Od XV stoletja naprej.

Protestantovskim pisateljem očitajo po krivici slov. literarhistoriki (?), da nijso iz domoljubja začeli pisati slov. jezika, nego iz gol sebičnih namenov. To nij res, kajti vsi prešnji reformatorji so stali strogo na domoljubnih tleh. Znano je, da je bil Hus, strašen Ultra-Čeh. Tako je tudi Luter nemško narodnost varoval i jo širil; tako se je zgodilo pri vpeljavi protestantizma tudi po drugih deželah, kakor na Danskem, Škotskem i.td. Teh mož tedaj ne smemo tako ostro soditi, imenujejo se oni lehko pijoniri kulture na jugu. I ko bi se bili Slovenci poprotestantili, ne bilo bi to za nje nobena zguba, marvee dobiček, ker ohranili bi bili več narodne zavesti v sebi i njih jezik bi se bil bolj hitro, lepše i bogatejše razcvetel. Ali tedajšine razmere moremo le umeti, če pomislimo kak versk fanatizem je takrat vladal. Če sta dva skupaj sedela i je eden iz med njiju rekel, jez sem katoličan, drugi, jez sem protestant, segla bi si bila gotovo v lase. Dandanes se nihče več za take rečij ne meni, i katoličan sedi mirno zraven žida, kakor zraven protestanta.

Novoslovensko slovstvo se deli na tri dele. Prva doba sega od Trubarja do Vodnika (1550–1800); druga od Vodnika do l. 1848 (po navadi le do l. 1843, do zacetka "Novic", a po krivici, ker se je slov. slovstvo stoprv z letom 1848 krepko povzdignilo.) Iz tega je razvidno, da je razvitek slovstva odvisen od narodne svobode. Tretja doba od l. 1848 do dandanes. Vse tri dobe se razdele na razdelke i sicer obsega prva doba dva razdelka: prvi obsega pisatelje iz dobe reformacije, drugi pa iz dobe antireformacije. Druga doba ima tri razdelke: prvi sega od l. 1800–1830 i obsega delovanje Vodnika i Ravnikarja; drugi se pričenja s "Čbelico", njegovo središče sta Preširen i Čop; i tretji razdelek obsega delovanje "Novic" od l. 1843 naprej. Ta razdelek je sicer kratek, a zanimiv. Tretja doba bi se najlagje delila po desetletjih: 1850–1860; od 1860–1870.

Metelko deli slov. slovstvo takole: I. doba protestantovska (1550–1612) II. doba katoliška (1612–1765) obsega samo duhovne knjige. III doba ponemškovalna 1765–1808. Pričel jo je J. M. Pohlin; rodila je tudi posvetne knjige. IV. doba čestilna, začenja s Kopitarjem 1808. Janežič deli: I. doba (1550–1770) II. doba (1770–1843) III. doba od 1843 naprej. – Druga doba bi se mogla prav za prav začeti z letom 1795, ker tega leta je začel Vodnik izdajati spise za narod. ("Velika pratika", precej potem "Novice")

I. Doba

I. Razdelek (1550–1612)

Kar se tega oddelka tiče, reči se mora, da še nij zadosti preiskan. Interessantne rečij se nahajajo v Valvazorji, v Kopitarjevem predgovoru k slovnici i v Schnurerjevi knjigi: "Der slawische Bücherschrank [] in Würtenberg im XVI. Jahrh.", izdana je ta knjiga l. 1799 v Tübingu. Naj znameniteja knjiga v tem obziru pa je tista, ki je izdal Hrvat Kustrenčič. S pomočjo Miklosiča je dobil za njo gradiva iz Tübinga. Ona obsega vsa pisma Trubarjeva i drugih velikašev, ki so med seboj korrespondirali i pozneje, ko je on se svojimi nemškimi prijatelji i stanovi.

Primož Trubar je bil roj. l. 1508 v Rašeici na Dolenjskem (blizu Laše, slov. "Weimarja) od ubogih pa poštenih roditeljev. Imenuje se slovstveni "Kolumb" slovenski. Morda je njegovo pravo ime "Trobar", kajti o, se lehko kot u izgovarja i Trubar je pisal, kakor je slišal govoriti. Študiral je v Reki, sam jo imenuje ("St. Veit am Pflaum"). Tukaj se je naučil hrvaščine i italijanščine, kar je zanj jako znamenito, ker se je seznanil ondi s hrvaškim i glagolskim slovstvom, s katerim so se ondi takrat bolj pečali, nego zdaj. Filozofijo je dovršil v Solnogradu i na Dunaji s pomočjo tržaškega škofa Bonhoma Petra (Bonhom je Trubarja posvetil za duhovna). Umrl je ovi škof 1546. Ta mu je preskrbil tudi službo v Trstu, kot duhovniku l. 1527; i faro Loko (na Štajarskem) od koder se je preselil v Laški trg (). Sam pripoveduje, da je služboval tudi v Celji (1530–1532?). L. 1531 je bil prestavljen za kanonika v Ljubljano. Že, ko je v Solnem gradu bival, soznanil se je brž ko ne s protestantizmom. Trubar je bil jako vesten elovek; vidil je, kake rečij se gode v katoliški crkvi, zato ga je navdalo to sè sveto jezo, kakor Lutra. Zvlasti med duhovščino so se godile grde rečij. Celo solnograški škof je živel takrat, ko je bil Trubar ondi celo leto z naj lepšim dekletom na svojem gradu. Zato se je zdelo Trubarju, da je najbolja pomoč zoper to, da se duhovščina oženi; i ko je prišel v Ljubljano je začel v tem smislu pridigovati Takrat, ko je bil prišel v Ljubljano se je bila ravno začela protestantovska vera po Slovenskem širiti. Prodrla je naj prej v omikane kroge. Ljubljanski protestantje so se zbirali pri nekem Matevžu Khlabnerju "landes schreiberju", pa duhovna še taeas nijso imeli. Primož Trubar je zaeel polagoma v stolni cerkvi popoldne pri kršanskem nauku protestantovsko vero oznanjevati, od začetka bolj na tihem i skrivnem, potem pa vedno bolj očitno. Lehko si mislimo, kakov hrup je to prouzročilo v Ljubljani. Ljudje so začeli kar vreti k Trubarjevim pridigam. Učil je najpreje, da se sme sv. obhajilo pod obema podoboma prejeti i da izvirek naj veče nemoralnosti je to, da se ne smejo duhovni ženiti. Lehko je vrjeti, da katoliški duhovni nijso mogli k tem moleati. Delali so toliko easa, da je Trubar izgubil kanonikat, a iz Ljubljane ga vendar nijso mogli prognati. Protestantiška vera je bila takrat v Ljubljani tako vkoreninjena zlasti med gospodo, da so mu deželni stanovi l. 1532 spitalsko cerkev za njegove pridige odprli. To je trajalo kakih osem let. Ali katoliški popi nijso mirovali, dokler nijso l. 1540 Trubarja iz Ljubljane izgnali. Šel je v St. Jernej na Dolenjsko za župnika, a ondi se mu nij dopadlo, i škof Bonhomo ga pokliče v Trst za slovenskega pridigarja. Toda tudi tukaj nij dolgo ostal, nego vrnil se je v Ljubljano. Mej tem nastopi l. 1544. energični škof Urban Tekstor (1544–1548). Ta izprosi od nadvojde Ferdinanda dovoljenje, da sme Trubarja, kanonika Wiennerja i vikarja Dragolico zapreti. Toda Trubar ubeži nevarnosti i sicer najpreje na Nürnberg na Nemško. /: Kakor hitro je ubežal, pridrli so po zapovedi škofovi v njegovo hišo i vzeli so mu vse luterske knjige, ter sežgali :/ Trubarja pa je škof izobeil. Zapustil je bil on na Kranjskem še dva druga duhovnika: Janeza Šererja i Jurija Kobilo (?) Ta dva sta se oženila, drug druzega poroeila i se oeitno se svojima ženama kazala. Ondi v Nürnbergu je živel izvrsten mož Veit Dretrich, nemški pesnik i z njegovo pomoejo je dobil Trubar faro v Rottenburgu blizo Tübinga na Würtemberškem, kder se je tudi oženil. L. 1552 je bil prestavljen za pastorja v Kempten.

Uže, ko je Trubar na Kranjskem doma pridigoval, eutil je živo, kako sitno je, ee nijma duhovnik slovenske knjige, iz katerih bi Evangelij eital. Takrat se je bralo namreč pri maši latinsko evangelije i vsak duhovnik je prebrano ljudstvu po svoji moči na slovensko prevel. Toda stoprv v Rottenburgu je skušal Trubar tej sitnosti v okom priti. L. 1550 je spisal en katekizem in en abecedarium i sicer z nemškimi crkami i pravopisom! ter jih izdal v Morhartovi tiskarni v Tübingu. Te dve knjigi ste bili prvi slovenski tiskani knjigi! Trubar se je tako zelo bal preganjanja, da je dal knjigi z izmišljenim imenom kraja i izdajatelja tiskati: "Gedruckt in Siebenbürgen mit gefahr in seinem abwesem, so dafs er sie nicht hat mögen corrigiren drucken lassen." Cela knjiga "Abecednik" nij šče dve dve tiskani poli debela. Naslov "Abecednika" se glasi: "Ane Buquice, is tih se ty mladi preprosti Sloueni mogó lahku u kratkem zhasu brati nauzhiti." V tih so tudi ty vegshy shtuki te kerszhanske vere inu ane molytue, te so prepisane od aniga perijatila vseh Slouenzou". Od 1–4 strani obsega slovenski predgovor, od 4–7 "Abecednik" pod naslovom: "Ane Buquice, is tih se ty mladi in preprosti Sloueni mogó lahku v kratkim zhasu brati nauzhiti;" od 8–26 stranij pa sega kratek katekizem "Ty vegshi shtuki". Druga knjiga katekizem, tudi v tistem letu izdana je veliko večja. Katekizem, ki šteje 244 stranij v 8º ima sledeči naslov: "Anu kratku poduzhene, s katerim vsaki zhlouik more u nebu priti". Obe knjigi ste bili l. 1555 zopet natisnjeni "skuzi Primosha Trubarja v Tübingi." Preden je Trubar knjigi izdal, poslal je rokopis stanovom na Kranjsko, naj bi oni tisk oskrbeli. A stanovi se nijso upali tega, deloma, ker ste bili knjigi protestantiški, deloma, ker se nij nič slovenskega tiskalo. Zarad velicih težav i stroškov, ki je je imel Trubar s tema knjigama, hotel je popustiti vse take poskušnje. A sreča je hotela, da se seznani takrat Trubar sè škofom Koprskim Petrom Paulom Vergerijem. Ta je bil v prvih letih dober katoličan, tako, da ga je papež dvakrat na Nemško poslal zarad verskih zadev. Pozneje pak se je polutril iz neznanih uzrokov. Vergerij je želel protestantovsko sv. pismo v kakem slovanskem nareeij na svitlo dati. Zaradi tega se je zaeel s Trubarjem pogovarjati. Skleneta najprvo novi zakon izdati i sicer evangelije. Ker pa so bili stroški ogromni, napravil je Vergerij würtemberškega vojvodo Krištofa, da bi se z njegovo pomočjo knjiga tiskala. Slovenci so bili tega jako veseli. Podpirali so oni to podvzetje, kolikor so mogli. Med temi se je posebno skazal Hans baron Ungnad i prošt Brentius. Tako so prišli l. 1555 evangeliji po sv. Matevžu na svitlo, i kot prilogo je dal Trubar še Abecedarium i katekizem. Vergeriju pripisujejo nekateri prevee zaslug za slov. slovstvo. A on nij druzega storil, nego da je slovenske pisatelje z besedo i denarjem podpiral. Vergerij je Trubarja zopet spobudil i sè svojo auktoriteto podvzetju večo veljavo dal. Morda je on tudi Maximilijana pregovoril, da je dal za tiskanje knjig podporo. Vendar je delo le počasi napredovalo i stoprv l. 1557 so bili vsi štirje evangelij natisnjeni. Tiskanje je zaviralo tudi to, da je bil Trubar predaleč od Tübinga v Kempten. Zato je dobil s pomočjo prijateljev faro v Urah blizo Tübinga. V Tübingu se je osnovalo počasi celo literarno društvo. Iz Hrvatskega je prišlo tija več protestantskih popov i ti so mislili s pomočjo Trubarjevo celo sv. pismo v cirilici i glagolici izdati. Od Trubarja imamo tri stranij dolg imenik i zapopadek vseh knjig, katere je izdal Trubar do l. 1561. V tej dobi se kaže velika vzajemnost med jugoslovanskimi pisatelji. Hrvatski pisatelji so ravno tako slabo pisali (glag. i ciril.), kakor Slovenci. Anton Dalmatin, Štefan Konsul Istrijan, Matevž Popovič, Janez Maleševec, Jurij Juričič, Lenart Merzerič, so bili udje tega društva. Njih podporniki so bili Vergerij, Ungnad, Brentius. – L. 1559 je magister M. Tuffernus rojen Kranjec, bogoslovski profesor v Tübingem ustanovil dve štipendiji za Kranjce, ki bi se na tamošnjem vseučelišči bogoslovja učili. Vsled tega si je pridobilo veliko Kranjcev ondi doktorstvo bogoslovja. Štipendije so se le malo časa delile. Mej tem so se razmere na Slovenskem spremenile, stanovi sami so poklicali Trubarja nazaj. A sprevidil je, da je bolje, če ostane na svojem mestu, kajti ondi bo bolj uspešno deloval. Pa stanovi so ga želeli domov imeti, i poslali so nekoga v Tübingen, ki bi ga seboj pripeljal. Trubar je res prišel s poslancem v Ljubljano, a le zato, da si je pridobil novih zaveznikov. V Ljubljani se je soznanil z dvema Uskokoma, staroverskima duhovnikama i peljal jih je v Tübingen. Pa Kranjski stanovi so še odločneje tirjali, naj se Trubar vrne domov. I res po l. 1562 se preseli težkega srca, ker je mogel družtvo zapustiti, sè svojo družino v Ljubljano, a tako, da je še dalje župnik v Urah-u ostal. Iz te dobe bi se gotovo vee zanimivih pisem našlo.

Kako zelo je protestantiška vera po Slovenskem napredovala razvidi se iz tega, da je še sam Maksimilian nekaj denarja (400 fl) za tiskanje slov. knjig dal i tudi druga mesta na Nemškem so k temu pripomogle. Namenovali so v Tübingu tiskati za vse Jugoslovane. Trubar je ostal le malo časa v Ljubljani. Iz tega, da se je tolikim nasprotnikom ustavljal, razvidimo kako priden, pa delaven, pa tudi pogumen mož je bil. Duhovšeina ga kar viditi nij mogla, i na Tekstorjevo prošnjo izdal je Ferdinand 31. jul. 1562 iz Podiebrada ukaz na deželnega glavarja naj zapre Trubarja, Hansa Schererja, Jurijo Kobilo, Jurija Mueika, Gašparja Pogkauntza v Kranji, N. Stradiota i M Khlobnerja,. "als ärgerliche, sektirerische, verführierische, unberufene, ihrem geistlichen Ordinario ungehorsame widerspänstige, vermeinte Predikanten, Personen." L. 1563 moral je Trubar zopet na izpraševanje pred škofa. Ta mu je predložil 24 vprašanj, i na vse je odgovoril v proti katoliškem duhu. Rekel je toraj škof, da se ne sme vee na Kranjskem trpeti. Tožil ga je tudi, da se je drznil brez škofovega dovoljenja v spitalski cerkvi pridigovati, poroeati, krstiti itd. i mrliee pokopavati brez predpisanih ceremonij, da je seboj pripeljal katoličanom sovražnega tiskarja, vrhu tega, da je 12 mašnikov, ki so bili tudi svojo vero zapustili i zarad tega od mnogih krajev pregnani, okrog po Kranjskem poslal, ljuliko sejat med vrno ljudstvo, i ker so tem poslancem katoliški duhovni zabranili pridigovanje po katoliških cerkvah, so pridigovali po plemenitaških gradovih, katerih lastniki so ljudstvo silili, da jih je moralo poslušat hoditi. Taki ukazi so se večkrat ponavljali, vendar brez posebnega uspeha, ker Ferdinand nij energično postopati znal. Ne le, da nijso deželni stanovi (obstoječi iz poslancev mest i obrtnikov, ter iz plemstva i više duhovščine, ki je bila pa v manjšini) zatožencem nič žalega storiti, nego še podpirali so jih i še potegovali zanje pri cesarju. Iz vsega se vidi, da je bila jako slabo vtrjena Ferdinandova vlada na Kranjskem, kajti cesarski uradniki sami so upali Trubarja spodbujati, naj se ustavlja cesarskim naredbam. –

L. 1562 pripelje Trubar seboj na Kranjsko tudi prvega slov. tiskarja, Hansa Manliusa (Mandelna, Mandelca) Ta je tiskal z latinskimi črkami slovenske i latinske knjige. (Tiskal je tudi zasramovalne pesni na rimsko-katoliško duhovščino) Ker so bile te katoliškemu duhu nasprotne, moral se je umakniti nazaj na Nemško, a le za malo časa. Kajti uže l. 1575 je tiskal J. Siracha v Ljubljani. L. 1563 odločijo stanovi Sebastjana Krella za pomočnika Trubarju pri pridigovanji. Osnovali so protestantje v Ljubljani celo protestantovsko šolo s plačanim učiteljem, katere vodja je bil Leonard Budina. Iz tega se vidi, da so hoteli protestantsko vero prav sistematično razširjati. L. 1563 zapove Ferdinand vnovič, naj se Trubar zapre, a njegovi prijatelji so storili, da je mirno na Kranjskem ostal, duhovne razpošiljal i sam še celo v Rubiji pri Gorici pridigoval.

L. 1564 umrje Fredinand i sledi mu dosedanji vojvoda Maksimilijan, kot nemški cesar. Sin Karl pa prevzame vlado na Štirskem Koroškem, Kranjskem i Goriškem. Izvolil si je Gradec za stanovanje. Bil je energičen mož i dober katoličan. (nasproti svojemu bratu, ki je protestante podpiral.) Mislil je, če se bode Avstrija poprotestantila, bodo Habsburžani spodrinjeni. Zategadelj je imela duhovšeina pri njem veliko veljavo. Protestantom je bil pa toliko nevarneji, ker je stanoval blizo njih i je vse natanko zvedil. Trubar je vpeljal nov cerkven red za protestante, katerega je dal v slov. jeziku v Tübingu na svitlo. Ker je Trubar to brez vladnega dovoljenja storil, porabila je duhovščina to priložnost. Red je bil prepovedan i Trubar je žal mogel deželo zapustiti. Stanovi so poslali do nadvojvode, a dosegli nijso druzega, nego, da je imel Trubar še dva meseca v deželi ostati. Po tem obroku je moral Trubar zapustiti Kranjsko z vso družino. Deželni stanovi mu odmenijo 200 tolarjev podpore na leto i ga preskrbijo s priporoeilnimi listki na würtemberškega vojvoda. Dobil je precej faro v Laufen na Neckarju, mastno službo. Ker je takrat Trubar ravno Davidove psalme prestavljal i zato blizu Tübinga bivati moral, dobil je faro šče pred enim letom Derendingen. Razun slov. knjig podpiral je Trubar krepko tudi izdavanje hrvaških knjig (v narečji mejnih Hrvatov) v glagolici i cirilici pisane.

Dalmata i Konsul sta večkrat prestavljala Trubarjeve slov. knjige na hrovaško, ne pa knjige iz drugih jezikov. 1.) H knjigi: Pervi del Novega testamenta (po D. i K. V Tübingi l. 1562 v glagolici) je spisal Trubar 29 strani dolg nemšk predgovor, ki govori o južnih Slovanih i je jako zanimiv (Kop. str. 470.) 2. Pod nemškim i hrvatskim predgovorom h knjigi: "Artikuli, ili deli prave svete vere" (glagol. Tübingen l. 1562. je podpisan: Primush Trubar Cranaz in (A.D. St. Kzl.) 3. Pod posvečevanjem i predgovorom knjige "Katehismus" (v cirilici v Tübingen l. 1561) je podpisan Primush Kranaz" (A. D. S. K.) V 34. oddelku te knjige je Trubarjeva knjiga: "Primi Truberi sermo de Fide, Croatice redditus."

Vendar Trubar nij mogel mirno na Nemšken živeti i l. 1567 se povrne v domovino. Stanovi so se ga nijso nič kaj razveselili, ker so se bali, da bo Karl mislil, da so ga oni na lastno roko v deželo poklicali. Zato "setzte sich Trubar wieder zu Pferd und zog seines Weges. (Walvazor.) Od takrat nij vidil več svoje domovine. Podporo, ki jo je dobil od stanov delil je med uboge, vzlasti med take, ki so bili zarad vere preganjani. Vsi pisatelji še celo katoliški i Valvazor hvalijo Trubarja zarad njegove ljudomilosti, gostoljubnosti, poštenosti i pridnosti. Preživel je zadnje dni mirno i vedno prestavljaje knjige za Slovence. Še na smrtni postelji je prevajal Lutrovo postilo, i ko uže več nij mogel pisati, narekal je stavke svojemu pisarju. Dovršil je to delo 26. junija i 28 junija 1586 je umrl. Pred smrtjo je natanko povedal, komu je kaj dolžan, sam pa je odpustil vse svojim dolžnikom. Pokopal ga je tübinški prošt Jakob Andrea i mu govoril "eine christliche Leichenpredigt," v kateri hvali Trubarjeve zasluge za protestantstvo i slovenstvo. Kako so Trubarja spoštovali, vidi se iz neke elegije, katero je zložil hitro po njegovi smrti Martin Crusius: "Vir hoc tumulo sanctus de Slava est gente sepultus, primus, qui Christo praeco fidelis erat." In pozneje: "Transtulit in patriam divina volumina linguam" etc.

V pismu, katerega je poslal Trubar l. 1586 kranjskim stanovom, podpisal se je tako: "Primus Truber, gewesener ordentlicher berufener praesentirter & confirmirter Domherr zu Laybach. Pfarrer zu Lack bei Ratschach zu Tyfer (Tüffer) u. St Bartholma", Feldkaplan bei St. Maximilian zu Cilly, windischer Prediger zu Triest und nach der ersten Verfolgung Prediger zu Rottenburg a. d. Tauber, Pfarrer zu Kempten in turrach nachmals Prediger der chrsamen Landschaft Krain ( in der Grafschaft Görz zu Rubbia u. Nach der andern Verfalgung Pfarrer zu Laufen und getzund Prediger zu Derendingen bei Tübingen.

Trubar je zapustil dva sina. Stareji Primož je bil rojen v Rottenburgu in ostal je kot fajmošter v vasi Kilchberg. Mlajši Felicijan je prišel na Kranjsko i ostal več let ondi kot nemški pridigar i slov. pisatelj.

Viri o Trubarji: Christliche Leichenpredigt bei der Begräbniß des P. Trubar 29. Juni 1586 durch Jakob Andrea, Dom Probst zu Tübingen. Tübingen 1586. Ch. I. Schnurer itd Tübingen 1799. Dobrowsky, Slawin, Praga 1808 stran 241–264. – Valvasor II. del. – Safařik i Kopitar. –

Trubarjev jezik je precé po nemški zavit, i poln nemških besedij. Zanimivo je, da ima Trubar v prejšnih prestavah manj članov, kakor v poznejih. V predgovoru h katekismu pravi: "Unsere Sprache braucht wenig artikulos. Besedo predgovor rabi on v ženskem spolu. Vendar pa piše vedno krajšo i boljšo obliko v tretji osebi množine. Rabil je spolovnik i pisal neutrum na "u", prav po dolenjsko. Dalje nij ločil sikavcev od šumevcev, "n" i "l" nij topil; prepozicije je pisal skupaj sè substantivom. Bil je poln nedoslednosti v pisavi. (ali pa so bili to le tiskarski pogreški) Tako je pisal zdaj "v", zdaj "u", menjaval je "i", "j" in "y", "z" in "c" (juschinizo "i" ko∫silize"). Prizadeval si je sicer, kolikor je mogel čist jezik pisati: "Chroatische Worte hat er nicht aufnehmen u. neue nicht ersinnen mögen", i je raje mesto njih nemške ali latinske rabil, ako nij znal slovenskih.

Ko je bil začel Ciril slovensko pisati, iznašel je bil črke, ki so bile bolj primerne jeziku, kakor nemške ali pa celo latinske. A Ciril je to lehko storil, ker njegovi učenci še nijso znali nobenih črk toraj jim je bilo vse eno, naučiti se ali popolnoma novih, ali pa kakih drugih poprej obstoječih. Pri Trubarji pa nij bilo tako, on je moral uzeti uže znane črke i nij smel si novih izmišljevati. Tudi je pisal Trubar za tisk i zarad tega tudi ni smel novih črk rabiti, ker jih tiskarne nijso imele.

Da je bil Trubar dober Slovenec i za blagor svojega naroda zares vnet, kažejo nam njegovi predgovorji k prvim knjigam, ki jih je on na svitlo dal. V predgovoru h katekizmu pravi: "Und entsteze dich nicht, wenn dir am ersten seltsam & schwer vorkomt, sondern lies und schreib diese (slov.) Sprache selbst, wie ich eine Zeit lang getan habe, alsdann wirst finden und gar bald sehen und merken, daßauch diese unsere Sprache sowol, als die Teutsche ziemlich gut zu schreiben & zu lesen ist." In v predgovoru sv. Matevža: "Lubi Slovenci! Mi smo, Bug vei, dosti ∫mishlovali, skakšnimi puh∫tabi, to na∫ho besedo bi mogli prov, po tei Orthography staltnu in ∫astopnu pisati, de bi preveliku puh∫tabov, ali Consonantev h ani ∫illabi ne iemali, kakor ty Pesmi, kateremu je grdo viditi. Tako mi ne ∫mo mogli ∫daj v na∫hi ∫a∫topno∫ti drigazhe naiti, temuzh, da se ta H za Ch, ta V za pul F pisheio inu postaviu in de se ti ∫htimouzi izreko po shegi nashega je∫sika. etc.

Trubar je izdal sledeče knjige:
1.) Abecedarium, itd. v Tübingi l. 1550 (Sybenburgen)
2.) Katekizem (Anu kratku poduzhenie etc) gestellt durch Philopatridum Illiricum Tüb. (Sybennburgen) 1550.
3.) Ta Evangeli Svetiga Mateus∫a, sdai peruizh u ta Slouenski jesig preobrnen, Tüb. 1555 180 stranij 8º.. ("Mateusha usamite, koker enu ko∫silice ali iu∫hinico".)
4.) Abecedarium: "Ane Buquice, itd. drugi natis l 1550 izdanega, sedaj z latinskimi črkami. Obsega tudi en slovensk očenaš v vrsih in en italijanski od Vergerija 8º ena pola, Tüb. 1555.
5.) Chatekizmus, v Slovenskim ie∫iku, ∫ano kratko ∫a∫topno Islago. V predgovoru pravi, ka se je prepričal, da se latinske črke bolj priležejo Slovenščini. Podpisani so: Ti vaši služabniki in bratje N. V. T (zadnji črki pomenjata Vergerija i Trubarja. Kaj znači N se do zdaj ne ve.)
6.) Ena molitvu tih Kershenikov, kir so za volo te praue Vere V ie∫u∫a Chri∫tu∫a pregnani. Prestava od Vergerija in italijanskimi molitvami pred in po jedi. Tübingen 1555 8º ena p.
7.) "Ta perui deil tiga nouiga Testamente, v tim so vsi shtiri Euangelisti inu tu dianie tih Jogrou, sdaj peruizh v ta Slouenski Jesik sku∫i Primosha Truberia preobrnen. Zraven tudi Koledar inu en ko∫ kronologije". Zadnjič spomni bralce, naj molijo, de pride skoro drugi del na svitlo.
8.) Ta drugi deil tiga Nouiga Test., vtim bosh imel vse li∫ty inu pisma tih Jogrou. Obsega samo liste do Rimljanov. (Vi tukai sdai leta Lyst h tim Rimljanom drukan imate) Tüb. l. 1560. 4º. Drugi listi so pozneje izšli. Liste na Korinčane i list na Galačane je izšel l. 1561 4º, drugi del Paulovih listov l. 1567 4º i zadnjie "Nouiga Test. pusledni deil."
9.) "Articuli, ali Deili te praue stare Vere Ker∫zhanske, iz S. Pisma poredu postauleni in kratku ∫a∫topnu islosheni ∫kusi Primosha T. Crainza. Tüb. 4º–"
10.) "Ene duhone Pei∫mi." Izdane l. 1563 v Tüb. v 1000 iztisih.
11.) "Ta zeli Psalter Dauidov skuzi P. T. Cr. Tüb. 1566 mala 8º 14–264 listov.
12.) Ta zeli Noui Test. skuzi P. T. Cr. Tüb. 1582 v 8º I. del 33 + 613 st. II del 4 pole 447 str., spredaj je koledar. Ta knjiga je prišla z Megiserjevo pomočjo na Kranjsko, ker je bila prepovedana. Njegovi ljudje so jo prinesli čez Solnograd i Celovec.
13.) Trubar pravi, da je prestavil tudi: "Formula Concordiae", toda ne ve se, kje je ta spis; morda še tiskan nij bil. L. 1580 pošlje T. ta spis na Kranjsko po svojem sinu Felicianu, kateri je pa ostal potem kot protestantovski pridigar v deželi (Metelko.)
14.) Ta zeli Catehismus, eni psalmi it.d. od Fr. Krella i drugih v Ljubljani skusi I. Mandelza 1579, 12º 21 + 178 stranij.
15.) Ta zeli Catehismus, eni Psalmi, inu teh vegshih godou stare inu nove ker∫zhan∫ke Peismi od P. T., Fr. Krella inu od drugih sloshena inu s do∫temi in lepimi duhounimi Peismi pobul∫hane v Bilembergi 1584 8º. To izdavo je preskrbel Dalmatin, več pesnij je tudi njegovih, druge so od Švajgerja, ena od Klinca inu ena od A. B. (Adam Bohoriča).
16.) Hishna po∫tilla. D. M. Luterska. Na svetlo dal sin Felicijan v Tüb. 1595. Razun tega izdal je še Trubar:
17.) Katekizem i zbirko duhovnih pesnij. Tüb. 1567. 8º. Znan nij nobeden iztis, morda samo druga izdava Katekizma od l. 1563?
18.) Cerkveni red. Tüb. 1564. –

Hans baron Ungnad (1493–1564) je podedoval po očetu grajščino Žinek v Junski dolini na Koroškem. Rojen je bil l. 1493 i prišel je uže kot mladeneč ne dvor cesarja Maksa. Ta ga je postavil za poglavarja Štajarske. Bojeval se je s Turki. Potem je bil glavar petih dolenje-avstrijskih dežel, Slovenskega i Hrvatskega.

Precej, ko se je nova vera razširjati začela, jo je Ungnad uže zagovarjal. Neko prošnjo uže l. 1541 na nadvojvodo, naj bi ostavil preganjanje privržencev nove vere, podpisal je tudi Ungnad. Ker prošnja nij bila uslišana i ker doma nij imel miru, šel je na Saksonsko, a vrnil se je hitro nazaj i stoprv po strogem ukazu l. 1557 naj se vsi protestantje spreobrnejo, ali pa deželo zapusté, podal se je tudi Ungnad na Wurtemberško. Vojvoda mu je izročil v Urachu dvor "Münchtrof v vžitek. Dobival je tudi še zmirom dohodke od svojih koroških posestev, katere je pa vecji del porabil za tisek slovanskih knjig v Tübingenu. Živel je Ungnad v Urachu še 7 let i ravno v tem času je ondašnje literarno društvo najmarljiveje delovalo. Ko je nastopil Maks II vladarstvo se je vrnil Ungnad na Česko, ker je upal, da bode od novega cesarja kaj za protestante izprosil. A umrl je pri svoji sestri v Vintericu na Českem, 27. dec. 1564.

Oženjen je bil dvakrat. S prvo ženo grofinjo Turn imel je 20 sinov i 4 hčere. L. 1555 se je oženil drugič z grofico Barby na Saksonskem. 21. let stara deklica zaljubila se je tako v 60 let starega moža, da je po njegovi smrti neutolažljivo za njim žalovala in mu tudi hitro v grob sledila. Šče na smrtni postelji ji je priporočal skrb za tiskanje slov. knjig, rekoč, da so one njegov zaklad.

Ungnad je bil Nemec, vendar je daroval veliko svojega premoženja za tiskanje slov. knjig. Pa ne le on, nego tudi njegovi znanci i prijatelji, do katerih je imel Ungnad kaj upljiva, podpirali so to podvzetje. Potrebovali so novih črk (glagolskih) i mnogo druzih priprav za tiskanje. V ta namen je bilo treba več učenih mož, katere so morali od daleč poklicati i jih drago plačati. Razun Ungnada je bilo takrat še več enakih podpornikov i rodoljubnih mož po Slovenskem.

Jurij Juričič iz Kranjskega. Prišel je l. 1562 v Tübingen i bil je ondi pomagač pri tiskanji i prestavljenji knjig za kar je dobival na leto 400 fl odškodnine. Znal je tudi hervatski.

Pod hrvatskim predgovorom h knjigi: Drugi djal Novega Test. (glagol. Tüb. l. 1563. Ant. Dalmatin i S. K.) je podpisan zraven teh dveh tudi Juričič. Valvazor pravi, da je bil Juričič tisti, katerega je narod Jurija Kobilo imenoval. Valvazor razlaga to tako, da je Juričiču enkrat prot. baron Kobilo daroval, da je k protestantismu prestopil, i da mu je zato ostalo to ime. A to je nevrjetno, ker je Juričič uže zgodaj iz domovine šel, i ga je narod premalo poznal.

Sebastijan Krell je eden najboljih, da celo najbolji pisatelj I. dobe. Ne ve se, ne kje, ne kedaj je bil rojen. Le to nam poroča Valvasor, da je bil l. 1563. Trubarju za pomočnika dan. Ostal je potem ves čas v Ljubljani, kot protestantiški superintendent Kranjskega. Umrl je l. 1569.

/: Na Krellovo mesto pride za superintendenta neki Krištof Spindler. To leto je bilo na Kranjskem 24 prot. pridigarjev, katere so bili stanovi iz Nemčije poklicali i na svoje stroške zdrževali Nekoliko časa so imeli zdaj mir, ali l. 1572 so morali zopet pridigarji v Radolici, v Novem mestu, Metliki i Krškem po vojvodevem povelji zopet kopita pobrati. L. 1591. je umrl Spindler i na njegovo mesto so poklicali stanovi dva pridigarja iz Karlovca, Jerneja Knaffla i Jerneja Simplicija :/

Krell je prestavil Spangenbergovo postillo. (Spangenberg je bil Lutrov učenec, i je v Straßburgu vmrl) Prvi del te knjige je bil natisnjen l. 1567 v Ratisboni pod naslovom: "Po∫tilla Slovenska, to je Ker∫hanske pridige, vrhu v∫aki nedel∫ki Evangelijon ∫kusi leta sa hi∫hne go∫podarie, ∫hole, mlade inu pripro∫te ludi, pervi ∫ims∫ki del." V jezikoslovnem obziru je ta knjiga jako imenitna. /: Pisal je povsod, kder imajo Slovenci gibljivi "e" povdarjeni "à", n.pr. edàn, tàmuzh :/ Po jeziku te knjige soditi je moral biti Krell ali iz Istrije, ali pa vsaj na Kranjskem blizu istrske meje, ali blizu hrvatskega pri morji doma.

Na drugi strani prvega lista ima znamenja in imena slov. (latinskih) črk, kakor v cirilici (az, buki, itd.) i sicer , e = ei, (rabil je pa tudi še "") ∫h = ša, sh = žavite, ch in zh = č, s = zemlja, ∫ = slovo, sch = šča. V predgovoru pravi: "Leto Ortographio Sloven∫kiga pi∫ma ∫mo mi ∫vetio inu ∫dobrim ∫vitom sa∫topnih Bratou taku po∫tavili: etc ..." Uredniki druge izdave nijso bili zadovoljni s Krellovim jezikom i so torej l. 1578 postilo v "pravi Slovenski jezik" prepisali, ker se jim je Krellov prehrvatski zdel. I. "Po∫tilla Sloven∫ka, to ie ker∫hanske evangeli∫ke pridige, vrhu v∫aki nedel∫ki evangelion ∫kozi letu, za hi∫hne gospodarie, ∫hole, mlade inu prepro∫te ludi pervi sim∫ki del." – Ratisbonae excudebat Johannes Burger 1567, 4º, 174 Bl. – II. Drugič je ta postila natisnjena v Ljubljani i sicer prvi i drugi del, "...v pravi Sloven∫ki jesik prepisana..." "Drukana v Lublani ∫kusi Joane∫a Mandelca 1578. (Trubar imenuje ta jezik "pravi slovenski jezik" i kaže, da nij bil zadovoljen z dolenjščino.) Pred vsem je odpravil členek (le pri tujih besedah ga je še obdržal), rabil je rad participe i je tudi vedel razloček med ć i č, pisal je "o", mesto Trubarjevega "u" (toda ne povsod), ima manj germanizmov, rabi mej mesto med, topi l in n, ne piše nikoli daljše obliko zaimkov mesto krajše. i.td. Prepozicije je pisal v časih sè samostavnikom skup, včasih pa posebej tako le: k', v', s'. Sploh se Krellov jezik bliža drugim jugoslovanskim jezikom. Trubar je pisal bolj le "zur Beförderung seiner Lehr", Krell pa "zur Aufname der Sprachen selbst". Ali to boljšanje je le malo časa trpelo, kajti druga izdava, izdava cele postille l. 1578 v Ljubljani je slabeja. V tej sicer še bolj določeno mesto postavljen z, sh, ∫h se ne loči več, (morda je pa to tiskarsk pogrešek)?

Jurij Dalmatin za Bohoričem gotovo najbolj imenitni pisatelj protestantiške dobe. Med ljudstvom je ostal njegov spomin pod imenom Jurij Kobila (glej J. Juričiča). Schönleben pripoveduje, da je bil Dalmatin najprvo katoliški duhoven, a da mu je pri neki gostiji ponudil neki baron lepo kobilo, če pristopi k Luteriški veri. Dalmatin je sprejel vmerjeno ponudbo i od tistega časa so ga imenovali le "Jurija Kobilo". Valvazor protestuje proti temu, dasiravno na drugem mesti sam pravi, da je bil "Kobila" Dalmatin.

Po naključbi se je izvedilo, da je bil rojen v Krškem. V licealni knjižnici so našli njegov slovar, na katerem je stalo zapisano: "ex libris G. Dalmatini Gurgfeldiani." V Tübingen je studiral teologijo s pomocjo "Hansa Kieselna von Kaltenbruna", posestnika v Fužinah pri Ljubljani. Iz hvaležnosti je posvetil svojo pesmarico temu baronu. Po dovršenih študijah je dobil cast "magistra", in prišel je v Ljubljano za predikanta. Iz predgovora k njegovi bibliji se vidi, da je bil učen mož, kajti pravi: "daß er aus der Brunnenquelle der Originalsprachen (Grško i Hebrejsko) transferirt habe."

Iz Ljubljane je zahajal večkrat na deželo i sicer na Gorenjsko. Hodil je v Loko in Kamnik pridigovat. Ko je l. 1588 radolški prošt prot. službo božjo v mestu prepovedal, je dala gospa Julijana Kacijanarka na prošnjo gorenjskih plemenitašev neko poslopje blizu begunjskega grada v cirkev spremeniti i za pridigarja so poklicali tijá J. Dalmatina. Protestantje te strani so se vsak teden ondi zbirali i spreobrnili tu mnogo katoličanov. Toda uže l. 1588 so morali crkvico zapreti i pridigarja odpraviti. L. 1585 ga pokliče grof Turjaški na Dolenjsko i mu izroči faro Škocijan. A ljudstvo je bilo preveč verno i pregnalo je siloma svojega župnika. Dalmatin je zbežal v turjaški grad i grajščak ga je skril "in einer gewölbten Kammer unter dem Pferdestall vor dem Schloß, wo ihn kein Mensch gesicht oder vermuthet hätte". (Valvazor pravi, da se je še o njegovem času imenovala ena klet "luknja predikanta Kobile".) Umrl je 31. aug. 1589 v Ljubljani v moški dobi. Pokopan je pri sv. Petru. – L. 1824 so našli v archivu stolne cerkve ljubljanske zapisnik vsih luteranov v Ljubljani rojenih i umrlih i poročenih od l. 1578–1596. Ta rokopis (folijo) obsega več zanimivih opomb za zgodovino. Le škoda, da se v Ljubljani za take reči premalo pečajo, i da nij upati, da bi se ta zapisnik v tisku izdal. Ves rokopis obsega 327 listov. Na 327 listu se bere: "Am letzten August (1589) ist umb Mittag selig in Gottverschieden der ehrwürdige und wohlgeehrte M. Georgius Dalmatinus E. E. Landschafthier pradikant und zu Auersperg bey S. Canzian Pfarrer, welcher d 1. Sept ehrlich ist zu Erden bestattet worden, dem ich Ben. Pyroter zuvor in der Spitalkirche die Leichenpredigt gethan aus Isaia 57 lap." Iz besedij: "Daß er seine Junge, getreue und solche Männer, die Gott und seiner Kirchen hätten noch lang dienen mögen, u. altershalber noch lange & viele Jahre leben, er sie durch den Tod aus diesem Leben sobald wegraffe u. sterben lasse", se vidi, da je Dalmatin mlad umrl. Dalje se nahaja na 224 listu onega zapisnika: "Den quinquazesimo hab ich Kumprecht im Haus frau Barbara Dalmatin (tedaj je bila žena Dalmatinova, Barbara Valnit) zusamen geben mit Matheuž Valnit. – List 310. "J. G. Dalmatin, einziger Sohn bey y Jahr gest. 28. Mai 1584." L. 321. "Des G. Dalmatin 2 1/2 Jahre alter Sohn Marcus gestorben 16. Juli 1587. Tudi nekaj hčera Dalmatinovih je med umrlimi.

Dalmatin je pisal slabeje, nego Krell, bližal se je bolj Trubarju, vendar je bolji kakor Trubar. – Brž ko ne se nanaša iz ljudskih pripovedek znana psovka "Jurij Kobila" na Dalmatina. On je izdal sledeče knjige.

1.) "Jesu∫ Sirah, ali niego buquize sa v∫e shlaht ludy, ∫u∫eb sa ker∫zhan∫ske ozhete inu matere." To je najstareja v Ljubljani tiskana slov. knjiga. Izšla je s pomočjo Kiesla l. 1575 pri Mandelcu.
2.) "Pa∫sion, tu ie britku trplene inu tudi tu zha∫titu od ∫mrti v∫taiene inu v nebu hoiene na∫higa G. J. C. Ljubljana 1576."
3.) "Pentatevh, biblie, tu ie v∫iga ∫vetiga pi∫ma perui deil, katerem ∫o te pet Mose∫ove buque, sdai peruizh is drugih iesikou v ta Slouenski suers∫to ∫tolmazhene. Drukanu U.L.U.B.L.A.N.I. v tim leiti sku∫i Jane∫a Mandelza 1578." (mali folijo, 184 listov). Prestavljavec pravi, da to prestavo ne bodo razumeli le Kranjci, Stajarci, Karni, nego tudi Hrovati, "Wisiaki, Ysterreicher, (Istrijani) Karstner". Tej knjigi je pridjan slovarček 200 menj znanih, večji del nemških besedij, dalmatinsko razloženih. En eksemplar na Dunaji, en v Gothi.
4.) "Salomonove pripovesti." V Ljubljani 1580. Nič posebnega.
5.) Ker∫hanske lipe molitue (Betbüchlein windisch) Wittenberg 1584. Drugi natis je oskrbel sin Felicijan Trubar l. 1595 v Tübingu.
6.) Biblia, tu ie v∫e ∫vetu Pi∫mu. Stariga inu Noviga Te∫t., Sloven∫ki tolmazhena ∫kusi J. Dalmatina. Gedruckt in der eurfurst sächsisehen Stadt Wittenberg durch Hanns Kraffts-Erben. 1584. Folijo, 724 strani, veliko lesorezov, argumentov, solij in podrazdelkov.

To je prvo Slovensko celo pismo. Pri novejših narodih i tako tudi pri Slovencih zaznamuje izdaja biblije novo kulturno dobo. Slovenci imamo tri izdave: "Dalmatinovo, Japeljnovo i Wolfovo. Vse tri karakterizujejo svoj čas i so izraz posebnih kulturnih dob: prva je iz protestantiške dobe, druga iz ponemčevalne dobe in tretja, ko se je slovenski jezik zopet oživil. Tako se je tudi v nemški literaturi nova doba pričela z biblijo.

Važna je ta biblija vrhu tega še zato, ker je bila vzrok, da se je pisala prva slov. slovnica. Dalmatin jo je mislil izdati hitro po pentateuhu pri Mandelcu. Ali ko je nadvojvoda to izvedel, prepovedal jo je tiskati pod kaznijo l. 1580. Deželni stanovi (Kranjski, Koroški i Stajarski) so jo vendar želeli i teologi vsih teh dežel so se zbrali 24. aug. 1581 v Ljubljani, ter še enkrat pregledali i popravili vso biblijo. Ti možje so bili Th.dr. Jeremias Hamburger, superintendent iz Gradca, mag. Steiner iz Koroškega, Christ. Spindler iz Ljubljane, (superintendent); Hans Švajger, Felicijan Trubar, mag. Jurij Dalmatin, Adam Bohorič. Naj bolj izobražen med njimi je bil zadnji, rektor stanovske šole v Ljubljani. Ta je poznal tudi staroslovenščino i druge slovanske jezike. Zbrani so ga naprosili, naj vredi slov. pravopis, ki je bil takrat jako omahljiv (zvlasti ker se sikavcev tiče), da bi bila vsa biblija enako i pravilno pisana. Bohorič je vstregel tej želji je spisal slovnico i jo z biblijo vred izdal l. 1654 v Wittenbergu. Stanovi so sprevidili, da se biblija ne bo smela v Austriji tiskati, zato so poslali 10. apr. 1583 Dalmatina i Bohoriča v Wittenberg i ju priporočili knezu saksonskemu. Ostala sta ves čas tiskanja v Wittenbergu "als Direktoren, Aufsehen ( Correctoren solcher Bibel bis zur völligen Verfertigung derselben". Tisk se je pričel 28 maja 1583. Tiskalo se je pol leta i izšla je na novega leta dan 1584, priznati moramo, da je ta knjiga (ki je še zdaj jako razširjena med Slovenci, kakih 30 eksemplarov) za tisti čas jako lično tiskana na lepem papirji s čednimi lesorezi. Zato je pa tudi veliko stala. Veljala je takrat s potjo i drugimi stoški vred 8000 fl. Kranjski stanovi so dali 6100 fl, štajarski 1000 i koroški 900 za njo. Če pomislimo, da je imel takrat denar trikrat večjo veljavo, kakor dandanes, lahko rečemo, da je stala 24000 fl (!!) sedanjega denarja. Po dokončanem tisku sta šla Dalmatin i Bohorič v Draždane. "allda sie bein Churfürsten für gnädigste Befórderung des Werkes im Namen der Krainischen Landschaft, nebst Verehrung sechs Köstlich eingebundener Exemplare unterthänigste Danksagung abgelegt." (Valvasor)

Tiskal je bibilijo Samuel nbsp; nbsp; nbsp; nbsp; nbsp; nbsp; nbsp; nbsp; 1500 iztisov, "und zwar eins auf 280 Bogen Mediun Papiers mit zierlichen Schriften u. schönen Figuren. Die gebundenen Exemplare seien in Fässer eingeschlagen, auf der Buchhändler eigene Kasten bis nach Leipzig geliefert." (Valv.) O Dalmatinu pravi dalje: Er war ein hurtiger expediter, activer u. gelehrter Mann: angesehen das Werk davon zeuget u. den Meister lobet: Denn man sieht wol, mit was für besonderem Fleiß, Mühe & Arbeiz er die Bibel in die Slovenische oder Crainerische Sprache gebracht,: dergleichen gewißlich von einem mittel mäßig gelehrten, ungeschickten Kopf nimmermehr hätte geleistet werden können."

Te knjige so se jako hitro razširile, ne le med protestanti, nego tudi katoliški duhovni so jo skušali v roke dobiti, ker je tudi njim pri svojih poslih dobro služila. Ko so jezuitje vse druge protestantiške knjige požgali, našla je milost samo Dalmatinova biblija. Kdor jo je hotel obdržati, moral je imeti posebno dovoljenje od škofa. Moral je nekaj plačati, in vsako leto nekaj maš brati, da je zadostil, ker se je pečal s "hudičevim delom". Levstik ima v Ljubljani tako delo, ki ima na prvi strani pogodbe, pod katerimi se smé ta biblija imeti. Pod temi je podpisanih kakih 10 duhovnih, ki so one pogodbe sprejeli.

Dalmatinov jezik nij tako lep, kakor Krellov, vendar pravilnejši nego Trubarjev. Rabil je veliko genitivov i jih stavil pred določivni samostavnik, kakor Latinci ("per njegoviga očeta žen otrocih"). Dalmatin je tudi oskrbel drugo izdavo Trubarjevega "Ta celi Catekismus." Ta knjiga se prav za prav ne more nikomur pripisavati. Začel jo je Trubar, nadaljeval Krell, pisali so v njo Švajger i Klinec, i izdal jo je Dalmatin. Tako je ta knjiga nekaka antologija vseh protestantiških pisateljev.

Adam Bohorič. Kde je doma i kedaj se je narodil je neznano. Po nekaterih njegovih bedsedah i oblikah sodijo, da je bil Dolenec. Učil se je v Wittenbergu pod Filipom Melanhtonom, katerega sam imenuje "vir incomparabilis piae memoriae". V Wittenbergu je dobil magisterium filozofije i u Ljubljani so ga postavili za rektorja stanovskih šol. Bere se, da je podučeval sinove dolenjskih grajščakov. Po odhodu Bohoriča z Dalmatinom v Wittenbeg, poklicali so Ljubljanski stanovi na njegovo mesto za rektorja učenega in imenitnega Frischlina, kteri je kmetovsko živenje svojega časa primerjal z onim za Virgilija, za kar so ga do smrti preganjali. Morda je uže poprej namestoval Frischlin Bohorica zaradi njegove starosti.

Bil je tudi Bohorič pregledovalec Dalmatinove Biblije, ker je bil on gotovo naj bolj izobražen med vsemi, zato so ga naprosili, naj sestavi slov. slovnico, da se bodo po njej ravnali pri prestavljanji. In res jo je spisal in izdal pod naslovom: "Arcticae horulae succisine de Latina Carniolana literatura ad latinae linguae analogiam accomodata, unde Moschaviticae (Boh. izpeljuje to ime mosh = mož) Rutericae, Polonicae, Boemicae, et Lusaticae linguae cum Dalmatica et Croatica cognitio facile deprehenditur." – Wittenberg 1584 8º, 242 stranij.

Bohorič našteva 8 slov. narečij. Natisnil je "očenaš" v več slovanskih jezikih. On pravi, da so dobili stanovi ime "a gloria", Boëmica razlaga ad boj. Uže iz naslova, še bolj pa iz predgovora se vidi, da se je začelo takrat poznanje Slovanov, narodnih bratov pri Slovencih širiti i slovansko vzajemnost buditi. Ta slovnica (jako redka, 3 v Ljubljani, 3 na Dunaji, 1 v Draždanih.) je bila prav dobra poskušnja za tisti čas. Slovnica ima dolg predgovor. V prvem delu tega predgovora govori o Slovanih sploh, o njih jeziku, zgodovini, domovini in omiki. V drugem delu pa pripoveduje, kako je knjižica nastala. – Za predgovorom razlaga pravopis, proti koncu knijge govori nekaj o sintaksi i prosodiji. Vse druge slovnice do Kopitarja so ostale za njo. Največja Bohoričeva zasluga je, da je pravopis vredil i tako imenovano "Bohoričico" vstvaril, ki je bila skozi 300 let med Slovenci v veljavi, i še zdaj se nehajajo knjige v tem pravopisu. (∫=s, s=z, sh=ž, ∫h=š, z=c, zh=č) Vendar je bil tudi ta pravopis pomankljiv. Ne gledé na izraževanje vokalov, rabilo je znamenje S za S i Z, i toraj Sh za Š i Ž. Stoprv pozneje so devali pod S znamenje ¸, tedaj ¸S i ta črka je veljala potem za S.

Tudi slovnica je osnovana na krivej podlagi, ker je Bohorič preveč posnemal Melanhtonove latinske i grške slovnice. Vzel je pri deklinaciji tiste samostalnike za vzgled, katere je imel Melanchton v latinskem, t.j. za moški spol "oče", za ženski spol "mati", za srednji "pismo". Vidi se tedáj, da si je jako nesrečne izglede zbral, kar sta dva med njimi nepravilna. Vendar so se vsi pozneji pisatelji ravnali po Bohoriču, nemškovali so sicer, a slovnica je ostala tista. Iz nje se lehko prepričamo, da se naš slovenski jezik v zadnjih 300 letih nij nič spremenil. Nasproti pák se je nemški jezik od Lutra mnogo spremenil, tako tudi francoski. Bohorič je grajal spolovnik v slovenščini, a vendar je tudi njemu mnogokrat všel. Mesto "vrtnar" ima "vrtar", dalje piše poleg "kunst" tudi "umeteljnost", "sem" i "sim".

Bohorič je obdržal Krellov pravopis Upeljal je "j" za n i l-om, mesto ( pik (lübezen) Pisal je tudi take oblike za katere se je prepiralo, tako n. pr. za j, ž, š, č ozki e, mesto o (kakor se še zdaj lehko bere) in v dativu plur. om ne am, pri možkih samostalnikih (kakor nekateri še zdaj pišejo). Imel je pa še napak, y nij stavil določno, za lat. abl. mu služi naš genitiv s predlogom "od" itd. Da lokala i instrumentala nij poznal je razumljivo, kajti ta dva sklona je stoprv Dobrovsky zasledil pri Slovanih. Pri glagolih razločuje tri spregatve, na um, im, em. Zanimiv je predgovor k Bohoričevi slovnici. Kedaj je Bohorič umrl se ne vé. V tistem zapisniku, ki je bil pri Dalmatinu omenjen se bere med krščenimi tudi 6 njegovih otrok.

Manjši pisatelji so le kot pomagači pri prestavljanji i korekturi opomina vredni. Ti so: Luka Klinec, Janez Švajgar, Tulščak i Feliks Trubar. Spisali so kaj malega, zložili kako crkveno pesem le Tulščak je izdal ene molitvene bukvice (ker∫han∫ke leipe molitve za v∫e potreibe inu ∫tanuve.) Trubarjev sin Felicijan je bil rojen v Kemptnu, izstudiral je v Tübingen i prišel l. 1580 za pridigarja na Kranjsko, potem pa v Grünthal na Wirtemberško za fajmoštra. Izdal je Lutrovo postillo.

Hieronymus (Romuš) Megiser po rodu Šwab iz Štutgarta. Kedaj je bil rojen se ne ve, umrl je l. 1616. Bil je historiograf pri avstrijskem vojvodi. Živel je več časa v Celji in v Ljubljani.

Ker je veliko po Kranjskem i Štajarskem potoval, naučil se je tudi Slovenščine i začel se sploh s Slovenščino i Slovanščino pečati. Izdal je: "Diktionarium quattaor linguarum, videlicet Germanicae, Latinae, Illyricae, quae vulgo Sclavonicae appelatur et Italicae sine Hetruscae." V Gradci 1592. V tej knjigi je zastopana Valaščina i Miklosič jo je zvesto porabil. Ta slovar ima 1583 strani, po tri razdelke vsaka. Posvečen je avstrijskemu nadvojvodi. V njem našteje Megiser 445 jezikov, narečij i podnarečij (Med Slovenci: Carni, Carniolani, Iapyges, Goritienses, Foriulienses, Carinthi, Cilionses.) Za vsacega jezikoslovca ima neizmérno važnost. Če ne gledamo na pravopis (mešanje med s i ∫-om, sh i ∫h-om) priznati moramo, da je Megiser besede bolj kritično zbral i pravilneji oblike rabil, nego 200 let pozneje živeči P. Marko. Več izrazov nahajamo v njem, od katerih se nam zdi, da so stoprv v novejšem času v rabo prišli, (basen, bakla, blagosloviti, često često, botnica, izvolja (Wahl), moka=Marter, srednik, nuja, umetelnost, zrok=Ursache)

Tudi druga njegova knjiga je zanimiva: "Thesaurus polyglottus, vel diktionarium multilinguae." Frankfurt a. M. 1603. "Thesaurus polyglothus, vel dictionarium multilinguae ex quadraginta circites tam veteris, quam novi (vel potius antiquis incogniti) orbis nationum linguis, delectis idiomatibus et idiomis constans, incredibili labore, summaque diligentia eum ex innumeris omnis generis antherum scripitis, tum vero ipsa isperientia et diuturno multarum peregrinationum usu suggerente in gratiam studiosae iuventutis fideliter collectum et concinnatum ab H. Megisero." Razen Megiserja moramo sem prištevati še Gregorja Alasia de Sommaripa, servita v Devinu, ki je izdal l. 1607 v Vidmu (z italijanskim pravopisom: Vocabolario italiano e schiavo 14 pol mala 16º. – Edini znani eksemplar se nahaja v Ljubljani, kamor je prišel z baron Cojzovo zapuščnino. Kopitar ga je bil kupil pri neki dražbi na Dunaji ter ga podaril kot "unicum" baronu Cojzu. Ta slovar ima za privržek kratko slov. slovnico, vsakdanje molitve (laške i slov.), nekoliko crkvenih pesmi, ki so jih takrat Slovenci po Krasi prepevali, imena najnavadnejih denarjev, kratek pogovor popotnika s kmetom o najpotrebnejših rečeh, i.t.d.

V predgovoru pravi pisatelj, da ima slov jezik 33 glasov, i da ga nij lehko pisati z latinskimi crkami. On je rabil italijanski pravopis i je torej pisal: duc (duh) tuic (tvojih), rasghi (razžgi), chiast (čast) cuala (hvala) otoc (insola), mnogega slact je∫sica (mnozega žleht jezika). – Gotovo je bilo še več knjig iz te doba, a pozgubile so se, ali pa se ne ve zanje. Vendar se lehko reče, da so se najvažneje knjige ohranile. Ko je l. 1596 Ferdinand jezuite v deželo poklical, je bilo njih prvo delo, da so protestantiške knjige, kolikor so jih mogli dobiti, požgali. Pred deželno hišo so napravili cel – kres. –

Kar jih je še ostalo, i kar je bilo imenitnejih knjig vzeli so v biblijoteka svojega samostana. Ali nesreča je hotela, da je l. 1774 ta samostan pogorel i tako so zginili tudi dragoceni ostanki našega slovstva. Največ knjig iz te dobe ima Dunajska knjižnica, za njo Ljubljanska (ker je prišla tija Kopitarjeva i Cojzova zapuščnina. Razun tega se nahajajo tudi v Gothi in v Draždanih slov. knjige.

II. Razdelek (1612–1795)

I. Doba od Krena do Pohlina je najmanje preiskovana med vsemi, kar jih obsega slov. slovstvo. Razun Valvazorja nij nihče drugi o antireformatorični dobi kaj pisal. Vendar je razvidno, da Valvazor nij vseh virov preiskal i vse archive pregledal. V Kranji, Ljubljani, Rudolfovem i Gradci nahaja se veliko sem spadajočih listin, katere bi nam marsikaj razkrile. Ta doba je tudi jako važna v kulturhistoričnem obziru. Zanimiva je, ne le za zgodovinarja i za literarhistorika, nego tudi za pesnika i romanopiseca.

Nadvojvoda Karol je vladal po Koroškem, Kranjskem i Stajarskem od l. 1564–1598. Kakor vsi Habsburžani bil je zvest katoličan, i sklenil je novo vero po vsi dezeli preganjati. A to preganjanje nij bilo hudo. V tem času so Turki dvakrat Sisek oblegali. Potem je sledilo več manjših napadov i l. 1596 so se Slovenci zadnjikrat sami brez tuje pomoči bojevali pri Petrinji. Takrat so napadali Turki južno-avstrijske pokrajine. Karol je potreboval močij i denarjev zoper nje. A deželni stanovi, ki so bili po večem protestantje, mu jih nijso hoteli dovoliti, dokler jim nij obljubil kako polajšanje za protestante. Ko si je pa žepe napolnil, začel je zopet ostreje na prste stopati. Sploh pa so bili protestantje pod Karolom še precej svobodni, le sem ter tija je prognal po nasvetu jezuitov kakega bolj nevarnega predikanta. Sicer so pa imeli protestantje svojo cerkev, pokopališče itd.

To se je pa spremenilo, ko je nastopil l. 1598 Kranjsko, Koroško i stajarsko vojvoda i pozneje cesar Ferdinand II. vlado. L. 1597 je prišel v Ljubljano i deželni stanovi so se mu poklonili "in aller Niedertracht". Zatorej pa jim je moral vse pravice potrditi. Izrejen je bil v Augsburgu od jezuitov. Pri neavstrijskih Nemcih, pri Slovanih i zvlasti pri Čehih je on v jako slabem spominu. V bitvi na Beligori je premagal Čehe i jih potlačil, poklical je jezuite v deželo, ki so pokončali česko literaturo. Prodal je za majhen denar veliko českih posestev nemškim rodovinam, ki so potem českemu narodu kri pile. Še dandanašnji se ministri na nje opirajo, kadar hočejo Čehe zatirati. Te razmére trajajo do najnovejšega časa, ko so Čehi zopet na površje prišli.

Še ko je bil Ferdinand v Gradci zapovedal je, da morajo po vsem Stajarskem protestantiške pridige nehati, cerkve zapreti se i protestantje se v 14 dneh sprobrniti ali pa deželo zapustiti i premoženje v deželno blagajnico deti. Ker so se nekateri ustavljali tej ostri naredbi, dal je drug ukaz, da morajo vsi predikantje pod smrtno kaznijo v 8 dneh iz dežele.

Še tistega leta 30. okt 1599 pošlje ostro povelje v Ljubljano naj prot. pridigarji Ljubljano zapusté, v treh dneh pa Kranjsko deželo. Ferdinand je vedil, da nove metle dobro pometajo, zato je izročil novemu škofu Krenu (bil je še le eno leto škof) izvršitev tega ukaza. Vernih duš dan l. 1599 gre Kren v slovesnem sprevodu k protestantiški crkvi, razbije krstni kamen, požge vse protestantiške knjige, cerkev pa zopet posveti. Ta protestantizem je bil na Kranjskem uže tako vkoreninjen, da še tak strog mož, kakor je bil Kren, ga je mogel le počasi zatreti. Ker je antireformacija le počasi napredovala pride januarja leta 1601 drug ukaz, naj vsi protestantje v 6 dnéh Ljubljano zapusté, ali pa naj se spreoberné. Katoličani so imeli sedáj prosto roko i začeli so divjati proti protestantom. Dà, še celo mrtvih nijso pustili pri miru, šli so na pokopališče, razkopali grobe i mrliče skrunili.

Stanovi so se začeli Ferdinandu vstavljati i mu nijso hoteli denarjev posojevati. Šli so ga celo l 1610 tožit k cesarju Rudolphu II. v Prago. Ali ker "vrana vrani oči ne izkljuje", rekel je Rudolf poslancem, da bo uže Ferdinand skrbel, da se jim nič hudega ne zgodi. I res ko so se poslanci domov vrnili, dal jih je na Dunaji vjeti i domov poslati, še bolj hitro, kakor so sami hoteli ("po šubu".).

Tudi Kren je bil med tem svoje vojake dobro organiziral. Podpiral je jezuite, kolikor je mogel, zidal jim je crkve i daroval jim je sedanji grad Tivoli pod Turnom (Radeckyschloss), /: katerega je ljubljansko mesto pod Costinem županovanjem za 80000 od vlade kupilo :/ Jezuitje so dobili tudi šole v roke, a mučili so učence z latinščino; slovenski govoriti nijso znali, nemški pa. Igrali so nemške igre u Ljubljani, i celo na deželo so jih pošiljali. Se ve, da taka igre od jezuitov samih zložene, so bile jako slabo, i pripetilo se je celo, da so s Kristusovim trpljenjem i smrtjo šalo vganjali. Jezuiti so prišli l. 1596 v Ljubljano, i dobili so naj po prej stanovanje v špitalu. A precej jim je bil prostor premajhen i dobili so počasi lastno hišo z lepim vrtom. Kapucinski klošter i vrt je stal ondi, kder je zdaj naj lepše sprehajališče ljubljansko "zvezda". (Sternallee") Samostanski vodnjak je še zdaj najboljši v Ljubljani. Med ljudstvom se nij ohranilo veliko spomina na jezuite. Samo grič od Ljubljane do Rožnika se imenuje še vedno "Zavitarski hrib".

Ker nij bilo jezuitov zadosti, poklical je Kren še kapucine. Zdaj je bilo po protestantih. Vera, ki se je v dveh generacijah obdržala, zatrla se je v 20 letih popolnoma. Kdor hoče o tem kaj natančnejega izvediti, naj bere Rankejevo zgodovino "Deutsche Geschichte zur Zeit der Reformation". Zanimiva je ne le za Kranjsko, nego tudi za celo Avstrijo. Ranke je do sedáj nedvomljivo naj veči nemški zgodovinar, znana je prislovica: Rankes Objektivität. Še zdaj uči, kot starček zgodovino v Berolinu. Njegovi učenci tradirajo po najimenitnejih univerzah zgodovino.

Tomaž Chrönn (Kren) 1560–1630. je bil rojen v Ljubljani, sin mestnega svetovalca. Njegov stric Gašpar Zitnigg, dr. prava in vladni svetovalec v Gradci, vzel je mladeniča k sebi i ga pošlje na Dunaj na licej. Ko je dovršil Kren na dunajski akademiji filozofijo, hotel je stric, naj se gre prava učit v Italijo, kakor je bilo takrat navada. A zbolel je hudo in obljubil je v duhovski stan iti, če zopet ozdravi, kar se je tudi zgodilo. /: V svoji mladosti je pisal tudi pesmi i letnike v lat. jeziku :/ L. 1588 ga je posvetil ljubljanski škof Tavčar za mašnika i ker je bil učen izvolil si ga je precej potem za korarja i stolnega predikanta. Začel je sedaj marljivo protestante preobračati. Uže kot predikant si je pridobil pri Tavčarji veliko zaupanja zaradi svoje učenosti i strogosti v veri. Zato ga priporoči za svojega namestnika Ferdinandu. Ta mu pomaga, da dobi l. 1597 ljubljansko stolico. Čez 30 let je ostal na tem mestu i bil je tako goreč katolik, da so ga imenovali kranjskega apostolna. Umrl je l. 1630.

Po smrti protestantiških pisateljev je bila slovenščina zopet malo potihnila. To tišino je preobrnil Kren l. 1612 sè svojim evangelijem. Kren nij toliko važen kot pisatelj, nego on ima kulturhistorično veljavo, ker je Slovence zopet preobrnil. Pisal je še slabeje nego protestantiški pisatelji, le nekatere nemške besede v Krellu nadomestil je z domačimi, kar mu je pa Schönleben zopet popravil. Rabil je spolovnik, polno podvojenih glasov. (ll, mm, ss) i neutrum na "u"

Izdal je samo eno knjigo i sicer: "Evangelia inu lystuvi na v∫e nedele inu jemenitne prasnike celega leita po ∫tari ker∫zhanski navadi rasdelani i.t.d. s'novizh is Bukov∫kiga na Sloven∫ki jezik sve∫tu prelosheni, s'perpu∫szheniem tiga v Bugu vi∫soku vrejdniga inu go∫spoda Thomascha devetiga Ljubljanskiga Shkoffa i.t.d. na ∫vitlobo dan 1612, ∫tiskanu ∫kusi I. Widman∫teteria 1613, 8º 136+43 listov.

Da je bila ta knjiga v Gradci natisnjena, prihaja od tod, ker so bili tudi tiskarja iz Ljubljane pregnali. Še l. 1616, ko je Ferdinand v Ljubljano prišel, naredili so mu avtodafé iz protestantiških knjig. Ta knjiga je doživela več natisov. Schönleben je da l. 1672 v Gradci zopet natisniti i jej pristavi še sedem svetih pesmi, majhen katekizem i nekaj knjig. Pravopis je ves Bohoričev, a Schönleben je upeljal mesto čisto slovenskih zopet nemške besede "ad faciliorem populi intelligentiam". Tretji natis pride l. 1730 v Ljubljani na svitlo, ker je bila med tem po Schönlebenovem prizadetji zopet tiskarna v Ljubljani osnovana od J. G. Mayerja iz Solnograda. Četrti natis izda l. 1741 Paglavec, Japeljnov učitelj i potem l. 1764 še enkrat. Pozneji ste prišli še dve izdavi na svitlo.

Miha Mihec, dr. theologije in dekan v Ljubljani, Janez Čandik, iz Višnje gore, jezuit i po svojem izstopu iz reda učitelj i pridigar v Ljubljani, umrl v Gorici 1624, Adam Skalar, duhovnik – jedva spomina vredni. Prva dva sta pisala vsak po en majhen katekizem, zadnji pa: "Schulla tiga premi∫hluvana" 1643, ascetična knjiga. Ta pisatelj ne ve nič o slovnici, ima polno germanizmov (najdek = neidig), piše, kakor izgovarja kmet (pe∫tim = pustim).

A spomina vreden je vendar Jan. Ludwig Schönleben, roj. l. 1618 v Ljubljani, kder je bil njegov oče 6 let župan. Imel je torej premožne roditelje. Nekaj časa je bil jezuit, a ker mu nij dopadlo, je izstopil. Dobil je dekanat, bil je učen mož, dr. theologije i "protonatarius". Poznal je dobro zgodovino i geologijo i bil zraven tudi predikant. Valvazor ima 38 naslovov njegovih tiskanih knjig (večidel latinskih) brez rokopisov. Zadnja leta je pustil vse svoje cerkvene opravke i pečal se edino le še z zgodovino. Umrl je l. 1681. Popačil je Krenov katekizem l. 1672. Naj imenitneja njegova knjiga je: "Carniolia antiqua et nova." 1584 v Ljubljani. Knjiga je za nas Slovence jako zanimiva. Brez njega i Valvazorja se ne da slov. zgodovino pisati. Nij sicer vse res, kar pravi v tej pravi v tej zgodovini. On sam toži, da nij mogel vseh virov dobiti, ker mu vlada nij pustila arhivov preiskavati. Rad pripoveduje čudne fanatične rečij, zgodbe od hudiča, čudeže itd. Sploh ima njegova knjiga jako malo vrednosti. Med drugim je spisal tudi "temona vindicata" i jo izdal l. 1674 v Solnogradu. Pravi, da so se mogli naši predniki z mečem bojevati, mesto s peresom. L. 1676 je Schönleben pripeljal v Ljubljano tiskarja Mayerja iz Solnograda.

Matija Kastelec je najbolji pisatelj te dobe. Rojen je bil l. 1620 v Kleniku na Pivki. Po dovršeni teologiji je bil župnik v Toplicah (pri Novem mestu) i Št. Jerneji. Potem pride za kanonika v Novom mesto i beneficijata bratovščine sv. roženkranca. Ne ve se, kedaj je umrl. L. 1689, ko je Valvazor pisal je še živel.

Pisal je veliko i sicer v prvih letih le bolj za omikane stanove, duhovnike i pridigarje. Pozneje pa je začel bolj za narod pisati i on je bil prvi, ki je to pot nastopil. Pisal je še precè dobro slovenščino i to prihaja od tod, ker je bil rojen na Notranjskem, v takem kraji, kder se najbolji slovensko govori, kamor še nij dospel italijanski ali nemški upljiv. Miklošič Kasteleca veliko obrajta, i ga rad citira (Krena le redko omenja), tudi Levstik ga čisla i veliko besedij, ktere je zopet v slovenščino upeljal je vzel iz Kastelca. Zanimivo knjigo, da je tudi pridno prebiral tudi pisatelje prot. dobe, hrani rokopis, ki obsega slovar k Dalmatinovi bibliji: "Krainerisch-deutsch-lateinisches Wörterbuch, mit Vergleichungen & Beziehungen auf Dalmatins Bibel. 1680 4º 527 strani. Rokopis za tisk pripravljen. Spisal je:

"Navuk Chri∫tian∫ki, sine praxis chathehistica. Tu je enu govorenie, v'mei enim Ozhetom inu niegovem synom od te prave vere, inu od praviga Chri∫tian∫kiga Chatol∫kiga navuka s'enim lepim pomenkovaniem enega Chatolisch inu Lutrisch zhloveka, tudi v kake∫hni vi∫hi more en zhlovek ∫he na tem svetu nebu imeti, itd. Ljubljana 1688. 8º 624 strani. Pomenkovanje v tem poglavji ima nadpis: Poduzhenie enega Luter∫kiga ali Calvini∫h ali sizer eniga ne∫a∫topniga Chri∫tiana. Na drugi strani naslovnega lista je prilizljivi nagovor tiskarja na pi∫atelja. "Alta Castelli quondam Babylonis ab crce Castellez genesim.. etc.

Asketičnih spisov ima precé:
1. Nebe∫hki Zyl, tu je teh ∫vetih Ozhakov svei∫hu premi∫hlovanie v' katerim ∫e sapopade visha te zhedno∫ti lubiti itd. Ljubljana 1684. 8º 449 strani. Marko Pohlin ga prepisal, pokvaril in izdal l. 1768. Razun tega "Zyla" zapustil je še več asketičnih knjig v rokopisu.
2. /: "Nebu na semli po bo∫hji voli." – Ljubljana 1686.
3. Tomas a Cempis, de imitatione Christi – 4 rokopis
4. Špegel te zhi∫to∫ti. Rokopis.
5. Shpeigel duhovni od sazhetka inu konca zhlove∫hkiga shivenia (iz italijanskega) Rokopis. :/

Izdal je tudi molitvine knjige: "Bratou∫ke buquice sv. Roshenkranza." Gradec 1641. Drugi natis v Ljubljani 1682, sicer pa obe izdavi razun naslova čisto enaki. –

Prisega iz Stajarja. Miklošič, ki je naznanil ta spominek, posnel ga je gotovo iz kakega rokopisa, kakoršnih se po Štajarskem še več nahaja, ki še nijso bili natisnjeni. Natisnil ga je v berilu za osmi razred. Ti rokopisi spadajo bržkone v antireformatorično dobo. Dr. Zarnik je našel dva v nekem gradu, enega ima sedaj "Matica". – Hudo nemškovanje, skoz i skoz spolovnik.

Kakor se je zelena oaza sredi Sahara, tako se tudi Valvazor od svojih sovremenikov odlikuje. On nij spisal nobene slov. knjige, vendar je njegova: "Ehre des Herzogthum Krain" imenitna ne le za slov. zgodovino, zemljepis, topografijo i etnografijo, nego tudi za Jugoslovanstvo i Slovanstvo sploh.

Weikhard Walwasor je bil rojen 28. maja 1641 v Ljubljani, sin premožnih roditeljev, ki so imeli več grajščin po Dolenjskem. Lahko so tedaj skrbeli za odgojo svojega sina. Posebno veselje je imel za zgodovino i filologijo. Ko je bil dorastel, šel je po tedanji šegi potovat. Tako potovanje si ne smemo misliti, kakor dandanes, ko potujejo bogati ljudje večidel za kratek čas, nego ono je nadomestovalo universitetne študije. Ko je prišel ta potovalec v kako imenitno mesto, pregledal je najpoprej biblioteke i excerpiral knjige. Včasih je tudi občeval sè založniki i tiskarji, pri katerih se je učil. Valvazor se je zvlasti na Francoskem dolgo mudil.

/: Wenn ein ehrlicher Patriot der Ehne seines Vaterlandes gegen allen arheischenden Fällen mit Muth & Blut verpfändet ist, so bleibt er derselben nicht weniger hierima, daß er sie under Orten bei aller Gelagenheit auch ruhmkündig werde, mit seiner Dinten verpflichtet. Diese Ehre, sag'ich nimt nicht nur das Gewehr, so wir ander Seiten, sondern auch dasjenige, so wir hinter dem Ohre führen gewohnt in ihre Pflicht." :/

Ko se je povrnol domov postavili so ga za stotnika (Feldhauptmann) na Dolenskem. Kot najviši vojvoda v svoji deželi skrbeti je moral za brambo dežele i smel je vsacega 50 moža, v silnih navarnostih tudi vsacega 40, 30, 20, i še celo vsacega 10. za vojaka odbrati. Enkrat je pomagal Štajarcem zoper Turka, i slov. zgodovina nam pripoveduje, da se je vrlo obnašal. Sam pravi: "ein ehrlicher Patriot", mora za domovino vse darovati, premoženje i živenje, da se mora za njo boriti ne le z mečem, nego tudi se peresom. Tega načela se je držal Valvazor ves čas svojega živenja. To je naj lepši moment v njegovem živenji. Bil je Slovenec ne le po rodu, ampak tudi po prepričanji. V svojej knjigi ima celo pogovore i mesta v slov. jeziku. Noben slovenski pisatelj ne omenja tolikokrat ljubezni i dolžnosti do svoje domovine. On sam celo pripoveduje, da ga je na svojem potovanji najbolj žalilo, ker nijso nikjer nič vedeli o Kranjski deželi. Ko jim je pripovedoval o kakem čudu, ki se na Kranjskem vidi, mu nijso hoteli verovati. Ko se je vrnil v svojo domovino, prepotoval je še enkrat vso deželo. Na svoji grajščini Wagensperg osnoval je celo tiskarno i še celo bakroreznico (za tisti čas silo veliko.) Pošiljal je risarje po vsem Kranjskem, da so mu risali mesta, gradove, crkve, samostane, jezera, gore, noše i.t.d. Plod vsega tega je bila velika knjiga: "Ehre der Herzogthum Krain", izdana v Ljubljani 1689 v 4 velikih folijantih. Pri vsaki priložnosti pristavlja Valvazor svoji knjigi pravljice, smešnice in vraže. Na nekem mestu popisuje, kako hudič polhe lovi; sam pravi, kako je lovil s kmeti polhe i da je slišal kako jih je hudič podil i z bičem švigal. Kar se coprnic tiče je Kranjsko na dobrem, pravi Valvazor, ker jih je jako malo. To se mora sodniji zahvaliti, ker dela z njimi kratke procese, jih sežiga ali pa na kole besi. /: Le na Notranjskem, pravi, je še nekaj tega hudičevega zaroda, ker se sem ter tija, kaka kaplja coprniške krvi razlije, ali pa, kar kaka kost od njih ostane :/

V prvi knjigi razdeli Kranjsko (bilo je takrat veliko večji) v Gorenjsko, Dolenjsko, Metliško, Notranjsko in Istrijansko ali Pazénsko s Krasom. Dalje popisuje ob kratkem mesta gradove, trge, fare, vasi, hribe i doline, reke, zivali i natorne posebnosti Kranjske dežele. – Drugi zvezek v osmih knjigah popisuje narode (našteva jih 11), ki so stanovali na Kranjskem. Kot deveti narod našteje Slovane, ki so se po njegovem mnenji l. 548 na Kranjsko naselili. On misli, da je naš narod prvotni nad vseh Slovanov i da je slovenščina mati vseh slov. jezikov. V dokaz je natisnil očenaš v 13 jezicih. Jako obširno govori o veliko-moravskem kraljestvu, o katerem misli, da je bilo slovensko. Interessantno je posebno popis tedanjih šeg, noš, navad i razvad. Vse to risa on z malimi črtami v humoristični i satirični podobi, kakor noben kronist srednjega veka. Potem popiše vse slov. pisatelje od Cirila do njega. Dalje razlaga še o veri Slovencev, i njih spreobrnenje k kršanstvu (Preširnov "Krst") V tretjem zvezku popisuje vlade i vladarje, rodovine, grbe, samostane, gradove i.t.d. na Kranjskem. Pri vsakem mestu i gradu opiše zgodovino i posebnosti, tudi če so nevažne, n.pr. kako povest o hudičih, strahovih, zaljubljencih i.t.d. V četrtem zvezku pripoveduje o vojskah, i predvsem o turških, zato pa najde priložnost tudi hrovaške mesta popisovati.

Ta knjiga je zares "aere perennius" za Slovence. S tako knjigo se more malo kateri narod ponašati. Valvazor je glavni vir za vse Slovensko zgodovino. Celo nemški zgodovinarji se ga hvaležnostjo spominjajo, zvlasti Leop. Remke. Za njim so se malo več preiskavali slov. archivi. Le sem ter tija se je še kaj izdalo zvlasti v listih "Kranjskega zgodovinskega društva." Za narodopis, šege i običaje si pač ne moremo boljéga pisatelja misliti. V njegovej knjigi se nehaja najtemeljiteja učenost, v zvezi z naivnostjo i otročjo priprostostjo i o sebi pripoveduje ravno tako naivno, kakor o drugih stvareh. Valvazor je poslal svojo knjigo nekemu jezuitu Erazmu Francisciju, da bi nemščino popravil, ker je Valvazor slabo pisal. Ta je pristavil še veliko rečij zlasti o pisatelju samem, pa tudi veliko neumnostij. Francisci je bil svetovalec pri knezu Hohenlohe. Pristavil je še več povestij o hudiču, kako se je prikazal, kako je hodil k ženskam, celo take povesti, ki so se baje daleč na severji na Švedskem i Danskem zgodile.

Razun "Ehre des H. Krain" spisal je Valvazor še 15 knjig i zemljevidov, večidel zgodovinskega, topografiškega i filozofičnega ter naravoslovskega zapopadka. Za slov. dežele so važni še sledeči Valvazorjevi proizvodi.
1.) Topographia ducatus Carnioliae modernae.
2.) Topographia arcium Lambergianorum, castellorum et dominorum in Carniolia.
3.) Topographia archidicatus Carinthiae modernae. Usctri v Wagenspergu 1679–1681.
4.) Topographia Carinthiae Salisburgensis, Wagensperg 1684.
5.) Charta Geograf. Carinthiae Wagensperg 1685.
6.)     "           "     Carnioliae          "          1685.
7.)     "           "     Croaticae          "          1685.
8.) Topographia Archi – Ducatus Carinthiae 1686, Nürnberg.

Vse te knjige i kiporezi so veljali ogromen denar, a Valvazor se nij bal stroškov za čast domovine. Poprodal je počasi vse svoje graščine. A ker to še nij bilo zadosti, poprodal je še celo svojo biblijoteko, ponujal jo je najpopreje kranjskim stanovom, a ker so se ti obotavljali, prodal jo je zagrebškim jezuitom za majhno ceno. Sedáj se nahaja v nadškofijski knjižnici v Zagrebu, toda tudi knjižnica ga nij mogla rešiti uboštva. Umrl je v velikem ubožtvu i ves zadolžen l. 1693 v Krškem. O njem res veljajo besede, katere mu je Janko Zupan v Čbelici zapel:,

"Za Kranjo premožen – Za Kranjo učen,
"Za Kranjo ubožen – Za Kranjo rojén!"

Janez Krstnik od sv. Križa, Vipavec. Kot pridigar kapucinskega reda, hodil je veliko po Kranjskem i Štajarskem. Bil je od "academiae operosorum" z imenom "Prontus". Kopitar pravi o njem sledeče: "Der Pater ist ein sehr joavialer Mann, vol Beleseheit. Er eitvit Cicero de Divinatione, u. den Ovilius, neben Gregorius der Apokalipse." Zanimivo je to, ker je bil blizo ital. meje doma in se toraj v njegovih knjigah nahaja veliko italijanskih i takih besedij, ki so le na Goriškem doma. Pisal je slabeje, nego Kastelec, a vendar še precej dobro. Spisal je 5 zvezkov pridig. Prva dva je dal l. 1691 v Benetkah na svitlo, druge tri pa l. 1696, 1700 in 1707 v Ljubljani.

Pater Hippolit, kapucinec iz Novega mesta, kder je večidel živel. Spisal je slovar: Dictionarium tri linguae ex tribus nobilissimus Europae linguis compositum in anteriori parte, Latino-Germanico-Slavonicum in posteriori Germ.-Slav.-Lat. – Nij ga mislil izdati, nego shraniti zase i za kapucine v samostanu za rabo pri prestavljanju sv. knjig. Ko ga je pa nekaterim duhovnom pokazal, nagovorili so ga, naj ga izda. Toda natisnila se je le prva pola; po dokončani prvi poli mu Mayer pove za neko slovnico (Bohoričevo), o katerij nij še nič slišal. Tiskar mu jo posodi i Hipolit se vstraši, ko vidi, kako slabo je on pisal (podvojene soglasnike, sikavce je mešal.). Začel je hitro ves slovar po Bohoričevi slovnici popravljati. Ker je bilo pa preveč poprav i se je Hipolit bal, da ne bo znal tiskar brati, prepisal je ves slovar še enkrat na čisto. Trajalo je to več let i stalo neizmérno truda. Tisk se je zakasnil i med tem Hipolit umrl. Rokopis Hipolitovega slovarja porabil je tudi Vodnik pridno za svoj slovar, i potem je prišel s Cojzovimi knjigami v Ljubljansko biblijoteko. Po njegovi smrti so hoteli zopet Ljubljanski kapucinci ta slovar izdati i natisnili so bili zopet eno polo. A ostra kritika jezuita M. Nagliča jih je vstrašila i delo je zopet zaostalo. Interessanten je predgovor. Pripovedka o štirih Klincih! Hipolit nij vedil nič o slov. slovstvu i prot. pisateljih. On pravi, da nij mogoče dobro slov. znati, ker se pri vseh oblastnijah i v vseh šolah le nemščina rabi (že takrat!!).

Bohoričeva slovnica mu je tako imponirala, da jo je še enkrat natisniti dal. Pravi da je: "ex pervetusto exemplari ad modernam in Carniolica lingua loquendi methodum, accomodata a quodam linguae slavicae amatore." Spremenjeno nij nič druzega kakor naslov i nekaj je izpuščenega. Kopitar misli, da nij hotel pisateljevega imena "invidiae evitandae causa" zapisati, ali pa ga je tiskar iz špekulacije izpustil.

Hipolit je izdal tudi Tomaža Kempčana: "Buquize od ∫leida inu navuka Chri∫tu∫a na∫higa isvelizharja i.t.d. Še precej gladka prestava, ako se ne gleda na pravopisne pogreške. Hipolit je bil 38 let kapucinec, umrl je v Ljubljani 1792. – Med pisatelji, ki so se takrat neizmerno za slovenščino pecali je tudi jezuvit Jernej Bassar, Gorenjec, pridigar pri sv. Miklavži v Ljubljani. V svoji knjigi (Pridige iz bukvic imenovanih "exercitia" sv. Ozheta Ignazija) je pisal kakor je govoril. /: Smešno je, ko trdi, da ne piše, kakor ljudstvo govori, ne kakor učenci po knjigah pišejo, nego, da se drži srednje poti :/ On piše n.pr. takole: dev (dal) mo (mu), "timo mojmo pisanjo," itd.. Ker piše, kakor je ljudstvo ljudstvo govorilo, spozna se iz njegove knjige, kako se ljudski govor vjema s književnim.

Nekaj boljši je Paglavec iz Kamnika, kder je bil fajmošter. Bil je Japeljnov učitelj i Japelj ga je zelo hvalil i čislal, da je dober jezikoslovec, kar pa njegovi spisi ne pričajo ravno. Prevel je več asketičnih knjig ("Sveti Tovaruš, Tomaž Kempčan, Sveta vojska") i izdal je tretjikrat Krenov katekizem l. 1741. Podpisoval se je navadno: "Skusi mujo eniga ma∫hnika iz Goren∫ke Crain∫ke ∫trani". Umrl je krog l. 1770.

Interessantna pisateljska prikazen te dobe pa je Jan. Žiga Val. Popovič, roj. l. 1705 v Studenicah na dolenjem Štajarju. Bil je čuden i učen autodidakt, studiral je v Gradci. Pečal se je z naravoslovjem, posebno z gobami, zato je potoval tudi po Italiji. Potem je bil odgojitelj, je živel na Dunaji i v Kremsmünsterju. Pozneje je šel v Regensburg i v Nürnberg, kder je bilo kosmo grafično društvo, kateremu se je ponudil za pregledovalca slov. imen pri izdavanji zemljevidov. Znano je, da so Nemci (i sploh tudi drugi narodi) naše imena barbarično pisali, i da nijso še zdaj nič boljši v tem obziru. A sprejeli ga nijso. L. 1754 ga je poklicala vlada na Dunaj za učitelja govorništva na universi i na savonjsko-lichtenštajnski akademiji. Tukaj je ostal 17 let, potem je šel v pokoj, prebival je v Petersdorfu blizo Dunaja, kder je tudi umrl 21. nov. 1774. – Zapustil je več rokopisov, zvlasti slov. jezikoslovje obsegajočih. Imel jih je Vodnik, a ne ve se, kam so pozneje došli. Izdal je med drugim: Untersuchungen vom Weere", sicer naravoslovskega obsežka, a vendar se nahaja v tej knjigi veliko jezikoslovskih reči, ki se Slovencev i sploh Slovanov tičejo. Hotel je potovati po balkanskem polotoku i preiskavati slovanstvo od jadranskega do črnega morja v zgodovinskem, narodopisnem i jezikoslovnem obziru. Vlada pa ga nij hotela podpirati, da bi za nas tako važno potovanje nastopil, njegovi sovremeniki tudi ne, sam pa je bil preubožen. Popovič je bil ženijalen mož i zveden v slovenskem i nemškem jezikoslovji, še nemški pisatelji priznavajo njegove zasluge za nemško jezikoslovje. Popovič je poskusil za slov. glase nove črke iznajti i sicer deloma drugačne, kakor Ciril. A vse to je ostalo le v rokopisu. Cenil je posebno prot. pisatelje i kritikoval one iz antiref. dobe. Pisal je: "Crisis der Markusischen Gramatik /: "Critis über die krainerische Gramatik des P. Markus" :/ Iz njegovih spisov se vidi, kaka škoda je za tega moža, da je brez sadu odcvel.

P. Marko Pohlin je bil roj. v Ljubljani 13. aprila l. 1735. Študiral je na liceji v Ljubljani i 20 let star je stopil v augustinski red v Mariabrunnu (blizu Dunaja, kder je zdaj kmetiška šola) Dovršil je teologijo na Dunaji i prišel potem za pridigarja v Ljubljano. L. 1755? je odšel na Dunaj za magistra augustinskih klerikov. A že l. 1781 je bil voljen za subpriorja i l. 1784 za tajnika augustincev v Ljubljani. L. 1791 je bil poklican je bil pokli- za subpriorja na Dunaj i l. 1794 za magistra novincev v samostan Mariabrunu. Tukaj je tudi umrl l. 1801, 5. februarja za bolno nogo.

Pohlin začenja drugi pododdelek druge dobe. Vreden je, da se ta čas po njem imenuje, kajti njegov upljiv na slov. pisatelje se je še po Vodniku ohranil. On je bil med vsemi pisatelji (z izjemo Trubarja) naj rodovitneji. Toda s tem je njegova hvala uže pri kraji, kajti pisal je jako barbarično i popačeno slovenščino. Od njega se ne sme trditi, da je pisal, kakor je ljudstvo govorilo, nego pisal je po lastni glavi, po slovnici, katero si je sam skoval. On je sicer poznal prot. pisatelje, a ceniti jih nij znal. O njih pravi: "Sie mögen wackere Theologen, wackere Philosophen gewesen sei, nur Grammatiker, nur Ortografen einmal nicht". Bohoričeva slovnica je imenoval "futilis libellus". Menil je, da so oni slov. popačili, i da je njegov poklic očistiti jo – a revež se je zmotil. – Kar mu je pa časten spomin v naši literaturi ohranilo, je njegovo rodoljubje. V vsih svojih spisih, še celo v asketičnih knjigah povdarja ljubezen do domovine. Od te strani se lehko prišteva k prvim Slovencem. Njegovo rodoljubje gnalo ga je tako daleč, da je enkrat celo magyarščino za slov. narečje krstil. Da je Vodnik začel slov. pisati, imamo se največ Marku zahvaliti, kajti on je zbudil v njem ljubezen do domovine, ko je bil oni še učenec.

Marko nij bil navaden človek i nevednež, kakor se po navadi misli. Zoper to nam pričajo njegova dostojanstva, s katerimi so ga njegovi bratje čislali. Iz vsega se vidi, da je bil uka željen. A njegova učenost je bila plitva. Znal je sicer veliko predmetov, a o vsakem le malo. Bil je jako slab slovničar, čeravno je veliko jezikov govoril i se rad bahal sè svojimi jezikoslovnimi vednostmi. Kljub vsemu temu je imel Marko toliko upljiva na slov. pisatelje, da se je po njem naše slovstvo drugače razvijati začelo. Do tistega časa so bile samo pobožne knjige, evangelija, katekizem i k večemu še Tomaž Kempčan natisnjen. Sedáj pa so se začela druga polja obdelovati. Prve sledi naše leposlovne literature, nahajamo pri Marku i njegovih učencih. Še celo v politiko se je Pohlin mešal. Zlasti za ljubljansko društvo "modrine delavnih" (academia operosorum Labacensium) si je pridobil veliko zaslug. To družtvo se je bilo osnovalo l. 1693. To je bil velik korak pri Slovencih. Kedor pozná tedanje razmere, vedil bo ceniti važnost tega društva sredi Slovenije. L. 1701 se je društvo osnovalo i si izvolilo za predtajnika stolnega dekana Preširna. Toda družtvo je bilo začelo kmalo hirati, tako, da je bilo l. 1725 menda uže popolno nehalo. Kot ud tega družtva imenoval se je Marka "Novus". Spisal je tudi: Sve∫to popi∫anje, katerimu je franzo∫ki po∫lanik ∫kusi vunobe∫henje eniga trifarbniga bandera 13. mali traven na Dunaji perlo∫hnost dal od eniga samovida. (1 pola). Je ta spis Markov? Omejeno družtvo je zvlasti umetnijo pospeševalo.* [Marku gre zasluga, da je ono družtvo l. 1781 oživelo]

P. Marko je bil jako česti željen, to vidimo uže iz naslovov, ki jih je dajal svojim knjigam, in iz raznih mest, kadar o sebi govori. Hotel se je vriniti za diktatorja i reformatorja na polji slov. jezika i slovstva. Mnogokrat zavozi tako, kakor bi bil edini, ki ume slovensko govoriti. O takih pisateljih, ki bi mu lehko na njegovi slavi kaj škodovali nij hotel nič vediti, ali pa jih je nepravično ostro kritikoval.

Marko je pisal jako veliko. Kakih 20 knjižič je izdal v tisku i zapustil je še kakih 10 rokopisov. A med temi knjigami je le malo važnih. Med važne spada slovnica: "Kraynska Gramatika" (Die Kunst die crainerische Sprache regelrichtig zu reden & zu schreiben. V Ljubljani 1768 8º, 196 strani. Drugi natis l. 1783, 253 strani. Marko pravi, da je on prvi slov. slovničar. O Bohoriču i Hipolitu ne črhne besede. I res se vidi, kakor bi bila ta slovnica prva poskušnja, i kaže, da pisatelj nij znal druzih slovanskih narečij i da nij imel pojma o jezikoslovji. S to slovnico je Marko pokvaril, kar je bilo še dobrega. S to slovnico je on neizmérno škodoval slov. jeziku. Vsi pisatelji so zgrabili hitro za to slovnico i to priča Upljiv te slovnice se je hitro pokazal, slovenščina ki se je v tem času do Vodnika pisala je bila res strašna. Važen i zanimiv je predgovor k tej slovnici. V njem govori Marko z velikim naudušenjem i spoštovanjem o Slovanih sploh i zvlasti o Slovencih. On pravi, ka se govori, da se Kranjci v sramoto po celem svetu nahajajo, kakor hitro se pa o njih jeziku govori, takrat neče nihče več o njih slišati. Potem našteje silno množico krajev, v katerih Slovani prebivajo. Marko izpeljuje dunajsko predmestje "Wieden" od tod, ker so nekdaj prišli Kranjci vanj i so se prašali "vidiš Dunaj?" na kar jim nekdo odgovori: "Videm." Potem pripoveduje, da so se Slovani iz Dalmacije proti severju razširili i da so na poti povsod svoje naselbine puščali, da bi se videlo, kodi so hodili. Slovence imenuje on Sklavone ("Feindwürger"). Moravce izpeljuje od morati, primorati" ("die Bezwinger") Čehe imenuje Bojeme ("die Furchterlichen") Bavarce od Vojari ("Feldfürsten") Moskoviti ("Kopfmänner"). Ruse imenuje od "Ressejeni" ("die Zänkler") it.d.

Da se more "Buh" pisati, opravičuje Marko tako le: "Gewiß! die Ausdrückung der Worte der crainerischen Sprache hat schon was besonderes. Das einzige Wort "Buh" seye genug zu Zeugniß worin man die drei einige Gottheit so wunderbar ausgedrückt erblicket. Ein Wort dreier Buchstaben ist "Buh". "B" ist der erste Mitlauten, der zweyte ist U, er wird aber der Abänderung in o [verw]andelt, wodurch man so wundersam in das größte Geheimniß unseres Glaubens geführt wird: Das Wort ist Fleisch geworden und hat in uns gewohnt. Endlich dritte ist h, ein Athembuchstabe, und eben darum ein figürliches Zeichen Gott des h. Geistes, der, weil er von seiner Natur unsichtbar ist, hat in der Gestalt einer Taube über den Sohn Gottes sich sehen lassen, alsowird auch h in der Abänderung in g versetzt, so oft das o in u verändert wird, damit desto leichter das Wort gehöret, und das Geheimniß erkennet würde, was Gottheißen solle". – Marko je sicer poznal glagolico i cirilico, i je tudi natisnil ta dva alfabeta, a vtaknil v nje še dve črki Q in W. (Pri Q je opomnil, da se nij dostikrat rabil.) O črki "šča" pravi, da se hvala Bogu! več ne nahaja v Slovenskem. Le ljudstvo rabi še to črko, méni Marko, i v književnem jeziku se je ohranilo le šče v besedi "ščim". Spolovnik je zopet vpeljal i ga jako hvali. V svoji slovnici je Marko vse zméšal, kar je bilo uže dognanega. Tako je rabil ∫ namesto s i narobe. Zasledil je nov sklon (instrumental) a vendar se ga je ogibal, kolikor se ga je mogel. Lokala nij poznal, nego stavil ga je pod "genitiv". Za vzgled ima: "Ta Kreyl" itd. Pri glagolu opomeni, da slovenščina ne rabi dosti pronominov. (En Modr von spu∫ti, kar ta naumen na samouzhi!) Sicer pa nij poznal raz- V tej slovnici ima polno besedij, katere si je sam skoval (listinarnek = študent, aneči = ursache buh važnost, Euer Gnaden. Pridal je svoji slovnici več pogovorov iz vsakdanjega živenja Ravno tako tudi: vonder crainerischen Dichtkunst. O pesniški meri nijma Marko ni duha ni sluha. Vrze uklepa, kakor se mu zdi. Kak pesnik je bil Marko naj pokažejo sledeče vrstice. Prvi i najimenitneji heksameter je:

"Pisheta, pure, raze, koshtrune, kopune, telleta."

"Moshku bodi, kar je mosh, jenu moskega spolla,
Shensku bodi, kar je zhen, jenu zhenskega spolla"

Tretja knjiga je: "Skup sprauljenje Kraynskih pi∫aniz od lepeh umetno∫t." Prvi zvezek je prišel uže l. 1780, 5 pol, drugi pa l. 1784 3 1/2 pole. Ta zbirka obsega krajše lirične, priložnostne pesmi i napise po tedanjem okusu. Važneji pesniki so bili: Naglič, Mihelič, Vodnik i.t.d. Pisanice so prva poskušnja umetne posvetne poezije pri Slov., a brez pesniške vrednosti. Pa vsaj so tudi nemške pesni auštrijskih pesnikov iz one dobe slabe, kako bi bile slovenske dobre? Po pravilih teh pesnikov so tudi Slovenci svoje skladali. Poskušali so se tudi v heksametru i pentametru, a brez uspeha. Zloge so merili po svoji volji i po potrebi metričnih pravil. Tudi Vodnikovi heksametri nijso nič boljši, dasi ravno presegajo vse druge v "Pisanicah".

V "pisanicah" se nahaja prva slov. opereta "Belin", spisal Dev. napeve zložil Janko Zupan, učitelj v Kamniku. –

Ant. Feliks Dev, ali Jan. Damascen, kot ud akademije, je bil roj. v Tržiču. Kot avguštin je predaval teologijo v Ljubljani. Bil je iskren prijatelj poezije, s katero se je tolažil v svoji dolgi bolezni. Umrl je l. 1786 v Ljubljani. Drugikrat je izdalo to opereto dramatično družtvo l. 1868. V tej opereti se pozna upljiv Markove slovnice i slovarja (rožnikitarica = flora; sadjanka = pomona; sevina = ceres; aldov = Opfer). Nekateri versi so prav dobri, za petje, kakor navlašč vstvarjeni. ("Kedo bi trinoga častil za boga?") Se ve, da je v izdavi dram. družstva Levstik več rečij popravil. Nahaja se v njej več lepih onomatopoetičnih mest.

V patru Marku so še enkrat zbrane vse napake, i nepravilnosti, kar so jih slov. pisatelji od Trubarja do njega naredili. Ker je on le preveč slovenščino pačil, začela se je uže takrat, ko je on še živil huda opozicija, še bolj pa po njegovi smrti. Naj popreje sta se mu ustavila dva jezuvita. Prvi je bil Ožbalt Gutsman, Korošeč, jezuitski duhoven, po razpuščenji jezuitskega reda posvetni duhoven, misijonar na Koroškem i redniški svetovalec [SBL: konzistorialni (škofovski) svetnik, op. mh] lobodske škofije. Bil je jako učen i vrl mož. Koliko časa je živel se ne ve.

L. 1770 je izdal v Celovcu: "Chri∫tian∫ke re∫nize ∫kus premi∫hluvanje napreine∫hene, inu sa pridige tudi naraunane. Od 237–246 strani ima: "Anmerkungen über die windische und krainerische Rechtschreibung." (Ti pisatelji ločijo Slovence v Vinde na Koroškem i Štajarskem i v Kranjce.) zoper P. Marka. Gutsmann je ločil prvi ostri S sè znamenjem ¸ (¸S) od mehkega. Ker je vidil, da ima Marko toliko nezasluženega i škodljivega upljiva, i da tako strašno pači slov. jezik, ohrabril se je sam, i spisal slov. slovnico "Windische Sprachlehre" v Celovcu l. 1777 164 str. V tej slovnici je pervikrat vseh 6 sklonov naštetih. Ta slovnica se je tudi jako hitro razširila. Priljubila se je bila tako zelo, da je bila 6.krat natisnjena. Še l. 1829 po Kopitarjevej i Metelkovej slovnici, zdelo se je Jarniku potrebno jo še enkrat natisniti, kot dodatek te slovnice ima: "Verzeichniß einiger windischer Stammworter".

Proti koncu 18. stoletja so se jezuiti veliko pečali na Koroškem sè slovenščino. Nijso pisali le asketične knjige, nego izdali so tudi Megiserjev slovar i Hipolitovo slovnico l. 1758. Gutsman je izdal tudi: Deutsch-Windisches Worterbuch mit einer Samlung der verdeutschten windischen Stamwörter und einige andere vorzügliche abstamende Worter". Celovec 1789. Ta slovar je jako rabljiv za Korošče. Sem ter tija je še pomankljiv i plitev, ima veliko germanizmov, a vendar kaže bistroumnost pisateljevo. Zanimiv je še zato, ker ima veliko besedij, ki se samo po Koroškem nahajajo. –

Drugi jezuit, ki se je tudi Markovim novotarijam ustavljal, a ne tako krepko, kakor Gutsman je Jožef Hacelj, roj. v celjski okolici, pridigar pri sv. Jakopu v Ljubljani. Marka nij on s posebno hvalo zmerjal. Zakaj ne se uže ve. V predgovoru k svoji knjigi: "Sveti po∫t" v Ljubljani 1770. pravi, da je rabil s i ∫, po stari od Bohoriča upeljani navadi.

Toda ne Gutsman, ne Hacelj nijsta imela toliko upljiva, kakor naslednja dva Japelj i Kumerdaj, ki sta bila oba iz Markove dobe.

Jurij Japelj je bil rojen v Kamniku l. 1744. Učil se je v jezuitskem semenišči v Ljubljani i stopil v duhovski stan. Bil je škofijski notar, vodja Schillingove ustanove pri sv. Petru, župnik i dekan na Ježici l. 1795 pa v Naklem. L. 1799. ga pokliče krški škof v Celovec za vodjo semenišča, i zadnjič za korarja krške katedrale, i za šolskega nadzornika cele škofije. V tem dostojanstvu je tudi umrl l. 1807. Na smrtni postelji mu pride novica, da so ga izbrali za teržaškega škofa. Kot ud akademije, za katero je marljivo skrbel imenoval se je"Secretus" i bil je nekaj časa tudi njeni tajnik. – Japelj je bil entusiastišen, priden slavist. Bil je izobražen mož i poznal je slovenščino, kakor takrat malo kedo. Njegovo delovanje spada v čas Marije Terezije i Jožefa II., ko so se začeli zarki omike po Slovenskem vedno bolj širiti. Bil je med prvimi, ki si je prizadeval moralno i intellektualno omiko med Slovenci širiti.

Blaž Kumerdaj je bil rojen kakor Japelj l. 1744 na Bledu. Študiral je v Ljubljani, kder je bil pozneje vodja normalke i v službi pri šolski komisiji. (kakoršine sta bila Marija Terezija i Jožef II. upeljala.) Take komisije so imele vse šolske rečij v rokah. L. 1791 je bil okrajni glavar v Celji, l. 1793 šolski komisar ljubljanskega okraja i l. 1798? okrajni komisar Ljubljanski. Umrl je oženjen l.      . Bil je učen i jako delaven mož za slovansko jezikoslovstvo, kakor njegov prijatelj Japelj: Lotila sta se v družbi več poduzetji i mnogo storila za upeljavo boljšega okusa med Slov., katerih slovstvo se je začelo ravno razvijati. Ona sta pripravljala pot Vodniku, s katerim se je začela nova doba.

Kumerdaj i Japelj sta zopet pomagala ljubljanski akademiji na noge l. 1781., ko je bila uže na pol razpadla. Vendar nijsta mogla zabraniti njune smrti, katero so uzročile vojskine homatije, vsled francoske revolucije. Mnogo upljiva na njiju je imela Cojzova hiša. Cojz ju je preskrbil s knjigami i ju napeljeval, kaj naj pišeta, (to se razvidi iz Cojzovih pisem na Vodnika). Naj važneja knjiga, katero sta skup spisala je slov. biblija: "Sveto pi∫mu Noviga Te∫tamenta" v dveh zvezkih l. 1784 i l. 1786 v Ljubljani. Prišla je ta izdava na svitlo z dovoljenjem i podporo ljubljanskega škofa Herberstein-a. V Ljubljani se je bila osnovala družba, katera je to delo pregledovala i uredovala "Svetu pi∫mu Stariga Te∫tamenta" je hodila, kakor Trubarjeva več let na svitlo. Bralo ga je več ucenjakov. I. del je prišel na svitlo 1791. II. spis. Japelj 1796. III. spis. Josip Richter (fajmošter v Komendi) i Jak. Schrey (kaplan pri sv Jakopu na Savi) l. 1801. IV. spis. Schrey L. 1802 V. spis. A. Traun, dr. teologije l. 1798. VI. s predgovorom sp. Schkriner (fajmošter pri M. D. v Ljubljani 1798) VII. spis. Škrinjar 1802. VIII. spis. Wolf, kaplan v Bledu 1802. IX. sp. Škrinjar i Richter 1800; ker se je bil nov tekst od l. 1784–1786 hitro poprodal, pregledali so še enkrat prestavo i jo izdali v dveh zvezkih od l. 1800–1804.

Japeljnova i Kumerdajeva prestava celega sv. pisma je prva. Do takrat so si pomagali duhovniki s Krenovimi evangeliji i listki, sem ter tija so rabili tudi protestantiške izdave. Prestava je sicer še nepopolna, zvlasti ker rabi člen, a pomisliti se mora, da je sprva še celo Vodnik mislil, da se ga mora pri nekaterih evangelijih rabiti (tako n.pr. v evangeliju: "V začetki") Sicer je pa prestava temeljita. Prestavljalca sta rabila vulgato i septuaginto: Pregledala sta poljsko, česko, nemško prestavo i še celo grški evangelij. Rabila sta najbolje slovarje vseh drugih jezikov. V Ljubljani je bila stalna komisija, kateri so posamezni prestavljalci svoje rokopise pošiljali, da jih je pregledala i uredila.

Da sta bila Japelj i Kumerdej temeljita jezikoslovca nam kažejo tudi njihovi rokopisi. Zapustila sta vsak eno slovnico, kateri hrani licealna knjižica v Ljubljani. Obe sta uže popolnoma dovršeni i imate dovoljenje od censure. Japeljnova slovnica ima ta-le naslov: Slawische Sprachlehre, d.i. vollständiger Gramatikal unterricht der krainerischen & windischen Sprache, wie sie in Krain, im österr. Litorale, in der Grafschaft Görz, in Steiermark und Kärnthen gesprochen werden sollten; dann wie sie von den Kroaten, Böhmen, Polen, Russen leicht verstanden werden kann." Ravno, ko se je imel tisk začeti, je Japelj umrl. Pečal se je posebno rad z Bohoričem i zapustil pregled njegove slovnice: "Articulae Horulae Adami Bohorizh 1584 Wittenbergae vulgatae". Obsega večji del primerjajoče tabele o spregatvi vseh slov. dijalektov. Délo je nedoveršeno. – Kumerdaj pak je zapustil slovnico, katera je imela namen, Slovence soznaniti z drugimi slovanskimi jeziki. Spisal je primerjajočo slovnico slovanskih jezikov, a na napčnem temelji, ker taka slovnica se more le na podlagi staroslovenskega jezika pisati, ne pa novoslovenskega, kakor je Kumerdaj storil. V naznanilu te slovnice pravi: "Schon mehrere Gelehrte haben den Wunsch geäussert, für so vielfältige slovenische Nationen eine Gramatik zu haben, worin das heuptsächlichste einer jeden Mundart in eins zusamengezogen, das besondere aber so berührt wird, daß einem jeden Sprachliebhaber freigelassen sei, was für einem Dialekter sich rorzüglich beilegen will. In der Gramatik, die ich hier ankündige, suche ich diesen Wunsch zu erfüllen, und wähle dabei die krainerische und die windische Mundart zu Grunde, samt der Litoral slawischen Sprache, dann setze ich bei jeder Regel die russiche, ruthenische, ragusäische, kroatische, böhmische, polnische, lausitzische und slavonische Mundart bei, samt meiner Meinung, was sich zur allgemeinen slaw. Mundart nach philosophischen Grundsätzen behaupten läßt:" Napis ima: "Kreinerisch-slawische Gramatik". Podpisana je z "imprimatur" 6. marca 1793. Ne ve se, kaj je tisk zakasnilo. Ta slovnica nij to, kar bi imela biti po pisateljevem imenu. Kopitar pravi, da je Kumerdaj preveč ljubil sistematično urejanje, akopram bi morala slovnica le analitično-historično poročilo o kakem jeziku biti.

Interessantno je Cojzovo pismo Vodniku v Koprivnik o tej slovnici, kakor je sploh vsa korrespondenca med Cojzem i Vodnikom za našo literarno zgodovino jako važna. Skoro gotovo je Cojz Kumerdeja pregovoril, da je spisal slovnico i slovar. Takrat so naši možje jako vzajemno delali. Tako je pomagal tudi Linhart Kumerdeju slovnico spisovati. Kumerdaj je zapustil tudi slovar v rokopisu. Naslov mu je: "Krainerisch deutsches Leksikon." Rokopis šteje 57 zvezkov po 7 pol. Začetek nemško slovenskega slovarja šteje 34 pol i sega do "Aderbinde". Potem pride: "Alphabetarium Carniolum", t.j. alfabetično urejenje slov. besedij brez prestavljenih

Tretji mož, ki je takrat v zvezi s Kumerdajem, Japeljnom & Cojzem, i Vodnikom deloval je Anton Linhardt, skozi i skozi ženijalna poetična prikazen. Uže 15 let star je zložil odo na skofa Herbarštajna. Rojen je bil v Radolici l. 1758. Hotel je napopred k jezuitom pristopiti, a nij mogel, ker je bil ravno takrat red razpuščen. Poprijel se je juridičnih študij. Pozneje je bil šolski komisar za Kranjsko i tajnik pri deželnem glavarstvu. Kot ud ljubljanske akademije se je imenoval "Agilis". Umrl je 14. junija 1795.

V mladosti se je pečal zvlasti z nemško poezijo. Njegova prva oda je bila nemška i l. 1780 izda žaloigro: "Mi∫s Jenny Lowe" v Augsburgu. Naslednje leto je izdal almanach: Blumen aus Krain, poetisches Jahresbuch." V tem je ponemčil več narodnih balad, med drugimi tudi "Pegam i Lambergar-ja" v heksametrih. – Najbolj zanimivo je njegovo delo: "Versuch ein er Geschichte von Krain und der übrigen südlichen Slaven von Österreich", v Ljubljani v 2 zvezkih 1788 i 1791. To je edina kritična slov. zgodovina, vzlasti, kar se naseljevanja v sedanjo domovino tiče. Žalibog, da sega le do Karola Velikega. Smrt ga je zadržala, da nij mogel svojega dela dovršiti. Vsak avstrijsk zgodovinar se ga more s hvaležnostjo spominjati. Vendar ima tudi svoje napake i pomote. –

V slov. jeziku je spisal le: 1.) "Shupanova Mizika," ena komedija v dveh aktih, prenarejena po tej nem∫hki "Feldmühle" inu v Ljubljani jegrana v lejti 1790. 2.) Ta ve∫eli dan, ali Matizhek se sheni", ena komedija v pet aktih, obdelana po ti franco∫ki "La folle jurnée, ou le Mariage de Figaro, parch. de Beaumarchais." Obe igri ste prosto predelani i popolnoma v slov. duh preoblečeni. V njih imamo jasno podobo narodnih šeg i kranjskega živenja, vsaj kakoršino je takrat bilo, kar se značajev i scenerije tiče je Linhart prav originalen. Matiček je pravi Slovenec. Igra se verši na Cojzovem gradu na Bledu na Kranjskem. Jezik je še precè slab, tak, kakoršinega sta pisala Japelj i Kumerdáj i rad na nemško vleče. Sicer pa je Linhart s tema igrama novo pot pokazal, kako se more Slovencem veselje do slov. jezika vcepiti. – "Matiček" je naredil uže l. 1848 neizmeren effekt v Ljubljanskem gledališči. A pravijo, da je predmet te igre preveč lahkomiseln, zato je nečejo več igrati. Čudno! Kar se je l. 1848 i še celo 1790 smelo, se ne sme zdaj! Tudi "Miciko", katero so l. 1790 igrali diletantje iz najboljih hiš, zdela se je nekaterim prelascivna i Bleiweiss jo je l. 1864 predelal, ter vtaknil svojè doutipe v njo, a reči se mora, da jo je le poslabšal. "Micika" je tudi zato zanimiva, ker je bila zraven Smoletovega "Varuha" i Vodnikovih pesnij, prva v Gorici natisnjena slov. knjiga. Izdala sta te knjige Preširen i Smole l. 1840.

Nadaljevanje