan ugotovil, da se bojim nasilja, grobosti sploh. To je spoznaval počasi, tipaje. Kakor mi je tudi počasi, toda vztrajno začel drseti iz rok. (Marinka Fritz – Kunc, Janov krik, Ljubljana, 1985, str. 7)
in v delih: Ta glavna Urša, Vanda, Punčka, kje si doma?, Oh, ta naša babica in Ajša Najša.
Prvoosebni pripovedovalec (dogajanje predstavi ena od literarnih oseb in sicer tako, kot ga je sama doživela) se pojavi v delih: Učiteljica (pri Marjučinem pripovedovanju), Moja družina, Moj prijatelj Dane in Čudovita pot (prvoosebna so le Cvetkina pisma, ki so nekakšni vložki v romanu).
Vendar se je zadeva lepo iztekla. Ko nas je obiskal stric Stanko, očkov brat, je v Rimski cesti našel zvezdo, ki je satelit naše Zemlje in ki jo občudujemo v vseh menah, zlasti njen sij na travnikih, njeno pozlato na morski ravnini; našel je prelepo zlato podobo Lune ali po grško Selene. (Pavle Zidar, Moja družina, Ljubljana, 1981, str. 10)
Avktorialnega pripovedovalca pa lahko razdelimo na pripovedovalca, ki se sicer dviga nad pripovedne osebe in dogajanje, jih vodi in nadzira, vendar pa ne komunicira z bralci in na tistega, ki bralce nagovarja in jim posreduje tudi svoje komentarje. Prvi tip najdemo v delih: Učiteljica (v okvirni zgodbi), Obveščevalec Lesnika, Klub v črnem, Čudovita pot in Druščina.
Drago je obležal na hrbtu in strmel v mrak in ni mogel zaspati. Zunaj se je razlivala čez tabor mesečina. Drevje je risalo na streho šotora zlomljene sence, ki so se zibale, rasle in se spet odmikale. Oblivali so ga glasovi, ki jih podnevi ni bilo. Oddaljeno klokotanje vode, šelestenje vetra v krošnjah, klici nočnih ptic in šumenje, kakor da se živali plazijo po taboru. (Ivo Zorman, Obveščevalec Lesnika, Ljubljana, 1982, str. 16)
Avktorialnega pripovedovalca, ki z bralci komunicira, pa je moč najti v Baronovem mlajšem bratu in v Golem morju:
Prvo leto prijateljevanja se je Martel čudil čudnemu načinu govorjenja, ki ga je imel Aljoša; zdelo se mu je, da laja. Feliks mu je razložil, da je Aljoša živel daleč na vzhodu in je prinesel s seboj naglas jezika, ki ga govorijo tam; sčasoma bo naglas izginil, je pojasnil Feliks. Naglas je res počasi izginil, Martelu pa je ostal občutek, da je prišel Aljoša od nekod 'daleč z vzhoda' in da je zato ves čas nekoliko drugačen od njega. V tem 'daleč z vzhoda' je bila skrita neka dolgo nerazvozlana skrivnost. Skrivnost pa se je počasi le začela razkrivati in se je dokončno razkrila prav pred kratkim – v zadnjih vročih in napetih – in usodnih – dneh minulih poletnih počitnic.
Toda ne prehitevajmo, mi, ki že vse vemo. Drugi ne vejo. Vedenje pa je treba osvajati postopoma. Vsako vedenje ima svoj začetek, svoje jedro in svoj konec. Vse, kar vemo, je pravzaprav ena sama zgodba, dolga in kratka, kolikor časa pač traja poizvedovanje. Poizvedovanje je pot k vedenju. Na koncu poizvedovanja je vedenje – potem pa smrt. Smrt je edini dokončni konec vedenja – in zgodbe. Toda zakaj o smrti tukaj – med petnajstletniki, ki so komaj začeli s poizvedovanjem? (Čeprav v tem trenutku ni videti, da kaj poizvedujejo, prej bi rekel, da spijo.) Menda zato, ker se ta neznana in neoprijemljiva in nepredvidljiva reč včasih prikrade tudi do petnajstletnikov, čeprav po pravilih zgodbe le-ti še niso na vrsti zanjo. Se prikrade, se pritihotapi, se prišmugla, čisto neupravičeno in po krivici – a se. Na srečo pa smrt nima zmerom sreče, vsaj takrat, ko še ni na vrsti; skuša ugrabiti svoj plen, a se je ne posreči. In zdaj smo lahko mirni, saj Martel sedi pred nami živ in zdrav, čeprav malo obtolčen, če bi ga od blizu pogledali – da pa je videti nekam medel, je bolj posledica krute resničnosti šole kot smrti, ki je morala oditi praznih rok. A srečanje z njo je v njem, tako kot prva ljubezen. (Mate Dolenc: Golo morje, Ljubljana, 1988, str. 13-14)
Tistega lepega pomladnega dne so v šoli delili spričevala. Stara sem bila enajst let. Bilo je podobno ko za prvi maj. Vse učiteljice so bile našminkane in v visokih petah in z nekakšnimi rožicami na prsih. Pa ravnatelj se je kar naprej oglašal po zvočniku. Bilo je sila pompozno, čeprav v resnici vse skupaj ena figa. (Dragica Gračner, Punčka, kje si doma?, Ljubljana, 1984, str. 13)
Jezik s prvinami pogovornega jezika se pojavi v delih: Ta glavna Urša, Moja družina, Klub v črnem, Baronov mlajši brat in Golo morje. Zasledimo izraze: proklet, zaplankan 'neumen', žicati... V Golem morju je veliko vulgarnih izrazov, zlasti v zvezi s spolnostjo: fuk, kurba, pokavsala, kurac... Ti izrazi so položeni v usta odraslih. Predvidevam, da je avtor s tem predvsem želel zveneti pristno. S tem, ko je popisal njihov dejanski govor, jih je na nek način tudi označil. Tako se nam odrasli v tem delu razkrijejo kot nerazgledani, neizobraženi in kulturno ozko usmerjeni pripadniki človeške vrste. Z jezikom je torej posredno posredovana družbena kritičnost. To, če in kako pa ti izrazi vplivajo na izražanje mladih bralcev, pa naj bo predmet kakšne druge raziskave.
V ostalih sedmih delih pa je jezik knjižni: Učiteljica, Vanda, Obveščevalec Lesnika, Moj prijatelj Dane, Janov krik, Čudovita pot in Druščina.
Na določenih mestih zasledimo tudi poetično obarvan jezik. Npr.:
Vanda je zdrsnila v vodo, krilo se je napihnilo in jo obdalo, kot obdajajo cvetni listi prašnike, dokler ni postalo težko in je počasi potonilo. (Vitan Mal, Vanda, Ljubljana, 1982, str.15)
Omeniti velja še eno pomembno vlogo, ki jo ima jezik. V Janovem kriku je jezik namreč sredstvo za izražanje duševnega stanja Janove matere. Z zamolki označuje njeno trpljenje, z vzkliki njeno samoobtoževanje in z retoričnimi vprašanji njeno iskanje vzrokov za Janovo vedenje in njuno skupno nesrečo.
Sebična sem, vem! Če je materinska ljubezen sebičnost... (Marinka Fritz – Kunc, Janov krik, Ljubljana, 1985, str. 9) ''Kaj je narobe z menoj, da so se spravili prav nad mojega Jana? Da je Jan v domu...,'' se vleče za menoj, kjerkoli sem. ''Ti si kriva!'' sanjam in se zbujam. (prav tam, str. 31) Zajočem! Tiho kot miška, da me ne bi slišali. Da se jokati kot miš. Sem že! Samo cviliš, tiho, najtišje, globoko v sebi... Jokaš sam brez prič. (prav tam, str. 162)
Tabela št. 7: Dogajalni prostor v obravnavanih delih
Kot je razvidno iz tabele št. 7, je dogajalni prostor največkrat mesto.
Če med dogajalnim prostorom in glavnimi liki povlečemo vzporednico, lahko ugotavljamo, v kakšni meri okolje vpliva na glavne like. Morda gre za naključje, toda junaki, ki živijo na podeželju (Učiteljica, Moj prijatelj Dane) ali pa preživljajo počitnice v naravi (Obveščevalec Lesnika, Čudovita pot), so po značaju bolj prilagodljivi in manj uporniški kot pa junaki iz mesta ali pa tisti, ki preživljajo počitnice v obmorskem letovišču. Zdi se, kot da mesto s svojim hitrim načinom življenja in z nezadostnim posluhom za potrebe mladostnikov v njih izzove nekakšno uporništvo (Moja družina, Punčka, kje si doma?, Klub v črnem, Janov krik, Baronov mlajši brat, Oh, ta naša babica). Junakom v obmorskih letoviščih pa morje vzbuja povečane strasti ljubezni, ljubosumja, maščevanja in upora (Vanda, Druščina, Golo morje).
Ker je večina avtorjev prebranih mladinskih del izbrala sodobnost za dogajalni čas, in ker predpostavljamo, da je bil njihov namen zadovoljiti ciljno publiko, sklepamo, da mlade bralce bolj privlačijo dela, ki govorijo o njihovih vrstnikih in sodobnikih. S t. i. sodobnimi junaki se namreč lažje identificirajo. Kajti junaki, o katerih berejo, so v tem primeru ogledalo njih samih.
Le v treh delih (Učiteljica, Obveščevalec Lesnika in Moj prijatelj Dane), se glavni junaki ne spopadajo s tipičnimi najstniškimi problemi odraščanja. Učiteljici je to prikrajšala vojna, Drago je v bistvu še otrok in ga zanimajo samo taborniške pustolovščine, pri Bojanovi in Danetovi zgodbi pa je v ospredju stvar, ki je za Daneta življenjskega pomena – iskanje oporoke. Res pa je tudi, da dogajanje zgodbe sega v čas po 1. sv. vojni. Takrat so mladi sicer tudi doživljaji obdobje adolescence kot obdobje telesnega, miselnega in čustvenega razvoja. Prav tako so tudi doživljaji svoje prve ljubezni (kot Dane). Toda čas po 1. sv. vojni je bil predvsem čas pomanjkanja in čas trde vzgoje.
V kolikor je trda vzgoja negativno vplivala na samozavest mladih, saj je bilo v njih polno strahospoštovanja, pa jih je ta boječnost po drugi strani obvarovala pred raznimi posledicami kršitev družbenih norm. Na svojo srečo pa mladi takrat tudi niso poznali drog in drugih nevarnosti, ki pa jih s seboj prinaša razviti svet.
Ostala dela pa prikazujejo sodobni, t.i. razviti svet in življenje najstnikov v njem. Sodobnost je prinesla junakom več sproščenosti in nagajivosti.Tako npr. Uršo v delu Ta glavna Urša in Ajšo Najšo preveva lahkotna zaljubljenost. Vendar pa tudi sodobni svet prinaša svoje pasti. Junaki so pogosto prepuščeni sami sebi in svojim mislim. Tako razmišljajo o sebi in svoji vlogi v svetu. Idealiziran svet, ki so ga poznali kot otroci, se jim vse bolj odmika. Spoznavajo resnični svet in ker so nad spoznanji velikokrat razočarani, se v njih rodi najprej osamljenost, nato uporništvo. Ranljivost jih lahko pripelje celo do pobega od doma (Oh, ta naša babica) ali do uživanja alkohola in drog (Baronov mlajši brat).
Junaki so prikazani realno, najstniki so takšni kot so v resnici: včasih igrivi, zaljubljeni, prijateljski, pripravljeni pomagati, željni dogodivščin, a drugič tudi zamerljivi, ljubosumni, sovražni, maščevalni in uporniški.
Odnos glavnih likov do vrstnikov nasprotnega spola je največkrat ljubezenski, včasih prijateljski, do vrstnikov istega spola pa je lahko prijateljski, lahko izraža ljubosumje (Vanda) ali pa celo sovražnost (Golo morje). S starši so junaki v glavnem v dobrih odnosih. Starši jim stojijo ob strani, jih podpirajo in znajo tudi najti tolažilno besedo, ko je to potrebno. V delih: Klub v črnem, Čudovita pot in Golo morje pa starši ne odigrajo svoje vloge tako, kot si želijo mladostniki. Fredova mama namreč rešuje svoje težave z utapljanjem v alkoholu, Cvetkin in Aljažev oče si najde ljubico, s katero vara ženo, trije pari staršev v Golem morju pa za svoje otroke v svoji veseljaški mrzlici ne najdejo časa.
Družine glavnih junakov so največkrat 'popolne' – s tem je mišljeno, da imajo junaki oba starša. Primer razbite družine (eden od staršev je umrl, drugi pa ne skrbi za otroke) najdemo v dveh delih: Punčka, kje si doma? in Čudovita pot. V treh delih so starši ločeni: Klub v črnem, Janov krik in Ajša Najša, junaki živijo pri materi. V Ajši Najši se na koncu starša spet pobotata in oče se preseli k njima. Dva junaka pa sta siroti: Marjuča in Dane.
Slednja sta zelo ranljiva, vendar uspeta najti ljudi, h katerim čutita pripadnost (Marjuči pomaga stric, Danetu pa Bojanova družina). Tudi za ostale junake je pomemben občutek pripadnosti in povezanosti z neko odraslo osebo. Pomanjkanje tega vodi v delu Klub v črnem do Fredovega postopaštva, v Baronovem mlajšem bratu do tragičnega konca, v Golem morju pa do usodnega odhoda na morje, ki bi tudi lahko bilo tragično.
Zanimiv je konflikten odnos med junakom in njegovim sorodnikom. Pri Urši v delu Punčka, kje si doma? živi teta, ki je prišla skrbet za nečake, ko jih je zapustil oče. Mika (Oh, ta naša babica) pa živi z družino pri babici. Tako teta kot babica neprestano posegata v življenje glavnih junakinj s svojimi t. i. moralnimi vložki, ki pa so največkrat plod njune ozkosrčnosti sebičnosti. Medtem ko se Mika na koncu z babico uspe pomiriti, Urša vidi edino rešitev v izselitvi od doma. Poišče si stanovanje in znajde se na pragu odraslosti. S teto pa vendarle ohrani stik.
Iz grafikona št. 6 lahko razberemo, da ima največ prebranih del srečen konec. Nesrečno se konča Klemenova zaljubljenost (Vanda), saj ga Vanda zavrne.V Baronovem mlajšem bratu se Tadejevo življenje tragično konča v prometni nesreči, prav tako tragično, z umorom, pa se konča ljubezen med Marjanom in Tatjano v Druščini. Dvojni, odprt konec pa je v delu Janov krik. Janova mati iz obupa želi narediti samomor. Prereže si žile na zapestjih. Z odtekanjem krvi čuti olajšanje. Nato pa ji nenadoma skozi že omotične misli šine spoznanje, da jo sin potrebuje. Pokliče rešilca in zaveda se le še tega, da pride dežurna služba ponjo. Ne ve pa, če se bo še prebudila ...
V delih, ki so bila predmet obdelave, neposredno izraženo vzgojnost zasledimo v dveh delih. V Moji družini so vzgojni nauki položeni v usta dveh pripovednih oseb: mama s svojimi pogledi deluje vzgojno na očeta, stric Stanko pa na oba starša. Vendar bralec njunih besed ne občuti kot stroge vzgojne zapovedi, ukazovanja in prepovedi. Kajti gre za širša, filozofsko naravnana spoznanja o razlikah med ljudmi, o svetu in o vlogi posameznih subjektov v tem svetu. Mama s primero iz narave moralno pouči očeta – matematika, ki občuduje le enega njunega otroka – Seleno, saj je ta podedovala njegov dar za matematiko:
Zame je vsak otrok enako drag in topel; ta, ki zna malo več, in ta, ki zna malo manj; ni razlike med njima. ... Razum je dobra stvar, vendar je to presebična človeška stvar, če nima ob sebi čustva ljubezni; poglej naravo, ne boš menda rekel, da ni razumna, toda koliko omejenih reči dopušča, zakaj, zato, ker je v naravi tudi čustvo materinstva; vesela je svoje smreke, ki se vije proti nebu s svojo belo zeleno krono, kjer ji nihče ne krade življenjskega prostora, razen morda na stotine lubadarjev pod lubjem; tvoj ostri razum bi lubadarje uničil in osrečil smreko še bolj, naredil bi jo kraljico dreves, narava pa, ki je spovila smreko in lubadarje, prenaša oba z istim razsodnim razumom, tako nekoristnega zajedavca, kot koristno dišeče deblo. (Pavle Zidar, Moja družina, Ljubljana, 1981, str. 22-23)
Stric Stanko je takrat, ko so Seleno pestile težave odraščanja, takole svetoval staršem:
Vloge, ki jih moramo odigrati v življenju, spremljajo pojavi, ki za starše in učitelje niso simpatični, vendar jih moramo prenesti in razumeti. (Prav tam, str. 97),
kajti menil je, da so otroci, ki v življenju nekaj bodo, zmeraj moteči, saj v sebi pripravljajo prostor za duh genija.
Neposredni vzgojni namen imajo na mlade bralce tudi Fredove besede v Klubu v črnem:
Ne vem, ali je to zabava. Mislim, da ni. Čedalje bolj vidim, da to sploh ni bila zabava. Bilo je polnjenje praznine. Dvigali smo prah, kjer ga ne bi bilo treba. Ne opravičujem se in ni mi žal. Toda medtem, ko smo mi razmišljali, kako bi se zabavali, so naši sošolci študirali. Ne za rede, ne za spričevala. Resni so. Že danes vedo, kaj hočejo. Ali vem morda jaz? Ni mi žal za vse neresnosti, ki smo jih počeli. Žal mi je za čas. (Janez Kajzer, Klub v črnem, Ljubljana, 1985, str. 165)
Ponekod pa vzgojnost ni neposredno izražena z besedami. Lahko jo posredno nakazuje kakšno dejanje, npr. srečen konec kot nagrada za pridnost, skromnost in nevsiljivost (v delu Moj prijatelj Dane je Dane na koncu podedoval lepo premoženje). Ali pa je vzgojnost skrita v družbeni kritičnosti (Baronov mlajši brat in Golo morje), kjer kritična ost, naperjena proti družbenemu sistemu in staršem, skuša odrasle prepričati o drugačnem vedenju.
Pozorni bomo na bistvene značilnosti pustolovskih mladinskih romanov in ljubezenskih mladinskih romanov, kajti le-te literarna veda pogosto uvršča k trivialni literaturi (pri pustolovskem mladinskem romanu zaradi posebne strukture besedila - uvod, opis pustolovščin, ki so povezane z neko skrivnostjo, razrešitev skrivnosti in srečen konec; črno-belega prikazovanja oseb; določenega dogajalnega časa - šolske počitnice; pri ljubezenskem mladinskem romanu pa zaradi motiva prve zaljubljenosti glavnega junaka, ki se po nekaj zapletih srečno konča).
Navedene značilnosti pustolovskega mladinskega romana vsebujeta deli Obveščevalec Lesnika in Moj prijatelj Dane. Pri Obveščevalcu uvod predstavlja prihod v tabor, pustolovščine so povezane z iskanjem ilegalcev, taborniška skrivnost, kdo so ilegalci, pa se na koncu razreši in Drago je pohvaljen kot zelo uspešen voditelj ilegalcev.
V delu Moj prijatelj Dane so Bojanove in Danetove pustolovščine povezane z iskanjem skrivnostno skrite oporoke, kateremu sledi srečen konec, ki se potrdi tudi z začetkom srečne ljubezni med Danetom in Majdo.
Od ljubezenskih mladinskih romanov pa s svojim srečnim koncem stopa v ospredje delo Ta glavna Urša, kajti ostala dela junakom ne naklonijo sreče v prvi zaljubljenosti.