Fran Levec: Slovensko slovstvo

II. Doba.

I. Razdelek (1795–1843)

Žiga baron Cojz je bil rojen l. 1747 v Trstu. Njegov oče je Mihael Angelo Zois i je bil Lombard iz Bergama. Kot premožen kupec preselil se je v Trst i tukaj si je pridobil toliko premoženja, da se mu je posrečilo nakupiti ali najeti vse rudnike po Kranjskem, Koroškem i Štajarskem. Ko je bila M. Terezija po sedemletni vojski v veliki denarni zadregi, posodil ji je Cojz 12000 fl. Zaradi tega ga je povzdignila v plemeniti stan. Izbral si je ime "Zois von Edelstein" ker "gioia" pomenja v italijanskem jeziku drag kamen. Zois je imel dve ženi. Druga je bila Slovenka Frana Kapus i njeni sin je bil Žiga. Zato se je tudi on za Slovenca štel i ne za Italijana ali Nemca. Zois se je preselil iz Trsta v Ljubljano i tukaj je spravil vso kupčijo z jeklom i železom skupaj nase. Zvlasti kose i srpe je pošiljal po vseh teržiščih ob srednjem morji. Prve šole je izvršil Zois v Ljubljani. Potem ga pošlje oče v viteško akademijo v Reggio. Tukaj se je soznanil z italijanskimi pesniki i se začel sam z italijansko poezijo pečati. Vendar je ostal le malo časa v Reggi, ker ga je kmalu oče domov poklical. Kot kupec je moral sedaj poezijo pustiti i se filozofije, fizike, kemije, botanike i mineralogije učiti. Njegova učitelja sta bila jezuit Gruber (izvrsten matematiker, po njegovem nasvetu so naredili prva prekopa čez ljubljansko močvirje, da se je začela voda v Ljubljanico odtekati i močvirje sušiti. "Gruberjev prekop") i neki Malfej. Krog l. 1775 i 1776. oživela je kupčija na Švedskem za železo. Prišlo je mnogo bark z železom v jadransko morje i te so žugale domačim produktom konkurenco delati. Zato odpotuje Cojz na Holandsko i Angleško, da bi obiskal tamošnje tovarne, videl je nove iznajdbe i se naučil, kako bi se domači kupčiji zopet na noge pomagalo. I zares, povrnivši se v svojo domovino, popravil je svoje fužine, da so začele zopet cvesti. Dobival je iz Ruskega i Švedskega novo železo, da ga je obdelal i v kupčijo poslal. Celo v Indijo je kupčeval se svojimi izdelki. Od tega časa se je Cojzova hiša jako povzdignila. Njegovo ime je začelo po svetu sloveti i učena društva so ga imenovala za svojega uda. Imenovali so celo neki serpentin po njem "Cojzit", ker ga je on prvi našel. Njegov brat Karol je bil zvlasti botanik i po njem ste dobili dve rastlini ime (Campanula Cojzi i Viola Cojzi) Veči del mineralične zbirke v Ljubljanskem muzeji je Cojzova. Tudi za Ljubljansko mesto si je pridobil zaslug, ker je skrbel, da so začeli zid podirati, ulice i hiše lepšati. Toda vse to je malo važno proti zaslugam, katere si je pridobil za naše slovstvo. On je odprl svojo hišo našim pisateljem, Japeljnu, Kumerdeju, Linhartu, Vodniku i Kopitarju. Kopitar pravi, da nij bilo tujca v Ljubljani, ki bi ne obiskal Cojzovo hišo. Tako je pohodil Cojza knez Meternich, nadvojvoda Jovan, francoski generali itd. Vsa intelligenca v Ljubljani je imela prost uhod v Cojzovo hišo i dobila ondi tudi bogato mizo pripravljeno, tako n.pr. profesor Pencel. Ta čas je jako interessanten, ker vidimo, da se je Cojzu posrečilo, take različne elemente pod svojo streho zbrati, kar bi sedáj ne bilo več mogoče. Zraven škofijskega tajnika Japeljna je sedel slobodni zidar (Freimaurer, ti so imeli takrat v Ljubljani svojo ložo) in ateist Linhard. Cojz je bil dober oče svojim podložnim i delalcem, katerih je zmirom veliko imel. Poznal je vse podložne svojih grajščin. Podložniki grajščine na Bledu, dobivajo še sedaj za davke nekaj goldinarjev iz zaloge, katero je Cojz vstanovil. Ravno tako je zapustil tudi za uboge posebne štipendije. – Uže l. 1779 ga je začelo v Rimu po kosteh trgati. Njegova krepka narava se je dolgo ustavljala, a naposled je vendar bolezen zmogla. L. 1793 je bil zadnjič na Gorenjskem od l. 1797 nij zapustil hiše zarad podagre. Iznašel je poseben voziček s tremi kolesi i pisalno mizico, v katerem se je po svojih 17 sobah vozil. Umrl je 10. nov. 1819. Pokopal ga je škof sam. Vlada ga je zadnji čas slavila z redovi, ker Cojz nij bil oženjen, pripadlo je vse njegovo premoženje bratom i bratovim sinovom. Dandanes je Cojzova rodovina po Kranjskem jako razširjena i pomešana, pa tudi večidel nemškutarska, razún Antona Cojza, posestnik na Berdu. (Umrl l. 1873) 9/5

Iz Cojzovih pisem na Vodnika vidimo, da je bolje poznal slov. narod, njegove potrebe i razmére, kakor Vodnik sam. Tako je hotel n.pr. spisati Vodnik slov. geografijo, a Cojz mu je odsvetoval, rekoč, da slov. narod še nij dosti zrel i podučen za take stvari. Nasvetoval mu je naj izda raje "Veliko pratiko", v katero bi pisal tudi zemljepisne stvarij, kazaje mu velik uspeh, ki ga je imela "mala pratika" od l. 1726 redno izhajajoča i po nemški poslovenjena, katera je uže takrat v blizo 30.000 iztisih izhajala, in iz katere se je marsikteri mladi Slovenec brati naučil.

Cojz je poznal veliko bolje, nego Vodnik slov. literaturo. Vedel je za vsako slov. knjigo. Pri njem se je naučil Kopitar slov. slovstva spoznavati. To je bilo le pri veliki Cojzovi pridnosti mogoče. Iz med Cojzovih pisem je najzanimivše tretje. To obsega kritiko o Vodnikovi pratiki. Vsako besedo je kritikoval, zato je Vodnik vedno i vidno napredoval. Vendar se mu je znal tudi prikupiti i ga hvaliti, da ga nij preveč oplašil. Posebno kritiko je spisal Cojz k eni naj lepših Vodnikovih pesnij: "Sloven'c tvoja zemlja je zdrava." Tudi šesto pismo je jako zanimivo. Vidi se, kako se je takrat trudil milijonar za eno "pratiko", dandanes se pa najzanimiveje knjige pišejo brez kritike. Cojz je velikokrat dal Vodniku misel i tudi malo oblike, tako, da je Vodniku le malo dela ostalo. Tako mu je n.pr. svetoval naj zloži elegijo na Linhartov grob, i naj omeni v njej "Matička" i "Micike". To misel je izpeljal stoprv Preširen v grobnem napisu na Linhartovem spominku. Veliko Cojzovih i Vodnikovih pisem je še nenatisnjenih. Nahajajo se na Cojzovih gradovih na Javorniku, Berdu, v ljubljanski biblijoteki i.t.d. Ta pisma je porabil Levstik, ko je hotel spisati i izdati Vodnikov životopis. Matica mu je hotela dati zanj samo 25 fl, katerih pa Levstik nij hotel sprejeti, zato so bile Vodnikove pesmi natisnjene brez životopisa!!

Cojzu tedáj, ki je bil svojim prijateljem tako dober i mil, ter prijazno z njimi občeval, ter je sè sveti podpiral se moramo zahvaliti, da se je naše slovstvo v začetku 19. stoletja tako povzdignilo.

Valentin Vodnik ne začenja nove dobe kot slov. pisatelj, nego kot kulturhistorična prikazen. Njegovi spisi nijso tako izvrstni i se ne ločijo veliko od Kumerdejevih i Japeljnovih i.td., a vendar je imel Vodnik neizmeren upljiv na svoje učence, kakoršinega še Preširn ne. To prihaja od tod, ker je bil dolgo časa učitelj poetike na ljubljanski gimnaziji, i kot tak je učil sploh leposlovje. Učitelj je čital z učenci latinske, grške i nemške klasike, ter sem ter tija tudi kaj slovenskega. Vodnik je učil tedáj tak predmet, ki je učencem uže sploh dopadel, za kateriga jih je znal navduševati. Verhu tega je imel bistre i talentirane učence, ki sicer nijso bili vsi slov. pisatelji, ki so pa vendar pozneje na Kranjsko prišli i z naudušenjem o Vodniku govorili i njegovo slavo širili. Ker je bil Vodnik v tistih absolutističnih časih edini pesnik, oklenili so se ga vsi i ga veliko bolj slavili, nego je zaslužil. Taki učenci so bili Vertovec, Čop, Verne, dr. Kavčič, prof. Repič, prof. Petruzzi i.t.d. Vodnik ima tedaj za Slov. velik kulturhistoričen pomen, kar se je pa premalo dozdaj povdarjalo. Vodnika je slavilo brez števila besed, koncertov i domačih veselic napravljenih od čitalnic, dijakov i.t.d. O Vodniku se je o takih priložnostih več govorilo, kakor o vseh drugih pisateljih skupaj. Zato je njegovo imé tako popularno, i celo tuji narodi ga poznajo bolj kakor Preširna. Tudi pisalo se je o njem toliko veliko, da je njegova literatura naj večja.

Najbolji Vodnikov životopis je tisti, katerega je sam spisal i v tretji "Pratiki" l. 1797 natisnil. Glasi se: "Rojen ∫em 3. ∫vizhana 1758 v 3. uri sjutrej v gornji Shi∫hki na Jami. (Pisano na Gorjivšah v bohinjskih gorah 1. Ro∫ni-1796) per Shibertu iz Ozheta Joshefa in matere Jere Panzè is Vizha. Dedez Jurij Vodnik je roj. v Shent-Jakobi unikraj Save ... je kupil hi∫ho v Shi∫hki na Jami .... umerje 1774 – je rad delal inu vino pil. Vezhkrat mi je ∫am pravil, kako ∫ta on in njegov ozhe Miha hodila na Herva∫hko, kupzhevali s pre∫hizhmi, vinam in platnam, ∫raven dober kup v o∫hterijah shivela". "Devet let ∫tar popu∫tim jegne, lu∫hne in der∫anje na jam∫kih mlakah, grem volán v ∫holo, ker ∫o mi oblubili, de ∫mem nehati, kader ozhem, ako mi uk ne pojde od rok. Pi∫ati inu branje me je uzhil ∫holmo∫hter Kolenz 1767, sa pervo ∫holo ∫triz Mazzell Vodnik, franzhi∫hkaner v Novem Me∫ti 1768 inu 1769. Od leta 1770–1775 po∫lu∫ham pri Je∫uitarjah v Ljub. ∫he∫t lat. ∫hol /: Uže kot dijak se je veliko sè slovenščino pečal i p. Marku gre zasluga, da ga je vzbudil :/ Tiga leta me shenejo muhe v klo∫hter k Franzhi∫hkanarjem, ∫li∫him visoke ∫hole, berem novo ma∫ho ∫e s'oblubami save∫hem" /: Pravijo, da je hotel oče Vodnika posiliti v semenišče iti s tem, da je dal vse svoje premoženje sestram zapisati. Vodnik je vedel, da ga hočejo za molzno kravo imeti, denarje od njega vleči i po njegovi smrti kaj podedovati. Zato je šel nalašč za frančiškana. A mej menihi se mu nij dopalo, sprevidil je morda napake samostanskega življenja, znabiti se tudi on nij njim dopadel, ker je rad knjige prebiral i se učil, zvlasti tuje jezike. Prosil je toraj skofa naj ga sekularizira. Ne ve se, kde je opravil novicijat, ne kde, ne kedáj je prvo mašo bral. Morda je bival nekaj časa na Kostanjevici, ker se ponavadi kranjski frančiškani sem pošiljajo :/ "al l. 1784 me lublanski ∫kof Herberstein vún po∫hlje du∫he pa∫t."

"Kranj∫ko me je mati uzhila, nem∫hko inu latin∫ko ∫hole, la∫tno ve∫ele la∫hko franzo∫ko in ∫ploh Sloven∫ko (t.j. slovansko) Kamenje po∫nati ∫em she vedil 1793. S'ozhetam Marko Pohlin ∫e ∫esnanim l. 1773, pi∫hem nekaj Kranjskiga, inu ∫akro∫him nekitire pe∫mi, med katerimi je od sadovolnega Kranjza komej en malo branje vredna. V∫elej ∫em shelel kran∫ki jesik zheden narediti. Baron Shiga Zois inu Linhart mi v l. 1794 narozhita Kalender pi∫ati. To je moje pervo delo, katero tukaj v∫im pred ozhi postavim, de ∫e bodu ∫mejali inu s'menoj potrplenje imeli; zhe bom shivel ozhem. She Katiro novo med ludi dati, na∫hi na∫topniki bodo ∫aj imeli kaj sa nami popravlati inu bru∫iti." –

Iz tega zivotopisa se vidi ves Vodnikov značaj, njegova dobrohotnost, zdrav humor i dovtip.

K temu bi bilo še sledeče opomeniti: ko je izstopil iz samostana, bil je najpopreje duhovni pomočnik v Zori od l. 1784 do feb. 1785 potem od marca 1785 do okt. 1788 subsidiarius in potem kooperator na Bledu. L. 1793 je imenovan Vodnik v ljub. šematismu za kaplana v Ribnici. Februarja l. 1793 pride v Bohinj.

Naj zanimiveja doba je od l. 1793 naprej, ko se je Vodnik sè Cojzem soznanil. Cojz ga je naučil tudi mineralogije. Reči se mora, da je bil Vodnik za tisti čas v zgodovini, v poetiki i naravoslovji jako izobražen. V Bohinji je ostal do 1. avg. 1796. Cojz i njegovi prijatelji so se dosti trudili, dobiti zanj kako mesto bližej Ljubljani. Zadnjič se jim posreči, da pride Vodnik k sv. Jakop-u v Ljubljano i sicer v tisti del mesta, kder je Cojz prebival. Tukaj se je začelo zanj novo živenje. Ves čas je imel pri Cojzu prost uhod i kosil je navadno vsak dan. Kopitar pravi o Vodniku v svoji "Selbstbiographie"-ji (l. 1839), da ima Cojz slavista: "einen Erzmönch, voll lächerlich er Seiten" (Miklosič, [slaw. > Kopitars kl. Schriften I. Bd.) i potem pripoveduje, kako se je pri neki poroki obnašal, ko je pol očenaša nemški, pol slovenski molil, ker je bil ženin Slovenec, nevesta pa Nemka. Sicer ne govori ravno Kopitar z velikim spoštovanjem o Vodniku, kajti Kopitar je bil jako učen mož, a tudi vase jako zaljubljen, ošaben človek. (Preširnov seršen o njem.)

Tudi Vodnikovo literarno živenje se začinja prav-za prav stoprv v Ljubljani. Tukaj je nadaljeval svoj koledarček, katerega je bil začel uže l. 1795. izdajati. Posebno važno je to, da je začel Vodnik l. 1797 "Ljubljanske Novice" izdajati. V gimnaziji so odstavili prof. Penceljna brez vse pokojnine i ga nadomestili z Vodnikom. Jako važno je, da je dobil Vodnik ta razred, VI. gimn. razred. Pozneje so bili učeniki tega razreda, Čop, Repič, Petruzzi.

Vodnikov čas je dalje tudi zaradi tega zanimiv, ker so se takrat rodile nove ideje. Francoska revolucija je pretresla vse živenje, oživela je ideja svobode i ustvarila idejo narodnosti. Vse je začelo svobodneje dihati i prosteje gibati se. Da so se bili Francosje Vodniku prikupili, vidimo iz njegovih "Novic". Med verstami se bere, da so mu Francosi posebno imponirali. Levstik je posnel v "Narodu" l. 1871. njegovo zgodovino francoske revolucije. Zanimiv v tej zgodovini je zvlasti opis Napoleonovega značaja, sicer kratek, a resničen. – Francosje so postavili Vodnika, ki je bil uže l. 1806 za začasnega prefekta izvoljen, vodjo lat. šol, ter prefekta rokodelskih i normalnih šol. Francosje so šolo na ves drug temelj postavili. Razun klasičnih jezikov, učila se je posebno francoščina. Zraven nje je bila slovenščina obligaten predmet. To je posebno Vodnika navdušilo i razveselilo. Svoje navdušenje je izrazil v pesmi "Ilirija oživljena". Zvlasti besede v tej pesmi:

"Duh stopa v Slovence Napoleonov
En zarod poganja, prerojen ves nov"

Avstrijska vlada je dovolila Vodniku le majhino pensijo. Prestavljal je dolgo časa, avstrijski zakonik v slov. jezik i sicer brez plačila. Stoprv na smrtni postelji je dobil poročilo, da mu je vlada dovolila 100 fl, katerih se ve, da Vodnik nij nikoli dobil. Zadnje leta je popustil poezijo i pečal se je vzlasti sè slovarjem in arheologijo. Še l. 1818 je spisal v "Ill. Blatt" važen sestavek o starih spominkih, katere je sam zasledil na Kranjskem. Umrl je 8/1 1819 na naglem. Še tisti dan je bil Enrik Costa (oče sedanjega) zaradi nekega starega denarja pri njem i ga je zapustil zdravega. Začeli so Costa i njegovi prijatelji brž denár pobirati za njegov spominek. Toda ta nabira se je vlekla do l. 1827 i stoprv tega leta so mu postavili spominek z napisom: Valentino Vodnik, Slavo Carniolo VI. Idibus Januarii sexaginaris Vita defuncto amici posuerunt MDCCCXIX. Proti koncu 30 let so začeli Preširn i Smolé (i sploh udje "Weinvertilgungscomissiona", ki so se v Gradišču: "Zum schwartzen Adler" zbirali) nabirati denar i postavili 4 spominke (Vodniku, Čopu, Linhartu, Koritku) Vodnik je dobil sledeči napis: "Val. Vodnik, roj. 3. febr. 1758 v Šiški, umerl 8. jan 1819 v Ljubljani:

"Ne hčere, ne sina po meni ne bo,
Dovolj je spomina, me pesmi pojo."

Postavili 1819, popravili 1839 prijatelji."

I. "Zadovoljni Kranjec", i druge pesmi v Markovih pisanicah l. 1784.
II. "Velika pratika", perva Vodnikova knjiga, ki je izhajala od l. 1795–1797. Obsegala je zraven navadnega koledarja tudi hišna i poljska opravila za vsaki mesec, popisovanje Kranjskega i marsikatero veselo pesem.
III. "Ljubljanske Novice", ki so začele l. 1797 izhajati. Pervo i drugo leto so izhajale po dvakrat na teden, vselej pol pole v malej osmerki i so veljale 6 fl. od julija 1798, dalje 1799 i 1800 pa le enkrat na teden i so veljale s poštnino vred 4 fl. To je bil novi napredek za Slovence. Škoda, da nijso prišle čez Kranjsko mejo i še zoper domače naročnike se je moral Vodnik večkrat pritoževati. Vodnik je s temi Novicami Slovence neizmerno zbudil vzvlasti sè sestavkom: Povedanje od Slovenskega (slovanskega) jezika, v katerim je pravil, da imajo še veliko milijonov bratov, ki so ene krvi i sinovi ene matere ž njimi. –
IV. Kuharske bukve l. 1799 iz nemškega poslovenjene. Metelko pravi o njih: "Dobre jedi za zdrave ljudi." –
V. "Pesmi na poskušnjo" l. 1806. To so prve slov. pesmi, ki so tega imena vredne. Dopale so neizmerno in vsi omikani Kranjci so imela Vodnika za pervega pesnika (do l. 1830) Te pesni so prodrle v vse kroge, i celo tujci, ki so na Kranjskem bivali, znali so Vodnikove pesmi na pamet i je večkrat tudi citirali. Te pesmi so bile tudi vzrok, da se je Čbelica tako dobro sprejela, kajti ljudje so takrat radi brali pesniške izdelke, tudi v domačem jeziku, ker so jih toliko iz Nemškega dobivali.
VI. "Brambovske pesmi", izdane l. 1809 i poslovenjene po Kollinu/Kollniu, Körnerju i.t.d. Te pesmi so bile zložene za brambovce, katere so iz vseh kotov Kranjskega klicali, ki pa nijso prišli dalje, kakor iz "Ljubljane do Šiške". Peniške veljave nijmajo
VII. "Pismenost ali gramatika za prve šole" 1811. To je prvo Vodnikovo jezikoslovno delo i prva slov. slovnica, ki se je v šole upeljala. Spredáj je imela natisnjeno "Ilirijo oživljeno", ko so pa l. 1813 Avstrijanci zopet Slov. dobili, potergali so to pesem iz slovnice, kder so mogli katero dobiti. Tudi tega leta je izdal še
VIII. "Keršanski nauk za ilirske dežele, vzet iz katekizma za vse cerkve francoskega cesarstva", i
IX. Početek gramatike, t.j. pismenosti francoske za latinsko-francoske šole v Iliriji."
X. "Abeceda, ali azbuka za prve šole" l. 1812
XI. Malo pred smrtjo ga je Matošek pregovoril, da je poslovenil njegovo "Babištvo" (1818). V predgovoru pravi Matošek: Dali so se pregovoriti gospod učenik Baland Vodnik, znani Slovenčan, da so mojo nemško i česko besedo tolmačiti se lotili. Razun tega je spisal v nemškem jeziku:
XII. Zgodovino Kranjskega, Goriškega i Trsta, katera je bila dolgo časa v šole upeljana.

V rokopisu je zapustil Vodnik zanimivo delo "Nemško-slovensko-latinski slovar", katerega je bil uže l. 1813 naznanil. Po Vodnikovi smrti je kupil na javni dražbi Ravnikar ta rokopis za 130 fl. Za podlago je vzel Adelungov i Schellerjev slovar, zraven je pa tudi druge rabil, kakor n.pr. Belostenca, Jambrešiča, Dobrovskega i.t.d. Vodnik se je veliko trudil s tem slovarjem, nabiral je več let besede med ljudstvom, nabral jih je 30.000, a izdati jih nij mogel. Stoprv l. 1860 je zagledal beli dan (brez lat. dela) na stroške škofa Wolfa, urejen (toda slabo) po Cigaletu. Zapustil je Vodnik tudi v rokopisu vse svoje pesmi. Ta rokopis je zanimiv, ker se vidi iz njega, kako je Vodnik svoje pesmi popravljal i prenarejal. Na strani ima veliko opomb z olovko. Vzvlasti pesem na "Veršacu" ima dosti varijant. Ko sta Preširen i Smole Vodnikove pesmi izdala jih nijsta dovelj kritično pregledala. Stoprv Levstik je vredil Vodnikove pesmi kritično, i vzel izmed različnih varijant najbolje. Tako urejene Vodnikove pesmi je izdala 1869 "slov matica". Tako kritično pregledane še Preširnove pesmi (od l. 1866) nijso, ker so bile v naglici narejene.

Absolutna Vodnikova veljava nij velika nego ona je le relativna gledé na druge pisatelje njegove dobe i na njegov upljiv. Vsak pisatelj se mora relativno soditi. Tako n.pr. če sodimo Koseskija po denašnjem časi, ga moramo popolnoma obsoditi. Če pomislimo, kako je bil slov. jezik pred Vodnikom popačen, kako se je pa po Vodniku v prozi i poeziji ves pomladil, priznali bomo, kake velike zasluge ima Vodnik za slov. Pri čiščenji našega jezika je gledal Vodnik na tri momente. Prvič je poslušal i opazoval slov. narod. On sam je veliko po deželi i planinah potoval i pazil ter popraševal, kako kmet izgovarja, kako to ali ono reč imenuje. Tako je nabral veliko čisto slov., popred neznanih besedij, katere je vvel v književni jezik. On sam piše: Kranjski jezik je sam na sebi bogat, le ljudje so revni na besedah, zato ker imajo premalo spomina na to, kar jih je mati učila." Ta misel se v Vodnikovih spisih i pesnih velikokrat nahaja. ("Kar mati učila, me mika zapet"). V tem obziru ima veliko zaslug, ker je slov. pisateljem novo pot pokazal, kako naj slov. likajo.

Drugi moment je ta, da je Vodnik stare pisatelje prebiral i študiral. O Bohoriču govori pohvalno, Marka pa graja, o njem govori: "On je stare mejnike brez uzroka prestavil, od starih gramatik odstopil, pisal, kakor ljubljanski premestjani govore, i gledal na nečisti jezik Polancev, i daleč od Nemcev stoječih starih Kranjskih narodov. On je preveč nemščeval, namesto, da bi bil slovenil. V nekterih besedah je brez potrebe hrvatil, v drugih premalo slov. čislal, kar je lehko inu treba." Vendar je Marka tudi pohvalil, da je zopet branje med ljudi razširil. – I tretji moment je (zato mu moremo biti posebno hvaležni), da se je oziral na druge slov. jezike, i tako zasledil pot, po katerej se še zdaj slov. bogati. Poznal je sicer tudi staroslovenščino, a znal jo je premalo uveževati. Povdarjal je pri vsaki priložnosti, da smo si bratje vsi Slovani, i da si uže smemo eden od druzega izposojevati. – Če vse to prevdarimo, i če pomislimo na čas v katerem je Vodnik živel i na njegove okolnosti ter večji del slabo stanje, priznati moremo, da se Vodnik sveti, kakor svitla zvezda v slov. slovstvu. On sicer nijma absolutne veljave ni kot pesnik ni kot prosaik, a on ima veliko relativno veljavo i njegov vpljiv je bil tako ogromen, kakor nobenega druzega slov. pisatelja ne.

Levstik je zbral i pregledal tudi vse prozaične spise. Pregledal je zato Cojzove archive i vse kraje, kder je upal kaj dobiti, ter posnel tudi iz njegovih Novic, kar je vrednega, da se ohrani. A kakor za Vodnikov životopis, tako tudi nij hotela za prozaične spise Vodnikove "Matica" Levstika odškodovati, zato je rokopis za se ohranil.

Vodnikove pesmi vzvlasti iz prve dobe, imajo veliko smeti. Vzel je rad narodne pesmi za podlago i po njih naredil svoje (tako n.pr. Bistrica) Celó mero i stop je povzel po narodnih pesmih, namreč korijambiško mero, katero mi zdaj iz pietete do Vodnika, Vodnikovo mero imenujemo. V tej meri pisana je tudi njegova "Ilirija oživljena". Ta mera je vzeta tako imenovanim "štirivrstičnim", ki so po Gorenjskem i tudi drugod, jako navadne, v katerih se pozna nemški upljiv. Vodnik je takih pesmic neizmérno nabral. Med njim so tudi take, ki se zdaj nikakor več ne morejo za Slovence natisniti. Čuditi se je, kako se je mogel Vodnik fantom i dekletom toliko prikupiti, da so mu take pesmi peli. Moral je biti jako nenavaden človek. Še zaradi nekaterih pesni, katere je Levstik v "Matičini izdaji natisniti dal, ga je "Danica" večkrat napadala, rekoč, da Vodnik takih pesnij nij nabiral. A Levstik je prepisal vse pesmi i je poslal Jaranu (vredniku) rekoč: "Če ne boste molčali, bom dal še te na svoje stroške natisniti." Od takrat ne omeni Danica nikoli več Vodnikovih pesnij. – Brže kone je Vodnik vse te pesni v svoji lastni vasi nabral, morda uže kot dijak.

Vodnik je bil v svojih pesmih prav debel, pravi Kranjec. Nekatere njegovih pesnij so prav originalne. V pesmih, ki so v "Pisanicah" natisnjene, rabil je le klasična metra i strofe (heksameter, safično méro itd) Na to ga je bil Marko napeljal. Stoprv Cojz je Vodnika na pravo pot obrnil, ter ga pregovoril, da se je popolnoma na narodno podlago postavil. Iz njegove "Mile pesni" péte po Marku se vidi, kako okoren je bil Vodnik v svojih prvih pesmih. Zraven se pa tudi vidi, kako je svojega učitelja ljubil i ga spoštoval. V pesni "Klek" je Vodnik kakor pravi Hicinger Pegaza zajezdil in ostala mu je za ježo le čarovniška metla! Toda uže v tem času se je posrečila Vodniku, kaka bolja pesem, kakor n.pr. "Od zadovoljnega Kranjca." Iz pozneje Vodnikove dobe je ena najkrasnejih pesnij: "Kdo rojen prihodnjih bo meni verjel." Iz nje se vidi Vodnikova dobrovoljnost i veselost. Tudi ljubezen do domovine izrazuje v njej. Lepa je tudi napitnica: "Grem visoko pit Savico", – "Dramilo mojih rojakov" je ena najlepših i najnaudušenejših Vodnikovih pesnij. Na Cojzov nasvet jo je Vodnik tako popravil, kakoršino imamo zdaj. "Ilirija oživljena" je gotovo najveličastneja Vodnikova pesem. Natisnjena je bila 31. junija v 61. štev. časopisa: Telegraphe officiel". Uredoval je ta list, ki je iz početka tudi v hrvaškem jeziku izhajal, morda zato, ker nij bilo sposobnejega Slovenca za vrednika (?) Charles Nodier, znan francosk pisatelj i biblijotekar v Ljubljani. Uredništvo je postavilo pod to pesem sledeči dostavek: "Ljubezen do domovine se vidi v vsakem verzu, ta sveti ogenj napolnjuje i prepeva vso pesem." Po začetku te pesni je tudi Koseski svojo "Slovenijo" zapel. Uže hitro v začetku: "Ilirija oživljena" se kažejo vseslovanske ideje. Vodnik je mislil, da so bili Iliri Slovani i da so Slovenci njih potomci, kar pa nij res. Zraven je prišla tudi lat. prestava te pesmi: "Ilirija reddiviva, versio verbalis e Slovenico, dicto Vindico." – Po narodu posneta je "Bistrica" (dotok bohinjske Save, na katerem je imel Cojz svoje fužine) Ravno tako tudi "Milica milena" itd. – Iz časa vojske je nekaj lepih epigramov (Nelsonu, Veselje o dobitvi Mantove, Premaga.) Prav interessanten je tudi trans parent: "Zahvala Petra Malega." (Maliji so šče zdaj bogata družina v Tržiču. Peter Mali je bil usnjar, zato: vivat kožarija.) Lepi so tudi nekateri predgovori k "Novicami" i nekateri koščeki iz stare i nove "Pratike", ki se nanašajo na posamezne mesece. Da je znal Vodnik tudi zabavljati, vidi se iz "Napisov", "Knobljevim pesmam" (Pavel Knobelj je bil učitelj na Gorenjskem, ki je izdal l. 1801 nekaj trivijalnih pesnij.). Kakoršine so Knobljeve pesmi, takošen je tudi Vodnikov napis. – Iz med basni ste dve jako lepi: "Sraka inu mlade", ter "Kos i brezen." Značajno za Vodnika je, da mu je izmed vseh pesnikov grških najbolje veseli Anakreon dopal. Prevel je iz njega 14 pesnic. Znana je tudi Vodnikova prestava cirkvene pesni "Dies irae." Vse te pesni pričajo, da je bil Vodnik tudi dober prestavljavec.

Skoro bolj zanimive, nego umetne so narodne od Vodnika nabrane pesni. Zvlasti dve izmed njih se prištevati k najstarejšim i najlepšim narodnim pesnim slovenskim, te so "Ravbar" i "Pegam i Lambergar."

Najbolj zanimiva pa je Vodnikova pesen "Ilirija zveličana", katero Vodnik nij sam natisniti dal. Želeti bi bilo, da bi jo tudi ne bil spisal, kajti njegov značaj bi bil veliko čisteji ostal. Zato so nekateri trdili, da Vodnik te pesnij še zložil nij, nego, da mu je le podtaknjena. A vsak človek ima, kak slab trenotek, i morda je tudi Vodnik svojo slabo uro imel, ko je to spisal.

Navadno se bere v slovstvenih zgodovinah, da je v zadnjih letih Vodnikovega živenja i po njegovi smrti do l. 1830 slov. slovstvo zopet opešalo. A ta trditev je kriva. Doba od Vodnika do "Čebelice" je za literarhistoriko neizmérno važna. Res, da se nijso pisale debele knjige, tudi pesmi se nijso izdavale, a gojila se je jako potrebna stvar namreč jezikoslovje. Slov. pisatelji so spoznali, da je treba slov. jezik najpopred očistiti i olikati, ter mu postaviti določene meje. Skrbeli so torej pred vsem za dobre i popolne slovnice. Med tem, ko je v 250 letih izšlo le 6 slovnic, prišlo jih je v kratkem času od l. 1808–1832 celih 9 na svitlo, i razun tega je Jarnik še Gutsmanovo slovnico l. 1829 šestič natisniti dal. Slovnice, ki so v tej dobi izšle so 1.) Kopitarjeva l. 1808. 2.) Vodnikova 1811 3.) Saggio gramaticale italiano – Cragnolino composto de Vincenzo Frenul de Weissenthurm dr di leggi Trieste 1811. (Teoretični del je večjidel po Kopitarju prestavljen, praktični pa obsega Linhartovega Matička) 4.) Šmigocova 1812. 5.) Danjkova 1824. 6. i 7.) dve Metelkovi 1825 i 1830 8.) Kvasova 1829. 9.) Murkova l. 1832. – Razun slovnic karakterizuje to dobo tudi prizadevanje slov. domoljubov slovenščino tudi v šole vpeljati. Uže pod Francozi so bile normalke slovenske. Tako daleč še dandanašnji nijsmo prišli kajti baš sedaj se vpeljuje v ljublj. meščanske šole zopet nemška slovnica. Po odhodu Francosov, ko je bila slovenščina zopet iz šol iztirana, prizadevali so se Cojz, Vodnik, Kopitar i Ravnikar, da bi se osnovala slov. stolica v Ljubljani. Njih trud nij bil zastonj. L. 1816 je dovolila vlada, da se je osnoval ta za Slov. prevažni zavod. Učila se je slovenščina za bogoslovce druzega leta kot obligaten predmet, poslušat pa so lehko hodili učenci iz fizike i logike, kakor tudi drugi ljudje. Ravnatelj je bil Ravnikar (nekaj časa) i učitelj Fr. Metelko.

Uže popred l. 1812 se je bila osnovala na graški univerzi stolica za slov. jezik, katero je jako sposoben mož prof. Primic vodil. Njegov nastopnik je bil Koloman Kuaß (Kvas.).

Pisalo se v tej nij veliko niti crkvenega, ni veliko posvetnih knjig, a v tem času so se izobraževali i učili slov. pisatelji, ki so po l. 1830 nastopili: Metelko, Preširn, Kastelec, dr. Zupan. itd. Ta doba nam je zopet dokaz, da se literarna zgodovina, kakor sploh zgodovina ne da pisati le v unanjih faktih, nego, da se mora gledati tudi na vzrok teh fakt, gledati na njih notranjo zvezo.

Zapústimo Kranjsko i obrnimo se malo po druzih slov. deželah.

Slovenski pisatelji zunaj Kranjskega. –

Najpopred iz med vseh slov. pisateljev začeli so pisati ogrski Slovenci. Prve njihove knjige so bile tiskane v "Halle" na Saksonskem i sicer večidel z Madžarskem pravopisom. Uže l. 1715 je izdal Ferenc Temlin "Katekismus Gyverski z ogrskoga." Drugi pisatelj je bil Stefan Küzmics, protestantiški pridigar v Surdu v Komitatu Simegh. On je izdal l. 1771 za protestante v Halli svoj: Noui Zakon, ali Testamenton Gospodna našega Jesusa Kri∫tusa, zdaj v prvics z Grikoga na sztari i zlovenszki jesik obrnyen po S. K." Knjiga je doživela več natisov l. 1818 v Požunu l. 1848 v Kesegu (Güns). Küzmics ima v jezikoslovnem obziru veliko važnost, ker je on slov. slovar jako obogatil s čistimi slov. besedami, ki so le na Ogrskem doma. Ogrsko narečje je zelo podobno staroslovenščini i Miklošič je Kuzmicsove besede nabral i jih v svoj slovar vzel. Jezik je še precej čist, posebno glagole Küzmisc lepo rabi. On ne pozna zloženega futura, rabi rad participe na -vši i drugi particip na o, mesto na l. Jako rodoviten pisatelj je bil tudi Niklav Küzmisc. Bil je katolišk zupnik pri sv. Benedeku v železnograški zupaniji i je živel v istem casu, kakor St. Küzmisč. Spisal je najpopred: "Szlovenszki silabikár, s kteroga se derza steti more navesiti." V Soproni 1780 8º 13 listov. Dalje "Niklava Kuzmisca ABC za Szlovence na Vogrskem 1821" Dalje je spis. leta 1824 "Pismarico" l. 1780 evangelija i liste za vse nedelje, malo biblijo i molitvene knjižice.

Med novoslovenskimi pisatelji piše veliko vzlasti Božidar Raič o ogrskih Slovencih. On je veliko potoval med njimi i uže marsikaj povedal o njih v Napreju, Slovencu, Narodu, matičnem letopisu, i.t.d. On pravi, da le še stari duhovniki so narodni, mladi pa magjaronski, kar tudi nij drugač mogoče. Raič opominja slov. pisatelje naj se bolj poprimejo panonskega dijalekta, kakor bi bilo sicer želeti, da bi se Slovenščina bogatila z novimi besedami iz Ogrskega, vendar se ne da 2. particip, n.pr. v slov. na o pisati. Zdaj so ogrski Slovenci malo več v zvezi z nami, i narodna zavest gine vedno bolj med njimi. Samo kaka dva kaplana dopisujeta v slov. liste. "Narod" i "Gospodar" imata le malo naročnikov med ogrskimi Slovenci.

Tudi na Štajarskem so začeli v preteklem stoletji slov. gojiti. Pervi je bil Leopold Volkmer (Volkmayer) roj. 13. okt. 1741 v Ljutomeru. Bil je duhovnik v Ptuju i umrl l. 1816. Volkmer je skladal umetne pesmi i sicer se je trudil kolikor mogoče v narodnem duhu peti, a vendar te pesni nijso proste tujega duha. Le malo imajo pesniškega duha v sebi, jezik je slab, pisal je samostavnike z veliko začetno črko, menjaval je b i v, i rabil je y. Take pesmi je potem Volkmer zopet med ljudstvo širil. Njemu se moramo zahvaliti, da se je narodno pesništvo med sicer uže precej ponemčenimi Goričani (na severnem bregu Drave ohranilo. – Volkmer sam nij dal ničesar natisniti, a Murko je izdal l. 1836 njegove "Fabule i pesmi" v Gradcu.

Stajarci so prvi slov. slovnico v slov. jeziku pisali. Bohoričeva i Hipolitova ste bili latinski l. 1758 so jezuiti na Koroškem ponemčili Hipolitovo, ravno tako je bila tudi Markova i Gutsmanova nemški pisana. Pervo slov. slovnico je spisal Jurij Zelenko v Celji l. 1791. "Sloven∫ka gramatika oder Georg Sellenkos Windische Sprachlehre im deutschen und winischen Vortrag i.t.d. 8º 349. Posvetil jo je svojim ljubim rojakom na spodnjem Stajarskem. Ta slovnica je jako slaba. Beseda je okorna i nepravilna, pravopis po Marku, vzvlasti kar se sikavcev tiče. Kopitar pravi: Sellenko ist unter aller Kritik! Zdi se, da ta slovnica nij imela veliko upljiva.

Tretji Stajarc, ki se je posebno za slovenščino potegoval je Janez Leopold Šmigoc, od katerega se ne ve kedaj je bil rojen, ne kedaj je umrl. Bil je privatni uradnik grofa Attemsa. Posebo učen nij bil, vendar je njegova slovnica še precè dobra. Izdal jo je l. 1812 v Gradcu: "Theoretisch-praktische-winische Sprachlehre durch viele Übungen zum Übersetzen erbeichtert, mit einer auserlesenen Sammlung v. Gesprächen und einem Radikal Wörterbuch versehen" 8º 319 strani. Čop, kateri se je po tej slovnici učil jo hvali še bolj, kakor Kopitarjevo. Prvo slovnico je Šmigoc posnel po Kopitarji (katerega jako hvali), vaje pa so jako pripravne za tiste, ki se hočejo slov. učiti. Sem ter tija ima zraven obče slovenskih, tudi pregibanja štajarskih slov. besed zaznamovana.

V začetku tega stoletja se je zbralo v Gradcu več Slovencev, zvlasti učencev viših šol graških. Tem je bil vodja Jan. Nep. Primič, učitelj na graški liceji. L. 1810 je osnoval z njimi društvo: "societas slovenica", iz koje so večidel izšli pozneji slov. pisatelji na Stajarskem. L. 1812 je postal učitelj slovenščine na graški liceji i l. 1813 so ga postavili skriptorja licealne knjižnice. Rojen je bil l. 1785 v Zalogu poleg Šmarije na Dolenjskem, kder je tudi l. 1823 umrl v blaznosti. Kot javnemu učitelju mu je manjkalo vseh knjig za šolo. Zato se je lotil jih sam spisavati i je izdal: "Nem∫hka-∫loven∫ka branja, v katerih ∫e snajdejo rasne pravljize, ba∫ne ali fabule v' svesanim ali pro∫tim govoru, pogovori ve∫tniga sadr∫hanja, pe∫mi, uganke, kratek obras hi∫torije ∫tarih Slovanou, prigovori, mnogotere kori∫tne vede v' govorjenju inu zgodbe ∫vete na Kranj∫kim." V Nem∫kim Gradcu." 1813. 8º 147 str. – V teh "branjah" so natisnjene tudi nekatere Vodnikove i Jarnikove pesmi. Druga njegova knjiga je: Novi Nem∫hko-Sloven∫ki Bukvar, ali ABC otrokom lehko zastoplen. Gradec 1814. 8º. 146. Tej knjigi je pridjal tudi literarhistorične opazke i popis Trubarjevega živenja po Valvasorji. Spisal je tudi: Prava pot k dobremu ∫tanu v ∫loven∫ki jesik pre∫tavlena skusi J. N. P. Gradec 1812. Prestava je po Franklinovem "Armer Richard." Dodal je tudi nekaj opomb. Primic nij pisal čiste slovenščine, zato je bil Kopitar jako hud nanj. Imel je kot javni učitelj veliko upljiva. – Primicov naslednik je bil Koloman Kvas, Stajarc, ki je stoprv pred nekimi leti popustil učenje. Zapustil je v rokopisu slov. slovnico 1829. On je Slovenščini i sploh Slovenstvu več škodil, nego koristil. Kedor je namreč treboval spričevala, da zna slovensko, dobil ga je dober kup. Njegov naslednik je zdaj Krek.

Na Koroškem so se tudi, kakor na Slov. dosti pečali sè slovstvom, zvlasti jezuitje. Uže pred Gutsmanom so izdali Megiserjev slovar i Hipolitovo slovnico. Za Gutsmanom sta nastopila dva, ki sta se zvlasti z narodnim pesništvom ukvarjala.

Miha Andreaš (Anderijaš) je bil rojen v Bistrici v Rožu od kmečkih starišev 28/9 1762. Bil je tkalec. Ob nedeljah se je učil sam brati, pisati, i pozneje tudi pesmi skladati. Tem pesnim je naredel tudi napeve. Pel je pesem najpopreje sam, potem so se jo od njega tudi drugi naučili. Tako se je raztreslo veliko njegovih pesmi med narod i se med njim udomačilo. Njegove pesmi so bile natisnjene v Ahacelnovi zbirki i "Slomšekovih" Drobtincah. Ondi se nahaja tudi njegov životopis. Lepi ste zvlasti dve njegovih pesmi "Večerna" i "Nedelci", katere je l. 1841 Seidl ponemčil. Andreaš je umrl l. 1821.

Matija Ahacel je bil rojen v Gorinčah 24/2 1779 v Št. Jakobski fari. Bil je izobražen človek. Od l. 1805 je učil matematiko i prirodopisje na kmetijski šoli, za katero se je veliko trudil. Nabiral je narodne pesmi i je l. 1833 izdal. Vendar obsega ta zbirka večidel le Slomšekove i Andreaševe pesmi. Drugi natis je prišel na svitlo l. 1839, tretji pa l. 1855. Ahacel je umrl 23/11 1845 v Celovcu, hvale ga kot dobrega Slovenca. Važneji nego vsi ti je:

Verban Jarnik, roj. 11/5 1784 na "Potoci" v Zilski dolini. Njegov učitelj je bil Gutsman. L. 1806. je bil za duhovnika posvečen. Pastiroval je v Čanjčah pod Kernosom do l. 1809 i potem kot župnik 15 let v Blatnem gradu, kder je l. 1844 umrl. Jarnik se je pečal najpoprej s pesništvom. Za njegov čas so njegove pesni vsaj tako dobro, kot Vodnikove, ako ne še bolje. Oblika je še precè popolna i tudi misli nijso napačne. – Izdal je več knjig, ki sicer nijmajo literarne veljave, ki so pa vendar za ljudstvo koristno ("Zbér lepih vukov za mladino" l. 1814, dalje "Sadjereje" 1817; "Molitvine bukvi – za otroke", "Jedro kršanskih resnic" itd) Bolj zanimiv je Jarnik, kot jezikoslovec. L. 1822 je izdal v Celovcu: "Samlung solcher altslavenischer Wörter, welche im heutigen windischen Dialekte noch kräftig fortleben." Še bolj interessantna je njegova knjiga: "Versuch eines Etimologikons der slawischen Mundart in Inner-Oesterreich", v Celovcu 1832. S tem etymologikonom je Kopitar dokazal, da so brižinski spominki slovenski, a ne česki, kakor je mislil Dobrowsky, opiraje se na česki predlog "vy" i d pred l om, kar se tudi na Koroškem sliši.

V rokopisu je Jarnik zapustil nemško-slovenski slovar, i (ohranilo se jih je 45), katere še nijso bile zbrane natisnjene. Nekoliku jih je v Vodnikovem spominku, nekaj tudi v "Čebelici. Lepi so pesmi "Kres" in "Zvezda".

V tistem casu, kot na Štajarskem i Koroškem začelo se je tudi na Goriškem slov. pisati. Prvi je bil, če izvzamemo Somaripo i nekoliko druzih nevažnih pisateljev Valentin Stanič. (Stanig). (Ker je obširen životopis o Staniču izdal gosp. prof. Levec v listkih "Soče", i potem v posebni knjižici se mi ne zdi potrebno še enkrat to prepisavati.) –

Jarnej Kopitar (glej staroslovensko slovstvo str.   ).

Stoprv za Vodnikom je začel pisati mož katerega je slov. literarna zgodovina po pravici imenovala začetnika slov. proze. To je bil Matej Ravnikar roj v Vačah na Gorenjskem l. 1776. V mladosti je fantič pasel živino svojega očeta. Kaplan je spoznal, da ima dobro glavo i ga poslal v šole. V Ljubljani se je učil prav pridno i bil je tudi domači učitelj pri grofu Hohenwartu. V 3. letih je dovršil theologijo dobil l. 1802 mašniški red ter postal tudi hitro profesor dogmatike. L. 1805 ga postavijo kateheta 7. i 8. šole Ko so prišli Francosje na Slovensko naredili so Ravnikarja za kancelirja višjih šol, t.j. za direktorja teologije, fizike, i filozofije. Na tem mestu so obderžali Ravnikarja tudi po odhodu Francosov. L. 1827. pride Ravnikar za namestniškega svetovalca. Po smrti teržaškega škofa ga izvoli Franc II. na to mesto. A Ravnikarjevi sovražniki so ga črnili v Rimu, da je jansenist i papež ga nij hotel skoro dve leti za škofa posvetiti. Zadnjič se mu je posrečilo papeža prepričati, da je zvest katoličan. Stoprv l. 1831 ga je za škofa posvetil. Umrl je 20. nov. 1846. V več crkvah, kder je laščina gospodovala je zopet upeljal slovenščino, ter strogo ukazal, da ima tako ostati. Sam je učil teržaške otroke v slov. jeziku krščanski nauk. Bil je vnet rodoljub i dobrega srca, tako, da je vse razdal, kar je imel. – Ravnikarjevo imé je med Slovenci še premalo znano. On je vedno skušal slovenščino očistiti in ogladiti. Njegov slog je kratek, pa jedernat, jezik čist i bogat v besedah i izrazih. On néma pri Slovencih zaslug samo po svojih krepkih spisih, nego tudi po prizadevanji za povzdigo slovenščine. Uže Kopitar je tožil, da se Slovenec néma kde materinega jezika učiti, kajti ko hitro v šolo pride, mora se le nemški učiti, a slovenskego nikoli nič ne sliši. To potrebo je tudi Ravnikar živo čutil. Obrnil se je na Cojza, naj on skuša dobiti od vlade dovoljenje za stolico slov. jezika v Ljubljani. Cojz i Kopitar sta porabila pri vladi ves svój upljiv v ta namen. I res 1816 je dala vlada dovoljenje. Od takrat se je redno učila slov. za drugoletnike v teologiji, kot obligaten predmet. Poslušat so hodili tudi drugi, zlasti dijaki 7. i 8. razreda. Prvi učitelj je bil Metelko, dobival je zato 400 fl na leto. Ostal je na tem mestu do l. 1848. Ko je bila pa tega leta vsa učna priprava prevstvarjena i se je morala slov. kot obligaten predmet učiti, prišel je Metelko na gimnazijo za učitelja slovenščine.

Ravnikar je spisal uže l. 1816. "Abecednik za šole na kmetih v'ze∫. kral deshelah" 8º 95 str., nemško-slovenski. Potem je izdal: "Sgodbe ∫vetiga pi∫ma sa mlade ljudi iz nemshkiga prestavil M. R., de∫ete ∫hole vuzhenik. Pre∫tavljeno po Schmidu." V predgovoru k tej knjigi pravi: Ne le mi Kranjzi, ∫he∫tde∫et miljonov ljudi govori ∫loven∫ki jesik, in v∫em pridejo nashe bukve v roke, in gerdo je, jeli te nam ozhitajo, da ∫mo Kranjzi vso be∫edo sgubili." Prvi del: Sgodbe ∫tariga sakona 1815 8º 334 str. Drugi del: Sgodbe noviga sakona 1817 8º 327 stranij. Iz vsega se vidi, da je bil Ravnikar izvrsten filolog. Noben slovensk pisatelj nij znal tako lepo i mikavno k mladini govoriti, kakor Ravnikar v svojih zgodbah. Njegova pisava se loči od vseh poprešnjih celó od Vodnikove. Njegova sintaksa je prosta nemškega upljiva, rabil je uže deloma porazgubljene korenike, deloma ljudske izraze, za katere se je popred malo maralo, i to karakterizuje njegovo pisavo njemu na korist. Genitiv stavi pred besedo od katere je odvisen. Stavki so vsi kratki i jedernati, jezik krepák, kakoršinega še dandanes v malo kateri slov. knjigi nahajamo. Vodnik je spoznal, da je Ravnikarjeva pisava bolja, nego svoja, zato se je držal v poznejih letih po njem. Ravnikar je pisal prav za ljudstvo. Uže zaradi novosti take pisave na Slov. nij moglo drugače biti, nego, da so se začeli tudi od nasprotne strani glasiti: "Mislili so, da Ravnikar iz strahu pred nemško sintakso, jezik priprostega naroda, kateri nij níkedar uže sam na sebi tudi književni jezik, preveč naravnost v knjige vpeljuje, da pa na drugi strani v časih gramatikalično i leksikalično preveč pili i gladi, ter, da je iz obeh vzrokov včasih nerazumljiv, ker tudi navadni ljudski izrazi, če je ne slišimo s pravim povdarkom izgovarjati, nijso vselej razumljivi. Še celo Preširnu, kateremu ne moremo očitati, da je preumetno pisal, zdi se Ravnikarjev jezik preveč zarobljen i gorjansk, na drugi strani pa preveč umeten zaradi mnogih participov, zato ga je persifliral v svoji "novi pisariji". Zložil je nanj tudi epigram:

"Gorjancev naših jezik poptujčvavši
Si kriv, da kolne kmet, molitve bravši."

Vsi slov. slovničarji so se spodtikali nad črkopisom. Vsi so veliko o njem pisali, vsi tožili, da je nepopolen. To je tudi Ravnikar spoznal i začel to reč resno prevdarjati. L. 1820 so se sešli na Dunaji: Dobrowsky, Kopitar, Ravnikar, Metelko, Kalister (ljubljanski knjižničar) i Skalar, da bi se posvetovali o ustanovljenji edinega črkopisa slovenskega in v obče slovanskega. A razšli so se brez uspeha. Na enkrat pa naredi slovenski črkopis mož, ki nij bil s temi možmi v nikakoršini zvezi. Ta je bil Stajarec Peter Danjko roj 23/4 1787, brž ko ne iz Primčove šole. Bil je kaplan pri fari v Radgoni i takrat še precè osamljen pisatelj na Stajarskem. Pisal je jako veliko (Abecedo z molitvami, pesni, čebelarstvo, evangelija, katekizme, zgodbe sv. pisma, dve asketični i dve molitveni knjigi) Zapustil je tudi nemško-slovensko-latinski slovar v rokopisu. Sedaj je dekan pri Veliki nedelji i nemškutar. Danjko je tudi izdal l. 1824 v Gradcu: Lehrbuch der windischen Sprache, ein Versuch zur gründlichen Erlernung derselben für Deutsche, zur vollkomenen Kenntniß für Slovenen. 8º 344 str. Metelko pravi k tej knjigi: Po mojem mnenji bi bil Danjko bolje storil, ko bi se bil v čem Šmigoča držal, ali – "quilibet abundet in sensu suo". Vendar nepristransk kritik ne more tajiti, da je slovnica s posebno marljivostjo izdelana, i da se s temeljitostjo in bogastvom, kakor tudi z razumljivostjo i jedernatostjo lehko ponaša.

Zanimiv je Danjko ne le zaradi svoje slovnice, nego tudi 1.) zaradi črkopisa. 2.) ker je pisal panonski dijalekt i tako korotansko slovenščino z marsiktero besedo obogatil i 3.) ker je nabiral narodne pesmi po Štajarskem i Ogerskem. Pozneje kritiki so razsodili, da je te pesmi mož sam popravil i prenaredil, morda tudi nekatere tudi zložil. Izdal jih je v novem črkopisu l. 1826 v Gradci pod naslovom: "Sto cirkvenih ino drügih poboshnih pesmi med katol∫hkimi kri∫tjani ∫loven∫kega naroda na Štajarskem." – Svojo slovnico je tiskal Danjko z novim črkopisom. Črke je vzel nekatere iz cirilice, nekatere iz latinice. Za Bohoričev ∫ ima on s; za s ima z; i za z ima c, kakor še dandanes pišemo. Cirilske črke je po svoje prenaredil i nastala so sledeča znamenja: = ž, = č, 8 = š; y = ü, = nj; ê = . – Danjkov ê v besedah "pet", "dete" je Miklošič obdržal v slovenskem. Danjko je v jezikoslovnem obziru tudi zaradi tega interessanten, ker je uže on pisal oblike zaradi katerih so se Slovenci še l. 1860 prepirali, n.pr. gen. na ega, neutr. na a, dat. masc na om. V Danjkovem črkopisu nij pisal drug, nego pisatelj sam. Zato nij postal zaradi danjčice noben prepir, kakor pozneje zaradi metelčice. Pač pa so bile njegove knjige v šole uvedene i Danjkova slovnica je bila učna knjiga Kolomana Kvasa profesorja slov. jezika na graški universi. Vlada je Danjkov črkopis podpirala, kakor na Kranjskem metelčico, zato, da bi se bili Slovenci razkropili i tako sami sebe ugonobili. –

Mož, ki se je po svojem javnem učenji slovenskega jezika po svoji izvrstni slovnici, i po svojih blagih ustanovitvah za Slovence veliko zaslug pridobil, ki je pa tudi zakrivil, da se je začela glasovita abecedna vojska, v kateri se je prelilo toliko "črne krvi, da bi gnala mlinske kamne tri," – ta mož je bil France Ser. Metelko, rojen v Škocijanu na Dolenskem 14. julija 1789. Licej je dovršil v Novem mestu, ter prišel l. 1810 v Ljubljano za filozofijo, kder so se takrat vsi predmeti v slov. jeziku predavali. L. 1814 je bil za duhovnika posvečen i je prišel v Gorje blizu Bleda za kaplana. A tukaj še eno leto nij ostal, nego prišel je po Ravnikarjevem prizadetji k stolni crkvi v Ljubljano, kder je učil rokodelske učence, ki so dobremu možu veliko preglavice delali. Razen tega je spovedoval v italijanskem jeziku i zdaj pa zdaj tudi pridigoval. Za tem je bil nekaj časa špiritual v semenišči. Ko je pa Ravnikar l. 1816 slov. stolico ustanovil, izročil je učenje slovenščine Metelku. Mislili so najpopreje to mesto Vodniku dati, a on vladi nij bil pri volji i vrhu tega tudi prestar. Med Metelkovimi učenci beremo Preširna, Koseskega, Smoleta, Čopa, Kastelca i bogoslovce, kakor Potočnika, Albrehta, Ciglerja i.t.d. Slovenščino je začel v Ljubljani prvi učiti Jan. Debevec od 1795–97. Po prihodu Francosov je nehalo to učenje. Debevec je zapustil slov. slovnico v rokopisu, katerega hrani biblijoteka v Alojzevišči. Metelko sam je učil po Kopitarjevi slovnici. Hotel je najpopred po Vodnikovi slovnici učiti, a vlada mu nij dovolila v slovenskem jeziku predavati, zato je Metelko cel čas svojega učenja v nemščini učil. Ko se je l. 1850 stolica slov. jezika na gimnazij preložila, učil jo je Metelko še do l. 1857. V tem času so bili njegovi učenci: Levstik, Stritar, Erjavec, Tušek, Jenko, Zarnik i.t.d. Metelko je bil kot učitelj čuden mož. Kedor ga je hotel poslušati, naučil se je pri njem veliko, komur se pa nij ljubilo poslušati, mu nij Metelko nobenega lasa skrivil. Naloge so nosili dijaki, kadar so hoteli, katero so hoteli, i kdor je hotel. Učenci so uganjali pri njegovi uri različne neumnostij i vedno učitelja dražili. Ker nij mogel sam narediti miru v nedeljski šoli, plačeval je zato strežaja s 50 fl na leto. I še na smrtni postelji je zapustil 50 fl onemu pripravniku na leto, ki bo pri katehetovej uri mir delal. Metelko nij imel nikakoršinih razvad, bil je jako priprost i pohleven človek, živel je kakor vsak kmet. Le tako si moremo misliti, da je mogel po smrti zapustiti 80.000 fl premoženja, da si njegovi letni dohodki nijso presegali 1500 fl. I vse to premozenje je zapustil Metelko za blage namene, za uboge šole, učence, pripravnike i.t.d.

Odkar je bil Vodnik umrl, je Metelko ukaze, naredbe i druge rečij slovenil. Tudi Ravnikar je opravljal nekoliko časa ta posel. Metelko je umrl 29. dec. 1860, 71 let star.

Uže Popovič je čutil, kako pomankljiv je slov. črkopis, i uže on je premišljeval, kako bi se dal dopolniti. Za njim je tožil Gutsman i zvlasti Kopitar, da nam znamenj za samoglasnike manjka (n.pr. različne e). Po Kopitarju se je s to rečjo posebno Ravnikar pečal i on se more prav za prav oče metelčice imenovati. L. 1820 na Dunaji zbrani Slovenci nijso ničesar opravili. Precè potem je izdal Danjko svoj črkopis na svojo roko. L. 1825 pa izda Metelko slovnico: "Lehrgebäude der slowenischen Sprache im Königreiche Illyrien und den benachbarten Provinzen nach dem Lehrgebäude der bömischen Sprache des Abbé Dabrowsky" 8º XXXVI. + 296. Slovnica je pisana v novem crkopisu, katerega je Metelko sam "pocirilskega" imenoval. Ta slovnica je še dandanes najboljša slovnica; njene črke so sicer umrle, a njen duh še živi. Slovenski jezik se je od l. 1825 neizmérno povzdignil i očistil, a vedno le na podlagi Metelkove slovnice. Zlasti besedoskladje je tako izvrstno, da nijmamo še dandanes nič boljšega v slovenščini. Metelko je bil priden in izvrsten jezikoslovec. Držal se je pri spisovanji svoje slovnice Dobrowskega, ki je prvi slovanske glagole v 6 vrst razdelil. Izbral si je torej najbolji izgled. S to slovnico je ustanovil Metelko slov. jeziku stalno slovstveno podlago. Verhu tega je njegovo delo jako primerno za onega, ki hoče vseslovansko primirjajoče slovnico spisati.

Ta slovnica je spisana, kakor rečeno v novem črkopisu. Ko je Metelko te črke sestavljal, držal se je pravila, da mora imeti vsak glas svoje znamenje. Iznašel je še več e i sicer , za . Razun h, privzel je še tudi ch: . Potem je jako interessanten črka , tj. poluglasni e, v širjem pomenu, kakor n.pr. lepga. Za lj je iznašel           za nj           . Potem je upeljal še eno znamenje za o, , tj. odprti o, n.pr. rokω. S je bil tak, kakor sedaj v gajici. Š je bil jako nevkreten, skoro cirilsk . Tudi za šč je sprejel posebno znamenje . "Z" je bil sedanjemu podoben . Za "ž" je iznašel znamenje , katero je J. Zupan za žabico krstil i po njem se je "Metelčica" žabica imenovala. Za c je sprejel i za "č" . Uže oblika teh črk je bila nevkretna, zlasti ž, š, č, šč in ch. Jasno je torej, da so se mogli Slovenci zoper njo spuntati. Schloeger pravi, da se ljudje novih črk bolj bojé, kot novega davka i to se je pri nas tudi zgodilo. Nasproti pa je vlada "Metelčico" podpirala, kakor preje Danjčico, kar si ne moremo drugače razložiti, kakor iz škodoželjnosti, ker se ji je bilo slovensko slovstvo v zadnjem času preveč povzdignilo. Mislili so, če zdaj začnemo Metelčico podpirati, i še nekteri v Danjčici pišejo, se bodo Slovenci za črke lasali i to bo njih slovstvo zavirali. Saj je tudi odcepljenje Slovakov od Čehov 1848 podpirala, da bi Slovane slabila, kar se ji je tudi sijajno posrečilo na škodo Slovanstva. Zato je moral Metelko hitro dva abecednika, manjšo slovnico i številstvo spisati. 1.) Abecednik za slovenske šole po c. k. državah (skuzi F. M.) 1829 8º 29. stranij, 2.) Deutsch-Krainerisches Namenbüchlein für Landesschulen in den K. K. Staaten 1829 8º 77. str. 3.) Številstvo za slov. šole po c. kr. šolah (skuzi F. M.) 1830 8º 141 str., po nemškem prestavljeno. 4.) Slovenische Sprachlehre, ein Auszug aus dem Sprachgebäude der slovenischen Sprache im Königreiche Illyrien für Anfänger, Lehramtskandidaten und Lehrer an der Volksschulen 1830, 8º, 408 str. Drugega važnega nij Metelko spisal. Dobil pa je jako važno delo v roke, namreč vredovanje Vodnikovega slovarja. Vodnik je bil uže nabral 30.000 besedij in hotel je uže slovar izdati, a politične razmere so ga zaderžale. Za 130 fl je bil Ravnikar ta rokopis i ga izročil Metelku naj ga vredi i dopopolni. A, ker je delo počasi napredovalo naredil je Preširen na Metelka sledečo pušico:

"O Kranjci, ako čakate slovarja,
Ne čakajte ga od abecedarja."

Abecedna vojska.

Zoper Metelka i njegov crkopis se je vzdignila vojska, ko so bile stoprv tri pole natisnjene. Te tri pošlje Metelko Slomšeku, bogoslovcu v Celovec (ki je sam bogoslovce v slov. podučeval). Njemu se je ta crkopis dopal i pokazal ga je Jarniku. Ta vrne slovnico Slomšeku i zraven še trikrat večo kritiko, nego so te pole obsegale. V tej kritiki pokaže vse pomankljivosti, ki so se pod kritičnim nožem pokazale. Pohvalil je sicer veliko v tej slovnici, a zraven zlasti poudarjal, da so črke preokorne i le naglašanju Dolenjcev primerne. Jarnik pravi, da je crkopis dober, a ne "omnibus numeris absolutum". je sicer poluglasnik v besedi pevc, a ne v besedi lepga, toliko manj v besedi sosda. Očital mu je tudi dvojni o. A glavna napaka je ta, da je Metelko pisal dolenjski dijalekt. Znano je, da se ena in ista beseda na Gorenjskem govori drugače, drugače na Stajarskem, Koroškem, Goriškem i.t.d. Iz tega pravi Jarnik nastane "Babel" in "quodlibet". Vendar pa priznava, da je s to slovnico storjen velik korak v slovenščini. Zadnjič mu Jarnik še očita, zakaj imenuje slov. jezik "krainerische Sprache". V tem se je Metelko hitro poboljšal. Tretji mož, ki se je o Metelčici oglasil je Dobrowsky. On sicer slovnico hvali, a pravi, da so črke barbarične. Če začnó zdaj nekateri pisati v Metelčici, zopet drugi v Danjčici bode ljudstvo vse zbegano i ne bo vedilo, kuga se držati. Četrti se je oglasil Stanič. Pisal mu je: "Povedati vam moram, da mi oblika novih črk prav nič nij všeč." Tudi Ravnikar i Kopitar sta bila teh mislij, a nijsta se upala nasprotovati, ker sta sama svetovala naj se črke popravé i pomnožé. Tedáj uže precé iz početka so se oglasili veljavni možje zoper metelčico i grajali zvlasti obliko novih črk i temelj na katerem so bile osnovane. Kljubu temu je dobil Metelko dosti učencev. Prvi med njimi je bil Jan. Zalokar roj. v Šmarjeti pri Klevežu 1792. Umrl v Ljubljani 1872. Spisal je l. 1825 "Splohni nauk od Kranjskih črk" i več pobožnih knjig, kakor tudi "popolen nauk kmetijstva". Pisal je lep i pravilen jezik.

Blaž Potočnik, dobrosrčen i dobrovoljen mož roj. 1799 v Struževem pri Naklem na Gorenjskem. Bil je kaplan i pevec pri ljubljanski stolni crkvi. Umrl je 21/6 1872, kot župnik v Št. Vidu pri Ljubljani, kder je živel 14 let. Tudi on je pisal čisto i pravilno slovenščino. Bil je eden najmarljivejih sodelavcev pri "Čebelici". Znal je v svojih pesnih prav naroden ton zadeti, kakor "Dolenjski ženjici". Zložil je veliko crkvenih pesnij, katere je dal l. 1827 z novimi črkami natisnjene na svitlo pod naslovom: "Sv. pesmi za vse velike praznike i godove med letom". Drugi natis l. 1837. Rihar je zlagal k njegovim pesmim napeve. L. 1848 je izdal slov. slovnico, katera je bila precej v šole vpeljana. Bil je prvo leto tudi vrednik vradnega "ljubljanskega časnika", (izhajal je 1849–51). – (Več o njem je pisal J. Žan v "Životopisih odličnih udov slov. Matice")

France Jelovšek, (roj. v Ljubljani 1793, umrl v Novem mestu 1868) je izdal samo en katekizem 1831.

Jožef Burger je bil general Metelkovcev. Rojen je bil l. 1800 v Krašnji, umrl l. 1870 v St. Martinu pri Litiji. Bil je nekaj časa spiritnal v ljubljanskem semenišči. Spisal je mnogo knjig katere je večidel po Šmiedu poslovenil. Njegovi spisi so zvlasti prostemu ljudstvu namenjeni (Evstahij, Nedolžnost preganjena, Sv. Tereze premišljevanja"). Vsi ti pisatelji, posebno pa Burger pisali so za tisti čas jako lepo slov. Tukaj se vidi upljiv Metelkove slovnice. Stoprv po njem se je proza lepše razvijati začela. – Prva leta se je vršila abecedna vojska le v šolah, v domačih krogih. Metelkovci so se shajali pri Burgerji, nasprotniki pa pri Kalistru. Mej temi so bili zvlasti Čop, Preširen, Smolé, dr. Zupan idr. Zlasti v letih 1828 i 29 so se pridno zbirali i se od samih črk pogovarjali, zraven pa tudi sploh o slovenščini. Ta pravda je trajala celih šest let na tihem. V šoli so se ustavljali učenci Metelku i imel je velike križe jih prepričati. – Stoprv l. 1831 dobi Metelko prvi udarec od tiste strani, od katere je dobil prvo pripoznavanje za svoje črke. V 20 št. l. 1831 prinese časnik "Carinthia" spis od nekega "Horatiusa" pod naslovom: "Cirillisirung des windischen Alphabethas". Ta obsega pogovor dveh prijateljev ki sta našla na sprehodu knjigo, od katere nijsta vedila v katerem jeziku je pisana, kajti jezik sta razumela, črk pa nijsta poznala. Eden je rekel, da je srbska, drugi ruska, a nobeden nij pravega zadel, zadnjič jih sreča tudi Horatius ter jima pove, da so to Potočnikove pesmi, natisnjene v novem črkopisu. Konci spisa pravi Horatius (Zupan), da, če vže hoče kultivirati slov. jezik, naj se kultivira na podlagi latinskih črk, s katerimi piše večina evropskih narodov. Temu spisu odgovori Burger, da so bile tudi latinske črke iz početka grde, a da so se počasi olikale, kar se lehko tudi z Metelkovimi zgodi. Ali Zupan odvrne i pravi, da, ko bi bilo slovstvo od črk odvisno, morali bi imeti Uskoki, ki rabé popolno cirilico uže večje slovstvo, nego Angleži, ki imajo pomankljiv črkopis. A tudi Burger nij hotel molčati ter zopet odgovori. Zdaj se vname boj tudi na Štajarskem. L. 1832 izda Murko v Gradci: "Teoretisch-praktische slovenische Sprachlehre für Deutsche, nach den Volksspracharten der Slovenen in Steiermark, Kärnthen, Krain u. Ungarns westlichen" 8º XVI + 208; Dalje: "Slovenisch Deutsches u. Deutsch-Slovenisches Wörterbuch". Slovensko-nemški del 1832 8º 25 1/2 pol. Nemško-slovenski del 1833 8º 27 pol. Ta slovar zlasti slovensko nemški del je še zdaj jako rabljiv.

V slovnici napada Murko ostro Metelka i Danjka ter pove razloge, zakaj nij on pisal niti v metelčici, niti v danjčici: 1.) ker je pisal za vse Slovence i ne le za en del, ker drugače bi bil moral v 3 črkopisih pisati 2.) ker se ne sme noben nove pisave lotiti i poprijeti, dokler ne stori to večina najodličnejših slov. pisateljev. 3) ker bi nova abeceda morala biti osnovana po latinski, ne po cirilski. Drugi krat pravi bo povedal še več razlogov če bo treba. Ker se Murko pozneje nij več udeleževal slov. pisateljstva naj sledi tu še njegov životopis.

Anton Murko je bil rojen v vasi Črmloušek (fara sv. Ruperta) v slovenskih goricah, 8. junija 1806. Studiral je v Mariboru filozofijo, od l. 1826–27 pa v Gradcu. Hotel je študirati medičino, i šel je bil na Dunaj, a brez materijalne podpore moral se je vrniti v Gradec, kder se je v juridični kolegij vpisal. Ker se tudi tukaj nij mogel vzdržavati, vstopil je k frančiškanom. A živemu mladencu tudi tukaj nij dopalo i tako je l. 1830 izstopil. A nova sila ga je primorala iti v teologijo i l. 1835 bil je za duhovnika posvečen, i l. 1843 ga promovirajo za doktorja teologije. L. 1840 pride za odgojitelja k grofu Wickenburgu i v tem času izda drugikrat svojo slovnico v gajici. Prestavljal je vladi tudi šolske knjige. L. 1844 dobi faro v Ljubenskem okraji, l. 1849 faro                     blizu hrvaške meje i l. 1861 dekanijo Hoče, kder je tudi umrl l. 1872 1/1. Zadnja leta se nij več sè slovenščino pečal.* [Več o Murku v "Zori" 1. letnik 2. st. 1872.] Na Štajarskem je torej Murko danjčico i metelčico popolnoma vničil. Zdaj je zadel Metelčico še iz Koroškega glavni udarec od prvega njenega zagovornika od Slomšeka. Ta je recensoval pod imenom "Lubomir" v Carinthiji Murkov slovar i slovnico ter udarjal po Metelkovih novotarijah. Rekel je, kaj nam pomaga popoln črkopis, če nijmamo pa veliko knjig. Tako je bila metelčica tudi na Koroškem uničena. A to so bile stoprv le male bitve v primeri z vojsko, katera se je zdaj na Kranjskem začela. V resnici i dejansko je pobila metelčico "Kranj∫ka zhbeliza" (na svitlo dal Miha Kastelec) ko je l. 1830 prvič v bohoričici na svitlo prišla, tedaj v istem času, ko je metelčica najbolje cvela. Ta knjiga je bila v Abecedni vojski zaradi tega tako važna, ker so se zbrali krog nje vsi najimenitneji pisatelji, še celo Metelkovec Potočnik. Še huji udarec je zadel metelčico, ko je Preširen v 2. zvezku "Zhbelize" svojo "Novo pisarijo" izdal. V tej satiri biča Preširen pred vsem Ravnikarja i potem Metelkovce. Vzdignil se je v njej zoper prevelik purizem v slovenskem jeziku. Še le bolj nego "nova pisarija" zadel jo je v istem zvezku natisnjeni sonet "črkarska pravda": "Ali prav se piše kaa ali kasha", ki je nasproti metelčici obrnjen. Tako se je tedaj začela abecedna vojska s "kašo", nadaljevala se je s "kravjekom" (cum stercore) i končala s "cepcem" (Tlegel.) Začel i končal jo je prav za prav Preširen. –

Čelakovsky je recensiral "Zhbelizo" v časopisu: "Ceskeha Museum" 1832: Tukaj pravi, da bi se rad slovenščine učil, a da je obupal nad tem, ker nij vedil koga se držati, kajti vsaka knjiga je drugače pisala. Zdaj pa je izšla knjiga, v kateri je pisava stalna i po pravilih določena. Potem govori z velikim navdušenjem o posameznih pesmih i pesnikih, zvlasti o Preširnu, katerega je osebno poznal. Imenuje ga "vyborni mili Preširen". Natisnil je ves sonet "črkarska pravda" i dodal svoje opombe. On pravi, da imajo Slovenci veliko slovničarjev i reformatorjev. Dalje govori o Murku i zvlasti o Metelku. Potem nadaljuje, da je cirilica preokorna, da če se uže črkopis spremeni, naj se sprejmó česke črke, kar smo pozneje tudi res storili, kajti sedanja gajica je na Ceskem doma. Na zadnje še pravi: Če hočete črkopis prestrojiti, ne izročujte tega dela kakemu suhoparnemu gramatiku, nego kakemu priljubljenemu pisatelju, kakor Preširnu.

Vso to kritiko je prestavil Čop, i dal sè svojimi opombi o dostavki natisniti v časopisu: Illyrische Blätter 1833 štev. 6. 7. 8. V teh opazkah pohvali Čop slovnico, izreka se pa zoper nove črke ter obeta vojsko. Tako se je začela na Kranjskem huda abecedna vojska, katere se pa Metelko sam nij nič udeleževal. Stoprv l. 1848 se je oglasil, zadnjikrat oglasil, ter se potegnil za svojo pisavo. Iz tega se vidi kako miren i flegmatičen značaj je bil Metelko.

Na Burgerjevi strani je stal tudi dekan Jerin i sploh izobraženi možje. Čopova stranka se je zmirom dostojno vedla, nasprotna pa je jako rada zabredla. Tako je imenoval Kopitar Celakowskega "Bileama", Čopa "Pan Macicka", Preširna "aesthetisches Genie" i Doktor "Duhtar". – Čopu odgovori nek sestavek brez podpisa 10 stranij "Illyrische Blatter", i kritikuje Čbelicne pesnij, da nijso dobre v jezikoslovnem obziru i ne hvalne v nravnem. – Zdaj pride Čopov "Slovenischer ABC Krieg" na 17. straneh v posebnih dokladah k 13. 14, 15; 16. 17. št. Illyrisches Blatt, z mnogovrstnimi prav dobro tiskanimi opombami i razlagami. Podpisana je črka = Č. Ponavlja se večidel to, kar je bilo uže popred od Jarnika, Murnika, Slomšeka, Dobrowskega i drugih povedano. Čop govori spoštljivo o Metelku, graja pa le obliko nekaterih črk. Metelkovci odgo[vo]re v dokladi 7 st. dolgi, v katerej očitajo Čopu strast i pristranost: "naj bi raje sam poskusil kako knjigo izdati". Čop odgovori pod naslovom: Slov. ABC Krieg Nº II v novi prikladi 8 str. obsegajoči z jasnejimi dokazi pa uže nekoliko bolj osorno. V eni naslednih številk se oglasi Kopitar sè 6 stranij dolgim spisom: "Ein Wort über den Laibacher ABC Krieg". Tukaj prijema Kopitar preučeno pa tudi prebritko "Bileama, Pan Macicka (katerega podraži s črednim dihurjem) i doktor pesnika". Nazadnje konča Kopitar s tem, da se ne bo nič več pričkal i reče: "Hoc scio pro certo – quoties cum sterco – ne certo – aut vinco aut vincor semper maculor". Na to natisne Čop "Slov. A.B.C. Krieg Nº III na 6 straneh. V tem pravi, kakor se posojuje, tako se povračuje. Potem obere Kopitarja, pohvali Preširna, opraviči Celakovskega i slednič pravi, ako bo Kopitar tako surovo njegov značaj napadil, mu ne bode nič več odgovoril. Čop je Preširnu prepustil naj se sam opraviči. To je tudi storil, kajti pridjal je posljednemu Čopovemu odgovoru v prikladi k 30. str. Ill. Blatt. 1833. 5 sonetov pod naslovom: "Literarische Scherze in Aug. Wilh. Schlegels Manier". Ti soneti so deloma slovenski, deloma nemški. V 1. pravi, da bi se moral Kopitar imenovati po Cojzu "Zoilus" (Zoilus je bil star gršk gramatik, ki je iskal po Homeru slovniških napak.) 2. sonet: "Apel podobo na ogled postavi". Zadnjo besedo "Kopitar" je pisal z veliko začetnico. 3.) "Relata referro". Tu pravi Preširn, da je bral v francoski knjigi: Memoires de l'Academie lettique", da slovnica l. 1808 izdana nij Kopitarjeva, nego Cojzova. 4.) Hoc seio pro certo – Tu pravi Preširen, vedel sem sicer, da Kopitar nij ženijalen mož, a da ima "ingenium suile", tega še nijsem vedil". 5.) V tem sonetu (ki je tudi nemški) pravi, da kdor nijma v boji druzega orožja popada za cepec (Flegel); i s to besedo se je abecedna vojska faktično končala. Prijatelji Metelkovih črk gnali so jo tako daleč i sicer brez pomisleka, da jim je vsled dekreta 6/11 1833 dvorne komisije za šolsko ljubljansko deželno glavarstvo po ukazu 30/11 1833 bukve z novimi črkami tiskati i izdajati prepovedalo. Iz tega se vidi, kako silna je morala biti razdraženost med obema strankama. Čopu osobito se imamo zahvaliti, da je obvaroval Slovenijo pred nevarnim razcepom. Celo otroci po ulici so prepevali "metelčica je umrla", i Preširen jej je zložil nadgrobnico, v kateri pravi, da vsi homeopati jej nijso mogli pomagati. Gledè na Potočnikove v Metelčici izdane pesmi i Metelka, ki se je bil poprijel homeopatije (po Hahnemanu) zložil je Preširen zabavljico:

"Popred si pel, zdaj pa homeopatiš,
Popred si čas, zdaj pa življenje kratiš"

Ta abecedna vojska je za Slov. večje pomenljivost, kakor bi kedo mislil. Če bi se bila mala peščica Slov. metelčice poprijela, odločila bi se bila od Slovanov i od vsega omikanega sveta. Njih alfabet bi bil "unicum" na svetu, sestavljen iz cirilice i latinice. Vrhu tega bi znabiti ne bi hoteli sprejeti metelčice niti koroški, niti štajarski, niti goriški Slovenci. Tako bi se bil naš narod razcepil v svojo največo pogubo. Saj vidimo, kako se godi z 2 mil. Slovakov, ki so se 1848 leta od Čehov odcepili, kaj bi bilo stoprv z nami. Čopu tedaj se imamo zahvaliti, da nas je obvaroval tega razpada. Razun tega ima Čop še te zasluge, da je Preširna zbudil i "Zhbelico" osnoval.

Matija Čop roj. 26. prosinca 1797 v Žerovnici, brezniški fari, kakor Preširn (le kakih 10 minut od Vrbe). Prišel je 1808 v Ljubljano študirat pod Vodnikom do l. 1814, potem pa je šel na Dunaj filozofije se učit. L. 1818 se vrne zaradi pomanjkanja podpore zopet v Ljubljano i stopi v teologijo. Tukaj je kaj pridno poslušal Metelka. A ker je le prisiljen v teologijo stopil se nij počutil kaj dobro v njej i ko je bila v Reki profesorska služba (peta šola) razpisana, prosil je Čop za njo, ter jo tudi dobil. V Reki je učil poetiko od l. 1820–22. Tukaj se je seznanil posebno dobro sè slovanskimi jeziki, posebno se srbskim i staroslovenskim. Ker pa Reka nij imela nobenega večjega zavoda i tudi ne biblijoteke, kder bi se on mogel dalje izobraževati poprosi za mesto na lvovskem liceji, kamor je l. 1822 prišel. Tukaj je ostal pet let. Učil je v 7 i 8. razredu latinščino, občno i avstrijsko zgodovino i kot prost predmet tudi angleščino. Soznanil se je tukaj s poljsko i rusko literaturo. L. 1827 se je preselil v Ljubljano. Ostal je kot redni učitelj le dve leti na licej, a vendar so ga njegovi učenci neizmérno ljubili. Nij bilo izobraženega človeka, ki bi ne bil Čopa poznal. Bil je učitelj poetike, kakor poprej Vodnik, a zato je imel tudi veliko upljiva na svoje učence. Navado je imel namreč, da se nij strogo držal svojega predmeta. Nosil je v šolo vselej toliko knjig, kolikor jih je mogel v žepe vtakniti. Zraven latinskih ali grških bral je vedno kako italijansko, francosko ali angleško pesem, se ve, da tudi včasi Vodnika. Pomagal je Čop na liceji še do l. 1831. Ko je l. 1829 [SBL: 1928, op. mh] Kalister umrl, prosil je on za mesto bibliotekarja i tudi dobil. Učil se je vedno, zato mu je naredil Preširen napis:

"V Ljubljani je dihur, ki noč i dan žrè knjige,
Od sebe pa ne da najmanjše fige."

"Jezike vse Europe je učene
Govoril, ki v tem tihem grobu spi
Umetnosti je ljubil le, 'zgubljene
Bile mu ure, ko njim služil nij,
Mladenčem v Reki, v Lvovu, v Ljubljani
Netruden učenik je um vedril,
Ko bili bi mu daljši časi dani,
Svoj narod s pismi bi razsvetlil bil
Pero zastavi komaj stare Slave
Buditi rod, odnese val ga Save."

Kranjska Čbelica

Čop nij bil mož, da bi se v javnost porival, nagovoril je tedaj Kastelca naj izda zbirko slov. pesnij. To so imenovalo "Kranj∫ko zhbelizo". Izšli so 4 zvezki 1830, 31, 32 i 48 v 8º v vsaki blizu po 100 stranij. Zadnji zvezek nij kritično vrejen i rokopisi so bili zanj uže poprej pripravljeni. To je vesela prikazen v omikanem slovstvu, katera se je kmalu vsem omikanim prikupila. S "Čbelico" se je začela nova doba za naše slovstvo i posebno pesništvo. Tukaj vidimo kako se je naše pesništvo znebilo neke nepotrebne sramežljivosti, katera je bila še Vodniku lastna. V "Cbelici" je nastopil prvak našega pesništva sè svojimi mojsterskimi pesmimi. "Cbelica" je v slov. slovstvu iz mnogo obzirov zanimiva prikazen. Prvič je združila vse zanimive pisatelje tistega časa, če so si bili tudi literarni nasprotniki. Potočnik je bil Metelkovec, a vendar je izdajal svoje pesmi v "Cbelici". Drugič je "Cbelica" oživela zopet umetno poezijo. S tem je naredila neizmérn effekt. Preširnove pesmi so duša vse "Cebelice". Tretjič je bila "Cbelica" vzrok abecedne vojske i je sploh pospeševala slov. slovstvo. Cetrtič je bila "Cbelica" prva slov. knjiga, ki je pospeševala vzajemnost i literarno zvezo z drugimi Slovani. To se je zgodilo s tem, da je "Čebelica" prenašala poslovenjene pesmi drugih slovanskih jezikov, zvlasti pa srbske narodne pesnij, drugič so se pa Slovani, zlasti Čehi stoprv s to knjigo soznanili sè Slovenci. Sploh so se Čehi takrat veliko sè Slovenci pečali. Celakowsky je recensiral "Cbelico" v časopisu "Ceskeho Museum" 1832. Govoril je pohvalno o tem podvzetji i o Cbeličnih pisateljih. Vrhu tega je Čelakovsky več pesni iz Cbelice v česki jezik poslovenil, tako n.pr. "črkarsko pravdo", "Slovo od mladosti"

Čbelični pisatelji so bili: Miha Kastelec, Blaže Potočnik, Jan. Ciglar, Jurij Grabner, Ig. Holcapfel, Jarnej Levičnik, Jurij Kosmač, Jaka Zupan, U. Jarnik, Jan. Žakelj, dr. Tušek, Jan. Čop, Ant. Zakelj, Mat. Snajder (o katerem se ne ve druzega, nego da je živel na Koroškem) i pred vsemi France Preširen.

Miha Kastelec, roj. 1796 v Gorenji vasi pri Zatičini. Bil je najpopred amanuensis, i potem skriptor pri ljubljanski biblijoteki, kder je do smrti ostal. Njegove pesmi v Cbelici so podpisane z M. K. Zložil je sem ter tija kako dobro pesem, kakor "Solnce", "Srečna nedolžnost", "Tebe kličejo solzice", toda te so premehkužne i prezaljubljene. V I. zvezku so Kastelčeve pesnij še precej dobre, pozneje pa imá veliko neslanih. One v IV zvezku l. 1848 so polne revolucijonarnega duha. Zložil je tudi veliko epigramov, zato mu je Preširen tako-le zasolil:

"Zakaj pač muhe moj lovi Kastelic?
Prodajat misli jih namest čebelic."

Jan. Ciglar je bil roj. 1792 v Udmat pri Ljubljani. Bil je jetnišnični kurat na ljubljanskem gradu. Pozneje je spisal eno povest iz časa francoskega gospodstva na Kranjskem, "Janez Svetin", katera je naj bolj razširjena med Slovenci.

Jurij Grabner, Dolenec, jurist na Dunaji, pozneje duhoven je umrl kot prefekt malega semenišča. Svoje pesni je podpisoval z Gr.

Ignacij Holcapfel je bil roj. v Tržicu 1799. Takrat je bil koperator pri sv. Jakopi v Ljubljani. Umrl je kot hud nemškutar pred nekaj leti v Ribnici. Podpisoval se je s H. Zložil je pesem "Na posipu hudega gnada".

Jan. Levičnik, Gorenjec, bil je takrat dijak v Ljubljani, pozneje dekan na Koroškem. Podpisoval se je z L–K. Zložil je "Iskana dežela". Nanj i na Holcapfelna zložil je Preširn sledečo pušico:

"Kako bi neki sladke pel Lesničnjak!
Kako bi neki prave pel Levičnjak!"

"Pravljica po Esop' od vas zapeta
Več nijma slasti, kakor jed pogreta."

"Kdor govoriti kaj ne vé – On vreme hval' al toži;
"Kdor pevcev peti kaj ne vé, – Od letnih časov kroži."

Jaka Zupan, jako interessanten mož, eden največih originalov. Roj. 1785 v Prevojah na Gorenjskem, bil je dr. teologije, prof. biblije starega zakona i orijentaliskih jezikov na ljubljanskem bogoslovji. Bil je jako izobražen mož, hud panslavist i domoljub. Ko je teologijo predaval je prišel do kake besede, udaril je ob mizo i zavpil: "Tudi to je slovensko, vse imamo!" in vsa šola mu je odgovorila: "Pa ne znamo" i zopet reče Zupan: "Le iščimo", poslušalci pa so odgovorili: "Da dobimo"! Pečal se je tudi sè slovansko zgodovino i filologijo, a imel je napako, da je hotel povsod slovanstvo zaslediti v Babilonu, v Ninivah. On je bil tisti Horatius, ki je pisal časopisu "Carinthia" zoper Metelka. Potoval je veliko po Hervatskem i po Istri. –

Okolo leta 18[13 > 30] so mislili, da ga izvoli tedanji skof Wolf za kanonika, a ker tega nij storil, ga je začel Zupan strašno sovražiti i povsod zoper njega govoriti. Zato je moral iti v prognanstvo v Celovec, kder je l. 1852 umrl. Ko je Wolf mesto njega mladega popa Praprotnika za kanonika povzdignil, je šel Zupan k župniku sv. Petra i ga prosil naj mu izroči pridigo na praznik sv. Petra. Župnik je rad dovolil i Zupan je začel pridigovati, "kako so apostoli nekdaj zmérno i priprosto živeli, kako se zdaj njih nasledniki škofje po visokih palačah lenuhajo". Svojo pridigo konča tako-le: "Poglejte zdaj so nam Volka poslali, da bi pasel mirne ovčice i uže se je ta požrežnik s praprotjo postlal, kaj bo zdaj še le znami." Razun tega je hodil odkrit mimo škofovske palače i nosil je vedno plašč ogrnen, po zimi i po leti. Kamor je prišel, povsod je govoril zoper tega Wolka. Na svojem potovanji je imel Zupan le eno srajco, i ko si je to umazal, opral si jo je sam. Pisal je jako veliko, razun v "Cbelico", tudi še v "Ill. Blatt". Njegove pesnij, katere je z "S" podpisoval so polne najgorkeja domoljubja i jezikoslovne predrznosti. Očitalo se je v "Ill Blatt", da ima slov. jezik preveč šumevcev. Zupan je zložil dve pesmi v katerih nij nobenega s najti: Zato mu je zložil Preširen to zabavljico:

"Brez "cetov" teče vir snu Hipokrene
I "esov" v mojih pesnih najti nij!
Zatorej nijmajo nobene cene,
Zato so pesnij tiste brez soli."

Razun Preširna je v "Cbelici" naj interessanten Zupan. Ne posreči se mu vselej misel i oblika, a vendar je iz mnogo ozirov prav zanimiv. Tako n.pr. rabi aorist, kakor Serbi, dalje rabi nove klasične izraze: evropeniti se = bolj kultivirati se, itd. Ena najlepših njegovih pesnij je: "Valvazorju". V marsikteri ima prav lepe patrijotične misli. Druge pa nijmajo veliko v sebi (celo od tolminskih pastirjev je zapel eno) Pisal je v Čbelici "Kranjskega Plutarceka" i "Kranjskega Nestorčka", katera obsegata manje pesmi, nanašajoče se na živenje starih Kranjcev. V II. zvezku ima 12 srbskih "pokranjčanih" i v IV. zvezku nekoliko pesnij iz kraljedvorskega rokopisa. Poslovenil je tudi "Asan Aginico" i sicer dobro. – V Čbelici je tudi nekaj narodnih pesnij. Zvlasti balade so krasne (Rošlin i Verjanko) Veliko jih je vzetih iz Vodnikove zapuščnine, veliko tudi iz Smoletove zbirke. Te pesnij je Preširn nekoliko popravil.

Človek bi si želel Demosthenove zgovornosti, da bi mogel dostojno govoriti o Preširnu i ga naslikati, kakor je vreden.

"Kot zvezde luč nikdar poznane,
Prisvetil nam njegov je duh iz noči"! Levst.

"Ti si obtesal govoru mejnike
Upihal iskro v plamen iz pepela! –
Iz malega zaklada ti v narodi
Sezidal si poslopje veličansko.
Ti luči si roditelj i svobodi
Jeziku veljavo dal slovansko!
Tvoj duh po samotvorni cesti hodi
Pozove strimo v bor italijansko;
Kar v sanjah nikdar upal nij Slovenec
Nesmrten upletaš v čaroven mu venec." Levst.

Dr. France Preširen, roj 3/12 1800 v Verbi v Brezniški fari blizu Bleda. Bil je sin precè premožnega kmeta i ribiča, Šimona i Marije. France je bil najstareji sin med tremi brati i petimi sestrami, katere so bile do l. 1868 še vse žive. Srednji brat Jurij je bil duhoven krške škofije i je umrl l. 1868. v Kanalski dekaniji 64 let star. Bil je po dušnih zmožnostih neenak Francetu i nij rad o njem govoril. Mlaji brat je bil uže preje umrl. Tudi v Trstu je imel France bogate sorodnike. Oče ga je dal v Kranj v šolo, potem pa v Ribnico, kder je bil Francetov strijc Val. Preširen dekan. Učil se je pridno pol nemški i pol slovenski po naredbi cesarja Jožefa II. V Ribnici imajo še zdaj knjigo, v kateri je Preširen zapisan med tistimi, ki so bili zaradi pridnosti obdarovani. I kakor je bilo važno i imenitno, da je Preširen gledal uže v mladosti lepo gorenjsko stran, katero sloveči angleški potovalec Sir Humphry Davy najlepšo dolino v Evropi imenuje, tako tudi nij brez pomembe, da je prišel uže zgodaj v Ribnico, kajti tukaj je imel prebrisani i živi deček priložnost navzeti se krepkega i jedernatega govora i tiste šegavosti i zabavljivosti, katera je uže od nekdaj doma v tej dolini. /: Pravijo, da je Preširn spisal tudi veliko satiričnih povestij, katere je pozneje raztrgal :/

Iz Ribnice je prišel Preširn l. 1811 (?) v Ljubljano, tedaj takrat, ko je bil še Vodnik ravnatelj. Kakor drugi učenci, tako se je hodil tudi Preširn pod Tivoli sprehajat i igrat, kder so dajali studencem mythologična imena (Hipokrene, agrippa, kastorji, itd. Tukaj v topolovi senci i na prstenih s travo pokritih klopéh (kakor imajo otroci navado) poskušal je svoje prve pesmice zapeti. Ko je bil prišel Franc I. v Ljubljano, imel je Preširn slov. nagovor. Za šolo se Preširn nij ravno veliko učil, a bavil se je pridno z romanskimi jeziki. Se ve, da je kot krepak Gorenjec ga včasih tudi rad srkal. Uže v 3. i 4. šoli je bil ustanovil med dijaki "Studentenweinvertilgungs commission". To društvo je štelo v 5 šoli uže 20 udov, je imelo svojo kaso i v lepih dnevih je hodilo pit v Šiško, v rojstno hišo Vodnikovo. Zvlasti v viših šolah moral si je Preširn z inštrukcijami kruh služiti. Instruiral je Primicovo Julijo, Antona Auersperga (Anastasij Grün) i si tako veliko denarja prislužil. Vendar se je tudi njemu v l. 1817 i 18 huda godila, ko je splošna lakota ljudi trla.

Kedáj je Preširn svoje ljubljansko učenje dovršil, se ne ve za gotovo, meni se, da l. 1822. Njegovi starši so hoteli, naj bi šel v semenišče, a France jo je pobrisal na Dunaj prava se učit. Tudi tukaj je moral naš pesnik, kakor toliko Slovencev pred njim i za njim svoj čas i svoje moči drugim posojevati, da se je preživel. Če mu je za svoje študije premanjkovalo časa, pomagala sta mu pa delavnost i bistra glava. Naključilo se je, da je prišel v Klinkowströmov institut, kder mu je sreča zopet A. Auersperga naklonila. Kako mu je Preširen njegov pesniški duh razvijal, spoznal je sam v lepi pesnij, katero je svojemu učeniku posvetil: "Nachruf an Preširn, geseh. im Febr. 1849" v oktavrimah v Vod. Album str. 96. natisnjena. A tudi Preširnu so bile kratke ure, pogovarjaje se z mladenčem o najimenitnejih stvareh živenja, ki je umel svojega učenika. Na Dunaji je Preširn veliko občeval z drugimi Slovani. Govoril nij veliko, a poslušal je toliko pazljiveje druge. Tukaj se je naučil več slovanskih jezikov, seznanil se je tudi s českim literatom Čelakovskim, ki je Slovencem očij odprl ter pokazal kak pesnik je Preširen. On je vzbudil v Preširnu vseslovanske ideje i ostala sta v zvezi do smrti. Z njim je šel tudi Preširen o počitnicah na Cesko, kder se je soznanil z živenjem bratovskega naroda. 27. marcija l. 1828 promovirajo Preširna za doktorja in on se povrne v Ljubljano. Prosil je tukaj za advokaturo, a policija ga je dobro poznala i nij mu je hotela dati. Dobil je potem ces. službo pri višem denarnem uradu, a tukaj je bil zares "Pegaz v jarmu". Mladi pevski duh, ki je začel razvijati svoja pevska krila, nij se mogel srečnega čutiti v tesnih oklepih, nij se mogel sprijazniti z vsakdanjimi, enakomernimi opravki. Razprtije z višimi zaradi nekaterih sarkastičnih pesnij, so ga hitro primorale, da je zapustil svojo prvo i zadnjo ces. službo. Ko je bil tako brez službe i je le drugim advokatom v težjih pravdah pomagal i tako mnogo novcev zaslužil, mu je prav prišlo povabilo dr. Chrobata, očeta Lujize Pesjakove, naj stopi v njegovo pisarno za koncipijenta. Chrobat je poznal Preširna i vedil, da se mora takemu nenavadnemu človeku marsiktero spregledati. Znal je tako z njim ravnati, da si ga je obdržal veliko let i Preširen mu je bil izvrsten delalec. Pravijo, da ko je hotel Chrobat kako posebno težko pravdo izdelati, da ga je zaprl v pisarno i mu postavil dva bokala vina predenj na mizo. V tem času je ponovil Preširen "Weinvertilgungs komission". Glavno pravilo te družbe je bilo: "vino je strup, tedaj ga je treba pokončati". Udje so bili: Preširen, Smolé, Zupan, državni svetovalec Križaj, prof. Martinjak, advokat Dolinar, Čop, Chrobat i.t.d. Zbirali so se v Gradišči "zum schwarzen Adler" o lepih dnovih so pa hodili v Vodnikovo rojstno hišo v Šiško. To so bili tisti možje, ki so Linhartu, Čopu, Koritku spominke postavili. Kakor nam pripoveduje Preširen v sonetu "Je od vesel'ga časa teklo leto" zaljubil se je bil na veliko soboto l. 1833 v Primicovo Julijo, katero je kot učenec učil. Mogoče, da se je bilo dekle v tem času, ko je bil Preširen na Dunaji razcvelo i da mu je obudila neuslišano idealno ljubezen. Julija je bila takrat zalo dekle, bolj visoke postave, pravilnega obraza, višnjevih oči, blondina. Kakor vse ženske bila je tudi ona ošabna. Za Preširna nij veliko marala, ker je bil bolj visoke, šibke rasti, zanemarjen, i ker tudi njegovega živenja nijso hvalili. Imela je veliko fantov i nazadnje je vzela tistega, ki je imel največ dohodkov, sodnika pl. Sünchenstuhla. Imela je srečen zakon. Živela je potem v Novem mestu, kder je bil njen mož sodnjiski predsednik, potem v Gradci, a bila je na stare leta jako zoprna; ponašala se je rada, da jo je Preširn opeval. Da je bila njegova ljubezen do nje le bolj idealna, videli bom pozneje. To sledi deloma tudi iz tega, ker je Preširen v istem času živel v rodovitni ljubezni z drugo deklico, ki se je pozneje omožila z nekim invalidom i se na Dunaj preselila, kder še živi v velikem vstanovu za invalide (vsaj 1874 še) M. Jelovšek, odgovorni urednik Slov. Naroda i stavec v "Narodnij tiskarni" v Ljubljani je njen brat. Doma je iz Trnovega (pred mestje v Ljubljani)

Preširen i njegovi tovaruši so vedili za vse skrivnostne ljubezni. O pustu so metali po gledališči ostre satire na višo gospodo v slov., nemskem i italijanskem jeziku. Zato je policija ostro nanj pazila. Vedela je za vse njegove razmére, ker je vse, kar je na srci imel na vsa usta povedal.

Pesniki, ki uže po svoji naravi vse bolj živo čutijo se redkokrat sprijaznijo z realnim živenjem. Preširen pa je bil pesnik v najvišem poménu besede. Imel je srce mehko i občutljivo za srečo i gorje vesoljnega človeštva. Zgodaj pa je uže okusil "bridki sad spoznanja", ki zamori človeku v prsih vsako veselje. Bolj i bolj se mu je začelo živenje mrzeti, žalil ga je pogled po svetu, ki ga je bolje poznal, ko kedo drugi, žalil ga je pogled po svoji nesrečni domovini, katero je ljubil nad vse, žalil ga je pogled v samega sebe. L. 1840. mu je umrl edini prijatelj, ki ga je popolnoma umel, Andrej Smolé. Preširen mu je naredil mrtvaški list, prvi v slovenskem jeziku. Od takrat se je čutil samega i zapuščenega na svetu, nij mu bilo dano, da bi si bil vstanovil lastno družino, ki ima za vsacega moža veliko tolažbo v sebi. Ne sodimo toraj preostro i ne čudimo se, če vidimo ubogega pesnika, da išče svojim bolestim ne zdravila, nego mamila kam, kder vsaj za nekoliko ur "vseh bolečin se pozabljivost pije". Da bi on pozabil svoj nesrečni "jaz" udal se je pijančevanji.

L. 1847 se je preselil v Kranj, kder mu je bila podeljena ravno kar ustanovljena advokacija. V Kranji je preživel svoje zadnje dni nemirno i neveselo. "Cel dan iz pravd koval bom rumenjake, – Zvečer s prijatelji praznil bom bokale, – Preganjal z vinom bom skrbi oblake". V tem času je bil popolnoma obupal. Sovražil je živenje i skušal se ga je znebiti. Hotel se je dvakrat ustreliti, enkrat v Ljubljani, enkrat na Bledu. A k sreči se nij hotela pištola sprožiti. V Kranji se je bil uže obesil, a dekla ga je rešila. Tudi na literarnem polji nij več delal. To svoje nesrečno stanje nam opisuje Preširn v zadnjih šestih sonetih 36–41. "Na zadnje navadile so butare se pleča" i "Nosil je v potrpežljivosti življenja pezo, dokler ge nij rešila zadnja ljubca – bela smrt". Sklenil je svoje nesrečno živenje 8/2 '49 ob osmih zjutraj, v naročji svoje sestre, ki je bila vedna zvesta družica. Ležal je 13 tednov. Umrl je za vodenico. "Novice" popisujejo njegovo smrt tako-le: "Gospod dekan Dagarin, ki so ga vsak dan obiskali, nijso mogli dosti napovedati, kako potrpežljiv je bil ranjki ves čas svoje bolezni i kako lepo z bogom spravljen je umrl." Do zadnjega zdihljaja se je zavedal: "Vzdignite me, zadušiti me hoče", so bile njegove zadnje besede i ko jih je izrekel je umrl. Zjutraj malo pred smrtjo je še svoji sestri rekel: "Kmalo bo treba pred sodbo iti." Glavar narodne straže v Kranji je brž poslal poročilo v Ljubljano slov. družtvu. Naredili so mu slov. mrtvašk list i poslali povabilo, naj bi se rodoljubi obilo udeležili pogreba. Prišlo je bilo iz vseh krajev obilo ljudij i pogreb je bil jako slovesen. 7 [> 8] duhovnov je šlo pred njim. Njegovi prijatelji so nabrali okolo 800 fl i mu postavili spominek na grob, ki je bil 3. julija posvečen. Izdelal ga je kipar Toman iz pisano rudečkastega marmorja, katerega je domača zemlja v svojem krilu nosila. Spominek je izdela v bicantinskem slogu, s križem na vrhu. Štiri enake, ne preširoke plošče ga obdajajo, na sprednji strani, katero kinča zgoraj zlata lira je vsekano: "Dr. Fr. Preširen", roj v Vrbi 3. decembra 1800, umrl v Kranji 8. februarja 1849.

"Ena se tebi je želja spolnila
V zemlji domači da truplo leži."

"V pesnih neumrlemu"
Postavili častitelji njegovi 1852.

Po svojem mišljenji je bil Preširen panslavist i nikak strašljivec. To se vidi zadosti jasno iz njegovih pesnij. Preširen i njegovi prijatelji, ki so takrat za ubogo domovino skrbeli, so bili edini. Sploh je pa bil Preširen, kar se zunanje oprave tiče, jako nemaren človek. Nij imel druzega pohištva, nego veliko gorjansko skrinjo, v kateri je hranil svoje "akte", knjige, rokopise i obleko. Ko je bil zadnje dnij pred smrtjo ves v omotici, dal se je pregovoriti* Dagarinu, da mu je izročil ono skrinjo, dasiravno jo je bil večkrat popred obljubil svojemu polbratu Volku, duhovnu na Dolenjskem. Dagarin je požgal večidel rokopisov, ki so bili v skrinji. To je priznal sam "Vaterland 311 st. l. 1870.* [V nekem predavanji v ljub. čitalnici 1872. je Bl. nasprotno dokazati skušal.] Liričnih pesnij bržkone nij bil zapustil, ker je naj bolje gotovo uže l. 1847 natisniti dal. Sodijo pa, da bi utegnila zgoreti Shakespearjeva predstava "Romeo i Julija", ena novela "Menih" i več drugih pesnij. –

Človek ima navado, izvirajočo mu iz neke srčne potrebe, da si od imenitnega moža, kateri ga navdušuje sè svojimi deli, zvlasti pa od pesnika, ki se mu je sè svojimi pesnimi priljubil njegovemu srcu, skuša v domišljiji vstvariti podobo, katera se kolikor mogoče vjema z njegovimi dušnimi deli. Živenje pesnika si rad misli polno strastij i bojev, zdaj mirno, zdaj viharno, zdaj temno, zdaj jasno, živenje, ki se nepokojno giblje i pelje od veselosti do žalosti, od žalosti do veselja. Toda redkokrat se vnanje živenje vjema z notranjim. Le redkokrat je lepi, blagi duši dano spodobno prebivališče. Ne čudi se toraj, blagovoljni bralec, ki so ti Preširnove pesnij tolikokrat z neizrečeno milobo srce ogrevale, če prebravši te vrstice pesnikovega živenja nikakor ne najdeš v njih čiste vzvišene podobe Preširnove, kakoršino si je vstvarilo tvoje srce. Vsak ženijalen pesnik i umetnik sploh ima to sposobnost, da more svoj idealni jaz popolnoma zatajiti (idealno središče i zbirališče svojega živenja), kakor n.pr. igralec na odru zamore drugi jaz na se vzeti. Pesnik je ves drug človek v svojih umotvorih, nego v navadnem živenji iz tega sledi, da se ne sme njegova pesniška veljava po njegovem živenji soditi. Zato je životopis kakega pesnika malo pomenljiv, vzlasti ako ga sestavljajo sorodni ljudje, ki sicer veliko stranskih, nepomenljivih dogodkov iz pesniškega živenja naštejejo, a se na važne, upljiva polne momente malo ozirajo. Tudi ne more skoro nihče pravega pesnika poznati, ker ga le malokedo razume. Da še celo nepotreben je životopis pri pesniku i "noviško" zadiranje na Stritarja, da nij preiskal dosti ribniških perijoh. je bilo preotročje. Morda nij Preširen nič slabeje živel, kakor, kak navaden vesel človek. A pesnika sodimo zato ostreje, ker beremo njegove spise i vidimo, da so idealni, i zato iščemo v pesniku samemu ideal. V svojih pesnih razloži i izrazi pesnik boljši del svojega žitja, njegov slabeji del je pa vsakdanji, kakor od vsacega navadnega človeka. Da je pa pri vsi svoji šaljivosti večkrat melanholičen bil, da je uže zlasti v zadnjih letih večkrat obupal, da se mu je bilo živenje uže tako pristudilo, da se ga je hotel znebiti, nij se nam potreba čisto nič čuditi. Se ve, da navadni ljudje ne bodo mogli tega razumeti. Znano pa je koliko nerešenih nasprotij, nerešljivih uganjk se nahaja v človeškem živenji. Vsacega mislečega i zvlasti ženijalnega moža mora ta disharmonija, ki se vedno v življenji ponavlja, jako zanimati. Med dvema različnema razsodkoma mora eden kriv biti. Kedor pa ne najde tega krivega razsodka mora obupati. Ker je pa ta obup strašna muka za človeka, skuša se ga znebiti i to silnim potom, sè samoumorom, ker drugače nij mogoče. Da pridejo ljudje, ki imajo mehko srce veliko lažje v tak položaj, je razvidno. Vse to se da psihologično dokazati. Preširen se je zdel ljudem, ki so z njim občevali čuden človek, nekateri so ga kar naravnost norca imenovali. Znano je, da mu je rekel enkrat njegov brat: "Ej France, um imaš, um; pameti pa ne." Znano je, da noben ženij nij bil ljudem po volji, zmiraj so grajali kaj na njem, zmiraj se jim je zdel smešen. To prihaja od tod, ker jemljejo pesniki drugi jaz na se i pozabijo na svoj lastni. Kedor ne more svoj prvotni jaz najti, pravimo, da je norec ("Er hat eine fixe Idee). Dva različna jaz more človek le malo časa imeti i znati mora svoj pravi jaz hitro nazaj dobiti, če ne je zares norec. V starem veku je veljala obnorelost za sveto. Pesništvo so imenovali stari sveto pijanost i so razločevali potem ženij od talenta, tako, da poslednji svoj jaz lehko spreminja. Zdi se mi, da sem zadosti Preširna opravičil, poglejmo sedaj malo njegove pesnij, i njegovo veljavo, kot prvi slovenski pesnik. O Preširnu je mnogo Sovencev i tudi veliko pisalo: Rizzi v Carinthiji, Malavašič v Novicah, Zakrajšek v nekem programu goriške realke l. 1860. Janežič i Macun v svojih slovstvenih zgodovinah. Vsi ti so povdarjali, da je Preširen pesnik nesrečne ljubezni, stoprv Stritar je stoprv dokazal, da to nij res. Vse svoje čute razun ljubezni do domovine, izrazil je pesnik v pesmi: "Slovo od mladosti". Stritarjeva karakteristika njegovih pesnij je tako izvrstna i ženijalna, da je ne more noben Slovenec enake spisati. Imel je ta spis tudi neizmeren upljiv. Popred si je upal še kak pritlikovec na Preširna, ter ga je kritikoval, a pozneje si ne upa nihče več (še celo Macun ga izpozna za prvega pesnika). Ker je tedaj ta kritika tako izvrstna, nij potreba kaj bolj originalnega iskati, nego sledé naj tukaj Stritarjeve besede. Res je sicer, da se prijatelj nij mogel ubraniti onega mladostnega ognja, tiste navdušenosti, ki se človeka tako rada polasti, ko govori o svojem ljubljencu, a Slovenci so nad Preširnom uže preveč zagrešili, tako, da ga lahko tudi enkrat malo oslavé.

Posamezne Preširnove pesnij so tako jasne i umevne, da jim nij treba nikakoršinega komentara Kedor hoče brati Preširna nij mu treba ni bistroumja, ni učenosti – treba mu je le srca. To se ve, da kedor ga hoče popolnoma umeti, mora poznati tudi živenje. Kaj je Preširn to bo vedil le tisti, ki pozna "kragulja".

"Ki kljuje srce, od zore do mraka, od mraka do dne" – Ako le po vrhu pogledamo Preširnove poezije vidimo, kako so mnogovrstne i različne, dasi je majhino njih število. Od nježne pesmice, ki pohlevno boječe prosi ljubice prijaznega pogleda, da ostre zabavljice, ki zbada sè svojim zelom – ne brez strupa – svojega nasprotnika tam, kder ga naj bolj skli, od vesele pesnij, katero prepeva vriskaje mlad vojak, svoje kreposti i mladosti vesel, do žalostne zdravljice, ki poje: "Da nij nesrečen, kdor v grobu leži. Kolik razločik! I vse te pesnij, tako različne – po svoje dovršene! Zdaj ti bo ta bolj všeč, zdaj ta; kakor ti je ravno pri srci, ko je vzameš v roke. Preširnove poezije se glasé časih, kakor žvrgolenje škrjančevo, ki se veselo suče proti jasnem pomladanskem dnevu; časi, kakor pesem slavčeva, ki v tihi noči, samotno, na grmu sedeč, globoko iz srca toži svoje bolečine. Prvi pogled pa nam tudi kaže, da je veliko več, kakor vseh drugih med Preširnovimi pesnimi tacih, ki pojó ljubezen, tako, da kedor je ravno prvič prebral Preširnove pesnij, se ga gotovo polasti misel, da njegov glavni čut, iz katerega izvirajo vsi drugi, ki mu je navdahnil največ pesnij i najlepših, da je ljubezen. I to misel potrjuje pesnik sam, ko nagovarja svoje strune:

"Ako mor'te omečite
Neusmiljeno srcé",

"Ti si življenja moj'ga magistrale
Srce mi je postalo vrt i njiva
Kder seje zdaj ljubezen elegije".

"Pet' ljubeznivost tvojo in lepoto
To moj poklic i samo opravilo."

Ljubezen je gotovo mogočen, čist, neoskrunjen, tudi blag čut, ki človeka povzdiguje, čisti i nagiblje k blagim delom, vendar ne more popolnoma napolniti možkega srca. Poglejmo tedáj malo tanje Preširnove poezije! Katere čute še nahajamo v njih? Kmalu bo nam očito, da zraven ljubezni, do izvoljene device pesnika navdaja posebno ljubezen do domovine, ki se tako naravno strinja z njo:

"Solzé 'z ljubezni so do tebe vroče
Iz domovinske so ljubezni lile."

"zemlja slovenska, predraga dežela,
– – – zdaj ima grob komaj za nas."

"Kamene naše, zapuščene ubožce,
Samice so pozabljene žal'vale;
Le tujke so častile Kranjcev množce."

"Največ sveta otrokom sliši Slave."

"Z bridkostjo so srce mi napolnile
Skeleče misli, da Slovenec mile
Ne ljubi matere, vanj upajoče
Želje zbudile so prehrepeneče
... da zbudil bi slovenščino celo
Da bi vrnili k nam se časi sreče."

"Vremena bodo Kranjcem se zjasnile,
Jim mil'ši zvezde, kakor zdaj sijale."

"je sreče dar bila klofuta
Ne spravi skup darov potrebnih Pluta".

"Okusil zgodaj sem tvoj sad spoznanje."

"– mladenca gledati je gnalo
Naključje zdanjih dnij, dokler na poti
Prihodnjosti, bilo je zagrinjalo.–
Zvedrila se je noč, zijá nasproti
Živenja gnjus, nadlog i stisk nemalo
Globoko brezdno brez vse rešne poti."

Takemu poetu je konflikt o katerem smo govorili še veliko hujši; njemu je disharmonija vir globoke srčne otožnosti i neskončnega hrepenjenja.

Ljubezen je čisto človešk, sploh znan čut, soroden i podoben čutu, o katerem govorimo; vanj je toraj zlil naš pesnik, kakor v najpripravnišo obliko čut, ki se ne da tako lehko upodabljati, sam na sebi. Poezija ima namreč po svoji naravi to lastnost, da se ne razodeva sama na sebi, ali abstraktno; kaže se v oblikah, ki so sploh znane i umljive, v podobah, ki so nekako domače človeškim očem, človeškimu srcu. Tega pa pesnik nij delal s premislekom, on se nij svoje ljubezni cisto izmislil v ta namen, da bi bil mislil na ideal, ko je na svojo ljubo pesni skladal, ker podobe, katere si pesnik vstvari, mora on v svojih prsih nositi i gojiti i je se svojo srčno krvjo rediti; le tako bodo dihale i po žilah jim bo tekla prava gorka, človeška kri. Take so poezije Preširnove. Preširen je toraj pevec disharmonije med idealom i živenjem v podobi nesrečne ljubezni. Nesreča njegove domovine i lastna nesreča so le posamezni deli vesoljne nesreče! Preširnu poezija nij bila prijetna igrača s katero si človek, posebno v mladosti krati čas i hvalo i slavo pridobiva; nego bilo mu je sveto poslanstvo, za katero se je skrbno pripravljal. – Največa zasluga Preširnova pa je ta, ki mu poseben pomen daja, da je on ustvoritelj slov. pesništva. Če prebiramo slov. slovstveno zgodovino, najdemo, da je začel uže Trubar prve umetne pesnij pobožnega zapopadka skladati (L. 1563 je izdal "Ene duhovne pesni") Ravno tako so zlagali Dalmatin, Švajgar, Klinec pobožne pesmi i za njim še veliko druzih nepomenljivih pisateljev. Tudi posvetne pesmi so začeli nekaj časa skladati i posebno zasramovalne na kat. duhovenstvo (1562–1575) i na Jurija Kobila (1575). Ziženčeli je zložil priporočivno pesem za Valvazorjevo knjigo "Ehre des Herzogtum Krain" (1689) A lehko se reče, da prvo poskušnjo v umetnem pesništvu je pri Slovencih naredil Marko Pohlin sè svojimi "Pisanicami" (1780–81). Razun Pohlina so pisali v "Pisanice" še Vodnik, Dev, Martin Naglič, Janez Mihelič. Da te poskušnje nijmajo pesniške vrednosti je jasno.

Tako lehko Vodnika stoprv umetnega pesnika imenujemo. Pa njegov jezik je še okoren. Vodnik ga ne more omagovati; on nijma posebne mere, posebne kitice, nego on naslanja se popolnoma na narodne pesni. Vodnik je bil priden, a ženijalen ne, da bi si bil mogel osnovati svoj pesniški jezik. To je bilo dano samo Preširnu. Njegov ženij si je vstvaril tak jezik, kakor bi ga bilo pred njim uže deset pisateljev olikovalo. Ne le, da nij nihče njegovih vrstnikov, toliko manj, kateri njegovih prednikov, tak jezik, tako gladko tekoč, tako miloglasen pisal, še celo njegovi nasledniki nijso mogli dolgo do tacega jezika prispeti. Lehko rečemo toraj, da je stoprv Preširn naš pesniški jezik vstvaril. On združuje svoje misli z najtežimi romanskimi oblikami i vse to doveršeno. Če pogledamo uže le po vrhu Preširnove pesni, uže vidimo, koliko tujih vrzov i strof je upeljal v slov. jezik, oziroma pesništvo. Vodnik je imel za mero jamb, trohej i korijamb. Tudi nekaj heksametrov je bil skoval, ki pa ne zaslužijo tega imena. Še slabeji pa so Pohlinovi heksametri. Pri Preširnu pa je vsega na izbiro i vse dovršeno. Njemu se imamo zahvaliti, da je naj lepše oblike tujih jezikov v slov. vpeljal. Obogatil je slov. jezik se sledečimi rimami i strofami: 1.) upeljal je asonanco (žensko v "Rozamundi", moško v "Hčerin svét", žensko v "Učenec" i "Dohtar") 2.) Nibelungovo strofo iz grmanskih jezikov ("Prekop", "Neiztrohnjeno srce") 3.) je vpeljal i jako mojstersko rabil trcino ("Nova pisarija" i "Uvod Krsta pri Savici".) 4.) je rabil stanco (oktav rimo) V tej obliki so pisane najlepše Preširnove poezije ("Prva ljubezen", "Slovo od mladosti", Krst pri Savici") 5.) je rabil tudi gloso i decimo i je vpeljal 6.) iz przijskega jezika gazelo. 7.) Najtežja oblika pa, katero je Preširn rabil i s katero je dokazal lepoglasje slov. jezika je sonet, vzet iz italijanskega, posebno iz Petrarke. V tej obliki je zložil on najkrasnejši pesmi. Združil je v teh pesnih misel i obliko tako, kakor se nij še nobenemu nemškemu pesniku posrečilo. Tudi, kar se 8.) heksametra tiče, rečemo lehko, da ga je Preširn prvi rabil, kajti Vodnikovi heksametri so bili jako šepasti, še bolj pa Markovi. To obliko je znal Preširen tako ročno rabiti, da ga je Koseski samo, kar se tiče zvenčečnosti prekosil. Jako znamenito je, da je Preširen vzel vse te oblike iz romanskih jezikov, to je iz tistih, v katerih je oblika najbolj dovršena, kolikor je znano, ga je Čop na to obrnil. Med Vodnikovo smrtjo i Preširnovem prvem nastopom kot pesnik je preteklo le deset let i vendar kaka razlika med obema v jeziku, v mislih i v dovršnosti oblik. Vodnik je proti Preširnu, kakor pritlikovec proti velikanu. V nobeni slovstveni zgodovini ne nahajamo, da bi prišlo hitro za prvimi poskušnjami v pesništvu naj umetnejša lirika, doveršena po misli i oblikah. Jedva vtihne Vodnik sè svojimi tihimi, priprostimi pesnicami, vže nastopi Preširen prvák našega pesništva sè svojimi mogočno donečimi pesmimi svoje mojsterske lire. Ker "natura non facit saltum" je jasno, da le ženij, kakor Preširen, je imel toliko močij v sebi, celo natorne zakone preskočiti, i tako izvanredne stvarij vstvariti. Zato pa ne mogó Slovenci nikoli Slovenci nebesa dosti prehvaliti, da so jim uže tako zgodaj, tako nenadoma poslale "z domačimi pesmami Orfeja". Najlepše je naslikal Levstik razmero med Vodnikom i Preširnom v pesni: Na Preširnove smrti dan." /: Natisnjeno v "Naprej"-u l. 1864 i v "Slov. Narodu" l. 1874. 31. štev. :/ To je bilo tudi prvo priznanje Preširnove poezije i velikosti:

"Vodnik! tvoj trud i vse prizadevanje
Rodu ne bilo smrti bi otelo! –
Kako ga hitro zopet sili spanje,
Ki z mrakom rado bi pogled objelo,
Zavilo v noč mu lepe dni nekdanje!
Kako obrača k tujcem se krdelo,
Tja, kamor zlata mreža sladko vabi,
I kdor je tam, od kod je bil pozabi. –
Zdaj velik zor nad hribi se prikaže,
Da zazori nebo od hitre Soče
Do morja Ogra, i do južne straže.
– – – – – – – – – – – – – – – – – –
Noč mine – stal na jutru si Preširn!"

Da je Preširen tako velikansk korak storil ne le v pesništvu, nego sploh v slovenskem jeziku, da je toliko novih oblik upeljal, se nijmamo zahvaliti samo njegovemu ženiju, nego tudi njegovi vsestranski izobraženosti i učenosti, katera je vedno njegov ženij podpirala. Poznal je prav dobro latinske i grške klasike, i literaturo vsih novih narodov. Razun tega je Preširen tudi temeljito narodno pesništvo preštudiral. V vsakem narodu nastane doba, v katerej se vrže slovstvo popolnoma v naročje klasicismu. To vidimo vzlasti pri Nemcih. Od kar so začeli humanisti gospodovati pa do Herderja i Goetheja nij pisal noben pesnik za ljudstvo. Stoprv ta dva sta začela čislati narodno poezijo, i držala sta se kolikor mogoče narodne podlage v svojih pesnih. Iz klasične dobe nijmamo Slovenci prav nič pesnij, da bi bile tega imena vredne. Vendar imajo pesnij v Markovi dobi (zbirki) popolnoma klasičen značaj. Toda uže Vodnik je spoznal napačnost te vrste pesništva i začel peti na narodni podlagi. Za njim je hodil Preširen po istej poti, le bolj samostojno. Kako zelo je cenil narodno poezijo, se vidi iz tega, da je on celo narodno blago nabiral. Še bolj pa sta zato skrbela Smolé i Koritko. Gotovo je Preširen tudi njiju pesmi preštudiral i v Čbelici natisnjene celo popravil. Nasproti pa Koseski ne pozna nič narodne poezije, on je tak, kakoršine so imeli Nemci pred 100 leti. Le s tem, da je Preširen narodno pesništvo, njegovo čutenje i njegov značaj tako dobro preštudiral se imamo zahvaliti, da je Preširen tako priprosto pisal.

Zaradi tega pa so hoteli nekateri Preširnu provincijalizem očitati. Še po l. 1860 so mislili "Novičarji", da Preširen nij pisal slovensko, nego gorenjsko, lokalno. Tako ga karakterizuje Macun v svojem "pregledu slov. literature.": "Jezik mu je gladek, naraven, skoz i skoz popularen, po tedanjem stanji slov. pisanja je še lokalen; ta otuda izvira za ostale Slauene neugodno prikratjevanje vsečih, ili elizija, što je Čelakowsky več kosio, kao n. pr. s'nu, s'rot, b'la itd." In potem pravi: "Već smo prije kazali, da u Preširnu nabijaše onaj slovenski um, koji se je već prije projavio u Šafařiku, Kollaru, i inih, ostao je po najviše svôm duhom v tiesnih granicah "Kranjske dežele." Tukaj se toraj očita Preširnu, da je bil le Kranjec. Kako nespametno je to očitanje je menda vsakemu dovolj znano. Skoro nij treba opomeniti, da so Preširnu Kranjci vsi Slovenci, i da z besedo Slovenci on imenuje Slovane. Čuditi se moramo, da si je on uže takrat toliko upal, i tako goreče svoje vseslovanske ideje razodeval. Drugič pa ima Preširen ne le kot pesnik, ampak tudi kot umetnik splošno veliko važnost za Slovence. Vsak narod ima nalogo, da tudi on kaj pripomore k splošni omiki vsega človeštva i da se udeležuje občne prosvete, ki ne pozna narodnostnih mej. Slovenski narod je majhen, zgubil je zgodaj svojo svobodo, živel je vedno v neugodnih okolnostih, jasno je toraj, da se veliko nij mogel udeleževati splošne omike. Vendar so možje kakor Valvazor, Vega, Kopitar veliko storili k občni kulturi. Toda ti možje so se pečali strogo le sè znanostmi i so zanemarjali umeteljnost. Po Preširnu pa je slov. narod tudi v umeteljnosti svojo dolžnost storil. To priznavajo še celo nemškutarji, ki Preširna bolj čislajo, kakor marsikter Slovenec na Kranjskem. Vsak velik mož ima upljiv na svoj čas, na svoj narod i tako je imel tudi Preširen zlasti v umeteljnosti veliko upljiva. Storil je tudi na tem polji veliko za Slovence i njih omiko /: z Langusom, najslavnejem slov. slikarjem je bil Preširen do smrti znan. :/ To misel je Stritar se sledečimi besedami izrazil: "Ko bi se sklicali narodje pred božji stol, naj se izkažó, kako so gospodarili z izročenimi talenti; kako se je vsak udeležil splošne človeške omike: smel bi se mali slovenski narod brez strahu pokazati med drugimi z drobnimi bukvicami, ki se jim pravi: Preširnove poezije."

Preširen je sam nekaj pesem ponemčil, druge je izvirno nemške zložil. V teh pesnih se kaže, kako je imel on tudi nemški jezik popolnoma v svoji oblasti. V Preširnovih nemških pesnih nahajajo se tudi take, ki bi bile tudi Goetheju na čast. Iz tega vidimo, da bi bil Preširen tudi lehko nemški pesnik, ko bi bil hotel. Tukaj se nam toraj naj jasneje odkrije njegovo rodoljubje. Rokopis teh nemških pesnij, ki imajo vsi "imprimatur" od censure, hrani ljubljanski muzej. Ta obsega osem izvirnih sonetov, krasno elegijo na Čopovo smrt i pet njegovih ponemčenih pesnij. Preširen je mislil tudi te pesmi izdati i pokazal jih je Bleiweissu. A zdi se, da ta nij imel posebnega čuta do poezije, ker mu je odsvetoval. Čudna i še nerazvozlana zastavica je, zakaj je Preširen od leta 1838–35 nemške pesnij zlagal i od 1835–38 pa svoje slov. nemčil, ter je v "Ill. Blatt." natiskoval. Bržkone stoji to v zvezi z njegovo ljubeznijo do Primicove Julije. Hotel jo je morda s tem nagniti k ljubezni do sebe.

O jeziku v Preširnovih poezijah, kateremu vsi njegovi sovražniki ne morejo druzega očitati, nego preveč apostrofov nij treba govoriti. Ker je Preširen narodno pesništvo tako temeljito preštudiral, je naraven nasledek, da je njegov jezik čisto slovenski, kakor še nobenega pisatelja popred. Stritar ga primerja "močnemu potoku, kateri se šumeč i bobneč iz gore vali po skalovji, v ravnini se pa vpokoji, da miren i čist teče po njej, i da se v njem gleda jasno nebo". Nekatere posameznosti pozneje pri posameznih pesnih. Preširnova poezija nij drago zelišče iz tujega kraja prinešeno i prestavljeno v domačo zemljo, izraslo je samo iz domačih tal, lepo dišeče je cvelo i obrodilo je plemenit sad. Veselimo se ga i vživajmo ga! Kar pravi Heine o Goethejevih pesnih to velja tudi o Preširnu: "Seine Verse umsehlingen nur, wie eine zärtliche Geliebte: das Wort umarmt uns während der Gedanke uns küsst." Preširen se je popolnoma posluževal "Čebelice" za izdavanje svojih pesnij. Prvo: "Dekletom" je sicer izdal l. 1837 v "Ill. Blatt"-u z nemško prestavo, a pozneje so bile skoro vse v "Čbelici" natisnjene. Tako beremo koj v prvem zvezku: "Slovo od mladosti", "Povodni mož", "Leonora". Tudi poznejih zvezkov nij bil nobeden brez Preširnovih pesnij. L. 1846 je izdal več svojih pesnij v nemškem jeziku v "Ill. Blatt". L. 1836 je izdal prvo samostojno delo: "Krst pri Savici", katerega je posvetil Čopu. Spodej je natisnil tudi oni sonet v spomin Čop. L. 1847 je izdal svoje pesnij pri Blazniku v Ljubljani, kolikor mu jih je dovolila censura. Da mu jih je še toliko dovolila, zgodilo se je le po naključji. V Čbelici 1848 je izdal Kastelec tiste pesnij, katere mu je bila censura prejšnjo leto izbrisala. L. 1866 sta izdala Jurčič i Stritar Preširnove pesmi, pomnožene z vsemi tistimi, katere nijso bile v izdavi l. 1847 natisnjene. To izdavo je vredil Levstik, a ne prav kritično, ker se nahaja še preveč tiskarskih napak, ker je Preširna le preveč prenaredil. Preširen sam je razdelil svoje poezije v: "Pesni, balade, romance, različne poezije, gazele, sonete i "Krst pri Savici".

Soneti

Cvet Preširnove poezije po mislih i obliki so šoneti. V njih se nam naj bolj popolnoma razodeva njegov pevski duh, v njih je zajeto vse duševno živenije Preširnovo. V sonetih se versti podoba za podobo, i kadar mislimo, da smo vidili najlepšo, pa se zopet nam prikaže druga, kateri se zopet čudimo i gledamo z novim veseljem. Preširnovi soneti doné zdaj, kakor visoka Pindarova oda, zdaj tožé, kakor mehka elegija. Delé se po mislih v dva dela: sonetni venec i pa šest sonetov pred njim i deset za njim, posvečeni ljubezni. Ostali so mnogovrstni. Petrarka je bil Prešernov učitelj v sonetu, toda bolj po obliki, kakor po duhu i sme se reči, da je bil vreden svojega slavnega učitelja. "Francesco Petrarka se je rodil v Averzu na Toskanskem 20. julija 1304 iz precej imenitne prognane florentinske družine. Uže v mladosti pesnika so se starši preselili v Avignon, mesto srednje velikosti na južnem Francoskem, takrat še sedež papežev, i tam je preživel Petrarka svoja otročja leta i srednjo starost prebil. Po očetovem povelji se je Petrarka pravdoslovja učil v Montpellicon-u, pozneje v Bologni. Po rani smrti svojih roditeljev se pa Petrarka pravdam odpove i se posveti lepim vednostim, posebno filozofiji i filologiji. To mu je bilo tem ložje, ker so njegovi prijatelji kakor n.pr. mogočna rodbina Colonna zanj po očetovsko skrbeli. 6. maja 1327 se je zaljubil v Lavro († 1348), a tako, da ona nij nič vedila. Bila je omožena na Dessata, a Petrarka je bil duhoven. Posebej pa je še ljubil deklico s katero je imel sina i hčer, prav tako kakor Preširen. Kot lirika ga spoštujejo bolj zunaj Italije, kakor v Italiji. Delal je sem ter tija prav otročje sonete. Tako popisuje enkrat, da je Lavrina obleka iz višnjeve obleke, notri so pa zelene rožice i.t.d. Eden in dvajset let je nosil butaro posvetne ljubezni, spoznavši slednjič slepoto svoje ljubezni i zgubljenega truda. To spremembo svojih posvetnih misli v pobožne prekrasno popisuje v velečastvenih pesnih, tako zvanih "triomfi", posebno v "trionfi d'Amore" i "della Morte". Ves pokojen i umirjen je Petrarka umrl l. 1374." Preširen se rad i hvaležno spominja Petrarke v svojih pesnih, zvlasti v sonetih. 1.) Soneti II–V so bili natisnjeni v Čbelici. 2.)"cvetečelična" – Preširen je posebno srečen v sostavi krasnih adjektivov. Tako n.pr. "misli visoko leteče", "mokrocvetoče rožče poezije" itd. 3.) Pri vseh sonetih ima Preširen originalno rimo, zlasti pa pri tem: čolnarja, udarja, zarja, viharja, dioskuri, uri, duri, azuri." Soneti novejih pesnikov (razun Stritarja) imajo na konci večidel part. perf. "ela, ala, ila". Tudi Levstiku se ne posrečé sonetje, akopram ima obliko tako v oblasti. –

I. (sonet) "Kako pri Sisku Kolpe ropijani". 22. junija 1593. je premagal Andrej Turjaški Hasan Ago pri Sisku. Sicer so bili veckrat boji ob Kolpi mej Turci i Slovenci pod Turnom, Turjaškim, Herberstajnom. Tudi narodna pesem "Ravbar" se nanaša na to zmago. Oktavijan je l. 32 pr. Chr. vzel Metulum, japodsko mesto, katero je stalo, kder zdaj Metlé blizu Cirknice. Pravijo, da so se premagani prebivalci raje sožgali, kakor pa Oktavijanu izročili. Preširen je mislil, kakor takrat sploh, da so bili Iliri Slovani. IV. (sonet) Bili ste dve dekleti v Ljubljani prav lepi, kateri ste se pozneje preselili v Trsti. V teh sonetih je metrum kakor v narodnih pesnih, kar je Preširen zelo ljubil. Dasi je v besedi le po en povdarjen zlog, vendar velja za dva troheja. "Videle so," tako tudi drugoč: "Al' tje, kder svet Anton Jezusa varje, rodu Abrahamov'ga hči; v Betlehemu itd. V. (sonet) Eden najlepših sonetov. V njem se spominja Preširen Petrarke. Konec tega soneta je jako krepak, ker vidi se iz njega spretnega, krepkega advokata: "Cel dan iz pravd koval bom rumenjake". To sonet se glasi v "Čbelici" vse drugač.

"Kupido Ti i tvoja lepa starka
Ne bota dalje me za nos vodila
Ne bom pel vajne hvale brez plačila
Cel čas živenja, ko siromak Petrarka." –
"Ze trideseto leto prede Parka
Nobena me še dvica nij ljubila
Zato ni dana b'la mi pevska zila
Da večno cast bi trobil brez prevdarka.
Sit nehvaležnika sim vajne tlake
Ponuja temi da mi rumenjake
Ponuja Evan polne mi bokale:
Bog vaj' obvar i vajne ljubce zale
Mošnjice polne, vina polne kup'ce
Prijatljici mi bosti, bosti ljubce."

"Und so saß er eine Leiche eines Morgens da;
Nach dem Teneter noch das bleiche, stille Antlitz sah."

Različne poezije

"Zvezdogledom" je pisana v Anakreontovi meri. V Čbelici ima naslov "astrologom". "Elegija v spomin Mat. Čopa." Ljubezen do Čopa, kaže Preširen s tem, da ga slavi v pesnih, kakor nobenega svojih prijateljev. Razun te zložil je še edeno nemško elegijo i mu posvetil "Krst pri Savici". Začetek te elegije se nanaša na literarne razmere: drugod uže imajo literaturo, pri nas še nič. Besede: "Ukročen nij vihar" se nanašajo na abecedno vojsko. "Stesemo si čolnič nov", to je Čbelica, ali pa (po Marnu) slov. slovstvo sploh. Tedáj je bil Lel (bog ljubezni) Kastelec izdavatelj Čbelice, ki je zlagal zaljubljene pesmi, i Palinur (Virgilijev krmar, ki je v morje pal) je Metelko sè svojo slovnico. To misel podpira verz: "Ti mu pokazal si pot v pravo deželo duhov". "Ti nam otel si čolnič", namreč Čop v abecedni vojski. "Z jadrami krmo popravil". (kermo, krmilo). Verzi "Stari Rimljan kar obeta" do "Nesi zaklepal domá", so zares krasni! Verstnica tej elegiji se zamore imenovati le Stritarjeva: "Na Jenkovem grobu". – "Nova pisarija". V tej zabavljici nam kaže pesnik prvič vso moč svojega bogatega duha. Sè ženijalno roko nam je naslikal podobo tedanjih literarnih razmer, ki so njemu nasprotovale. Da ta podoba nij izpeljana, da se je v njej pesnik maščeval za vse, kar je prebil od njih je gotovo. V nobeni pesmi nij pokazal Preširen tako očito, kako ima v oblasti slov. jezik, kakor v tej pesmi, katero je težko posnemati, še teže doseči, nemogoče pa prekositi. Jezik je jedernat, krepak i slan, kolikor je treba. Tukaj beremo besede, katere bi človek komaj izustil v gosposki družbi, vendar pa so tako postavljene, da ne žale niti najbolj občutljivega ušesa i da vsaka druga beseda na njih mestu bi ne bila prava. Le škoda, da Preširnu po mnogovrstnih okolnostih nij bilo mogoče, da ne bi bil šibal samo literarnih zmot, nego, da bi se bil tudi lotil družinskih i sploh človeških napak. – V tej zabavljici graja Preširen preveliko čiščenje v jezikoslovnem i nravnem obziru. Metelkovci so očitali Čbeličnim pesnim, da nijso tako moralne i hvalevredne, kakor jih je Celakovsky opisal. Razun tega je imel Preširen veliko nasprotnikov med duhovščino, zaradi tega se je vzdignil zoper take celote. V "pisarju" sta poosebljena Ravnikar i Metelko. V drugi kitici je cel Ravnikar narisan i persifliran: "Debelo po gorjansko jo zatrobi." Uže verz sam je debel i zarobljen. Ideja, da pišemo bolj na podlagi narodnega govora, ki je nastala ob času Vodnika je rodila zmirom izrastke. Tako je Ravnikar res veliko pretiral i prerobato pisal, tako tudi Metelko. Ko so pa začele "Novice" izhajati, so začeli naši pisatelji hudo nemškovati. Tako sta Koseski i Hicinger hudo v nemškem duhu pisala. To je trajalo do l. 1858, ko je Levstik sè svojim člankom: "Napake slovenskega pisanja" naše pisatelje zavrnil i dokazal, da se morajo narodni dobri izreki i pregovori v jezik vpeljati. Ta spis je zbudil Jurčiča, ki je Levstikov spis dobro razumil, ter tako lepo pisal, kakor še noben slov. pisatelj. On še nij prekoračil mej, pač pa že Ogrinec i Andrejčkov Jože. Vzlasti od kar je Ogrinec Dunaj zapustil, začel je pisati tako, da se človeku skoro merzi. In o Andrejčkovem Jožetu pravi Stritar:

"Ti peš korakaš, s škor[n]jami čez ram[e>o]
Mehur za pasom čez pisarsko polje."

Glosa. Dante Alighieri je tudi dolgo v prognanstvu živel. Camoens je imel tudi prav romantično živenje. Ker se je bil zaljubil na dvoru, moral ga je zapustiti i podal se je najpopred v boj z Mavri v severno Afriko, od koder se je zmagonosno vrnil. Potem se je pa sè Scipijonovimi besedami: "Ingrata patria non possi debis ossa mea" [pravilno se glase besede Publia Cornelia Scipiona Africana: "Ingrata patria, non avrai le mie ossa", op. mh] v Indijo napotil. Namestnik ga pošlje v Makao v prognanstvo, a reši se i odpelje v Goa. Na poti se mu ladija razbija i rešil le svoj spis "Luzijado." Ko je po raznih dogodkih v domovino prišel, izdal je svoj epos ter ga posvetil kralju. Zato mu odloči kralj 25 tolarjev na leto penzije. Na zadnje je oslepel, obožal, šel v bolnišnico i njegov sužnji iz Jave je po dnevi zanj po ulicah beračil, ter mu zvečer nabrane darove prinesel. Cervantes ima tudi jako razburjeno živenje. Na poti iz Italije v Spanijo ga vlove morski tolovaji i ga prodajo v Algier, kder je 14 let zdihoval, dokler ga nij odkupil nek Anglež. "Kaj nam pevcev treba je prijetnih?" Sedaj je čas materijalen, nij pripraven za pesnij, menijo nekateri. Resnične so besede Lessingove: Die wahren Kanner der Dichter sind in allen Zeiten und in allen Ländern so rar wie echte Dichter selbst gewesen. "Pesni ki pojó Matjaže. – Boje krog horvaške straže" so narodne pesni i zato tudi praktičnim možém nič mar. Zadnja kitica ima prekrasne verze. Zabavljice. Prve so bolj splošne. "Novi Pegaz". V Višnjegori imajo pri mizi eno školjko zaradi lepote. Oponašanje tega polža, Višnjegorce zelo jezi. Po Slovenskim je jako veliko vasi, katerim se kaj enacega očita. "Pušičarjem" je zločena na Zupana i Kasteleca; "Šestomerjevcem" i "pesnij brez s i c" na Zupana. "Popred pevcu, zdaj homeopatu" gre na Potočnik. Čudno, da so bili vsi Metelkovci homeopatje. L. 1819 jim je vlada prepovedala na pritožbo druzih zdravnikov. Slomšek, ki je l. 1837 potoval čez Ljubljano, piše v svojih popotnih spominkih: Am andern Tage wurde ich vom Domherrn Pavšek auf Mittag geladen, der für Laibach ein zweiter Winzene de Paul ist. Ich speiste in Gesellschaft des Herrn Metelko, Professor der slov. Sprache, und wurde doppelt tractvit: allopatisch, mit einer vortrefflichbesetzten Tafel; homöopatisch, von einem Strom von Antpreisungen dieser herrlichen Heilmethode. Wäre ich nicht bei meiner Gesundheit gegen alle Heilarten so kalt & gleichgeiltig, so hätten mich wirklich beide Herren homöopatisirt.* Prosili so tedaj Metelkovci za lastnega zdravnika, ki bi ga sami plačali, a vlada jim ga nij hotela dovoliti. Potem so je imeli na sumu, da skrivaj homeopatijo. Metelko je imel zaradi tega pravdo. Še dandanes se nahaja veliko duhovnov homeopatov. Preširen je dal natisniti svoje "seršene" v Čbelici potem pa tudi Kastelec svoje "muhe". Zato mu je naredil eno zabavljico. "Nekim pevcem duhovnih pesnij." Naša pesem bi morala biti duhovna, pa nij, ker nij božjega duha v njej; duhovna pa je, ker je polna duha praznote, ker je vodena i.t.d. – "Kopitarju". Kopitar je bil jako ošaben i prevzeten človek na svoje znanosti. Imel je navado o drugih zaničljivo govoriti. – Krempelj je pisal jako slabo slovenščino: "Dogodivščine štajarske zemlje."

Daničarjem, t. j. tistim, ki so izdajali od l. 1835 "Ilirsko Danico". Dr. Gaj je bil šel na Dunaj cesarja Franca prosit, naj dovoli izdavanje tega lista. Pričkali so se pa dolgo, v kakem jeziku bi pisali, ali v srbskem, ali v dubrovniškem, ali v čakovskem t. j. (narodno-horvaškem) Prepir je trajal 20 let i v tem času so pisali v vseh treh jezikih. Tudi za črkopis so se dolgo časa prepirali, ali bi vzeli latinico ali cirilico. Zadnjič so vzeli česki črkopis, z njim tudi slov. Janičarji (ljudje, ki več skodujejo, nego koristijo.) Iz te zabavljice se vidi, da je Preširna zanimalo vse, kar se je godilo med brati Slovani. – "Bahači štirih močnejih narodov." To je obrnjeno zoper tiste, ki so trdili, da nij prav, da vsi slovanski narodje svoja narečja pišejo nego le stirje veči. Beli Hrvat je toliko, kot provincijalni Hrvat. "Narobe Katon." Stanko Vraz marljivi nabiralec slov. narodnih pesnij, je pisal l. 1837 Preširnu, da od takrat naprej, ne bode več pisal slovenski, nego ilirski, češ, da je Slovencev premalo. Zato mu je zložil Preširen zabavljico. Vraz je naredil ravno nasprotno, kakor Katon Utičan, ko je bila njegova stranka premagana. – Gazele. I. Delija, Corina, Cintija, Lavra, lepote, katere so opevali Tibul, Ovid, Propercij, Petrarka.

Krst pri Savici.

Kristjanstvo med Slovenci se je širilo od teh stranij. Iz Ogleja, Carigrada i Solnograda. Iz Solnograda so širili Nemci kristjanstvo med Slovenci sè stransko namero, svobodo jim uničiti i je pod frankovsko oblast pripraviti. Boji med Slovenci i Nemci so se zaradi tega večkrat ponavljali. Uže frankovski kralj Dagobert se je bil vzdignil s pomočjo Alemancev i Langobardev zoper Slovence. A bil je premagan pod Samovim vodstvom. Tako nijso mogli Nemci dolgo časa Slovencev podjarmiti. Nasprotno pa, so zaradi domačih prepirov na Bavarskim Slovenci vse bolj svojo oblast širili. L. 748 se vzdignejo Obri zoper Slovence, da bi si zopet prisvojili verhovno oblast, katero so bili za Samovega vladanja izgubili. Borut, korotanski knez je prosil pomoči pri Bavarcih, kateri so bili med tem popolnoma pod frankovsko oblast prišli. Tasilo jim pomore Obre premagati, a prisili Boruta, da spozna frankovskega kralja za svojega gospodarja, gotovo po naročilu Pipinovem. Odpeljali so seboj mnogo zastavljencev na Bavarsko i med temi tudi Borutovega sina Karasta i njegovega sinovca Chätimara ali Kajtimara. Tako je prišel tudi Borut pod upljiv solnograškega škofa. Karast je bil na Bavarskem odgojen v Kristovi veri i navzél se je podložnosti do Tasila i pokorščine do saligradskega škofa. Tasilo (Tesel) se je bil uže 780 zoper Karola spuntal, a zopet podvergel. L. 788 pa pride Karol v deželo s tremi vojskami, premaga Tasila ga ostriže in v samostan pošlje, njegovo kraljestvo pa kot provincijo svoji državi pridruži. Takrat so prišli Slovenci neposredno pod Franke. Po Borutovi smrti so poslali Karasta Bavarci za kneza Slovencem; i ko je on uže čez tri leta umrl, Kajtimara. Oba sta bila pobožna kristijana i sta si mnogo prizadevala novo vero med svojimi podložniki razširiti i vtrditi. Saligradski škof Virgilij je poslal svojega namestnika škofa Modesta na Koratansko, kder je začel novo vero učiti i crkve zidati. Prva je bila na Gospasvetskem polji, blizu Karnskega grada. A Slovenci so se močno vpirali novi veri i uže pod Kajtimarom so se bili trikrat zoper njo spuntali. Po njegovi smrti 769 so pa vse duhovne iz dežele zapodili. O teh vrskih bojih veliko pripoveduje Valvazor. Kajtimarov naslednik je bil Valjhun, (Valhunus, Valdungus,Vladuh) tudi goreč kristijan, ki je siloma kršansko vero med Slovenci širil. A pristudil se je staroj veri udanim županom tako, da so ga izpodili. S pomočjo Desiderjevo i Tasilovo, ki je s tremi armadami pridrl v deželo, pride Valjhun nazaj na Koroško i hoče še z večo silo, kakor poprej, novo vero širiti. Vergilij je zopet poslal duhovnikov i mnogo Slovencev se je tudi pokristjanilo. A plemstvo i župani so se trdno držali stare vere. Čez nekaj časa se vzdigne zoper Valjhuna nov punt, pod vodstvom peterih plemenitnikov, med katerimi sta najvažniša Herman Avrelij i Droh. Valjhun zbere 12000 mož, nasprotniki so imeli pa le 4000. Valvazor pravi, da so se boji vršili po dolenjem Štajarskim, dolenjem Kranjskim i Hervaškem, tako, da se je odločilna bitva bila pri Siseku. Valjhun napade utrujeno vojsko Avreljevo, 600 jih pobije, 400 pa ujame, drugi zbežé. Avrelij sam je bil med vjetniki. Ko je bil Valjhun v Sisku, da bi se bil sè živežem preskrbil, hotel ga je Droh po ogleduhih umoriti. A ker nijso kneza poslali, zadeli nijso pravega. Med tem se je bil Droh ob Kolpi vtaboril i pričakoval Valjhuna. Ta ga napade, premaga i vjame. Vernivši se v mesto Julijo (bržkone sedanji Neljak) kot zmagovalec, začel je Valjhun sodbo čez Avrelija i Droha. Sodili so jih njegovi vojskovodji. Odsekali so obema roké, s katerimi sta bila zvestobo prisegla, porezali so jim nosove, ušesa, iztaknili oči i ju vrgli v mlako, kder sta revno poginila. Da so bili Slovenci tako hitro premagani, prihaja od tod, ker so se morali razun z Valjhunom tudi z Bavarci, i zoper Obre i Frijulce se bojevati, ki so hoteli ob Soči prodreti. Odsihmal se je kršanska vera vedno bolj širila med Slovenci, svoboda pa jim je na večno izginila. (Pleteršnik v "Citalnici.") Na to povest se opira Preširnov "Krst pri Savici." Dejanje njegovo se verši med leti 770–80. Boj, katerega Preširen v uvodu popisuje nij zgodovinsk, a Preširen ga je navlašč prestavil kraj Slovenskega. Ravno tako tudi Črtomir nij zgodovinska oseba, nego v njem so poosebljeni boji med paganskimi Slovenci i med kristjanskimi, a prav za prav on ne reprezentuje junaškega Slovenca v svojem prvotnem značaju sè svojim prvotnim mišljenjem, Čertomirov značaj je odsev Preširnovega. Kake misli so takrat Preširna navdajale, vidi se iz uvodnega soneta: "Krstu." "Na svetu je vse minljivo," ta duh, ta misel veje po celej pesni. Crtomir je zgubil ves up i veselje za vse lepo i mikavno. Bridko toži nad sovražno vsodo, ki ves njegov rod preganja Lehko rečemo, da redko katera literatura ima pesem, v kateri bi bilo združeno toliko lepot, kakor v tej. Razun klasične oblike, katerej zastonj iščemo enake v slov. slovstvu ima še sledeče prednosti. Vzeta je prvič iz časa, ki je najbolj odločilen za ves slovanski narod, za njegovo prihodnost i zgodovino, namreč iz časa, ko so Slovenci svojo svobodo zgubili i Kristovo vero sprijeli. Razmere tega časa pa je Preširen ženijalno opeval. Druga prednost te pesmi je, da se godi v najkrasnejemu delu Slovenije. Ženijalno si je izbral tak kraj, kder je prebivala Črtomirova ljubica. Tako je dobil "Krst" posebno mikavnost za Slovence, ker poveličuje kraje, ki so jim najljubši, ki so vsakemu Slovencu nekako sveti, od mladosti pa do smrti sliši vedno le o njih pripovedovati. Tolikokrat se omenjajo v živenji, da so vsakemu domači i kraji, katere poveličuje poezija, bodisi umetna ali narodna, so za narod najzanimiveji. Zaradi teh dveh okolnosti lehko rečemo, da je "Krst" prav narodna pesem i zaradi tega je lehko umevno, da se tujcu tako težko dopadati mora. Razun tega se "Krst" sodi po navadi iz krivega stališča. Ta Preširnov umotvor nij epos, še idilični ne, nego on je, kakor Janežič prav dobro pravi: "Povest v verzih." V "Krstu" je Preširen mojstersko združil Čertomirovo ljubezen do domovine i do Bogomile. Preširen je hotel ljubezen sploh opevati. "Ljubezen je gotovo mogočen, čist, neoskrunjen, tudi blag čut, ki človeka povzdiguje, čisti i nagiblje k dobrim delom." Goethe sklepa svojega Fausta takole: Kar večno žensko je, povzdiga nas." Tako se tudi Črtomir nij udal iz prepričanja, nego le zato, ker ga je Bogomila prosila, iz ljubezni do nje.

"Po obliki je "Krst" različen od drugih Preširnovih poezij, po duhu i mislih se pa popolnoma zlaga z njimi i sicer tako, da bi bile pomankljive brez njega. Ako primerjamo Preširnove pesni veličastni simfoniji, mnogovrstnej, kakor pesnikovo dušno živenje, katero zdaj hrepeni, zdaj se smehlja, zdaj sodi, zdaj se dviguje v jasne višave, zdaj se pogreza v temno brezdno – potem je zadnja ta pesem, tej simfoniji finale, v katerej se zlivajo i zlagajo vsi glasovi v mehko otožno harmonijo. Ta pesem je kakor svitla mavra, ki se za črno nevihto tolažljivo razpenja po mirnem nebu, kakor zlata zarja, ki konci viharnega dneva, razlita po večernem nebu, obeta jutri jasen, vesel dan." Preširen gre naravnost "in medias res". On ne začne pripovedovati, kako se je Črtomir zaljubil, kako je osredek obiskoval, kako jima je sreča cvela celo leto, nego postavi nas v razburjen bojni čas, "ko pripodil sè sabo je Valjhun srditi – divje roje." V 12 verzih naslikal je nam celo situacijo. Ves uvod je jako mojstersko delo, krasne so podobe; "Ko se neurnik o povodnji vlije", ali pa "leže k' ob ajde žetvi al' pšenice" i pozneje v Krstu: "Al jezero, ki na njega pokrajini stojiš, Nij Črtomir podoba tvoja?" Verzi kakor:

"Največ sveta otrokom sliši Slave," in
"Manj strašna noč je v črne zemlje krili
Kot so pod svitlim solncem sužnji dnovi" ali pa
"Ječe pod težkim jarmom sini Slave";
"Le tujcem sreče svit se v Kranji žari;
Ošabno nosijo ti po koncu glave".

O nastanku "Krsta" pripovedujejo Preširnovi prijatelji sledeče: Preširen je bil sè svojima prijateljema Čopom i Kastelcem pri Savici. Vsi trije so občudevali prirodno lepoto savičnega slapa i naposled reče Kastelec: "Na lepo Savico pesem zloži. Uže Vodnika je navdušila, tebe bode še bolj." V svoji ženijalnosti, katera je imela za nedolžna ušesa včasi malo ostre zobe, hipoma Preširen sè štirimi verzi odgovori, kateri pa nijso taki, da bi se smeli zapisati. Prijatelja, ki sta bila sicer tacega humorja navajena, vendar nijsta bila zadovoljna in obljubiti jima je moral, da spiše resno pesem o Savici. Nedolgo potem je bil vstvarjen "Krst". (1836) Vendar nij verjetno, da bi ga bil pogled Savice, katero nij takrat prvikrat vidil tako navdušil. Misel je gotovo uže dolgo v prsih nosil in ona prošnja ga je morda le spodbudila, da je svoje delo pospešil. –

Dostavek

"Nuna i kanarček" je v ozki zvezi s "Kerstom". Nuna spominja na Bogomilo i misli se ponavljajo tu, kakor tam. To je ena najdoveršnejih pesnij. V 3. strofi 5. versta "Leteče, lazeče zverine," vzel je Levstik za acc., a biti more nom. namreč: "Kragulji, lisice, leteče, lazeče zverine moré ptice." "Ne sliši šum sap se viharskih", onomatopoetični verzi. V "zarjaveli devici" se vidi, kako je Preširen narodne pesni posnemal, oblika je v tej pesni popolnoma narodna. Verhu tega ima še daktilične rime, katere zdaj posebno Stritar goji: stokala, jokala, vbožica, rožica, milija, lilija, vnelo je, grelo je, it.d. "Zdravico" nij dovolila censura natisniti. To je klasična pesem imenitna za Preširnovo mnenje i prepričanje. Bil je panslavist i republikanec. Očitalo se mu je, da je le Kranjec, a iz te pesni se vidi, kako goreč je bil za Slovanstvo: "Bog živi ves slovenski svet"; tukaj pomeni "slovenski", toliko kot "slovanski". "Bog živi vse Slovenke"; najveličastneja pa je: "Žive naj vsi narodje!" S tem pa se je pokazal Preširen tudi kosmopolita, kakor vsi ženijalni možje. "Licovski strelci" je poslovenjena po Körnerji. Načelnik teh strelcev je bil Ljudevit pl. Lützow. Mladi pesnik Teodor Körner je bil sam med njimi. –

"Janez Hradecki" je bil eden najblažjih mož v Ljubljani. Županil je dolgo i Ljubljano tako povzdignil, kakor veliko druzih županov ne. Zvlasti za izsušenje ljubljanskega močvirja pridobil si je veliko zaslug, ker je cesarja Franca vedno nadlegoval, naj odloči kaj denarjev v ta namen. 27. junija so praznovali 1845 v Ljubljani obletnico jegovega županovanja na strelišči. Mestni zbor je dal slikati njegovo podobo, podaril mu je zlat pokal i Lovro Toman (pozneje dr. Toman) je deklamoval to pesem. Hradecky je storil veliko za srečo Ljubljane i je zaslužil, da ga je opeval tak pesnik, kakor je Preširen. Ta je ena najzadnjejih jegovih pesnij. – "Nebeška procesija". Eno jutro 1835 so našli po vsej Ljubljani manuskripte te pesni zatrošena. Ravno tako so bili tudi po vsem Kranjskem zatrošeni. Skandal je bil velik, vse je vpilo, i vsak je sodil, da je Preširen to pesem zložil. Policija je stopila na noge. Poklicala je Preširna k sebi i policijski direktor mu pokaže en manuskript, ter ga vpraša: "Gospod doktor! ali ste brali to pesen?" I Preširen odgovori: "Kako bi jo ne bil, saj vsa Ljubljana ne govori o druzem, nego o tej pesni." "Kaka se Vam pa zdi?" nadaljuje direktor. Preširen odgovori: "Je sicer dobra, a jaz bi jo bil še bolje naredil." Preširen je hotel reči, da, ko bi bil on hotel, bi jo bil lehko še bolje naredil. Direktor pa je sodil iz tega dvoumja, da je nij Preširen spisal. Izpraševal ga je nekoliko časa, a ker mu nij mogel do živega, ga je izpustil. Lehko si mislimo, kako je ta pesen Ljubljančane vznemirila takrat, ko je bilo še vse vérno i censura tako ostra. To pesen i pa "železna cesta" so znali vsi Ljubljančanje na pamet. I ljubljanske trcijalke poznajo Preširna le kot pesnika "nebeške procesije". – "Bandero Krištofa ljubljanskega", ljubljansko pokopališče je pri sv. Krištofu. Sezidal se je takrat kazino na akcije. "V misel je Moževi dal"; ta "Mož" je Hradecky, ki je začel strelišče zidati. Gračan Vithal je sezidal "Koliseum", kder so se dekle i plebs sploh na ples zbiral. Pogorel je bil, a zopet sozidan je zdaj nezdrava kasarna. Lepo je povedano: "Ti kasarna boš sloveča, satana peklenskega." "Parizina" po Byronu (roj. 1788 v Londonu, umrl 9/4 1824 v Missolounghi na Grškem v boji zoper Turke) Parizina je Azova žena, sodnika v Esti. Hugon je Azov sin i Bijankin, katero je prej ljubil. Zaljubi se tedaj Hugon v svojo mačeho Parizino, i ona ga izda v sanjih, ko ji ujide njegovo ime iz ust.

"Božje i hudičeve hiše v Ljubljani." "Janez Krstnik" je v Trnovem. "Marijin" je frančiškanska cirkev v Ljubljani. "sv. Petra i sv. Jakoba, sta v predmestjih i sv. Niklavž je stolna cerkev. Ko so jezuvite pregnali, prenaredili so njih šolo v "redut" (plesišče) Za časa Francosov so imeli ondi freimavrarji svojo ložo. Pozneje i še zdaj je imelo filharmonično društvo svoje vaje, i zdaj zboruje ondi deželni zbor. "Bog", nerazumljiv epigram se nanaša znabiti na kak filozofični izrek. "Elija Repič", staroverec, originalen mož, ki je prišel na Vodnikovo mesto za profesorja; pozneje je bil licejski prefekt. Bil je učen i čuden mož. Opominjal je vedno svoje učence: "Der Mensch muß immer Kopf & Herz am rechten Ort haben", a kazal ravno nasprotno z rokami. Slomšekovo "devištvo" je doživelo 8 natisov. Slomšek piše v svojih popotnih spominkih: "Am Abend gieng ich ins Theater, obwohl es in Laibach etwas umerhörtes ist einen Geistlichen im Theater zu sehen. Das merkwürdigste was ich im ganzen Theater bemerkte war, daß nur 2 Priester darim waren; und auch diese waren Lavanter. Auch ich wurde bald bemerkt, der bekannte krainerische Dichter Dr Preširen schlich sich herbei, grüßte mich rechtherzlich mit dem Beisatze: "Er werde es nächstens dem Domherrn Pavšek erzählen, den Klagenfurter Spiritual in Theater gesehen zu haben. Victoria! Er begleitete mich auf mein Gasthaus zum Nachtmal und beehrte mich mit einer beißenden Satyre, als dem Verfasser das, wie es ihm scheint nicht angemessenen "Devištvo" mit folgenden Spottversen: "Ker stara para zlomek ....

"Nečimern up" gre na Metelka i "Čudni dihur" na Čopa. "Novičarjem", gre na Bleiweissa, i velja še dandanes, kajti noben slovensk časopis ne piše tako robato slovenščine, kakor Novice. "Rokomavh". Od l. 1820–50 / so živeli po Gorenjskem "rokovnjači", ali "rokomavhi" t.j. deserterji, ki so ušli iz zaporja ali pa od vojakov i kmetovski fantje, katerim se nij ljubilo doma delati. Njih glavno ležišče je bilo med Kranjem, Kamnikom i Teržičem, zlasti v "Udnem boršti" nad Kranjem. Bili so ondi največ iz bližnjih vasi doma. Kmetu nijso ničesar storili, ropali so pa bogatinom i cirkvam. Prišli so k premožnim posestnikom, ko so vedeli, da je malo varuhov doma, so tirjali toliko te, toliko one reči, žugaje, da bodo hiše zapalili, če ne dobó, kar želé. Bili so pravi kranjski komunisti, imeli so veliko deklet pri sebi, i ženili so se, kar križem med seboj. Njih starašina "stari Groga" je poročal pod staro jelko rekoč: "In nomine patre, vzemi jo na kvatre, če bolje dobiš, pa to zapustiš". Absolutizem i žandarmi so vničili rokovnjače. Nekateri so zbežali na Hrvatsko, mislé, da bodo ondi svoje rokodelstvo nadaljevali, a bili so postreljeni i pobešeni. /: Udri boršt se po nemški imenuje "Herzogen – Forst. Udri je torej = vojvodni. Morda je bil ta gozd kedaj lastnina kranjskih vojvod. Stari Groga je potem, ko so njegovo čedo razkropili, beračil okrog ljudij, katere je pred na lep način ropal i slačil. Umrl je pred kakimi desetimi leti. Njegov nekrolog je bil v Novicah. Rokovnjači so v kranjski i kamniški okolici v jako dobrem spominu, ljudje vedo veliko o njih povedati. Njihovi glavarji so hodili lepo oblečeni, lepše nego domači fantje od najboljih hiš. Tudi so mnogo občevali z vaščani. Sploh je čudno, da se je mogla sredi največih vasij osnovati tatinsko-roparska, dobro osnovana in vladana država. Najhuji preganjalec rokovnjačev je bil Kajetan Huber, kaplan v Komendi (nabral je tudi nekoliko slovenskih narodnih pesnij) originalen pop, ki je hodil s pušo nanje. Enkrat so jih kmetje pod kaplanovim vodstvom tako natepli, da so pomerli. Ker je bil Huber v Komendi vedno v smrtni nevarnosti, šel je k ljubljanskemu polku za vojaškega kaplana. V boji je bil hraber i prijel zlati križ. Pisal je več v Novice o polkovniku Čehovinu, Kraševcu i Vegi, ker pozneje je bil prestavljen za fajmoštra v Čemšenik, blizu rojstnega kraja Veginega. Zibeljko v kateri so Vego zibali je tudi Huber kupil :/ kkkkk

II. Razdelek (1843–48)

Navadno se čuje, da so "Novice" slov. jezik prebrodile, da so ga omikale in uredile. Novice same se s tem bahajo, a vzeti se mora to, cum grano salis." Videli smo uže, da ne pride nič nepričakovano, da se nobeno literarno početje ne rodi naenkrat, nego da moramo vzrokov vsake odločilne dobe i knjige v prešnjih letih iskati. Tako je bil Vodnik le otrok svoje dobe, le njeni izvrševatelj, narod je bil zanj i njegove vpeljave uže pripravljen. Tako je tudi pri Bleiweissu. Znano je, da se je slovenščina uže pred njim prav resno gojila, morda bolj, nego za njim. Ravnikar i Metelko sta si zvlasti prizadevala jezik očistiti. In če beremo prve tečaje Novic, pripoznati moramo, da je njih jezik mnogo slabeji, nego Preširnov, toraj slovenščina z Novicami nij naredila napredka, nego šla je še rakovo pot. Kljubu temu so Novice prav velike važnosti za Slovence. Prva njih zasluga je, da so literarne možé ne zbudile, nego združile, da so jim dale priložnost svoje misli v skupnem listu zapisovati. Druga neumrjoča zasluga Novic je, da se je vpeljala "gajica" (po dr. Ljudevitu Gaju imenovana, ki jo je pri Hrvatih vpeljal) i nas tako združila s Hervati, Čehi, Slovaki i deloma tudi s Poljaki. Videli smo, kako so se Slovenci branili Metelčice. Gajica pa se je vpeljala brez vseh bojev i nasprotovanj. Narod je sprevidil, da je bolje, če se približuje sobratom i nij se hotel ustavljati tej koristnej i praktični napravi. I baš tisti možje, ki so se najbolj prizadevali metelčico zatreti, so naj bolj trudili za vpeljavo gajice, namreč Preširen i jegovi prijatelji. Smole i Preširen sta izdala l. 1840 "Vodnikove pesni" (jako nekritično) Linhartovega Matička i veselo igro "Varuha", katero je Smolé iz angleščine poslovenil. Vse te tri so natisnjene v "gajici". I to so prve knjige. Uže prej pa je bil dal Malavašič eno pesem v gajici natisniti v "Ill. Blatt", i ta pesem je bila prva pri Slovencih v novem črkopisu natisnjena. Ko so začele "Novice" izhajati, hodile so v bohoričici, katera je bila takrat še sploh v navadi. Pustili so pa vsakem na voljo naj piše v tem ali onem črkopisu. I res precè v 6. listu najdemo uže en spis v gajici od Krempeljna, fajmoštra pri Veliki nedelji "pozdrav Radgone Novicam". Noviška zasluga je, da se nijso vpirale tej dobri času primérni vpeljavi. Dobival je Bleiweis vedno več dopisov v gajici, zvlasti iz Stajarskega, i nazadnje se je sam odločil za gajico. Od l. 1846 so izhajale "Novice" le v gajici. Tretja Noviška zasluga je, da so razširjevale branje med priprostim narodom. V tem so storile "Novice" več, kakor katerikoli drugi list. Odprle so narodu vrata do omike i pokazale pot, po katerej bi morala še zdaj večina pisateljev hoditi. Slov. narod je majhen, i če se ga vedno ne podučuje i mu ne vzbuja samostojne zavesti precè zaostane, ali pa se potujči. – "Novice" od l. 1843–58 so bile pravi repertorium vseh slov. pisateljev od Preširna do najzadnjega mazača. Vsak, ki se je v tem času sè slovenščino pečal, poskusil se je v Novicah z dopisi, manjšimi sestavki, z gospodarstvenimi spisi, s pesnicami itd. Zaradi tega so "Novice" jako važne za tega, ki hoče poznati razvitek slov. slovstva. Ko so pa začele Novice l. 1848 politikovati, so se tudi drugi listi rodili, zvlasti beletristični, začeli so se pisatelji drugam obračati. Dokler so po l. 1860 jih večidel zapustili. Duša "Novic" od l. 1843 pa do dandanes je dr. Janez Bleiweiss. Nij moža na Slovenskem, ki bi bil toliko storil za slov. narod, kakor on, do zadnjih let, ko se je politiki v naročje vrgel, ko vse le iz političnega stališča sodi i se zaradi tega velikokrat krivičnega pokaže. Toda tukaj pustimo njegovo politično delovanje na stran i glejmo le na slovstveno. Spisal je sam svoj životopis, i ga dal natisniti v drugem listu Abel Lukšičevih "Slawische Blatter" (Dunaj I. 1865) Podpisal se je Lomski, kakor je tudi v "Novicah" delal, kadar se je hotel pohvaliti i kaj o sebi pisati. A Levstik je to hitro zavohal, ter spisal en sestavek zoper Bleiweissa v "Slovencu", ter se tudi podpisal z imenom "Lomski". Od takrat je izginilo to ime iz "Noviškega" slovarja. Njegova sloveča autobiografija je pa jako znamenita za Bleiweissov značaj.

Dr. Janez Bleiweiss je bil roj. 19. nov. 1808 v Kranji. Njegov oče je bil kramar toda jako podvzeten mož, tako, da je po svoji smrti (pred nekaj leti) v Ljubljani lepo premoženje zapustil. Bleiweiss je hodil v šolo v Kranji, v Ljubljani, i potem je šel na Dunaj. L. 1832 je bil za doktorja medicine promoviran. Ostal je do l. 1841 kot asistent v živinozdravniškem inštitutu. Prišel je potem za profesorja v Ljubljano na medicinsko fakulteto v bolnišnico. Ko je bila l. 1850 ta fakulteta razpuščena dobil je mesto živinozdravnika za Kranjsko i pustili so mu le naslov profesor. L. 1843 je bil izvoljen za tajnika kmetiške družbe Kranjske i to službo opravlja še dandanes. Precè potem so ga volili za častnega uda druge družbe v Gorici, v Celovcu, v Zagrebu, v Gradci, na Dunaji, v Pragi in v Cernovicah [SBL: Črnovicah, op. mh]. L. 1851 ga je imenovalo srbsko učeno društvo za poročajočega uda, i l. 1864 "Slovaška matica" za častnega uda. L. 1862 dobi od ruskega cesarja Vladimirov red VI. verste za svoje slovstvene zasluge in istega leta mu izroči tudi Davorin Trstenjak v imenu stajarskih Slovencev zlat pokal. Bil je dalje predsednik literarično-političnega slov. "društva" osnovanega l. 1848. Od l. 1861 je bil vedno voljen v deželni zbor in odbor kranjski. Tega leta je izročil znano spomenico na ministerstvo, katero je podpisalo 20.000 Slovencev. Pri nobenem možu ne spoznamo tako lehko resnice, da en sam človek ne dela slovstva, kakor pri Bleiweissu. Kranjska družba kmetijska je hotela izdajati list v domačem jeziku za poduk priprostega ljudstva v kmetijstvu. Uže l. 1839, ko je bil Bleiweiss še na Dunaji, prosil je tiskar Blaznik vlado dovoljenja za izdavanja tacega lista. A nij ga mogel dobiti, ker vladal je takrat naj huji absolutizem. Stoprv s pripomočjo nadvojvoda Janeza, ki je po navadi v Gradci stanoval i kmetijstvo jako rad podpiral, dobila je družba dovoljenje, da sme izdajati list. Kot tajnik družbe moral je Bleiweis uredništvo tega lista prevzeti po društvenih pravilih i toraj nij storil tega iz domoljubja. Tedáj čas i slov. slovstvo je rodilo Bleiweissa, a ne nasprotno. To se vidi iz prvih listov njegovih "Novic", katerih namen nij bil slov. jezik likati, nego ljudstvo v kmetijstvu podučevati. Ko je moral prevzeti vredništvo "Novic", slovensko pisati nij znal (kar tudi sam priznava v avtobiographiji). Rabil je celo spolovnik, infinitive brez i na konci, "oni" mesto "vi" v vljudnem govoru. On pravi: "Koga so družbe za obrtnost. Nij vedil, kar je bilo Vodniku uže petdeset let znano, da redacteur se pravi slovenski "urednik" i ne "uzhnednik". Stoprv l. 1844 se je podpisoval "Vrednik". Njegov prvi spis (katerega je uže na Dunaji izdal "Über die Pferdekrankheiten") bil je nemški. Poznal nij čisto nič slov. slovstva. V prvem listu piše, da Slov. nijmajo nič druzega, nego nekaj molitvenih knjig i polno jezikoslovnih novostij. Bleiweiss sam je priporočal Slovencem, naj vpeljejo nemščino v svoje šole, da bodo "kam prišli". A imel je Bleiweiss srečo, da je dobil literarno i slovniško izobraženega moža, ki mu je vedno šel na roke i je dolgo časa "Novice" popravljal, to je bil France Malavašič, ki je ostal do l. 1848 najmarljiveji sodelalec Novic. Razun tega se je hodil še sedanji "oče" Bleiweiss k bogoslovcu Luki Jeranu slovenščine učit. Prvi list "Novic" je izšel 5. julija 1843. Na čelu je imel cesarskega, spodaj kranjskega orla. Pisava je bila jako slaba, tako, da jim je Preširen pel, naj bi bile manj rokovnjaške, t.j. bolj učeno i lepše pisane. Sedržaj prvih listov je popolnoma tak, kakor poje Preširen: "kar treba je pri hiši, za hleve treba, treba je na polji, gosen'ce kaj na repo varje, kak prideluje se krompir najbolji itd. Razun tega je Bleiweiss rad prav na široko [samega sebe >] semnje popisoval. V 12 listu je ena pesem v gajici: Jek "Novic" od pokrajine" od Bernarda Tomšiča i v naslednjem tečaju je uže en "skovan" sonet od kaplana Marovšnika. Prvi tečaj sklene Vodnikovim predgovorom Novic l. 1799. Sploh je Bleiweis rad kaj Vodnikovega ponatisnil. Novice so imele uže prvo leto 800 naročnikov. To kaže kako potreba jih je bilo, i da so bili Slovenci uže dosti pripravljeni zanje. V kratkem času so se Novice malo popravile, začele so nekoliko bolje slovensko pisati, a dobro i prosto nemškega upljiva nijso nikoli pisale, kakor še dandanes ne. Kakor je bilo uže povedano, zbirale so okoli sebe vse slov. pisatelje. Med temi so bili nekateri jako izobraženi, kakor (razun uže omenjenih Malavašiča i Jarana), Vertovec (njegovi spisi so vzbudili veliko senzacijo), Stanič, Mat. Majar, Dežman, Krempelj, Trstenjak, i predvsem Koseski. Od l. 1848 je dobil Bleiweiss nove močij, Cegnarja, Verneta, Svetca, Jerišo, i precè potem tudi noveje pisatelje, kakor Levičnika (napisal je veliko, a malo vrednega) Tomana, Jenka (ki je uže v 7 i 8 šoli v "Novice" pisal) i tudi Levstika. Bleiweiss sam je pisal še nekaj knjig, a večidel le za kmete, /: kako se imajo pri kupovanji, plamenanji, reji, i opravljanji konj obnašati l. 1843 :/ Razun tega sostavil je po ukazu ministerstva slov. berila za nižo gimnazijo v l. 1852–55, toda tako nekritično, da nijso za rabo. Dalje je izdajal slov. "koledarček" od l. 1852–56 sè životopisi i podobami Valvazorja, Cojza, Stanka Vraza, Staniča i Japeljna. Važneje sestavke teh "Koledarjev", izdal je pod imenom "Zlati klasi" (l. 1863). L. 1864 je izdajal "Slov. glediščne igre" IV. zvezke, med katerimi se nahaja tudi Linhartova od Bleiweisa popravljena, ali prav za prav pokvarjena "Micika". Kot doklade "Novic" izdal je Bleiweis Vertovčevo "Kmetijsko kemijo" i "Vinorejo", dalje "Občno povestnico" (spis. Vertovec i Verne l. (1853–63) "Devico orleansko" (l. 1848) i "Nevesto mesinsko" (1849–51) v Koseskijevi prestavi; "Zlato vas" po Malavašiču.

Bleiweiss je ponosen i se baha, kako je on slov. slovstvo sè svojimi Novicami povzdignil, a ta zasluga gre drugim slov. pisateljem, katere je Bleiweis le vodil. Vsi ti so bili bolj izobraženi v slov., nego urednik sam. Do l. 1848 so bili vsi slov. pisatelji večidel samouki, ker razun stolice v ljubljanskem bogoslovji nij bilo nobene slov. šole. Ker so bili ti pisatelji večidel le samouki i slabeji nego Ravnikar i Preširen, pisali so tudi slabejo slovenščino, nego ona dva. Glavni podpornik Novic od l. 1843–50 je bil Janez Vesel – Koseski. Ko bi bil izdal Koseski vse svoje pesmi naenkrat zbrane, kakor Preširen bili so Slovenci takrat gotovo dosti izobraženi i omikani, da bi ga bili s kritičnim nožem razrezali i zavergli. A izdajal je svoje pesni počasi po Novicah i to je bil začetek njegove slave. Kedor je bral njegove pesmi oslepile so ga z visokoletečimi frazami i domačimi besedami, po sodržaju pa nihče prašal nij. V Novicah je bralo veliko število Slovencev njegove pesni, začeli so je hvaliti i tako se je kar na enkrat širila Koseskijeva slava. Dalje so prišle Koseskijeve pesni ob takem času na svitlo, ko je na Nemškem romantična šola cvela. Avstrija je bila, kakor v vsakej reči, tudi v leposlovji za nekaj let zadej. Ko so na Nemškem uže pretirani klasicizem zapustili, ali ga pa z romantizmom združili, mlatil se je v avstrijskih šolah še vedno Klopstock, Lessing, Schiller i Goethe – aber fragt mich nur nicht wie!" Novonemške šole, Heineja, Börneja, Lenau-a nij v Avstriji nihče poznal. V tem času je izpustil Koseski večidel same prestave iz Schillerja. Preširnove pesni so bile mnogim učiteljem trn v peti, Koseskijeve so jim prišle kakor navlašč. Uvedli so je v šoli i jih storili deklamavati učencem. Učitelji, kakor učenci, oslepljeni od Koseskijeve visokosti i besednega lepotičja brez pomena "trobili so na glas" Koseskijevo slavo po Sloveniji. Pač resnične so Lessingove besede: Die wahren Kenner etc.

Takrat se je učila v šoli retorika. Izvrstni govorniki nijmajo dobrega okusa, ne marajo veliko za leposlovje, dopadajo jim le fraze, le fulminantnost. Zaradi tega vidimo, da vsi govorniki Koseskega čislajo. Koseskijev jezik ima res nekaj grmečega i bobnečega, toda če se začne lušiti, prikaže se iz tega bliska i groma smrdljiv duh ali pa praznota. V tem času so hoteli Slov. zamujeno popraviti. Hoteli so svoj jezik olikati, a vedeli nijso, kako se more i sme. Hoteli so ga kar na enkrat spojiti z drugimi slovanskimi jeziki. Koseski je jemal besede iz vseh slov. jezikov i je vpletal v svoje pesmi. In zagnali so hrup, ta je panslavist, ta je občeslovansk pesnik. Preširen je le Kranjec i še to ne, on je le Gorenjec. S takimi blodnjami so se pitali učenci po slovenskih gimnazijah celih dvajset let. Še l. 1867 je učil Marn, da on ne more priporečati Preširna 1. kot kristijan 2. kot duhovnik i 3. kot učitelj. L. 1877 se je upal Malavašič v Novicah nad Preširna i ga primerjal s Koseskijem. Malavašič piše: "Kakor je osoda natočila Preširnu več britkosti v kupico živenja, je Koseskijevo srce bolj sè srčnostjo navdala." Postavil ga je včasih više včasih niže, kakor Preširna. I ta kritika je bila Α i Ω vseh predavanj po gimnazijah v Ljubljani, v Gorici, Novem mestu, Celji i Mariboru. Vsi profesorji, kar jih je iz Štajarskega bodo čislali Koseskega, ker Štajarci nijmajo čuta za poezijo. Oni so izvrstni praktiki, izvrstni juristi, nacijonalökonomi, sploh v vsem, kar se ostroumja tiče, a poezije ne čislajo posebno. To je jako interessantna prikazen v naši mali domovini. Tudi jim dopada Koseski sè svojo ponemčeno slovnico, ker so se uže sami malo nemškega duha navzeli. – Uže to je žalostno, da se o Koseskiju nič ne ve. Nihče, kedor ga pozna ne ve o njem kaj povedati. Preširen, Vodnik, Cojz, i sploh ženijalni možje zapustili so velik spomin, nihče je ne bo pozabil, ostalo je veliko anekdot iz njih živenja. O Koseskiju pa nihče nič ne ve. Rojen je bil v vasi Koseze (pl. fem.) na Gorenjskem (blizu Ljubljane proti Moravčam) zadnje leta pretečenega stoletja (l. 1798?) Študiral je v Ljubljani i potem na Dunaji pravo. Prišel je potem v službo pri kameralni upravi v Ljubljani. Zdaj je v Trstu.