Iz moje knjižnice
Fr. Levec

Slovensko slovstvo

ŠTEF. LAPAJNE.

Ivan Šubic
skoraj drugi lastnik te knjige ...
20/11 03

A. Staroslovensko slovstvo.

Med tem se je Adaloinu, solnograškemu nadškofu, posrečilo, da je dobil palium od papeža Nemški popje pa nijso nehali Metoda črniti v Rimu. Gledali so ga uže zato grdo, ker je bil Grk, še bolj pa zato, ker je v saligraški nadškofiji svojo vladikovino vstanovil, kajti Karol je bil vso Panonijo saligraškemu nadškofu izročil. Adaloin je prepričal papeža, da se mu krivica godi i Janez VIII povabi 879 Metoda v Rim. Naslednje leto se tedaj poda z nekim Svabom Vihingom, jako izobraženim človekom, a tudi zvitim v Rim. Metod se zopet popolnoma opraviči, ka je Rimu zvest. Janez potrdi še enkrat Metoda za nadškofa in odobri liturgijo. Znamenita je pohvala, ki jo je dal takrat papež slov. jeziku "literas sclaviniscas laudamus." Na Metodovo prošnjo je papež Vihinga posvečil za škofa, i mu odločil sedež v Neutri. Ko se Metod domov vrne dobi Vihing popolno zaupanje Svatoplukovo. Ali Metod je imel se Svatoplukom žalostne ure. Vihing ga je popolnima izpodrinil. Metod je veliko storil za Moravsko. Izobrazil si je učence (kakih 300–400) Gorazd, Naum, Kl[o]men, Sava i Angelarh. Svoj poglavitni sedež je imel Metod v Velehradu po svojem drugem povratku iz Rima. L. 874 je spreobrnil tudi Čehe. Umrl je l. 885 (886) 6. apr. Kde je umrl i kde je pokopan je neznano. Učenci so prepevali na jegovem grobu lat. grške i slov. pesmi. Po Metodovi smrti se Svatoplukovo kraljestvo propadu bliža. Svatopluk nij imel državljanskih zmožnosti. Največo napako je storil, da je mestu Gorazda (kakor je Metod želel) Vihinga za nadškofa izbral. Upeljal je zopet latinsko liturgijo. Metodove učence je pa izgnal. Ti so šli v Bulgarijo, kder so jih Michael, Vladimir i Simeon dobro sprejeli. Tja so zanesli slov. liturgijo i odtod je prišla na Rusko. Zakaj je storil Svatopluk ta korak? 1. Ker je bil Metod i njegovi učenci strogi katoličani. Slovenci so bili uže preje katoličani, toda divji. Imeli so šče veliko poganskih običajev, zlasti, kar se zakona tiče, ter se nijso držali dosti cerkvenih zapoved. Nemški popje so tu radi eno oko zatisnili, a ne tako Metod, ki je prišel v prepir z nekim svetovalcem, ki je živel z bratovo ženo. 2. Nekateri dvomijo, ka bi bil Metod pravi katoličan, zlasti, kar se izhajanja sv. Duha tiče. Takrat so na to veliko gledali i Vihing je podkuril Svatopluka 3. Značajni možje, kakor Metod i jegovi učenci se nijso dali Svatopluku rabiti, kakor bi hotel. Takrat so rabili pope za poslance. Vihing je bil zvit diplomat, zato ga je Svatopluk povzdignil za svojega kanclerja. 4. Glavni uzrok je bil, da je bil Svatopluk prekratkoviden. On nij znal osnovati države, ki bi bila crkveno i politično od Nemčije neodvisna. Svatopluk nij imel bistrega vida, bil je sicer hraber vojvoda i zadovoljen, da je mogel le absolutistično, krvoločno vladati. 5. Prevaga upljiva nemškega živenja, zlasti v socijalnem obziru. Tega upljiva se znebiti, trebalo bi večjega duha, kakor je bil Svatopluk.

Takrat nij bila nemška vlada na vzhodu centralizirana, Ljudevit je bil pravi vladar vzhodnih pokrajin. l. 856 pa jih je izročil sinu Karlmannu. Po njegovi smrti l. 880 je dobil njegov nezakonski sin Arnulf vzhodne pokrajine i precè potem je začel še Svatopluk male boje. Ali Arnulf je imel doma veliko opraviti i nij mogel Svatopluka uspešno prijeti. L. 891 je poslal po pomoč k Bolgarom i l. 892 je stopil v zvezo z Madjari. Bolgari so nahujskali Pečeneze proti Madjarom i ti so se vedno bolj proti zapadu pomikali i prišli v dotiko sè Svatoplukovo državo. Tako je bil Svatopluk od vseh stranij od sovražnikov obdan, ko l. 894 umrje. Stareji sin Mojmir (23 let) i Svatopluk (tretji je bil Svarog, Svaj, nij pa zgodovinsko, ali je res živel) sta si razdelila Svatoplukovo kraljestvo i mu s tem zasekala prvo rano. Druga je zadela Moravsko kraljestvo l. 893, ko se je Vihing v svoji pravi podobi kot izdajica pokazal i k Arnulfu šel, kateri ga je tudi za svojega kancelarja sprejel. Koliko je lehko tak zvit mož škodoval, kateremu so bile znane vse skrivnosti Svatoplukove države, lahko vsak razvidi.

L. 895 so se začeli Čehi pritoževati. Rekli so Arnulfu, ka so rajše pod njegovo oblastjo, nego pod moravsko i l. 897 so se res odcepili od Moravskega. V tem času so odpadli tudi Poljaki.

Naj žalostneje pa je, da je nastal prepir med bratima samima. Svatopluk je hotel z nemško pomočjo nadvlado v Moraviji zadobiti. L. 901 se je Mojmir nekoliko okrepil i pobogal z bratom i Nemci. Mojmir je hotel zopet slov. liturgijo vpeljati, a zdaj se je pokazalo, kako napako je storil Svatopluk, ko je izgnal l. 886 Metodove učence iz dežele, kajti zdaj je vstalo vse popovstvo zoper Mojmira i kolikor popov, toliko izdajalcev je bilo v deželi. Janez IX. je hotel uže imenovati nadškofa za Panonijo, a temu se je vstavljal Vihing, ki je prišel l. 899. na panonski škofovski sedež.

Začeli so se novi boji z Madjari. V bitvi pri Požunu 906 je bila moravska vojska pokončana i tako je palo veliko–moravsko kraljestvo. Vsled tega so se razširili Madjari po Panoniji i razcepili Slovane v severne i južne. Ko bi bile Cirilove i Metodove naredbe obveljale, bi se ne bili Slovani ločili v veri i tudi književno bi bili združeni, kajti takrat se še nij noben drug slovansk jezik pisal i naravno je, da bi se bila staroslovenščina šče dalje likala i tako bi bila ostala skupen jezik vseh Slovanov. – Med vsemi Slovani so bili Slovenci prvi, ki so prišli z omikanimi narodi v dotiko: v Bulgariji z Grki, na zapadu pa z Rimci in Nemci. Od treh strani se je širila med njimi vera i omika: 1. iz Rima črez Oglej i Dalmacije. 2. iz Carigrada 3. iz Saligrada Sv. Marka je uže krog l. 50 v Ogleji učil. Med njegovimi učenci je bil tudi Mohor i Fortunat. Iz Ogleja se je največ storilo za kršansko vero med Slovenci. Zato je imenoval Slomšek družbo za razširjanje dobrih knjig med Slovenci "družbo sv. Mohorja". Od tod se je širila katoliška vera zlasti po Primorskem i Kranjskem.

Ko je sv. Ruprecht v začetku VIII. stoletja ustanovil saligraško škofijo je tudi on veliko storil za razširjanja sv. vere po Koroškem, Stajarskem i.t.d. Iz tega so nastali veliki prepiri med obema sedežema i stoprv Karol Veliki je končal prepir s tem, da je l. 810 določil naj bo Drava meja med Oglejem i Saligradom.

Ko sta Ciril i Metod prišla iz Carigrada, bili so Slovenci že kristjani, kar se vidi iz pisem na Michaela. V staroslovenskih spominkih so imena za cerkvene reči ali nemška, ali latinska: papež (Papst), menih (Mönch), pop (Pfaf), kelih (calix), križ (crux). Vse to je dokaz, ka so bili Slovenci uže kristjani po lat. obredu. Iz malo pozneje dobe so se ohranili brižinski spominki od saligraške strani. Od oglejske strani nijmamo nič spominkov.

Jedro velikomoravskega kraljestva je bilo med Dravo i Donavo, kder so prebivali panonski Slovenci. Njih ostanki se nahajajo še zdaj na Ogrskem in vzhodnem Štajarskem. Naš dijalekt, korotanski nij bil neposredno tisti jezik, ki sta ga Ciril i Metod pisala. Kot tretje podnarečje je bilo bolgarsko. Hatala, prof. slov jezikoslovja na pražki univerzi je velik prijatelj stare bulgarščine, katero Miklošič pobija, rekoč, ka je staroslovenščina to, kar stara bulgarščina. – Nekateri pravijo, ka sta Ciril i Metod užè seboj prinesla knjige. Šafařik pa je dokazal, ka sta jih stoprv med Slovenci spisala. Ciril je spisal 1. abecedo (glagolico) 2.poslovenil je ves novi zakon i pentatevh, modrosti, pridgar i psalter. 3. spisal je obredno knjigo za mašo. 4. rituala ali činovnik i časoslov (horologium, breviare) i 5. se mu pripisuje spevnik, cerkvene pesni. Pri vseh teh knjigah mu je pomagal več ali manj Metod. Kar je biblije še manjkalo je prestavil Metod s pomočjo svojih učencev. Slovenska liturgija se je še dandanes obdržala na Bolgarskem, Srbskem i Ruskem; okoli 55 milijonov ljudi jo rabi. Vsi ti so iztočne vere. Slovanska liturgija se rabi tudi pri rimskih katolikih, a z glagolico pisana v Istri, v hrvaškem Primorji, v severni Dalmaciji i na bližnih otocih.

Mislilo se je, ka je Ciril sestavil cirilico i ka je stareja nego glagolica /: ? ka jo je iznašil Hieronim, umrl l. 420? :/ Čeh Gelazij Dobrer 1785 je dokazal, ka je glagolica stareja, nego cirilica, i ka se ne more nobenemu druzemu pripisavati nego Cirilu, ka je cirilico stoprv sv. Klement sestavil, škof v Velici na Bolgarskem †916. Temu se je sicer ustavljal Dobrovsky, a podrli so ga Safařik, Miklošič i Rusi. Miklošič pravi, ka je Ciril, prišedši v Panonijo uže našel nekaj omike med Slovenci i po svoji učenosti i poznanji vseh drugih abeced sestavil za Slovence lasten alfabet. Da je glagolica stareja od cirilice sledi iz tega 1. ker je glagolica mnogo neokretneja 2. so glagolske črke na levo odprte (ostanki tiste dobe, ko so od desne proti levi pisali) med tem ko so latinske i grške proti desni odprte. 3. nekatere črke v cirilici so očividno po glagolici posnete 4. ker imajo cirilske črke tisto števno veljavo, kakor grške. V glagolici so črke ravno v tisti versti, ne glede na druge alfabete. Klement je vzel tiste črke, katerih nijma grški alfabet iz glagolice, ostale črke pa iz grškega alfabeta. 5. ker so spominki v cirilici veliko lepši i čisteji, nego v glagolici v kateri se nahaja še marsikatera grška beseda, katera je v poznejih cirilskih spominkih prestavljena. Tako so v glagolici marsikatere besede krivo prestavljene v cirilici pa prav. Tudi je v glagolici veliko arhaizmov, besed, ki so se pozneje izgubile. 6. ker ne nehajamo nobenega spominka, ki bi bil iz cirilice prestavljen v glagolico, nasproti pa je veliko spominkov, ki so iz glagolice v cirilico prestavljeni (kar se vidi iz tega, ka je prestavljalcu včasih kaka beseda ali celi stavek v glagolici všel) – Največi dokaz pa je 7. da se na palimpsestih nahajajo spodej glagolski na vrhu pa cirilski rokopisi.

Iz l. 982. imamo nek podpis v glagolici: Jurij iz Hieriza. Iz l. 1047 nahajamo neko knjigo v Novgorodu pod katero je podpisan s cirilico i na koncu opomeni menih, ka je to knjigo prepisal iz "Kurilice", torej so takrat glagolico še cirilico imenovali.

Nikakor se ne da misliti, ka so Slovani cirilico za nevkretno glagolico zmenjali. Ko prišli v IX. stoletji Metodovi učenci v Bolgarijo i Srbijo i so ondi uže več po grško omikanih našli, sestavil je Sv. Klement nov crkopis (iznašel je namreč nova znamenja za črke, ki so bile različne odonih, katere je modrijan Ciril iznašel. Dá je Ciril res rabil glagolico, kaže to, ka je Šafařik našel v glagolici polno imen i besedi, ki se nijso mogle nikjer drugod rabiti, nego v Panoniji i ki so iz latinskega ali nemškega jezika vzete. Tako stoji v glagolici papež, v cirilici papa, v prvej pop, v drugi [j]erej, v glag. menih (iz munih) med tem, ko ima cirilica monak. Tudi iz tega sledi, da je glagolica stareja, ker se rabi pri Slovanih lat. obreda. Zakaj se je imenovala glagolica tudi Hieronimova pisava? Okrog l. 925, 1057 i 1067 so bili crkveni shodi v Splitu. Na teh shodih so gromeli popje zoper Cirilovo glagolico, katero so gotrško pisavo imenovali, i dvesto let pozneje so ga razglasili za krivoverca i da se mora njegova liturgija iztrebiti. Papež Alexander II. 1061–72 je to potrdil. Popje so se zato hudovali nad Cirilom, ker je on prestavljal po septuaginti i ne po Vulgati, katera je bila v navadi. Možje, katerim se je smililo narodu naenkrat slov. liturgijo vzeti, so izbrisali iz Cirilove prestave, kar nij stalo v Vulgati i prepisali so dotične stvari v prestavo. Da bi dali tej prestavi večo veljavo izmislili so si, ka je uže Hieronim to prestavo naredil i tako se je imenovala glagolitica Hieronimova pisava, po neki pobožni laži. Duhovniki so se hitro prepričali, ka se slov. liturgija na da izbrisati i na zboru v Solunu l. 1248 so sklenili naj se slov. liturgija zopet vpelje. To razsodbo je potrdil papež Inocenc IV. i od tedaj je ostala glagolica i slov. liturgija v navadi pri dalmatinskih Slovanih do denašnjega dne. Zato gre zahvala tudi Stroßmajerji, o katerem se je govorilo, ka bo skušal slov. liturgijo v svoji škofiji upeljati. –

Dandanes nihče več ne trdi, da je Ciril cirilico iznašel. Tudi Hieronim nij iznašel glagolice, ker takrat še nij bilo Slovanov v Dalmaciji. Ciril je le postavil glagolico z ozirom na kulturno stanje, katero sta Ciril i Metod v Panoniji našla. Imè glagolitica se izpeljuje različno. – Kopitar meni, ka je to ime stoprv v XVI. stoletji nastalo, ko so Rimci one Slovane, ki so brali evangelije v domačem jeziku, imenovali "glagolite", ter so začenjali evangelije: "V začetku Jezus glagolje". Drugi pa trdijo, ka pomenja glagolitica toliko, kakor slovanska pisava (literas sclavinicas) od glagolo = slovo. Poprej se je imenovala glagolitica, cirilica, kakor smo uže čuli.

Glagoliško slovstvo

Prva doba glagoliškega slovstva.

III. Tetraevangelij, obsega 172 listov na pergamentu in quarto, lastnina prof. Grigoroviča v Kazanu na Ruskem. Manjkata samo dva lista, katera ima nek Mahanovič v Carigradu. Grigorovič je dobil ta evangelij na sv. Gori. Samo začetek evangelija sv. Janeza je v cirilici, vse drugo v glagolici pisano. Sv. Gora, kder se nahaja okrog 400 slov. rokopisov je za vzhodno i za slovansko zgodovino jako pomenljiva. Dolga je 7–8 milj i 3–4 široka. Tukaj je cela neodvisna država kakih 6000 neizrečeno bogatih menihov. Vsak menih plača sultanu na leto 200 piastrov (20 fl). Menihi se ločé v take, ki pridejo le na starost v samostan pokorit se iz Ruskega i.t.d. Taki pa morajo po svoji smrti vse premoženje samostanu zapustiti, zato je ta državica neizmérno bogata. Imajo posestva po Bolgariji, Ruskem i sploh po vzhodu. Živé pa samo od vegetabilij (ne mesá, ne jajc, ne rib ne jedó). Na Gori na trpé nobenega ženskega bitja. (S kobilo n. pr. se ne sme prijezditi na to goro.) Da obiskujejo jezikoslovci tako poredkoma sv. Goro prihaja od tod, ker je jako težko dobiti dovoljenje pregledovati ondašnje knjižice; (prigodilo se je, da so obiskovalci uže več dragocenosti odnesli). Tudi nijmajo menihi nobene mize, kedar pišejo sedé na preprogah po turški) i Grigorovič si je moral sam mizo izdelati.

IV. Tetraevangelij v samostanu Zogrofov na sv. Gori. Pisan je na pergamentu in quarto iz XII. stoletja. Koledar, ki je temu evangeliju pridjan, pisan je s cirilico.

V. "Codex assemanianus v. vaticanus" jako star spominek, ki obsega 159 listov na pergamentu in quarto pisan je na Bolgarskem i sicer stoprv po smrti sv. Klementa, ker je v tej knjigi sv. Klement uže med svetnike štet. Sodržuje nedeljska evangelija po grškem obredu. Ta codex je našel nek Asseman v Jeruzalemu l. 1736, kamor je prišel bržkone iz sv. Gore. Zdaj se hrani v Vaticanu v Rimu. Ves še nij natisnjen. Dr. Rački ga je prepisal, ko je bil se Stroßmayerjem v Rimu.

VI. Palimpsest v Bojani pri Sofiji, sedaj last prof. Grigoroviča v Kasanu. Obsega na 109 listih na pergamentu in quarto nedeljske evangelije. Cerke kažo največo starost.

VII. Dva pergamentna lista obsegujoča homilije i sta last prof. Grigoroviča. Našel jih je v samostanu Ivan (Rylsky)?!!?

VIII. En pergamentni list, last Grigoroviča. Našel ga je v Ohridi, kder je bil sv. Klemen škof na Bolgarskem.

IX. Praški odlomki – posebno važni. Našel jih je Höffer l. 1855 v knjižnici stolnega kapiteljna. Obsegajo samo dva pergamentna lista. Jezik je čisto slovenski, samo v nekaterih krajih po češko zavit. Safařik, ki je ta spominek prvi priobčil i razložil meni, ka je pisan za Cirila i Metoda med l. 862–950.

X. "Abecedarium bulgaricum" v parižki biblijoteki, pridjan na pergamentu drugemu lat. rokopisu. Obsega posamezne glagoliške črke z njih imeni, je najstarši glagoliški Abecedarium. Benedktinci St. Mavra sodé, ka je iz IX. stoletja. Kopitar pa, ka je stoprv iz XII. Veliko cirilskih spisov je v kojih se nahajajo posamezne verste glagolsko pisane.

Druga doba.

Cirilski spominki

I. Spominek i najstarejša do sedaj v cirilici pisana knjiga so Ostromirovi evangeliji (codex Ostromirov). Prepisal ga je iz glagolice dijakon Gregorij za novgorodskega nadvojvodo Ostromira, namestnika kneza Jaroslava i sicer od 21/10 1056 do mejnika 1057. Sam se podpiše: "Az. G. dijakon napisah evangelije se". Sodržaj knjige so evangelija razverstena po nedeljah. Jezik ima užè precè rusicizmov, katerih se je Gregorju še premalo zdelo i je torej knjigo sam bolj še po rusko zavil i zadnjič še čitatelja prosil, naj ga ne kolnejo, nego naj sami bolj po rusko popravijo in beró. Po smrti Katarine II. so našli rokopis v njeni knjižnici i Alexander I. ga je izročil javni knjižnici v Petrogradu i l. 1844 ga je natisnil Vostokov. Drugič ga je natisnil Hanka v Pragi 1853.

II. Codex Sasava – Emantinus sive Remensis 1856. Nobena knjiga na svetu nij imela tako čudne vsode, kot ta rokopis. Obstoji iz dveh delov. Prvi pisan v cirilici obsega evangelije, drugi del je v glagolitici pisan l. 1395 (ta letnica je na knjigi podpisana) Koliko je cirilski rokopis star se ne ve. Tomaseo piše v svojem: "Dizionario estetico" o njem takole: "Intorno a questa volume si adunaró le memorie di Boemia, e di Graecia, di[?] Reims di Trento, d'imperatori russi e di rè francesi di dotti inglesi, francesi, russi, tedeschi, d'un pittore e d'un cardinale, del crisma, e del sangue reale, di due eresie, di due troni cadutti; d'una grande rivoluzione, é d'un grande concilio."

Češki vojvoda Vratislav (hraber i velikodušen mož) je l. 1038 prav za prav 1030 osnoval samostan Sasava na Češkem i za opata je postavil nekega Prokopa (svetnika) Vretislav se je poprijel Rastislavove ideje i skušal Češko osvoboditi tujega upljiva je podpiral naroden element i vpeljal slov. liturgijo v onem samostanu. Kronik Cosmas Pragensis piše o sv. Prokopu tako-le: "Sclavonicis literis a sanctissimo Cirilo episcopo quondam inventis et statutis canonice ad modum imbutus." Historiki se prepirajo, kam se ima canonice vzeti k "statutis" ali k "admodum imbutus". Verjetneje je prvo. Prokop je umrl l. 1053. slov. liturgija je trajala v tem samostanu do l. 1096, do smrti Vretislavove. Menihi so prišli bržkone iz Bosne in Ogrskega, ki so tudi cirilico seboj prinesli. Dolgo so mislili, ka je codex Sasava vrski ostanek one dobe, a kritika je dokazala, ka je stoprv iz XIII. stoletja. Karol IV. je osnoval l. 1347 poleg Prage samostan Emavs. V ta samostan je poklical Benediktince iz Dalmacije. Dobil je tudi od Klemensa VI. dovoljenje, da so ti Benediktinci iz Dalmacije opravljali službo božjo v slov. liturgiji. Tem menihom je podaril Karol IV. cirilski rokopis sv. Prokopa, kateremu so oni pridjali še glagoliška rokopisa. To knjigo so lepo zvezali okinčali sè zlatom i dragim kamenjem i rabili samo takrat, ko je opat slovesno sv. mašo pel. Ko so odmrli dalmatinski, nadomestovali so jih česki menihi i pisali svoj jezik v glagolitici. Ob času Husa so odpali [?]mantinci od Utrakvistov i njih samostan je bil razdjan. Tako so dobili to knjigo Husitje i jo hranili 40 let. Ko so bili Husitje izobčeni se je širila med njimi misel, da bi pristopili k iztočni veri i tako kristjane jezili, i da bi se carigrajskemu patriarhu prikupili, pošljejo mu to dragoceno knjigo v poklon. Toda patriarhu je bilo več za denar, nego za poklon i knjigo. Ker je bila tako lepo vezana jo pošlje l. 1548 v Trident po nekem slikarji [Pales]kopu. Patriarh je naročil temu možu naj skuša to knjigo sv. očetom kolikor mogoče drago prodati. I res jo kupi lotrinški kardinal Karl de Guise nadškof v Remsu. Ondi so knjigo še bolj okinčali, platnice se zlatom prevlekli; pridjali so ji nekaj relikviji i rabili jo, da so francoski kralji na njo prisegali pri kronanji. Francosi so imeli to knjigo v veliki časti, jo imenovali "text du sacer" i smatrali kot prvi kinč francoskega naroda. Mislili so, ka je v sanskritu pisana. Ko je pa l. 1717 Peter Veliki potoval i starine v Remsi preiskoval vidil je tudi to knjigo i prebral 1. del, ker je znal cirilsko brati i povedal Francozom, ka je ta knjiga slovanska. L. 1787 je ogledoval to knjigo lord Hill i ko je potem na dunajski biblijoteki vidil v glagolitici pisane knjige, je rekel, ka je pisava, katere Peter Veliki nij znal brati, glagolitiška. Tri leta za Petrom V. je prišel tajnik ruskega poslanstva v Rems i je prevel Francosom prvo stran. Ta prestava se je ohranila i tako so vedeli, ka je rokopis, katerega so pozneje našli, pravi. Knjiga sama na sebi nijma velike slovstvene vrednosti. Ko je na Francoskem revolucija nastala mislili so, ka je knjiga zgorela, kajti zadela jo je bila huda vsoda. Dobrovsky toži l. 1822 "furor tumultuantium dolor igni tradidit". Kopitar pa je mislil, ka gotovo se kde na Francoskem leži. Nikolaj I. poslal je Turgenijeva na Francosko s poveljem, naj to knjigo išče, dokler je ne najde. I res jo je najdil l. 1838 v mestu i biblioteki v Remsu. Nikolaj jo da l. 1844 lepo natisniti v Parizu (Sylvester, francoski paleograf) Drugič je bila izdana l. 1846 v Pragi. Ko so hoteli za časa revolucije vse spominke na kralja uničiti, oropali so to knjigo vsega kinča i rokopis so vrgli v kot. Napoleon stoprv je ukazal vse spominke na kralje v Remsi zopet izbrati i tako se je ohranil oni rokopis v remski knjižnici.

III. Codex suprasiliensis, najden v samostanu o.o. Basiljomov v Supraselu na Ruskem na pergamentu Manjka začetek i konec i tudi v sredi je tekst pokvarjen, da se težko bere, ker nij interpunctiran. Alex. Ivanovič, Hodkijevič ga je prinesel v samostan. Jezik je čisto slovensk, brez rusizmov, zato mislé nekateri, da je starši, nego Ostromirov. Kopitar je prepisal ta codex i 118 listov je prišlo v ljubljansko knjižnico. Izdal ga je Miklošič l. 1851. V predgovoru govori o zgodovini tega codexa. On pravi, da je prišel v samostan Suprasel okoli l. 1550 i da ga je tija prinesel Ivan Hodkijevič. Po jeziku se vidi, da nij bil pisan ta rokopis ne na Ruskem, ne na Srbskem, nego v Panoniji. Da je cirilski jezik tako popačen v cerkvenih knjigah, vzrok so Mongoli, ki so skoro 200 let nad Rusi gospodovali. Prišlo je užè tako daleč, da se knjige nijso mogle več rabiti, zaradi mongolskih besedij. Zato prosi car Vasilij Ivanovič patrijarha naj pošlje učene možè, ki bi knjige popravili. Patrijarh pošlje Petra Maksima, meniha atoškega, ki je knjige tudi popravil. Vlada pa je naredila napako, da nij teh knjig precè na svitlo dala, nego poklicali so literate, s katerimi se je mogel Maksim ina dolgo pričkati. Oni nijso mogli razumeti zakaj se rabi "svoj" mesto "moj", zakaj se v zanikavnih stavkih rabi genitiv i.t.d. Peter se je sklicoval na stare knjige, a rekli so mu, zakaj pa nove piše, če so stare dobre. Dalje se je sklicoval na narod, a djali so mu, da narod od tega nič ne ve; Šlo je tako daleč, da so sodbo predložili Petru carju, a car je rekel, da nijma pri tem nič opraviti. Tako je prišel tudi sè carjem navskriž i 33 let je zdihoval v ječi, skoro do smrti. L. 1652 je vlada zopet poklicala učenjake, a prepirali so se zopet i stoprv l. 1667 je prišlo nekaj knjig na svitlo, a stoprv l. 1771 so dobili Rusi vse cerkvéne knjige. Dobrovsky je konečno prepričal Ruse, da so krivico delali Petru. Od tega časa se piše nekoliko čisteje, dasiravno so ruski popje jako konservativni.

Brižinski spominki.

Ko so l. 1803 na Bavarskem samostane odpravljali i knjižnice v Monakovo spravljali, začeli so tudi samostanske knjižnice preiskavati i v brižinski so našli tri slov. liste v latinici. Našli so jih v popotni knjigi škofa Abrahama Pervisina (957–994) Tretji obsega očitno spoved, drugi pa molitvijo pred spovedjo. Bostokov jih je izdal l. 1827. Bernhard, knjižničar v Monakovem je ta spominek prepisal, ga posklal Kopitarju, ki ga je l. 1836 izdal v Glagolita Clozianus z latinico; le za tiste slov. glase, za koje latinica néma posebnih znamenj, je vzel cirilico. Pozneje so jih natisnili še večkrat. Nij se nam treba čuditi, kako so prišli ti spominki v popotno knjigo brižinskega škofa. Brižinski skofje so bili od Otona III. posestniki Škofje Loke, i dalje grajščine Klevež (Klingenfels) na Dolenjskem. Ravno tako so bivali Slovenci na Korotanskem v njegovi škofiji. Ko je škof po svoji diecesi potoval (pravijo, da je tudi v Škofji Loki govoril), rabil je te molitve. /: Nekateri hoté trditi, da je bil Abraham Slovenec, ker se imenuje :/ Ali jih je škof sam pisal, ali njegovi učenci je manj važno, dasiravno se učenjaki zaradi tega pričkajo. – Prvi i tretji spominek je morda še iz pred-cirilove dobe, drugi spominek je iz IX. ali pa X. stoletja. V spominku se nahaja česki predlog vy = iz, i d pred l (kridlo, šidlo), zato je mislil Dobrovsky, da je rokopis iz Českega prestavljen i je trdil, da ga je Bosson M[erseb]urški škof spisal. A Kopitar je bral v Jarnikovem "Etimologiconu", da Korotani rabé tudi vy i da izgovarjajo d pred l (šidlo) S tem je dokazal, da so brižinski spomeniki res slovenski. Jezik je še precè čist. Pisatelj je imel veliko sitnost se šumevci, ker teh ne pozna latinica. Znameniti so spominki /: če ne gledamo na slovniško vrednost :/ ker so najstarši izmed vseh slovanskih. Dobrovsky piše Kopitarji "Gratulor vobis Krajnci quod antiquissimum monumentum habetis." Dalje nam pričajo ti spominki, da je Ciril v panonski Slovenščini pisal, ker so ti spominki popolnoma podobna cirilskim prestavam, le, da so prvi v korotanskem narečji pisani.

Dobrovsky, Šafařik, Kopitar, Miklošič, storili so več za Slovanstvo nego vse druge knjige i časopisi, zlasti i potem, ko so začeli staroslovenščino po šolah predavati. Dobrovsky je osnovatelj slovanskega jezikoslovja i zgodovinopisja. Rojen je bil 17. avg. 1753 v Gyermetu na Ogrskem. Starši so bili Čehi. V nemške šole je hodil v Brodu i Hladvi. Filozofijo je dovršil v Pragi. L. 1772 je šel k jezuitom. Ker je bil pa jezuitov red razpuščen, šel je v bogoslovje i je bil l. 1776 v dijakona posvečen. Pozneje je bil postavljen za gledališnega ravnatelja v Hradšinu. Potem ga pokliče neki grof k sebi za odgojitelja. Potoval je kot tak veliko po Českem i sicer peš, da bi mogel narod spoznavati i imenitne kraje obiskavati. L. 1792 ga pošlje česko učeno društvo v Stockholm, da bi pregledal tam česke rokopise, katere so l. 1648 Švedi iz Hradšina odnesli. Potem je šel v Upsalo, kder je "codex argentinus" (Bibel) z najstarejšimi slovanskimi spominki primerjal. Vrnil se je črez Petrograd i Moskvo na Česko. L. 1796 izdá knjigo: "Literarische Nachtrichten von einer duch Schweden u. Russland gemachten Reise im Jahrs 1792.

To je jako zanimiva knjiga za slov. filologa. Potem je spisal: Geschichte der böhmischen Sprachen. Literatur. Precè potem je potoval z Nostičem čez Švico i Italijo; na tej poti se je vedno učil. Stoprv l. 1828 je šel v Brno, da bi v ondošnji biblijoteki pregledoval stare spominke. Ondi je tudi umrl 6. jan. 1829.

Najznameniteja njegovih knjig je: Institutiones linguae slavicae, dialecti veteris." na Dunaji l. 1822. S to knjigo se je začel studij stare slovenščine i lehko se Dobrowsky njeni začetnik imenuje. Drugi spisi Dobrowskega so: "Entwurf zu einem Etymologicon der slaw. Sprachen" in "Ausführliches Lehrgebäude der böhmischen Sprache". (Po njej je spisal Metelko l. 1824 slov. slovnico.) Dobrovsky je prvi dokazal, da imajo slov. jeziki sedem sklonov. Dalje se imamo njemu zahvaliti za razdelitev glagola v 6 verst, dasiravno je Schleicher drugo izverstitev poskušal. Še mlad je izdal: "Scriptores rerum bohemicarum". Ta spis je važen za česko zgodovino, ker se nahajajo v njem vsi česki kritični zgodovinopisci. Izdajal je časopis: "Slovanka" 1814, i 15 in "Slavin" 1806–1808. Pisal je razun tega še mnogo druzih rečij, n.pr.: Bildsamkeit der slow. Sprachen", slovarje i.t.d.

Pavel Josip Šafařik, roj. 13. majnika 1795 v Kobiljarovem na Slovaškem. Študiral je v Božnavi i Dobžiru. Uže kot gimnazijalec se je mnogo pečal sè Slovanstvom. Kot 19 letni mladeneč izdal je zvezek svojih pesnij: "Musa tatranska". L. 1815 je šel v Jeno, kder je študiral bogoslovje. Toda več nego s teologijo, pečal se je z zgodovino, arheolozijo, filozofijo i naravoslovjem. Dve leti pozneje je bil odgojitelj pri nekem magnatu i je potoval po Italiji z mladim plemenitašem. Potem je bil prof. v Novem Sadu. Tukaj je izdal: "Geschichte der slaw. Sprachen". l. 1826. S to knjigo je oživela slovanska vzajemnost, kajti on nij zakrival svojih panslavističnih idej. Čehi so ga poklicali l. 1833 v Prago, kder je bil kustos i od l. 1848 bibliotekar vseučelišne biblioteke. Zadnje čase je bil jako melanholičen. L. 1860 je bil skočil v Veltavo, a ljudje so ga zapazili i rešili. Umrl je na črni melanholiji na Dunaji 26/6 1861.

"Starozitnosti slovanske" v Pesti izdana knjiga l. 1838 je največa zasluga njegova. V Lipskem je prišla v nemškem jeziku 1842–46 na svitlo. Po njegovi smrti je bila v Pragi l. 1863 i 64 v treh jezicih natisnjena. Posebne zasluge ima za glagoliško slovstvo. "Pamatky hlaholskehi pisemnistvi". Kot urednik muzejskega časopisa je pisal veliko glagolskih spisov. "Geschichte der slaw. Sprachen" je za nas Slovence posebno važna, ker nij nobena knjiga tako vestno pisana kot ta. Spisal jo je Čop, pregledal Kopitar, uredil pa Safařik. Izdali so jo njegovi [t]asti v Pragi. Dalje je spisal: "Geschichte der illyrischen, croatischen Schrifttums". Dal je tudi na svitlo "Pražke odlomke".

Jarnej Kopitar, roj. 23. avg. v Repnjah (tri ure nad Ljubljano pod Šmarno goro), kder so se naselili prvi jezuvitje na Kranjskem, a tudi spodeni bili. 9 let star je prišel v Ljubljano v šolo i se je precej pridno učil. Po doveršeni gimnaziji gre za domačega učitelja k baronu Cojzu. Na učene možé i literate imajo tri reči velik upljiv 1. lastna mati, 2. univerza 3. hiša, kamor pridejo za učitelja. Za Kopitarja je imela Cojzova hiša velik upljiv. Uže na gimnaziji se je učil francosčine. Pri Cojzi soznanil se je z italijansko literaturo i jezikom, navadil se angleščine i naravoslovja. Cojzova hiša je bila odprta vsem literatom i učenjakom, domačim i tujim. Dopisoval si je z učenjaki na deželi. Kopitar, kot Cojzov tajnik, je imel priložnost učiti se slovanskih jezikov, ter se je Slovenščine po neki čudni naključbi marljiveje poprijel. Takrat so bili Francozje na Slovenskem. Francoski general Belegarde je moral nenadoma iz Ljubljane v Dalmacijo. Hčer i gouvernanto je pa pustil v Ljubljano. Ti sti se pritoževali Cojzu, da ne znasti slovensko i da se ne moreti s kuharico pogovarjati, ki je rekla: "še lepš bi blo, ko bi znali kranjsko", kar jim je nekdo krivo razložil. Kopitar ji začne slov. učiti i začne spisovati slov. slovnico od lekcije do lekcije v francoskem jeziku. Vodnik je namreč nameraval užè dalje časa izdati svojo slov. slovnico, ali odlašal je to od leta do leta. Zato mu je rekel Kopitar, da bo svoja popreje izšla. Vodnik se mu je posmehoval i to je Kopitarja tako vjezilo, da je spisal slov. slovnico v nemškem jeziku l. 1808. Ta slovnica je slov. literaturi nova prikazen, kajti ona je prva, ki je zares znanstveno pisana, vse prešnje so preveč nemškovale. Kopitar pa je primerjal slov. jezik drugim slovanskim i je pokazal s tem vsem jezikoslovcem pravo pot, da naj se ozirajo vedno na staroslovenščino i druge slovanske jezike. V zanimivem predgovoru k tej slovnici govori Kopitar o literarni zgodovini slovenski. Uže l. 1807 je šel Kopitar na Dunaj jus študirat, a to se mu nij kaj dopalo. Ko je bila tedáj l. 1809 razpisana mala služba pri dvorni biblioteki, poprosi Kopitar za-njo i jo po sreči dobi. Tukaj je imel Kopitar še večo priliko se z jezikoslovjem pečati. Slovanske jezike je znal i tudi grškega tako dobro, da so ga postavili grškega i slovanskega censorja. Takrat se je ravno osnovala grška ustaja i cela Evropa je simpatizirala z njo, zaradi tega se je tiste čase toliko o njih pisarilo. – V tem času je spisal Kopitar več kritičnih spisov i jih pošiljal v razne časopise. Po njih je zaslovelo Kopitarjevo ime po celi učeni Evropi i hitro so bili ti spisi prevedeni v francoski i angleški jezik. Tako so se začeli tudi tuji narodi sè slovenščino pečati.

L. 1814 ga pošlje vlada v Paris, da rokopise i knjige od Francosov odpeljane domov pripelje. Pri tej priložnosti je obiskal tudi London i Oksford i tako govoril ustmeno z možmi, s katerimi je preje le pismeno občeval. Prva znamenita knjiga, ki je prišla pozneje na svitlo je nek polsk psalter (na Dunaji l. 1834 v polskem, lat. i nemškem jeziku). V teh letih se je pečal posebno s pripravljanjem za svoje glavno delo: Glagolita Klotzianus", izdano l. 1836. Ta knjiga je morda razun Miklosičevega slovarja naj znameniteja za slov. filologijo. Ta knjiga nij imela le znanstvenih, nego tudi političnih nasledkov. Mommsen pravi, da znamenje ženijalnega moža je, če ima njegovo delo tak včinek, o katerem se spisovatelju še sanjalo nij. Kopitar je s to knjigo ves svet soznanil sè slovansko literaturo in zgodovino, zato citira tudi vsaka veča nemška zgodovina tudi Kopitarja. Ta knjiga je oživela slov. jezikoslovce, začeli so prebirati stare knjige, dopisovali so si i potovali od severa do vzhoda ter nabirali stare spominke. Tretja važna knjiga Kopitarjeva izdana l. 1839 je "Hesychius", polno zgodovinskih opazek i jezikoslovnih notic, posebno važna za cerkveno i kulturno zgodovino slovensko iz IX. stoletja. Vsi mogočni i slavni ljudje, ki so prišli na Dunaj so obiskali Kopitarja. Z Goethejem, Humboldtom, Grimmom je bil Kopitar osebno znan. L. 1814 se je soznanil z Vukom Stefanovičem, kateri mu nekaj srbskih narodnih pesnij pove. L. 1815 izda Vuk 2 zvezeka srbskih narodnih pesnij, katere je (na Kopitarjevo priganjanje) iz lastnega spomina napisal. L. 1815 so bili na Dunaju Grimm i Schlegel, ki so prišli z diplomati i vladarji k kongressu. Ti nijso mogli prehvaliti srbskih narodnih pesni ter nagovoré Vuka naj gre v Serbijo i naj zapisuje narodne pesni. Vuk gre res v Serbijo i nabere tam veliko narodnega blaga. Zarad prehude censure /: dasiravno je bil Kopitar sam censor prišli so trije zvezki narodnih poezij v Lipskem l. 1823 i 24 na svitlo. Po nemških učenjakih se je soznanil Vuk z Goethejem i ta je pregovoril pisateljico Taloj, da je prestavila srbske narodne pesni (s Kopitarjevo i Vukovo pomočjo) v nemško. Taloj je bila učena ženska, roj. l. 1797 v Halle. Z očetom je bila šla na Rusko i se navadila slovanskih jezikov, z Ruskega vrnivši se je omožila l. 1816 z Amerikancem Robinsonom, prof. v New-Yorku, i preselila se z njim l. 1830 v Ameriko. Od l. 1825 je izdala v Halle "Volkslieder der Serben". Razun tega je še pisala v Ameriki več o literarni zgodovini Slovanov, kar je pa uže zastarela. Umerla je 13. aprila 1871 v Hamburg-u. Njeno celo ime se glasi: Therese-Albertine-Luise von Jakob, roj. Taloj.

Kopitar je dobil zadnja leta od papeža Gregorja XVI red sv. Gregorja, ravno tako od ruskega carja red Vladimirov, i cesar Ferdinand ga je povzdignil za pervega varuha dvorne knjižnice i za cesarskega svetovalca. Umrl je 11. maja 1844 na Dunaji. Pokopan je na pokopališči blizu postaje južne železnice. V nagrobnem sponimku se bere, da je bil Carantanus, kakor se je on dosledno Slovenca imenoval. Pravi se, da je bil jako ošaben i prevzeten, i da je hotel povsod vkazovati. Zato mu je zložil Preširen ta napis:

"Nosil učeno glavó s častjo sem vseh premagalec
Smrt i ošabnost sta, zmagali mene sami."

Zdaj je Miklosič vsako leto više stopal. L. 1851 ga ga imenuje akademija vednosti za svojega uda; l. 1852 ga izvoli kolegij modroslovske fakultete za svojega dekana i l. 1853 je bil izvoljen za prihodnje leto za "Rector magnificus", največa čast na kakej univerzi. Dobil je zlato svetinjo za umetnosti i vednosti i l. 1861 ga pokliče cesar za dosmrtnega uda v gosposko zbornico i potem ga izvoli predsednika vseh izpraševalnih komisij. L. 1870 ga je hotel Napoleon zvabiti na "College de France" s 30.000 frankov na leto. A avstrijskega vlada ga povzdigne v dvornega svetovalca i cesar mu podeli veliki križ Franc Jožefovega reda. Razun tega je dobil še od druzih vlad, zlasti od ruske i pruske veliko križčev, svetinj i dragocenih perstanov. Verhu tega se je še bogato oženil in ima lepo, lastno hišo na Dunaji. Mož je liberalec i ceni svobodo nad narodnostjo, zato so ga hoteli nekateri za nemškutarja razvpiti. On je jako priden, vstaja redno ob 4 zjutraj, potem gre ob 7 ali 8 na univerzo, potem v knjižnico do 2 nato kosi. Od 3–4 sprejema dijake, če hoče kedó z njim govoriti i na vse to se uči. Miklosič je mislil najpopreje spisati primerjajočo slovnico vseh slovanskih jezikov, a spoznal je, da se more najpopreje staroslovenščina dobro preštudirati, i od tega časa se je marljivo poprijel staroslovenščine. Zato imajo njegove knjige toliko vrednost, ker primerja slov. jezike z vsemi druzimi evropskimi jeziki i nijso le za Slovane, nego tudi za vse druge narode pisane.

I. Prva jegova knjiga je: "Radicas" 1845 v Lipskem izdana, zdaj uže zastarela. II. St. Joannis Chrisostomi Homilia, Vindobonae 1846. III. Vitae Sanctorum, Vindobonae 1847. IV. Vita s. Clementis, episcopi Bulgarum 1847 na Dunaji, je grški tekst. V. "Lexicon linguae slovenicae veteris dialecti". Dunaj 1850. Ta slovar je tudi uže zastaran. Najvažniše njegovo delo je druga izdava tega slovarja na Dunaji 1862–65. Ta knjiga je vzročila neizmerno revolucijo v slov. jezikoslovji. Tacega slovarja nij več na svetu. Morda ima še večo ceno, nego Glagolita clotzianus. V tem slovarji le tiste besede, katere je Miklosič pri staro-slovenskih spominkih našel. Zraven je pripisal vse druge besede od teh izpeljane iz vseh slovanskih narečij i sicer najpreje iz slovenskega. Kdor ta slovar temeljito preštudira lehko se ponaša, da zna vse slov. jezike. Dalje je izdal l. 1850 VI. "Lautlehre" VII l. 1850 "Formenlehre der altslovenischen Sprache". Izdal je tudi Nestorja i VIII. izdajal je tudi časopis: "Slaw. Bibliotek" v katerega so pisali Čehi, Srbi, Slov. i Poljaci, jako zanimiva knjiga, 2. zvezeka. IX. "Codex suprasiliensis" Dunaj 1851. Ta codex je uže Kopitar prepisal. X. "Verglerchende Gramatik der slaw. Sprachen I Bd. vergleichende Lautlehre 1852. vergleichende Formenlehre 1856. Za to knjigo je dobil Miklosič od dunajske akademije 1000 fl. V njej je obdelal Miklosič prvič staroslovensko, drugič pa novoslovanske jezike. Na podlagi staroslovenščine primerja vse druge slov. jezike. Spisal je še dalje: 1) "Chrestomathia palaeoslovenica". 2) Evangelium s. Mathaei, staroslovensk tekst. 3) dva zvezka "Kopitars Kleinere Schriften". 4.) 2 sestavka v "Wiener Jahresbericht für litteratur", prvi: "Über Bopps verglaichende Gramatik" i drugi: "Über Vostokovs Ausgabe des ostrom. Evang." 5) V časopis: "Denkschritten der Wieneretakademie der Wissenschaften" je spisal sledeče sestavke: "Über den reflexiven Gebrauch des Pronomens ov". "Lehreron der Coniugation im Altslovenischen". "Die Sprache der Bulgaren in Sisbenbürgen." "Die Wurzeln der altslow. Sprache." "Die Bildung der Nomina im altslow." Jako zanimiv spis. "Zum Glagolita clozianus" ostali listi, kojih Kopitar nij izdal. "Die Bildung der slaw. Personennamen". Die slaw. Elemente im Rumänischen." "Die nominale Zusamensetzung im Serbischen." "Bildung der Ortsnamen aus den Personennamen im Slawischen", zanimiva knjiga. "Verba impersonalia im Slaw." "Die Fremdwörter in den slaw. Sprachen." "Die slaw. Monats namen." "Die Negation in den slaw. Sprachen." "Volksepik der Kroaten." "Die legenden vom h. Cyrillus." "Die slaw. Elemente im Albanischen." "Slaw. Syntax", samo 2 majhna zvezeka. I zadnji čas je spisal tudi dva zgodovinska sestavka v "Rad jugoslovanske akademije." Spisal je tudi: "die slaw. Elemente im Magyarichen." Miklosič v novoslovenskem slovstvu na obrajta druzega, nego Preširna i kvečemu še Ravnikarja, ta dva citira. Njegova zasluga za novoslovensko slovstvo obstoji v tem, da je tiste besede, katere so rabili protestantje i so se nam poizgubile zopet nabral, ter je v svoj slovar sprejel. Njegova berila za gimnazije so sicer slaba, a prav za prav jih je vredil Navratil i Miklosič jim je samo ime dal. Miklosič je sovražnik tacih novotarij, kakoršnih je vse polno v Wolfu. –

Konec staroslovenskega slovstva.

13/IV 74. VIII.

[Strani 34, 35 in 36 so v knjigi prazne]

Nadaljevanje