|
Filozofska fakulteta
Univerze v Ljubljani |
Terčelj pravi, da to ni navaden življenjepis, ampak je apostolska zgodba, v kateri nastopa dekle, polno odpovedi, nesebične ljubezni in svetega idealizma.18
Vozniki so izhajali tudi v Domoljubu leta 1942. Prevedeni so bili v francoščino, hrvaščino in nemščino. V pariškem tedniku La Croix du Dimanche so izhajali od 28. oktobra 1951 do 27. julija 1952. V knjigi so prav tako v francoščini z naslovom Les Charretieis izšli pri Bonne Presse v Parizu junija 1953, v zbirki Le Ruban bleu, št. LXXIV. Prevedel jih je Ferdinand Kolednik, ki je za knjigo dobil nagrado Francoske akademije: prix Langlois. Kot podlistek so izhajali v tedniku La terre de chez nous v Montrealu od 14. septembra 1955 do 6. junija 1956. Drugo knjižno izdajo je oskrbela založba L`Ecole v Parizu; Kolednik je odkupil 2000 izvodov v polah od Bonne Presse, založba L`Ecole pa je dala novo naslovno stran s pripisom: Ouvrage couronné per l`Acdémie Française (Prix Langlois 1955). Pariz 1957. Hrvaški prevod Kirijaši je izhajal v kanadskem tedniku Hrvatski glas, in sicer v Winnipegu od 15. julija do 30. decembra 1967. Isti Kirijaši, v gradiščanskem narečju, so izhajali kot podlistek v Našem tjedniku v Eisenstadtu – Željeznem že od 20. decembra 1958 do 20. junija 1959.19 Vozniki so izšli kot podlistek tudi v nemščini v Münchnu leta 1971.
Marijan Brecelj pravi, da gre za pravo »vipavsko« povest. V njih diha ne le čas vipavske preteklosti, temveč predvsem vipavski svet z njegovimi značilnostmi.20 Kritik Lino Legiša jo je označil kot nazorno sliko domače okolice v Vipavski dolini pod Čavnom, pravi pa, da je zgodba preveč vzgojno prikrojena, večerniško preprosta in sentimentalna.21 Marijan Brecelj pa se s tako oznako ne strinja in pravi, da so Vozniki res vzgojno prikrojeni, vendar ne večerniško preprosti, kajti sicer bi bila vrsta ’večerniških’ povesti, med njimi Bevkove, Pregljeve in Finžgarjeve, nižje ovrednotene, če po mnenju Legiše »preprostost« pomeni negativnost.
Vozniki pa so razkrili tudi Terčeljevo melanholično, otožno ali deloma pesimistično naravnanost in ponekod nagnjenje do opisovanja grozljivih prizorov (napadov, gostilniških pretepov, nesreč).22 Avtor je v kmečki povesti Vozniki naveden pod psevdonimom F. Grivški, ilustriral pa je delo primorski slikar Riko Debenjak.
Zgodba govori o kmetu Gregorju in njegovi družini. Z ženo Maričko sta imela dva otroka: Markca, študenta, ki je nameraval postati kapucin, in Tilko, ki je bila stara skoraj 16 let in se je razvijala v brhko dekle. Življenje je postajalo vedno težje, ker je pritiskala suša. Ljudje so hodili molit v cerkev, da bi Bog naklonil dež.
Nekega dne pa se je Gregor dogovoril s sosedoma Petrom in Jurijem, da bodo vpregli vole in začeli prevažati hlode, saj so bile njive vedno bolj nerodovitne in puste od vročine in suše. Misel na vožnjo se je zajedla v glavo vsem moškim pod goro. Na poljih so delale samo še ženske. Pridelek pa je bil pičel. Pogovor o letinah se je zasukal, saj so govorili le še o vozovih, sejmih in volih. Kmalu so začeli kupovati konje, ker so hitrejši. Celo v nedeljo med pridigo so razpravljali o volih, podkvah in konjih.
Nekega dne pa je pred Ludvikovo gostilno ustavil avto s tremi gosposkimi možmi. Ludvik jim je pripravil gosposko sobo, kjer so se potem z županom dogovorili, da bodo v njihovem kraju gradili nove ceste. Gospod višji inženir, tolmač Berto, pisar in župan so natančno proučili, kaj vse potrebujejo in kako bo delo potekalo. Inženir bo poslal stroje, pri Ludviku se bo naselil nadzornik Herman, orodje pa pride z železnico.
Potrebovali so voznike, da bi vozili pesek. Tako so trije izpod gore, Gregor, Jurij in Petrov sin Janez, dobili delo. Spet so vozili od ranega jutra do poznega večera. Želja po zaslužku jih je gnala naprej.
Tiste dni je na Gregorjevo domačijo prišel fant Niko, ki je iskal službe. Povedal je, da nima nikogar od svojih in ker se je izkazal za zelo vestnega in pridnega, so ga sprejeli za hlapca, pomagal pa je tudi Gregorju pri vožnji. Tilka ga je povabila k cerkvenemu pevskemu zboru, ker je imel zelo lep tenor. Janezu pa Niko ni bil všeč, saj sta bila oba zaljubljena v Tilko.
Nadzornik Herman, zloben mož, se je začel dobrikati pri Tilki, povedal ji je celo, da je zalotil Nika, kako se je sestal z Elzo, Ludvikovo hčerko, in zgodbo nekoliko obrnil. Tilka je bila užaljena, hkrati pa ji je ločenec Herman namenjal vedno več pozornosti. Zato se je Niko odločil, da gre po svetu. Poslovil se je tudi od Janeza, s katerim sta se že prej spravila. Hotel se je pogovoriti še s Tilko, a ga je ona zavračala. Takrat pa je Hermana nekdo napadel. Zdelo se je, da je bil to Niko, zato so ga peljali na zaslišanje in v preiskovalnem zaporu je ostal tri mesece. Ker niso imeli dokazov, so ga potem izpustili. A ni se vrnil v vas. Medtem se je Tilka vedno bolj družila s Hermanom. Ko sta se nekega dne vračala proti domu, jo je le-ta hotel vzeti na silo, a je to preprečil Janez.
Le-ta ji je povedal, da je tudi prvič on napadel nadzornika, vsi pa so obsodili Nika. Rekel je tudi, da mu Niko piše, ga sprašuje po Tilki in da mu je hudo, ker ga po krivem obsoja zaradi Elze. Vse te zanke je nastavil nadzornik. Tilki se je stožilo po Niku in nenehno je premišljevala o njem.
Ob vznožju peščenega hriba je živel peskar Fortunat s svojo hčerko Erno in petletnim vnukom Nejčkom, ki je bil nadzornikov, a o tem niso govorili. Ker je Fortunat slabo videl, so ga poslali v jame, kjer je tolkel kamenje. Vnuk Nejček mu je nosil hrano. Nekega dne pa mu je fantek v jami pokazal, da mu je dal nadzornik denar, a Fortunat je hotel, da ga vrže stran. Ker Nejček tega ni hotel, je Fortunat zavihtel kladivo. Po nesreči je fantka zadel v glavo in Nejček je na mestu umrl. Ko je za to zvedel Herman, je odhitel v jamo in se pognal proti Fortunatu z besedami, da mu je ubil sina, Fortunat pa se je zaletel v steber in nanju se je usulo kamenje. Oba sta umrla. Kmalu potem je bila cesta dograjena in delo ustavljeno. Gregor je postal zelo čuden, včasih se je zdelo, kot da se mu je zmešalo. Odpeljali so ga v bolnico. Janez je Tilko zaprosil za roko, a ga je ona zavrnila. Potem ji je pokazal Nikova pisma. Ko jih je Tilka prebirala, ni nikjer našla njegovega naslova. Samo pečat z dvema rokama in križem na sredi ji je dal veliko misliti. Iz predala je vzela pisma, ki jih je materi pošiljal njen sin – predstojnik v kapucinskem samostanu. Primerjala je pečata in dognala, da sta enaka. Čez nekaj časa je pisal zdravnik, naj pridejo v mesto po Gregorja. Svetoval jim je, naj ga pošljejo proč od doma, kjer ga ne bi mučili spomini. Tako so ga poslali k sinu v samostan. Poleg sina je zanj skrbel tudi Niko, ki je tam delal kot hlapec. Gregor ga je prosil, naj gre domov k Tilki in da naj zopet prične voziti.
Medtem pa se je Janez poročil z Erno, s katero sta dobila otroka. Bil je zelo srečen, da sta se Tilka in Niko spet našla in potem tudi poročila. Le-ta sta si izpovedala vse, kar ju je težilo. Gregor je umrl. Pokopal ga je sin, in sicer zraven Fortunatovega groba.
Življenje pa je teklo dalje. Ljudje so obdelovali njive in širili so vinograde. Velike peščene jame je zasulo, samo cesta je ostala in v njej so bili zakopani spomini. Zemlja jim je ponovno pomenila največji vir preživetja in z veseljem so jo obdelovali. Tilka je rodila hčerko Marico in sina Gregca. Potem je umrla tudi mati Marička. Ljudje so spoznali, kako trda je cesta in kako mehka je zemlja. P. Serafin je pred smrtjo zapisal v knjigo, da bo ljudem srečo prinesla zemlja.
»V to pestro dolino je nasulo zlato sonce milijone svojih žarkov, ki so zbudili ljudi s sončnim srcem, rod gorkih, jasnih misli in živahnih besed. Ožgalo jim je roke, noge in obraz, le v očeh jim je pustilo nebesno višnjevo milino, posebno odliko sončnih otrok. Nasejalo jim je žarke po njivah in poljih. V sončni gorkoti so se rodili metulji, mušice in cvrčeči škržati. Videla je burja to pestro življenje in zavist ji je vstala v prsih. Zapihala je v kotel, da so se stresli cvetovi in zajokale veje. Z njiv je odnesla zemljo, razparala je svileni pajčolan, zajedla se je v skalne razpoke. V ogorele obraze je zarisala ljudem globoke zareze, da sta iz njih zrastla ponos in kljubovalnost.
Ujezilo se je gorko sonce nad ledeno burjo. Ko sta spet prišla na gorske vrhove, sta se sprla, ker se je v raju v dolini primešal pekel. Od tistih dni se vsako leto tepeta v kotlu sonce in veter. Drug drugemu nagajata, ne da bi mislila na ljudi, ki trpijo radi njunega spora.«23
Terčelj naravo pooseblja, ji daje človeške lastnosti, kar se vidi tudi iz zgornjega citata.
Motivi: suša, vročina, burja, dež, skrivnostna moč zemlje, žalost, veselje, osamljenost, hrepenenje po sreči.
O ljudeh, ki živijo v dolini, je pa oče gvardijan zapisal pred smrtjo v knjigo: »Tu živi rod, v soncu ožgan in v burji izklesan. Dokler se bo oklepal zemlje, bo živel, čeprav skromno in in težko. Vsak izmed teh ljudi pa, ki bo krenil na cesto, ki pelje v svet, bo v tujini hiral in umiral, ker ne bo nikjer drugje našel takega sonca in take burje, ki vlivata ljudem življenjsko moč.«24
V nekem smislu ponekod zavzema vlogo krščanskega Boga tudi narava, saj jim zemlja na koncu edina zagotavlja boljše življenje. A najmočnejša sila, ki je možna spremeniti svet, je vendarle Bog.
Primeri: »K zemlji so šli, zato jih zemlja redi!«25
»Dokler se bo oklepal zemlje, bo živel, čeprav skromno in težko.«26
»Že stoletja tuli burja okrog hišnih oglov, podira korce, meče s streh kamenje in lomi drevje. Ljudje pa grabijo s prsti za zemljo, se oprijemajo kamnov in oklepajo hrastov – zato so ostali na svoji zemlji!«27
Gre za sintetično zgradbo besedila, kjer si dogodki sledijo v naravnem, časovnem zaporedju. Zgodbena zasnova je enopramenska, kar pomeni, da ni kakega stranskega ali vzporednega dogajanja.
V delu je veliko opisovanja narave:
»Zjutraj se je prismejalo prekrasno sonce. Ko da je prišlo iz kopalnice, vse umito, sveže in mladostno. Na vrhovih gora in gričkov so se kot bele srajčice sušili prozorni oblaki. Prijetni hladni zrak je plaval nad dolino. Kosi in slavci so peli ko za stavo.
Po dolini pa je ležala ostudna, ledena pošast. Trte so bile okleščene, cvetovi razbiti, turščica poležana in stepena, njive polne blatnih luž in pota razrvana, da ni bilo več spoznati kanalov. Sam vrag se je izkašljal v tej noči. Skozi sonce se je zlohotno režal razdejanim poljem in uničenim vinogradom.«28
Terčelj opisuje zelo slikovito, tako da si bralec še lažje predstavlja dogajanje.
Npr.: »Kar nič se ni zavedel, ko je zavihtel kladivo. Sam vrag mu ga je potisnil v roko.«29
Opazimo tudi, da Terčelj naravo pogosto personificira. Včasih pooseblja tudi verske praznike, npr.: »Mali šmaren je poklical jesen.«30
Zaslediti je mogoče tudi precej izrazov, ki so povezani z vero.
Primeri:
»Prinesi božji žegen v naš dom! Če je božja volja, bo ta dom v kratkem tudi tvoj!«31
»Tu počiva voznik Gregor. Naj ga Bog pripelje v sveta nebesa!«32
»Z Bogom, Janez!«33
DOLŽINA BESEDILA:
Približno število besed v besedilu je 30000. Podnaslov povest zelo ustreza, saj se največ povesti giblje med 20- in 45000 besedami.34
Na koncu besedila je v razprtem tisku naveden zadnji del povedi: »izučilo življenje«. S tem je Terčelj hotel poudariti, da je življenjska izkušnja kmetov, ki so vozili, le-te pripeljala nazaj k zemlji, ki jim omogoča normalno življenje. Zemlja je tista, h kateri se morajo kmetje vedno vračati, saj na nek način predstavlja dom in varnost.
| Motivi | Ideje |
| socialna neenakost in zatiranje revnih neuslišana ljubezen poroka z bogatim dekletom pijančevanje nesramnost dijakov vestno opravljanje službe nezmožnost odrekanja pretirana varčnost | Krutost bogatih do revnih večkrat ne pozna meja. V svetu ljubezen ne stoji na prvem mestu, ampak je pomembnejše bogastvo. Vestnost je včasih izigrana. Samoodpovedovanje je težko. Pretirana varčnost ne prinese srečnega življenja. |
| Motivi | Ideji |
| iskanje najlepšega bisera junaška kri solza hvaležnosti solza resničnega kesanja zapisovanje grehov jok dečka, ko izgubi listek z napisanimi grehi tolažilna beseda spovednika | Iskreno kesanje nas bo odrešilo. Grehov si ne zapisujmo. |
| Motivi | Ideja |
| izlet ob obletnici srebrne poroke veselo razpoloženje izguba dežnika, zagrenjeno veselje | Starejšim ljudem že malenkost lahko zagreni veselje. |
| Motivi | Ideje |
| trdo delo voznikov, gozdarjev, drvarjev in delavcev v tovarni ustaljen delovni ritem brezčutna sirena, ki kliče delavce na delo zanesljiva budilka veselje in hrepenenje otroka maline, ki jih je deček hotel prinesti mami nesreča (pri vožnji, delu itd.) iznajdljivost starca bolezen žalost in bes moža pokvarjena budilka, ki kaže zadnjo uro umrle žene oz. matere stremljenje za premoženjem nevoščljivi sorodniki ženino varanje moževo odpuščanje zabava s cingalico trdosrčnost zeta, matere, sestre nesrečna žena ob neizprosnem možu zavržen otrok skrb za družinski ugled dobrota in sočutje mesarskega pomočnika pijančevanje kraja romanje nepazljivost in nerodnost vestno opravljanje službe denar, zaradi katerega finančni nadpaznik postane revež smrt otroka, starke, očeta oz. moža, matere oz. žene, drugega sorodnika, reveža materin strah za otroka | Trdo, nevarno in vestno delo vedno ne zagotavlja preživetja, ampak je lahko vir tragedij. Kdor svojega zakonca resnično ljubi, mu odpusti tudi njegovo prevaro. Tako kot lahko človeku postane neko breme pretežko, lahko on sam postane breme drugim. Nekateri zavržejo celo svoje najbližje, da jim le-ti ne bi pokvarili ugleda. Premoženje mnogim pomeni največ v življenju. Nepazljivost in nerodnost lahko človeka pripeljeta ob premoženje. Denar zavaja in pohujšuje, človeka pahne v bedo. |
| Motivi | Ideje |
| nesoglasje med ljudmi vzgojna pridiga pameten in iznajdljivi duhovnik nezadovoljnost župljanov glede duhovnikov neupoštevanje krščanskih naukov in vrednot pohujšljivo mesto dežela, ki živi v duhu krščanskih načel skrb za red in disciplino oltarček v zaklonišču zapisovanje grehov prevara prijatelja verska vzgoja smrt matere kesanje odločitev za življenje v samostanu | Življenje je trdo, polno preizkušenj, a treba se jih je naučiti premagovati, da bomo ob koncu svoje poti pripravljeni za Božje kraljestvo. Užitek in brezkrbnost ne prineseta srečnega življenja. Mesto s svojim napredkom pozablja na krščanske vrednote. Človek se lahko z določenimi ukrepi varuje pred nevarnostjo, a najpomembnejše je Božje varstvo. Grehov si ne zapisujmo. Vera v Boga in upoštevanje krščanskih naukov nam bo prineslo srečno življenje. |
| Motivi | Ideje |
| izguba dela pijančevanje prvo obhajilo trpljenje zaradi vinjenega očeta in moža bolna mati uboj hčerke smrt matere, otroka, dekleta, župnika zapuščen dojenček prepovedana ljubezen nauki župnika pomanjkanje vere v Boga razkrita resnica odločitev za življenje v tujini spreobrnitev in ponovno zaupanje Bogu odločitev za redovniško življenje revščina želja po boljšem življenju prevara in laž župnikova dobrota kraja nesprejemanje mnenj in nazorov drugih krivična obsodba in kazen delavstvo slovenstvo | Bog daje smisel človeškemu življenju. Vedno je treba odpuščati. Vera v Boga bo človeka rešila. Težka je pot v obljubljeno deželo: skozi puščavo gre. Novo in boljše življenje nas čaka v večnosti. Verska vzgoja je potrebna. Svet je poln krutih prevar. Slovenstvo pomeni domačnost in prijaznost, čeprav je treba trdo delati in skromno živeti. Dobrota je lahko tudi prevarana. Nekateri ne sprejemajo krščanskih nazorov in krivično kaznujejo tiste, ki verujejo v Boga. Pijančevanje prinaša zlo. |
| Motivi | Ideje |
| živahna deklica pravo prijateljstvo čakanje in hrepenenje ljubezen do cvetlic bolezen nesreča smrt deklica, ki ni znala jokati samostansko življenje odločitev za redovniško življenje naklonjenost in všečnost neuspeh pri zrelostnem izpitu mrtvaške solze dober in ustrežljiv duhovnik izkoriščanje dvojna (naravna in priučena) narava človeka krivica in nepravična obsodba žalost vera v Boga | Bog je tisti, ki daje smisel človeškemu življenju. Bog je vir upanja. S smrtjo se začne novo življenje v večnosti. Ljudje si moramo med seboj odpuščati. Bog je pravičen sodnik. |
| Motivi | Ideji |
| življenje in delo patrov vera v Boga preizkušnje kesanje smrt pesem iz daljav domotožje nemirnost v srcu pričakovanje nečesa lepega zaupanje Jezusu uboga deklica uresničeno pričakovanje | Vera v Boga nas bo rešila. Vera v Boga nam bo prinesla srečno življenje. |
| Motiv | Ideja |
| boj med socialno neenakima otrokoma | Prepiri, pretepi med ljudmi so nesmiselni. |
Tematika: v prvih dveh delih gre za preplet socialne in verske tematike, v Mehaču Štefanu je v ospredju verska tematika.
| Motivi | Ideji |
| želja po poroki spopad zaradi dekleta uboj smrt kazen in zapor nesreča žalost koline prepir o tem, kdo bo dobil mehur klavec s sekiro rani hlapca maščevanje hlapca zanesljivo opravljanje službe | Bes, jeza in želja po maščevanju vodijo v nepremišljena dejanja. Človek, ki v življenju vdano služi Bogu, bo na drugem svetu za to poplačan. |
3. SINTETIČNA ZGRADBA BESEDIL:
Gre za časovno zaporedje sprememb. Izjema je črtica Mozes, kjer zasledimo analitični vložek (ko je vpletena zgodba o Mozesovi materi).
4. Večina besedil je napisanih v 3. osebi, le črtici Mimica in Pesem iz daljav v 1. osebi. Ob zornih mašah ... in Nesrečni romar sta neke vrste posebnosti, kjer zasledimo prvo- in tretjeosebnega pripovedovalca.
5. JEZIK: Terčelj opisuje zelo slikovito. Največ uporablja deskriptivno pripovedno tehniko, v besedila pa vnaša tudi neposredno obliko govora.
POSEBNOSTI V ZUNANJI ZGRADBI:
Nekatera besedila imajo kratke razdelke, ki so ločeni:
V člankih neliterarnega značaja je bralce seznanjal z društvi, ki so včlanjena v Prosvetno zvezo, o njihovem nastanku in delovanju, v nekaterih je skušal predstaviti potrebnost verske vzgoje, pisal pa je tudi o socialnih vprašanjih. Večina njegovih knjig je nabožnih; le-te vsebujejo najpomembnejše molitve, razlage verskih resnic, pomembno vlogo za narodni in verski obstoj pa pripisuje tudi družini.
V kmečki povesti Vozniki Terčelj predstavlja vipavski svet z njegovimi značilnostmi. Ugotovila sem, da se v delu pojavljajo tema nravi, socialna, ljubezenska in verska tema, opazna je tudi razpoloženjska plast. Vseskozi se pojavlja motiv vožnje oziroma voznikov. Kategorija doma se veže predvsem na zemljo, ki pomeni preživetje, kategorijo ne doma pa predstavlja cesta, ki simbolizira kruto, nelepo prihodnost. Junak ni najpomembnejši, ker le uresničuje zakone, ki mu jih narekuje dom. V delu gre za kombinacijo realistične in metafizične motivacije. V okviru realistične se prepletata psihološka in socialna motivacija. Konec Voznikov je pozitiven, a ne v absolutnem smislu. Najvidnejši sta dve ideji: ideja o Božji urejenosti sveta in zraščenost človeka z zemljo. Zgodbena zasnova je enopramenska, pripovedovalec pa je tretjeoseben.
Terčeljevo kratko prozo sem glede na dolžino besedil, eno- oz. večpramenskost zgodbene zasnove in pomembnost razpoloženja, ozračja v besedilu razdelila na zelo kratko prozo, črtice in kratko pripoved. Med zelo kratko prozo sem uvrstila besedila, krajša od 1000 besed, med črtice pa tista, ki imajo od 1000 do 8000 besed (dolžina Terčeljevih črtic se giblje od 1000 do 3500 besed), in kjer je od samega dogodka ali pripetljaja pomembnejše čustveno razpoloženje, ki ga črtica posreduje bralcu. Ob zornih mašah ... sem označila kot kratko pripoved in ne kot črtico, ker je zgodbena zasnova večpramenska. Besedila sem razdelila tudi glede na tematiko. Ugotovila sem, da največji delež zavzemata socialna in verska tematika.