Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Diplomske naloge

VIRI IN LITERATURA

DODATEK

A. BIBLIOGRAFIJA FILIPA TERČELJA

A.1 KNJIGE

A.2 ZELO KRATKA PROZA

A.3 ČRTICE

A.4 KRATKA PRIPOVED

A.5 SVETNIŠKI ŽIVLJENJEPIS

A.6 ČLANKI, KI SO POVEZANI Z DRUŠTVENIM ŽIVLJENJEM

A.7 SOCIALNO–VZGOJNI ČLANKI

A.8 VERSKO–VZGOJNI ČLANKI

A.9 DRUGO

A.10 PESMI

A.10.1 PESMI S POKRAJINSKIMI MOTIVI

A.10.2 PESMI Z OSEBNO ČUSTVENO IN NARODNOSTNO VSEBINO

A.10.3 CERKVENE PESMI

B. ZELO KRATKA PROZA

B.1 BESEDILA S SOCIALNO TEMATIKO

Poleti se je bogat in rejen gospod s svojim sinom sončil ob Soči. Fant je nenehno jedel piškote, potem pa jih je metal tudi ribam. To sta videla tudi dva revna fanta in ko se je debeli gospod s sinom odpravil, se je starejši stegnil v vodo po kolač, a je padel in skoraj utonil. Rešili so ga plavalci v bližini, ki so ga zvlekli na suho. Prišel je tudi debeli gospod, ki je žalil fanta, da je tat, proti mlajšemu pa je zamahnil s palico, da se mu je iz nosa pocedila kri.

Terčelj zaključi z besedami, da se je to zgodilo vročega popoldneva ob Soči, kjer plavajo in se sončijo rejeni meščani.⁴²

Črtica je napisana v 3. osebi.

ROŽARICA

V Benetkah je živela deklica Fioraja, ki je prodajala rože. V mesto je prišel fant, ki je študiral slikarstvo. Ko je spoznal rožarico, ji je obljubil ljubezen, a je kmalu odšel nazaj in jo zapustil.

V velikih sobanah zagrebške akademije je bila slikarska razstava. Vsi so hoteli videti sliko, ki je nosila ime »La Fioraia«. Dame iz višjih krogov so se zgražale, kako je mogel slikar upodobiti tako izrabljen motiv in to celo navadno cestno dekle.

Dve leti kasneje se je slikar v Zagrebu bogato poročil. Z nevesto sta odšla na potovanje po Italiji in se ustavila tudi v Benetkah. Slikar je odhitel tja, kjer je živela rožarica, a deklica je mrtva ležala na belo pogrnjeni postelji. Slikar jo je ves žalosten poljubil na oči in zajokal.

Rožarica je napisana v 3. osebi.

TRPKO SLOVO

Profesor Marko je maturante tokrat zadnjič spraševal, ker je potem nameraval v pokoj. V službo je hodil zelo rad, to mu je pomenilo vse na svetu.

Tisti dan, ko so dijaki maturirali, se je profesor Marko zvečer sprehajal po mestu. Ko je srečal svoje maturante, ki so rjoveli, kleli, divje kričali in se opotekali, se je razžalostil. Rekel jim je, da se lahko sami sebe sramujejo. Oni pa so vanj zatulili, da ga nič ne briga, kaj počnejo, ker so zdaj svobodni in da starci naj gredo v kot; rekli so mu celo, naj čimprej odide v pokoj.

Mestni rešilni avto je zjutraj na dom pripeljal starega profesorja, ki so ga našli ležečega ob cesti. Po mestu se je razširila novica, da je profesor Marko za slovo od službe z dijaki prekrokal vso noč in vinjen obležal na cesti.

Trpko slovo je napisano v 3. osebi.

STRIC MIHA HOČE V TOPLICE

Stric Miha je hotel shujšati, zato je sklenil, da gre v toplice. Strgulčev Blaž pa mu je razložil, kaj vse bodo tam z njim počeli. Moral bo telovaditi, jesti le malo in piti vodo. Ko je stric Miha to slišal, si je takoj premislil in ostal doma.

Besedilo je napisano v 3. osebi.

VARČNA DRUŽINA

Stric Žižmond se je poročil z zelo varčno Anastazijo. Zadnji dan v mesecu prinese stric Žižmond denar, ga položi na kuhinjsko omaro in ob jutranji zori naslednjega dne teta Anastazija odhiti po nakupih. To je dan, ko je doma cesarsko kosilo. Nato se začne z varčevanjem in Anastazija v tem nima para. Iz starih stričevih hlač je naredila en par copat, iz bluz dela rokavice in iz rokavic opanke. Za rojstne dneve le obirajo kosti. Luč prižgejo le za nekaj minut, da najde vsakdo svojo posteljo. Tako varčno preživljajo dneve pri teti Anastaziji, razen prvega v mesecu, ko stric Žižmond dobi plačo.

Varčna družina je napisana v 3. osebi.

B.2 BESEDILI Z VERSKO TEMATIKO

Bog je naročil angelu, naj gre na Zemljo in prinese najlepši biser. Angel mu je najprej prinesel kapljico krvi umirajočega vojaka. Bog mu je rekel, da je to sicer dragocena junaška kri, ki jo vojak prelije za domovino, a vseeno ni najlepši biser.

Potem mu je angel prinesel solzo hvaležnosti, ki je padla iz oči ubožca, a tudi to ni bil najlepši biser.

Kasneje pa mu je prinesel solzo resničnega kesanja. Bog ga je pohvalil in mu dejal, da noben biser na Zemlji ni lepši od solze, ki jo izjoka skesano človeško srce.

Najlepši biser je napisan v 3. osebi.

GREHE SO MU UKRADLI

Binček se je pripravljal na prvo spoved. Mati mu je svetovala, naj si doma grehe zapiše, da mu bo tam lažje in Binček jo je ubogal. Listek je spravil v molitvenik in odšel v cerkev. Tam je bilo veliko otrok in vsak je razkazoval svoj molitvenik. Tudi Binček ga je in tako izgubil listek. Ko je stopil v spovednico in ugotovil , da listka z napisanimi grehi ne najde, je zajokal. Duhovniku je povedal, da so mu ukradli grehe. Spovednik ga je potolažil in mu priporočal, naj si grehov ne zapisuje.

Binček se je spovedal, kakor je znal in grehov si ni nikoli več zapisoval.

B.3 BESEDILO Z RAZPOLOŽENJSKO TEMATIKO

Janez in Tereza sta ob srebrni poroki šla na Sveto goro. Zvečer je pričelo deževati in sedla sta na vlak. Takrat pa se je Tereza spomnila na svoj dežnik in kasneje ugotovila, da ga je nekje pozabila. Čudovit dan, poln lepih spominov, se je spremenil v temno in mračno noč.

Dežnik je napisan v 3. osebi.

C. ČRTICE

C.1 BESEDILA S SOCIALNO TEMATIKO

Zgodba govori o vipavskem vozniku Jerneju, ki je obljubil štiriletnemu edincu Franceljnu, da ga vzame s seboj v gozd, od koder so vozniki vozili krlje. Jernejevo ženo Ančko pa je skrbelo za sina in se ji taka vožnja ni zdela zanj primerna. A Francelj si je zelo želel z očetom v gozd. In nekega dne se je Jernej še z enim voznikom in Franceljnom odpravil na pot. Medtem ko je oče nakladal debla, je sin nabiral maline za mamo. Ko pa so se vračali domov, je konja splašila luč avtomobila, tako da se je voz prevrnil. Francelj je padel z voza, takrat pa je mimo pripeljal avto in dečka povozil. Na cesti je ležala krvava kepa, le roka je držala pomečkano košarico s krvavimi malinami. Jernej je ves žalosten položil mrtvega dečka v vrečo in odšel domov. Ženi je rekel, da je sin ostal pri teti v vasi. Vrečo je odnesel v hlev. Potem je šel v hišo, žena pa je odhitela napojit konja. Tam je našla Franceljna. Prebledela je in grozno zakričala. Jernej je planil k njej, pa se je opotekel in zrušil na tla. Izza jasli sta preplašeno zrla utrujena konja in iz velikih oči jima je seval strah.

Črtica je napisana v 3. osebi.

BUDILKA

V središču črtice z naslovom Budilka je Curkov Drejc, ki se preživlja s trdim delom v trški predilnici, in njegova žena Reza, ki je doma gospodinjila. Vsak delavnik ob petih zjutraj je v tovarni zatrobilo in delavci so morali vstati, ob pol šestih se je sirena zopet oglasila, ker je bil takrat čas odhoda na delo, ob šestih pa jih je signal opozoril, da se mora delo pričeti. Pozimi, ko je po dolini zavijala burja in je veter odnašal pisk sirene s seboj, so delavci včasih zaspali, saj signala niso slišali. Drejc je zamudil dvakrat.

Nekoč na sejmu je Drejc uzrl urarja, ki je prodajal ure, ki zvonijo same. Ves srečen, da sedaj ne bo več zaspal, je kupil uro. Sprva so jo vsi domači z zanimanjem opazovali, kasneje pa se skoraj niso več zmenili zanjo. Tiktakala je na omari in vsako jutro klicala moža in ženo, otroci je niti slišali niso več.

V aprilu, ko je bilo deževno in mrzlo vreme, je Reza, ki je delala na njivi in prišla domov do kože premočena, zbolela. Bolezen je napredovala in kmalu je umrla. Takrat je Drejc v divji žalosti treščil budilko ob tla, da se je ustavila. Potem jo je pobral in pomaknil veliki kazalec pet minut nazaj. Kazala je četrto uro. Od tistega dne pri Curkovih budilka ni več zvonila. Ko so otroci očeta spraševali, zakaj kaže le četrto uro, jim je Drejc dejal, da je to zadnja ura njihove mame.

Črtica Budilka je napisana v 3. osebi.

CINGALICA

Črtica govori o tem, kako je žena Magda v srcu prevarala moža s Cvenkovim Tonetom, svojo ljubeznijo izpred let. Mož Tomo ji je predstavljal le človeka, ki ji zagotavlja varno streho nad glavo, pa tudi do otroka ni čutila posebne naklonjenosti. Motilo jo je tudi to, da je mož dvanajst let starejši od nje in nič kaj simpatičen, čeprav je bil v srcu zelo dober.

Nekega dne ji je Tone podaril zapestnico in ko je Tomo to ugotovil, je bil sprva razjarjen, a ko se je Magda pokesala svoje prevare, ji je odpustil.

Pomembno vlogo v črtici ima tudi cingalica; to je železna gugalnica z velikim zvoncem, ki je bila last Magdinega moža in s katero je ob šmarnu, Marijinem prazniku, Tomo zabaval ljudi pred cerkvijo. Vrtel je glasbo in pobiral denar, pomagal pa mu je Tone, ki je podstavljal deske, da so čolni, v katerih so sedeli ljudje, obstali.

Črtica je napisana v 3. osebi.

BREME

Stara Mica je živela v hiši s svojo hčerko Franco in njenim možem Petrom ter njuno hčerko Angelco. Petru je starka postajala vedno bolj v breme, zato je zahteval, da jo dajo v ubožnico, čeprav je Franca temu nasprotovala.

Bilo je okrog svetega Matije, ko je burja posebno silovita in ledena. Stara Mica se je odpravila v gozd po suhe veje. Ko se je vračala, je veter zadel ob breme in starka je komaj ulovila korak. Ko pa je burja zapihala drugič, je ženici zmanjkalo tal pod nogami in zdrsnila je v jamo.

Čez dobro uro se je na klancu zasvetila luč. Po poti so se vzpenjale temne postave. Trije moški so zdrseli v globel, pred njimi je svetila Franca. Pod bremenom so našli mrtvo Mico. Franca je vsa žalostna zdrsnila na pesek in se oklenila matere. Moškim je naročila, naj mater odnesejo domov.

Breme je napisano v 3. osebi.

GORJANI

Nad dolino se razteza planota Gora, kjer živijo Gorjani. Večinoma so revni ljudje, ki se ukvarjajo z gozdarjenjem in drvarjenjem. Ko se je Zagorka vračala s sinom iz cerkve, je v vasi kupila moko, sol, tobak in bombone za sina. Na poti proti domu sta se hotela ustaviti pri očetu, ki je na Gori podiral hlode. Zagorka je hodila počasi, zato je sinček stekel naprej, da bi očetu čimprej nesel tobak. A na poti se je zgodila nesreča. Fantka je zadel hlod, ko pa se je Zagorec pognal proti njemu, je drugi hlod zadel tudi njega. Oba sta umrla. Zagorka se je ob dveh okrvavljenih truplih onesvestila in zavedla se je šele doma. Ob peči je ležalo dvoje trupel, na mizi pa je videla odtrgano rokico, ki je med prsti tiščala zavitek tobaka.

Nekaj dni po božiču so imeli pogreb, a matere k pogrebu ni bilo.

Gorjane je Terčelj napisal v 3. osebi.

ZAVRŽENA

V gosposki hiši v vipavski vasi je živela mati z dvema hčerkama: 18-letno Jožico in 17-letno Danico. Ker je imela Danica nekaj telesnih hib, je mati in sestra nista marali, le mesarski pomočnik Mirko je bil prijazen in sočuten z njo.

Nekega dne je opraskala sestro Jožico, ker je grdo govorila o njej, zato so jo poslali v bolnišnico za duševne bolezni. Deklica je bila zelo žalostna, ker je bila zavržena. Ko se je nameravala poročiti njena sestra Jožica, ji je pisal Mirko in ji povedal, da ji bo iz te ustanove pomagal zbežati.

Mati je s sodnikom napisala testament, s katerim bo Jožica po njeni smrti postala edina lastnica velikega premoženja, čeprav je oče pred smrtjo dejal, da bosta obe hčerki dobili enako, vsaka polovico. Pri Cvetniku, kjer je bila Danica doma, je bilo vse razsvetljeno, ker so se pripravljali na svatbo. Naenkrat je nevesta preplašeno kriknila, ker je skozi šipo uzrla Daničin obraz. Le-ta pa je zbežala v temno noč. Ko se je zdanilo, je Mirko prinesel v hišo mrtvo Danico. Izvlekel jo je iz deroče Vipave, kamor je v diru zašla. Doma ji niso napravili odra, temveč so jo odnesli v mrtvašnico, kjer so čakali pogreba reveži in tujci.

Pri Cvetniku pa ni bilo poroke. Mesec dni kasneje je umrla mati in izginila hči. Kljub temu, da zdaj tam gospodarijo tuji ljudje, ni v njej miru. Pravijo, da ob viharnih nočeh preplašeno gleda skozi okno bled obraz nesrečne zavržene Danice.

Črtico je Terčelj napisal v 3. osebi.

NENAVADNA DEDIŠČINA

V Pasji vasi je umrl boter Marko Trpotec, ki je imel starinsko skrinjo, v njej pa zaklenjene hranilne knjižice in tisočake.

Ko je bil rajni Marko še zdrav, se sorodniki niso veliko menili zanj, ko pa je zbolel, so mu vsi stali ob strani. Imel je sedem dedičev, ki bi lahko dobili zapuščino.

Preden je umrl, je napisal testament, ki ga je videl upokojeni občinski tajnik Lukež, njegov prijatelj. Testament sta izročila notarju z naročilom, naj po Markovi smrti skliče vseh sedem možnih dedičev in jim prebere oporoko. Zagotovil jim je, da jih ni pozabil in da bodo dobili svoj delež.

Marko Trpotec pa je svoje premoženje zapustil Lukežu Goltancu, svojemu zvestemu prijatelju, revežem, domači cerkvi in občinski bolnišnici. Njegovo starinsko skrinjo, v kateri je njegova blagajna, pa dobi tisti, ki bo po 15-ih minutah prvi potočil vsaj eno solzo za njim. Sorodniki so se trudili, pa jim ni uspelo. Končno se je posrečilo klavcu Mihi. Prejšnji večer mu je žena skuhala tri klobase. Začelo ga je ščipati in tiščati v želodcu, da se mu je nehote zarosilo najprej levo in potem desno oko. Tako je dobil skrinjo, v kateri pa je bil hlebec kruha, zraven pa listek z napisom: Daj nam danes naš vsakdanji kruh. Drugega v skrinji ni bilo.

Črtica je napisana v 3. osebi.

NESREČNI ROMAR

Drejc je na veliki šmaren romal v Log na Vipavsko. Žena Pepa je s sinom Drejčkom in svojo sestro Nežo ostala doma. Mož ji je obljubil, da pride kmalu domov.

Po maši je ženi kupil krtače, Neži copate, Drejčku pa konjička na dolgi vrvici. Nazaj grede se je ustavil v gostilni, kjer pa je zaradi prevelike količine popitega alkohola zaspal za mizo. Medtem so mu neki fantje izmaknili krtače in copate. Ko se je Drejc vrnil domov in hotel razdeliti darila, je namesto krtače in copat zagledal poleno in polomljene orglice. To so mu podtaknili tisti fantje. Pa tudi konjička za Drejčka ni bilo, ker se je med potjo odtrgal in ostal kje na cesti. Drugi dan so sporazumno sklenili, da Drejc ne bo več romal v Log.

Uvod Nesrečnega romarja je napisan v 1. osebi, sama zgodba pa v 3. osebi. V črtici so poglavja ločena s povedmi, ki označujejo sledeče dogajanje.

KRIVIČNI MAMON

Nekdo je iz obmejnega finančnega nadpaznika postal občinski revež in to zaradi krivičnega mamona (denarja).

V vojski je imel nalogo nadzorovati neštete tihotapce in šest finančnih stražnikov, ki so mu bili podrejeni. Zahteval je red in disciplino. Potem pa so ga nekoč trije prekupčevalci prepričali, naj sodeluje z njimi, saj bo dobil lep denar. Po dveh letih umazanih poslov je začutil, da ima dovolj denarja in je v vojski prosil za upokojitev. Predstojniki so mu glede na njegovo vestno izpolnjevanje službenih dolžnosti dovolili zasluženi pokoj. Še tistega dne si je oblekel civilna oblačila, zamašil v žepe in kovček bankovce in po kratkem slovesu odšel iz kasarne. Eden izmed bivših paznikov, ki je videl debelo natlačeno suknjo in je moškega že dlje časa opazoval, je javil žandarjem. Le-ti so našli cele kupe krivičnega mamona. Moškega so vrgli v ječo, ko pa je svojo kazen odslužil, je v vasi vsak dna prosil po hišah in vsako nedeljo je šel v cerkev, le takrat ne, ko se bere evangelij o krivičnem mamonu.

Polagoma se ga je usmilila smrt in ga zastonj pretihotapila na drugi svet. Krivični mamon je napisan v 3. osebi.

C.2 BESEDILA Z VERSKO TEMATIKO

V središču je binkoštna pridiga gospoda nunca (duhovnika) v neki hribovski vasi, ki je odločilno vplivala na farane. Ljudje v vasi so se sprli med seboj, ker so komunskemu pastirju ušle krave in pojedle »vrzote« na petih njivah. Duhovnik Martin pa jim je v pridigi s prispodobo o »vrzotah«, ki pomenijo same ljudi, razložil, da želi Bog v svoje kraljestvo prekaljene ljudi, preizkušene v stiskah in naporih. Od takrat se ljudje zaradi »vrzot« niso več prepirali.

Gospod nunc je napisan v 3. osebi.

ZADNJA PRIDIGA

Gospod Tomaž, duhovnik, je nekoč zamenjal svojega mežnarja Jeharja, ker je ta v spanju, ko se je premetaval, zadušil svojega otroka in mu potem ni zvonil. Ljudje so ga zatožili škofu in zahtevali, naj ga premestijo. A gospod Tomaž je odšel sam, še prej pa je imel zadnjo pridigo, v kateri je faranom razlagal o ljudeh, ki niso bili zadovoljni z nobenim duhovnikom, ko pa se jim je ponudil sam zlodej, se jim zvito dobrikal in jim ponudil vse, kar so hoteli, so ga sprejeli. Ta se jim je na tihem smejal. Ljudje so plesali, pili vino in spali, govedo pa je mukalo in na njivah je zrasel plevel. Ko je zlodej opravil svoj posel, je pokradel še vse duše.

To je bila zadnja pridiga, ki so jo farani slišali o gospoda Tomaža. Od tedaj nimajo več duhovnika in morajo hoditi eno uro daleč k maši. Na škofiji pravijo, da so se skesali in poboljšali. Obljubili so, da bodo gospoda, ki jim ga škof pošlje, spoštovali, ker jih je v dno duše pretresla zadnja pridiga gospoda Tomaža.

Zadnja pridiga je napisana v 3. osebi.

PLESNA VAJA

Črtica govori o Mari, ki je s prijateljico Sonjo raje odšla na ples ljubezni kot pa na akademijo v čast Brezmadežne. To je najbolj razžalostilo njeno babico z dežele, ki je za Marin god prišla v mesto, tako da je kmalu zaključila svoj obisk in se nikoli več ni vrnila, ker je mesto zanjo pomenilo kraj, kjer krščanske vrednote ne pomenijo ničesar več.

V črtici so poglavja ločena s povedmi, ki označujejo sledeče dogajanje. Plesna vaja je napisana v 3. osebi.

ZAKLONIŠČE

Pri Jankovih so imeli zaklonišče za deset oseb. Oče je s tem imel velike skrbi in zahteval je disciplino. V veži v zaklonišču so nabili deset zapovedi, ki so veljala takrat, ko je bil alarm za nevarnost. Prva: ostani miren in discipliniran! Druga: pomagaj bližnjemu! Tretja: Ne kadi! Četrta: Ne jemlji živali s seboj! itd.

Le sin Stane se s takimi pravili ni strinjal in je v zaklonišče postavil lep oltarček s sliko Matere božje na Brezjah, kar je ob alarmih za nevarnost, ko so se ljudje zbrali tam, zelo pozitivno in pomirjujoče vplivalo na njih.

Terčelj je črtico napisal v 3. osebi.

BINČKOVA PRVA IZPOVED

Binček si je pred prvo spovedjo po maminem naročilu na list papirja napisal grehe.

Ko pa se je vrnil, so za vse njegove grehe vedeli drugi in ga ošteli. Binček je premišljeval, kako je prišla na dan spovedna molčečnost in kako more duhovnik Janez trditi, da grešnik po kesanju občuti prijeten notranji mir.

Kasneje je zvedel, da je Čičkov Tonče, njegov prijatelj, odvezal vozelj na njegovi rutici, vzel list z napisanimi grehi in tekel od hiše do hiše, da je sporočil Binčkove grehe. Le-ta ga je zato drugi dan pretepel. Od takrat Binček ne piše več grehov.

Črtica je napisana v 3. osebi.

ČEGAVA SI?

Vdova je imela hčerko Julko, ki jo je duhovnik Matej pomagal vzgajati v duhu krščanskih načel. Večkrat jo je vprašal »čegava si« in deklica je vedno odgovorila, da je Jezusova, tudi takrat, ko se je vračala iz mesta, kjer je hodila v trgovsko šolo.

Nekoč pa jo je mati poslala v Trst, da bi se naučila jezika. Domov se je vrnila spremenjena in na duhovnikovo vprašanje, čigava si, je odgovarjala, da si je v mestu našla fanta in želi biti prosta, pa tudi filmska igralka bo postala. Gospod Matej je bil žalosten, ker si je želel, da bi Julka postala skrbna žena dobremu možu.

Ko je zbolela in potem umrla njena mama, je Julka spoznala svojo zmoto in se odločila, da pojde v samostan in ostane Jezusova.

Črtica je napisana v 3. osebi.

C.3 BESEDILA, KJER SE PREPLETATA VERSKA IN SOCIALNA TEMATIKA

Črtica Najlepši dan, napisana v 3. osebi, govori o Cvetki, ki živi z mamo Matildo in Ivanom sprva mirno in urejeno življenje. Ko pa se je predilnica ustavila in je oče izgubil delo, je začel popivati in v hišo se je naselil pekel. Konec junija, na praznik svetega Alojzija, je šla Cvetka k prvemu obhajilu. Spremljala jo je teta Rezika, ker je mati Matilda morala na delo, očeta pa to ni zanimalo in se je raje napil. Po končanem obredu je Rezika povabila deklico na svoj dom in ji postregla z belim kruhom in skodelico mleka.

Ko se je Matilda vračala z dela, je za Cvetko kupila slaščice, za Ivana pa steklenico vina. Doma je nestrpno čakala svojo edinko. Prej pa se je vrnil Ivan, ki je od žene zahteval denar ali vino. A Matilda mu je dejala, naj jo pusti pri miru in da vino ni le zanj. Ko je Ivan zgrabil za poleno in hotel udariti ženo, se je vrnila Cvetka s teto Reziko. Deklica je branila mamo in je zavpila očetu, naj jo pusti pri miru. Oče pa je zamahnil s polenom in zadel deklico po licu, potem pa zbežal. Na tleh je ležala krvava deklica in ob njej sta jokali mati Matilda in teta Rezika.

MOZES

Terčelj piše o fantu, ki so ga otroci kot dojenčka našli med vrbami ob vodi. Na robu plenice sta bili všiti črki E. M., zato so ga poimenovali Emil Mozes, klicali pa so ga Milko. Ko je bil star 16 let, ga je župnik Jeronim poslal v mesto, da bi se izšolal za organista.

Medtem pa je v mesto prišla bolna gospa Beti, ki je nekoč delala kot natakarica v županovi gostilni. S seboj je pripeljala hčerko Hermino, da bi ji poiskala delo. Prosila je župana, naj hčerko vzame v službo, a vzel jo je le za delo v trgovini. Ko se je Milko med počitnicami vrnil domov, je pri cerkvenem pevskem zboru spoznal Hermino in takoj sta si bila všeč.

A mesto ga je spremenilo. Začel je sanjati o »novi družbi«, delavcem je razlagal o krivicah in pravicah in si ustvaril velik krog somišljenikov.

Župniku pa to ni bilo všeč in nekega dne, ko je hotel javno povedati svoje misli, ga je ta druščina hotela spoditi z govorniškega odra. Zanj se je zavzel Milko in si tako namesto prejšnjih somišljenikov nabral kopico sovražnikov. Župnik ga je poučil, da mora več moliti in misliti na Boga.

Ko sta se Milko in Hermina hotela poročiti in je to izvedela Herminina bolna mama, je vsa jokajoča povedala, da je Milko njen sin, da mu je Hermina sestra, da črki E. M. pomenita njeno ime in priimek: Elizabeta Muzič. Potem je umrla.

Milče je zaradi teh dogodkov odšel v Ameriko, Hermina pa v samotan.

Črtica Mozes je napisana v 3. osebi.

PRODANA. Resnična zgodba iz življenja naših mladenk

Na Vipavskem je živel stari Zuta, ki je imel dvanajst otrok. Žena mu je umrla in gospodinjila je najstarejša hči, dvajsetletna Zora. Ker so bili zelo revni, se je Zora odločila, da pojde v Trst za sobarico.

Zora je v časopisu videla oglas, da v Trstu potrebujejo sobarico, in ker so bili revni, se je odločila, da pojde tja. A tam niso potrebovali sobarice, temveč dekle, ki bi moškim nudilo spolne usluge. Ker se Zora s tem ni strinjala, so jo pretepli, ji pobrali denar in jo odpeljali v predmestje Trsta. Na cesti so jo pustili vso onemoglo. Drugo jutro jo je našel policaj in odpeljali so jo v bolnišnico, kjer je umrla.

Črtica je napisana v 3. osebi.

PREVARAN

V središču je župnik Tomaž, star blizu šestdeset let, ki je bil izjemno dobrega srca in je vsem pomagal po svojih najboljših močeh. Nekega dne so mu pripeljali 13-letnega fanta, sina Šterkove Roze, ki je umrla v Aleksandriji.

Župnik Tomaž ga je lepo vzgajal in ga poslal študirat. A sčasoma se je fant spremenil. Ni več želel stanovati pri župniku, ampak se je nastanil v gostilni pri Jerneju, dobil si je dekle Jelonko. A nekega dne je prišel vprašat gospoda Tomaža, če mu le-ta posodi cerkvene luči, ki bi jih potrebovali za ples. Župnik jih ni želel dati, saj se z božjo lučjo ne sveti vragu. Zato so fant in drugi vdrli v zakristijo in sami vzeli luči. Gospod Tomaž se je zelo razžalostil, v duši ga je peklo in prosil je Boga, naj jim odpusti. Kmalu zatem je umrl.

Črtica Prevaran je napisana v 3. osebi.

PRVI UKOR

Terčelj piše o Elzi, šestošolki, ki so jo nekatere sošolke zasmehovale in poniževale, ker je s seboj nosila molitvenik in rožni venec. V prepiranju in prerivanju se je Elzi strgal rožni venec. Ker so se sošolke še naprej norčevale iz nje, je Elza eno izmed njih udarila. To je videl profesor, ki je takrat stopil v razred. Elzo je ozmerjal in jo kaznoval z ukorom, kar jo je zelo potrlo.

Tisto noč je sanjala, da je po šoli hodila njena stara mama. Segla je v Elzin žep in popravila rožni venec. Potem pa je v črnem dnevniku prečrtala ukor in spodaj narisala tako lepe rože Elzi v spomin, da so se jim čudili profesor in sošolke.

Črtica je napisana v 3. osebi.

C.4 BESEDILA, KJER SE PREPLETATA VERSKA TEMATIKA IN TEMATIKA NRAVI

Terčelj piše verjetno o svoji družini, predvsem o sestri Mimici, ki je bila zelo živahno dekle. Govorili so ji »naš fant«, ker se je kosala s fanti, z njimi tekmovala, kdo bo preplezal višje in pritekel najdlje. Ko je pripovedovalec odhajal v šole, ga je redno spremljala do pošte. Nosila mu je zavitek in štela med potjo mesece in dneve, kdaj se bo vrnil. Tako se je poslavljala več let. Nekoč na cvetno nedeljo popoldne je Mimica izginila. Zvečer pa se je vrnila z velikim šopkom zvončkov v naročju. Lica so ji gorela, noge so se ji tresle in potožila je, da jo boli glava. Legla je v posteljo in na vprašanja, kje je bila, kaj se je zgodilo in zakaj je izginila, je molčala. Tako je vse do velike noči ostala doma, ker je bila preslabotna, da bi hodila k maši. Prav na veliko noč pa se je splazila iz hiše, da bi videla Jezusa, od smrti vstalega. Ko so se domov vračali od procesije, so jo našli v klancu in jo odpeljali domov. Ko se je pripovedovalec vračal v šole, ga je zopet hotela pospremiti, a je hodila zelo počasi in pred vasjo se je ustavila na senožeti in ni mogla več dalje. Ko je pripovedovalec sam odhajal dalje, je zajokal.

Ko je Terčelj drugi dan stopil v razred, je bil ves bled. Gospod France ga je vprašal, ali je bolan. Terčelj je zanikal, nekdo v zadnjih klopeh pa je zaklical, da je zaljubljen. Profesor pa se je razjezil in prepovedal takšne pripombe. Sredi ure je nekdo potrkal in Terčelj je zvedel, da mu je umrla sestra. Ko je prišel domov, jo je našel preoblečeno in zasuto z rožami. Vsako leto spomladi zrastejo zvončki na grobu, kjer spi »njihov fant« Mimica.

Črtica je napisana v 1. osebi. Izšla je v zbirki Ogorki.⁴³

DEKLE, KI NI ZNALO JOKATI

Lenka je bila sirota. Oče je padel v vojski, mati je čez nekaj let umrla zaradi jetike, brat pa je služil v hribih za pastirja. Njena posebnost je bila, da ni nikoli jokala.

Njena teta, perica v predmestju, jo je vzela k sebi. Sestre v samostanu so teti svetovale, naj jo pošlje v samostansko šolo. Tudi tu Lenka nikoli ni potočila niti ene solze. Ko je zbolela, so jo poslali k materi njene sošolke Magde, da si nabere moči za maturo v jeseni. Gospa je bila premožna vdova, ki je oskrbovala veliko posestvo. Poleg hčerke Magde je tam stanoval tudi sin Vojko, mlad profesor na državnem učiteljišču, ki pa mu je Lenka postala všeč. Ko jo je vprašal, če je že kdaj jokala, mu je odgovorila, da ne. Vprašal jo je, če ga ima rada, pa mu je odgovorila, da je že oddana samostanu in da je to njena prava odločitev.

V septembru, ko so bili izpiti, je v komisiji sedel tudi Vojko. Ko ga je pogledala, je v njej vse vztrepetalo, tako da ni mogla dobro odgovarjati. Vojko ji je postavil vprašanje iz dušeslovja, in sicer kako pojmuje pojav joka. Lenka je molčala. Slabo se je odrezala tudi pri drugih predmetih, zato zrelostnega izpita ni opravila. A vseeno ni zajokala. Ko je prišla v samostan, je legla v posteljo, ker se je počutila zelo slabo. Čez štirinajst dni je bruhnila kri. Gospod katehet jo je izpovedal. Ponoči je bedela pri njej sestra Angela, zjutraj pa je Lenka umrla. Iz oči so ji pritekle prve in zadnje solze – mrtvaške solze, ki pa jih je videla le sestra Angela.

Črtica je napisana v 3. osebi.

DOBRIČINA

Dobričina je bil župnik Tomaž, saj je bil zelo dobrega srca in nobenega, ki je potreboval njegovo pomoč, ni odgnal. Pri jesenskih duhovnih vajah so ga prijatelji, duhovniki, nekoliko ošteli in mu dejali, da ne loči, kdo v resnici potrebuje pomoč. Tako se je gospod Tomaž odločil, da bo postal bolj trd. Zaradi tega je delo zapustila kuharica Meta in odšla drugam, odgnal je tudi cerkovnika Primoža, pa tudi do ljudi je postal grob ipd. A se je kmalu skesal in se vsem opravičil, a odziva ni bilo. Ljudje v fari so se pritožili na škofijo, da je do njih neprijazen in grob. Najhuje pa je bilo, da je bil obtožen prešuštva z Veroniko, ki ima nezakonskega otroka; le-ta pa naj bi bil njegov. A to ni bilo res.

Gospod Tomaž je zaprosil za pokoj in odšel je v nek majhen, hribovit kraj. Bil je zelo razočaran nad farani in prosil je Boga, naj jim odpusti.

V novem kraju je od žalosti zbolel. Zadnji dan pred smrtjo so mu prinesli vest, da je Veroniko in njenega sina raztrgala granata. Gospod Tomaž je prosil Boga, naj ji bo milostljiv. Naslednji dan je umrl. K pogrebu je prišlo vse polno faranov iz njegovega prejšnjega mesta. Ljudje so šele takrat spoznali njegovo dobroto. A gospod Tomaž jim je že prej vse odpustil. Njegovo dobroto je spoznal tudi gospod, ki mu je sodil v škofiji, in je dejal, naj mu bo Bog plačnik.

Črtica je napisana v 3. osebi.

C.5 BESEDILI, KJER SE PREPLETATA VERSKA IN RAZPOLOŽENJSKA TEMATIKA

Terčelj piše o življenju patrov v kapucinskem samostanu, ki stoji pri Sui Monti, majhni cerkvici na skalnatem hribčku. Predstavi njihovo delo, ki je osmišljeno v veri v Boga. V ospredje je postavil tudi opise narave in razpoloženja.

Črtica je napisana v 1. osebi.

URESNIČENO PRIČAKOVANJE

Zala je pred božičem v sebi občutila neko čudno nemirnost in niti delo je ni več razveseljevalo. Ko pa je pričela sestavljati in oblikovati jaslice, pa je zaslutila, da ji bo Jezus z nečim naklonil veselje.

Ko se je vračala iz službe, je ob cesti zagledala svojo nečakinjo Milico, ki jo je gledala vsa žalostna. Deklica je potožila, da noče domov, ker oče pije in kriči na vse. Zala je sklenila, da bo Milica ostala pri njej in njene slutnje, da ji bo Jezušček namenil nekaj lepega, so se s tem uresničile.

Terčelj je črtico napisal v 3. osebi.

C.6 BESEDILO, KJER SE PREPLETATA SOCIALNA TEMATIKA IN TEMATIKA NRAVI

V središču sta dva fantka: Čižmarjev Nejče, ki je izhajal iz revne družine, in Pojavnikov Igorček, mesarjev sin, ki ni trpel pomanjkanja. Srečala sta se pri vaškem vodnjaku in kar takoj začela z besednim bojem. Drug pred drugim sta hotela biti pomembna. Ko jima je zmanjkalo besed, sta se stepla. Ko je Nejček pretepel Igorčka, je ponosen zapustil bojišče, Igorček pa je za njim zalučal kamen in zbežal.

Vendar s tem prepir ni bil končan. Še v sanjah sta si kazala osle, jezik in fige ter snovala nove načrte za bližnji spopad.

Črtica je napisana v 3. osebi.

D. KRATKA PRIPOVED OB ZORNIH MAŠAH ...

Joško iz Rezije je vsako leto v adventu prišel v vas. Popravljal je kotle, vezal lonce in brusil britve. Nekoč je pripovedoval, kako je bilo takrat, ko se je nameraval poročiti z Marcelo.

Bilo je blizu božiča in Joško se je odpravljal k svoji izvoljenki na obisk. Tam pa je srečal Droškovega Žorža, zato se je razjezil in odšel. Za njim sta prišla Marcela in Žorž in moška sta se stepla. Žorž je sunil Marcelo, ki je hotela preprečiti spopad in dekle je zgrmelo v prepad, potem pa ga je Joško tako udaril, da je tudi Žorž padel v globino.

Joško je zato pet let preživel v zaporu, potem pa se ni vrnil domov, ampak je šel po svetu.

KLAVEC JANEZ

Janez je bil star okrog petdeset let in je po hišah klal. Kadar so v hiši imeli koline, so se otroci in sosedov hlapec Zuta vedno prepirali, kdo bo dobil mehur. Janez pa Zuti ni hotel dati mehurja, ker mu je le-ta nekoč ukradel tobak.

Ko so klali pri sosedovih, kjer je živel Zuta in so se otroci zopet prepirali glede mehurja, ga je Zuta zgrabil in oddivjal. Janez je za njim vrgel sekiro, ki je hlapcu priletela v nogo. Zuta je padel, Janez pa je zgrabil mehur in ga razsekal. Nato je vzel cunjo, ovil Zuti nogo in ga odvlekel na seno, kjer je hlapec imel ležišče. Zuta je sklenil, da se mu bo maščeval.

Ker je tisto popoldne Janez kar veliko pil, zvečer ni mogel domov, zato so mu pomagali na seno, kjer je spal Zuta. Le-ta se mu je maščeval tako, da ga je potisnil, da se je Janez skotalil po senu navzdol. Naenkrat je zavpil, da se je nabodel. Ob padcu se mu je zataknil seneni ključ v prsa. Takoj zatem je umrl. Zuta pa je zajokal in izginil brez sledu.

Dan pred božičem so Janeza pokopali. Spomin na nesrečni dogodek pa je ostal.

MEHAČ ŠTEFAN

Štefan je z vso resnostjo opravljal svojo službo – v cerkvi na koru je pritiskal organistom mehove.

Bilo je pred petnajstimi leti ob zornih mašah, ko se je kot vedno odpravljal v cerkev, na poti pa mu je spodrsnilo in zlomil si je nogo. To ga je pretreslo, saj ni mogel opravljati svoje službe. Na božični večer so ljudje odhajali k maši, pa je želel na kor tudi on, a je pred cerkvijo padel in ni mogel naprej.

Ko so ga po obredu ljudje našli v snegu, so ga odnesli na toplo in poklicali duhovnika, a je bilo prepozno. Štefana je streslo, krčevito je obrnil glavo, pogledal duhovnika, se nasmehnil in umrl.

Kratka pripoved Ob zornih mašah ... je napisana v 1. osebi (kadar hoče povedati, da se je to dogajalo pri njih oz. v kraju pripovedovalca) in 3. osebi (ko pripoveduje same zgodbe o Rezijanu Jošku, klavcu Janezu in mehaču Štefanu).

Opombe

¹ Mesečnik Naš čolnič (1922–1929) je glasilo Prosvetne zveze na Goriškem. Filip Terčelj ga je urejal in tudi veliko pisal vanj.

² Družina – mesečnik za zabavo in pouk. Izhajal v Gorici v letih 1929–1930.

³ R. Klinec, Zgodovina Goriške Mohorjeve družbe, Gorica, 1967, str. 95.

⁴ M. Brecelj, Filip Terčelj, Koper, Ognjišče, 1992, str. 22.

⁵ M. Brecelj, n. d., 25

⁶ M. Brecelj, n. d., 27–28.

⁷ R. Klinec, Zgodovina Goriške Mohorjeve družbe, Gorica, 1967, str. 122.

⁸ M. Brecelj, n. d., 34.

⁹ Terčelj, Primorski slovenski biografski leksikon, Gorica, 1989, str. 642.

¹⁰ M. Brecelj, n. d., 36–37.

¹¹ M. Brecelj, n. d., 38.

¹² M. Brecelj, n. d., 39–40.

¹³ M. Brecelj, n. d., 41–42.

¹⁴ F. Terčelj, Zibelka katoliških prosvetnih društev, Naš čolnič 4, 1926, str. 33–35.

¹⁵ F. Terčelj, Zibelka katoliških prosvetnih društev, Naš čolnič 4, 1926, str. 33.

¹⁶ Pisma (rubrika Le nesi nesi pisemce), Naš čolnič 6, 1928, str. 181.

¹⁷ F. Terčelj, Materin dan, Naš čolnič 2, 1924, str. 189.

¹⁸ F. Terčelj, Marjetica. Družina – mesečnik za zabavo in pouk, Gorica, 1929, 1. letnik, str. 23.

¹⁹ Fižgarjeva pisma Ferdinandu Koledniku, zbral in uredil Martin Jevnikar, izdala in založila Družba sv. Mohorja, Celovec, 1971, str. 147.

²⁰ M. Brecelj, n. d., 15.

²¹ Lino Legiša, Zgodovina slovenskega slovstva VI, 1969, str. 410.

²² Marijan Brecelj, n. d., 16.

²³ Filip Terčelj, Vozniki, Gorica, 1940, str. 4.

²⁴Filip Terčelj, Vozniki, Gorica, 1940, str. 110.

²⁵ Filip Terčelj, Vozniki, Gorica, 1940, str. 98.

²⁶ Filip Terčelj, Vozniki, Gorica, 1940, str. 110.

²⁷ Filip Terčelj, Vozniki, Gorica, 1940, str. 4.

²⁸ Filip Terčelj, Vozniki, Gorica, 1940, str. 13.

²⁹ Filip Terčelj, Vozniki, Gorica, 1940, str. 76.

³⁰ Filip Terčelj, Vozniki, Gorica, 1940, str. 53

³¹ Filip Terčelj, Vozniki, Gorica, 1940, str. 94.

³² Filip Terčelj, Vozniki, Gorica, 1940, str. 108.

³³ Filip Terčelj, Vozniki, Gorica, 1940, str. 55.

³⁴ M. Hladnik, Slovenska kmečka povest, Ljubljana, Prešernova družba, 1990, str. 44.

³⁵ Med črtice sem uvrstila besedila, ki imajo enopramensko zgodbeno zasnovo, pomembnejše od samega dogodka ali pripetljaja pa je ozračje, doživljaj, ideja.

³⁶ Ob zornih mašah ... sem označila kot kratko pripoved in ne kot črtico, ker je zgodbena zasnova večpramenska.

³⁷ Kratica GMD pomeni Goriška Mohorjeva družba.

³⁸ Kratica NČ pomeni Naš čolnič.

³⁹ Kratica BS pomeni Božji spevi.

⁴⁰ Kratica GD pomeni Gospodov dan.

⁴¹ Kratica ZM pomeni Zdrava Marija.

⁴² F. Terčelj, Ob Soči, Naš čolnič 6, 1928, str. 168.

⁴³ Ogorke je Terčelj izdal pod psevdonimom F. Grivški v Gorici leta 1935. Poimenoval jih je črtice. Izraz kar ustreza, saj v njih ne gre toliko za natančen opis stvari kot za to, da avtor vzbudi potrebno čustveno razpoloženje.

Stran je po predlogi Petre Vnuk postavila Andreja Musar 19. aprila 2004. Nazadnje je bila spremenjena isti dan.

Naslov strani: http://www.ff.uni-lj.si/www/diplomske_naloge/vnuk_petra/vnuk_4.html

Število obiskov: