Zlate lestve je pred izidom napovedal Ivan Goran Kovačić 10. nov. 1940 v omenjenem članku v Novostih, kjer poroča, da je v pesnikovem stanovanju videl prve korekture zbirke, ki je bila vsa napisana v Zagrebu, in da je iz nje prebral naslovno pesem: po zlatih lestvah "se vzpenjamo v zvezdne višave samo zato, da bi bolje videli globine in temine pod seboj". Njen skorajšnji izid je še enkrat oznanil tudi Božidar Borko v povzetku tega Kovačićevega članka v Jutru dva dni kasneje (Pesnik Alojzij Gradnik v hrvatski luči; prim. tudi Slobodan Marković, Molčeči mož je spregovoril, Večer 6. 10. 1984, št. 234, 9). Obeta razširitev in dopolnitev kmečke tematike "z vrsto novih motivov, ki sodijo med najboljše, kar je bilo spisanega v slovenski liriki. // Povod več, da slovenska kulturna javnost, ki čuti v tej žalostni dobi potrebo pesnikove vidovite, povzdigujoče in tolažilne besede, pričakuje z največjim zanimanjem novo zbirko Alojza Gradnika, pesnika, čigar plodovitna tvornost vzbuja enako občudovanje kakor njegova umetniška ustvarjalna moč, ki se čvrsto drži v višinah!"
Z očitkom Marje Boršnik (141), da naslov Zlate lestve ustreza samo zadnji pesmi, se Gradnik ne strinja: "Ne ustreza samo zadnja pesem. Lestve segajo v oblake in nebeške višave, ali njih vznožje je oprto na trdo zemljo. Tako se tudi križ na Golgoti dviga v nebo, zasajen pa je v globino zemlje. Kaj je vsebina ostalih pesmi? Njihova snov je zemeljska stvarnost: človekovo hrepenenje in trpljenje, njegove nade in prevare, njegove ljubezni in strasti, ali tudi tam, kjer je snov teh pesmi blizu zemlje, je blizu neba. V globino zemlje zasajene lestve jih družijo s pojočimi okrožji nebeških višin."
Za zbirko sta dve predlogi. 1. Za večino pesmi se je ohranil tipkopis, namenjen objavi v Izbranem delu Alojza Gradnika (IDAG), rokopisi pa praviloma ne. 2. Pod svojo signaturo Ms 691 je ohranjena kvadratna mapa s tipkopisnimi listi za tiskarno in z avtorjevimi rokopisnimi popravki ter opombami; v last NUK-a je prišla 27. 3. 1947 in je v Opombah k besedilom tule označena s kratico Tp (tiskarska predloga). Listi v mapi imajo zgoraj na sredi paginacijo, kakor naj bo v tisku, desno zgoraj pa prav tako s svinčnikom starejšo paginacijo z nekaterimi prečrtanimi oznakami strani. Kazalo na koncu in spremenjena paginacija razkrivata, da je bila zbirka pred oddajo v tiskarno komponirana drugače, kot jo poznamo danes. Začeli naj bi jo Ljubljanski soneti: Grad 1–2, Na Marijinem trgu 1–2, Emona, Na Cankarjevem Nabrežju, Pred Vodnikovim spomenikom, Tivoli v jeseni, Na Mestnem trgu, Na Krekovem grobu, Stara cukrarna, Vizija. Za drugi razdelek so bili predvideni Napisi za mesece, sledili naj bi razdelki Reka življenja, Nova Golgota, Blizu zemlje in Blizu neba. S svinčnikom je pesnik na Kazalo napisal "Najprvo ciklus Reka življenja" in potem še:
"razpored spremeni takóle:
1 Reka življenja,
[ljubljanski soneti]
2 Napisi za mesece
3 Nova Golgota
Blizu zemlje
Blizu neba."
V razdelku Reka življenja je bilo prvotno zaporedje pesmi takole: Nezakonska mati, V bolnišnici, Timandra Alkibijadu, Alkibijad Timandri, Zločinka, Nočni gost, Noč v luki, Vprašanje, Dvanajsta ura, Davno že v grobu si ..., Orel in smreka, Vsi< >sveti, Temna čaša, Madona, Narodn[a >]i <motiv>, [U >]Vdova, Pesem deklice, Odgovor na pismo neznani, Nevesti, Črni angeli, Tužna pesem, Konec. Ob vsaki pesmi v kazalu je s svinčnikom zapisana stran novega razporeda. V razdelku Blizu zemlje je naslov pesmi Jesen na Kontovelu 1–2 spremenil v Jesen na Doberdobu 1–2 in mu na koncu dodal s svinčnikom Pesem koscev. V kazalu zadnjega razdelka Blizu neba je bilo več sprememb (vse prečrtave in vsi vrivki so bili narejeni s svinčnikom, ob njih paginacija v novem zaporedju), načrt je bil takle:
[Zlate lestve]
Psalm triindvajseti <XXIII.>
Psalm štiriindvajseti
Psalm [137 >] <stosedemintrideseti>
Križev teden
Vigred
<Grob na Pobrežju>
Mati in križ
<Nagrobni napisi>
<Zlate lestve>
Predlogo za tisk sklepajo pojasnila, kjer so gesla nanizana takole: Ruj, Škalir, Napa, Komari, Alkibijad, Rebula, Galla Placidia, Sabotin, Kolon, zraven pa je rokopisna opomba "postavite jih v abecednem redu" in "dajte 1 odtis Dorkotu, naj pregleda in naj ev. pripombe sporoči meni".
Stran 89 tiskarske predloge (Tp) z Nagrobnimi napisi (Verno zemlja zdaj jih hrani, Če tu je duša v temni ječi, Prej smo tavali v temini) je prečrtana z modro in zraven je napisano "odpade". Prva dva napisa sta ostala v rokopisu (glej ZD 4), tretji pa je bil objavljen pod zaporedno številko 6 med Nagrobnimi napisi v Pojoči krvi 1944.
V "težkih časih zamračenih obzorij" se mu vidi zbirka kot "pesniška poslanica, ki dviga vero v večne vrednote, v duha, v človeško dostojanstvo, v narod. [...] Pesnikova duša, vsa blagoslovljena z žlahtno težo moške zrelosti, je v zagrebški samoti neugnano snovala svoje življenjske privide in prilivala pesniško-fantazijskim podobam modrost zrele dobe, ko se jaz s svojimi sebičnimi valovanji pomirja v opoldanskem soncu stvarne, v objektivnost naperjene duhovnosti.
Ta poldan Gradnikove poezije se podaljšuje: nič še ne napoveduje večernih senc. [...] Predvsem kažejo 'Zlate lestve' že omenjeno objektivizacijo Gradnikove poezije. [...] Naslov je posnet po pesmi, ki ji je pesnik namenil sklepno besedo v tej zbirki. Nevidne lestve so od veka spete od zemlje na oblake, k zvezdam, visoko nad življenjsko stvarnost. Samo izbrane duše smejo stopati po klinih teh lestev tja, kjer '... nič več ne ruši njih src harmonije'. [...] To hrepenenje po večnem, nadprostornem in nadčasovnem je eno najvažnejših gibalnih sil Gradnikove poezije. [...] Njegov lirični izraz dobiva vedno bolj zgoščeno podobo, tako da nahajamo v novi zbirki mnoge pesmi, ki bi lahko veljale za nekake balade, če je balada skrajšana in v obliki pesmi spisana tragedija. Koliko človeške tragike je zajete v celo vrsto novih Gradnikovih pesmi, ki so zorele v težki, zatohli, krvavi sagi naših dni."
Ocenjevalec nato povzema vsebino petih poglavij zbirke: v prvem (Reka življenja) so baladne pesmi nadosebnega značaja, Napisi za mesece spominjajo na cikel češkega pesnika K. Tomana, tretje (Nova Golgota) je navdihnila nova vojna in spoznanje, da se človek iz prejšnjih ni ničesar naučil in da se bodo vojne grozote še ponavljale. Četrti del (Blizu zemlje) tematizira domače kraje in Brda, zadnji (Blizu neba) pa se dotika razmerja med končnim in večnim. Nekatere pesmi v zbirki so prav antologijske. "'Zlate lestve' so v tem času veliko bodrilo in blaga uteha na poti 'per aspera ad astra'."
24. in 28. decembra 1940 je bil v Jutru (št. 297 in 301, str. 12 in 25) objavljen oglas, ki je vabil k nakupu nove zbirke. Bralca je obveščal o formatu in obsegu (13 x 18 cm, 112 str.) in o ceni, ki je bila za v platno vezano knjigo 50 din, za vezavo v polusnje 75 din in za vezano v usnje 100 din (tega je izšlo samo 100 numeriranih izvodov na boljšem papirju). Čez leto je bila knjiga še vedno na razpolago, tokrat za lire: v platno vezana knjiga je stala 20 lir, v polusnju 30 in v usnju 40 lir (Jutro 16. 12. 1941, št. 293, str. 6). V začetku leta 1944 pa člankar že poroča, da kljub povpraševanju knjige že nekaj časa ni več na policah (Nova pesniška zbirka Alojza Gradnika, Jutro 5. febr. 1944).
Nepodpisani novičar v Slovenskem narodu 14. jan. 1941 toži, da se za izid nove pesniške zbirke danes nihče več ne meni. Nezadovoljen je z dejstvom, da se ljudje vedno bolj odvračajo od poezije, in se sprašuje, kdo je za to kriv: ali neprimerni čas ali pesniki, ki so se preveč umaknili v svoj svet. Zlate lestve le na kratko pohvalno povzema, avtorja vpisuje v prvo vrsto slovenskih pesnikov in ga označi za pristaša dognane, ustaljene, uglajene, skoraj jekleno toge pesniške oblike. 12 napisov za mesece primerja postajam križevega pota.
Radivoj Rehar v Mariborskem večerniku Jutra (5. mar. 1941, str. 3) opozarja na serijo tradicionalnih Gradnikovih ženskih pesmi v zbirki (Timandra Alkibijadu, Alkibijad Timandri, Nezakonska mati, Vdova, Pesem deklice) in na dve pesmi, povezani z Mariborom (V Josipdolu, ki je posvečena inženirju Lenarčiču, in Grob na Pobrežju, ki je posvečena Boži Škapinovi), ki pa kljub temu nista nobeni prigodnici.
V Sloveniji je 21. mar. 1941 (št. 9, 4) izšla precej rezervirana anonimna kritika nove zbirke. Kritik začenja s trditvijo, da je miselni element, ki se je pojavljal že v Večnih studencih, tu popolnoma prevladal. "Pesnik se je nekako umiril in se vedno pogosteje zateka k opisu in prispodobi", vendar so zdaj "plodovi tega načina mnogo bolj mrzli in neučinkoviti, skoraj bi rekel gregorčičevski (Orel in smreka, Nočni gost). V nekaterih pesmih je kar preveč očitno, kako neko misel umetno odene v pesniško obleko (Zločinka, Nova Golgota, Kajn) ali tudi drugače samo improvizira (obe pesmi o Alkibiadu in Timandri; nekoliko improvizacije je tudi v ciklu Napisi za mesece). Ob prebiranju zbirke naletiš premnogokrat na podobe in verze, da, celo na cele pesmi, ki so samo nekoliko obledel odsev elementarno močnih doživljajev," (Vdova, Pesem deklice, Odgovor na pismo neznani).
"Sprejemljivejša pa je v tej zbirki njegova pesem tam, kjer se približa rodni zemlji in domačim ljudem. Kljub vsej opisnosti je Gradniku uspelo prepojiti te pesmi z neko čustveno toploto, ki te ne pusti čisto hladnega, čeprav te do kraja osvojiti seveda ne more. Take so na primer Davno že v grobu si ... iz prvega dela Reke življenja in nekatere iz oddelka Blizu zemlje: Jesenski večer v Medani, ki je napisana v heksametru brez rim in od daleč spominja na Vergilove ekloge, dalje morda tudi Medanski zvonovi in prvi iz dvojice sonetov Jesen na Doberdobu. Lepa impresija je Gozd v jeseni. V zadnjem ciklu Blizu neba, ki obsega religiozno nadahnjene pesmi, ti ostane v spominu prepesnitev stosedemintridesetega psalma Ob rekah babilonskih v sonetno obliko, medtem ko zadnja pesem Zlate lestve, po kateri je dobila zbirka ime, v celoti ne prepriča, ima pa nekatere dobre kitice in verze. Resnično močna, po naši misli najboljša pesem v vsej zbirki pa je sonet Vprašanje na strani 11, tako po svoji odkriti izpovedni vsebini kakor tudi po izbrušeni obliki. — V splošnem torej smemo reči, da pomenijo 'Zlate lestve' v primeri s prejšnjimi zbirkami rahel upad, ker je Gradnik v tej zbirki preveč posnemovalec svoje nekdanje pesniške sile in ker mu je misel premočno preplavila čustvo."
V Umetnosti je izšla kratka ocena, ki jo je podpisal L[eopold] St[anek] (1940/41, 220–22), o kateri razen tega, da Napise za mesece priporoča preprostemu človeku, ni kaj posebnega poročati.
V obsegovno skromni zadnji številki Ljubljanskega zvona 1941, tik preden je ta med vojno prenehal izhajati, je svoje mnenje o zbirki zapisal Vladimir Pavšič (Po zlatih lestvah, LZ LXI, 76–81) in obnovil debato o značaju Gradnikove vere oz. filozofije, ki se je razvila že ob Večnih studencih.
"Najmočnejše Gradnikove lirične stvaritve so nastale iz nekega posebnega življenjskega občutja, značilnega ne samo za njegovo poezijo, marveč sploh za poezijo preteklega meščanskega stoletja. Mislim na panteistično osnovno življenjsko občutje. Goethe, ki ga je imenoval Thomas Mann predstavnika meščanskega stoletja, in je res nosil v sebi vse glavne tendence svojega časa, je bil panteist in z njim so bili panteisti skoro vsi največji liriki tega stoletja od Byrona, Puškina, Prešerna do Baudelaira in Rilkeja. Panteizem je bil intimna, čeprav ne oficielno priznana religija vseh velikih evropskih romantikov. Romantično oboževanje narave, subtilnost, s kakršno se je romantična lirika izgubljala v vetrove, rože, noči, vesolje, trave, polja, roso, grobove, mesečino, valove, oblake, vsa njena metaforika, ki zajema v kipečem življenju narave podobe duhovnega življenja, ves njen čustveni zanos, ves njen mitos prefinjenih strasti, vse to je moglo najti svojo filozofsko in religiozno opravičilo v tistem motnem, nedoločnem, skrivnostnem nazoru, ki po svobodi hrepenečega romantičnega človeka ni vklepal v oklep dogem kakor druge religije, namreč v panteizmu. Dualistične krščanske konfesije, ki so delile vse stvarstvo v dve strogo ločeni polovici: duhovno in materialno, med katerima ni mostov in si stojita od vekov nasproti kakor dva sovražna tabora, so bile morda najpripravnejša religija tiste fevdalne družbe, v kateri sta si stala nasproti dva druga sovražna tabora, namreč: plemiški in plebejski. Vladajoči sloji znajo vedno prilagoditi vsako popularno religijo ali filozofijo tako, da zamore služiti v opravičilo njihovemu družabnemu redu, pa naj so njena načela v še tako očitnem nasprotju s temelji, na katerih ta red počiva. Ali ni bilo potemtakem kaj lahko in hkratu dokaj smelo prilagoditi tisto krščanstvo, ki je oznanjalo enakost vseh ljudi vsega sveta, potrebam fevdalne družbe? Ali ni začel plemič enačiti sebe s svetlo, duhovno polovico stvarstva, ali ni podrejeno mu množico ponižal na stopnjo temne zaničevane gmote? Postavil nasprotje: duh – plemstvo proti materija – plebs? Tem razumljiveje nam bo, če pomislimo, da je bilo v tem času res plemstvo tisto, ki je gojilo kulturo, umetnost, in da so bile množice podložnikov ločene od vseh dobrin ustvarjajočega duha. V dualističnem svetovnem naziranju krščanskih konfesij je torej plemstvo iskalo najvišje opravičbe svojemu družabnemu redu in je pri tem docela pozabljalo na bistvo krščanstva samega, ki je bilo s tem redom v popolnem nasprotju. — Romantika, vsaj prvotna, neoportunistična, je bila samo del velikega duhovnega in socialnega gibanja na meji osemnajstega in devetnajstega stoletja, ki je zajelo sčasoma vse evropske množice in našlo svoj prvi ventil v francoski revoluciji: bila je samo poseben umetnostni, kulturni, filozofski izraz velike revolucije meščanskega razreda. In kakor je stari fevdalni sistem iskal svoje opravičilo v filozofskem dualizmu krščanskih konfesij, tako je novo revolucionarno gibanje nagonsko iskalo in našlo svoje filozofsko opravičilo v panteizmu, ki je vzpostavljal v stvarstvu tisto ravnovesje, enotnost, enakopravnost, ki so jo meščanski revolucionarji vzpostavljali v človeški družbi. Panteizem je razdrl pregrado med duhom in materijo, med bogom in svetom, ki jo je postavilo konfesionalno krščanstvo, meščanski revolucionarji so razdirali pregrade med plemstvom in plebejskimi množicami, ki jih je postavil fevdalizem. Panteizem je bil potemtakem, če ga naj vrednotimo, politično revolucionaren religiozni nazor, ali bolje: revolucionarno meščanstvo ga je prilagodilo svojim potrebam, kakor so plemiči poskušali podrediti svojim življenjskim interesom krščanske konfesije. Panteizem, lahko trdimo, je bistvena sestavina meščanske življenjske zavesti. Ko so se nemški romantiki odrekli svojemu revolucionarstvu in prišli na Dunaj služit Meternichovi fevdalistični reakciji, so se kar po vrsti odpovedali svojemu romantičnemu panteizmu in se oblekli v črne, pozerske spokorniške halje. Prešeren se mu ni odpovedal nikoli, čeprav je za hip nihal, kakor razodeva njegov znameniti Krst pri Savici.
V osnovnem Gradnikovem občutju živo kakor pri malo katerem pesniku utripa natura, zemlja z vsemi svojimi skritimi, neodkritimi močmi. Gradnik je s svojim čustvovanjem tako globoko prodrl v snovanje zemlje, da so mu bliže njeni sokovi kot njeni cvetovi. Ne samo to, v Gradnikovi starejši in najnovejši liriki, zbrani v zbirki 'Zlate lestve', je mnogo izpovedi, ki naravnost govore o panteističnem religioznem nazoru.
In že je bila žarek, kaplja rečna,Pa tudi če bi ne bilo teh nedvomljivih izpovedi, bi nam že sama metaforika te lirike govorila o panteistični življenjski zavesti. Oglejmo si samo nekaj primerov iz njegove nove zbirke: Bil jedro njene je lupine — že dva moja grozda zorita, / – še skrita – za vino vseh vin. (Nezakonska mati) — Ko z mene spomina odpadejo listi — Kopnim počasi kot pomladni sneg — Saj vidiš, da sem meda polni cvet — Jagod sočnatih sem grozd — Naj vino sladko bom le tvoji žeji — Saj vidiš: kakor divji sem obok, ti pa si morje in ves pljuskaš vame — Saj vidiš, trava sem: naj tvoj korak / ne ve, kje kamni ostri so in trni — umrl je topol, bor in brest — Na steni ura govori, ne čutiš v mizi še krvi — In samo še tolažbe kaplje blede / lijo zdaj vame — Srce cveti ... duhti — Zemlje kri puhti iz brazd — V hlastna srca pljuska strast — Kri poletja ne šumi — Sonca zdaj so jo plameni (jagodo) spremenili v črno kri — Vse le za pepel gori — Kjer so kot lasi / valovali v vetru zreli klasi — Itd. Že samo ti primeri nam kažejo, kako intimno je pesnik združil v sebi dva na videz nezdružljiva pola: duha in prirodo, našel v svetu prirode iste zakone kot v svetu duha, ki ju simbolizira neprestano drugega z drugim. Mar bi mogel napisati: ko z mene spomina odpadejo listi – pesnik, ki se ne bi v sebi že sto in stokrat spreminjal v drevo, ki ne bi dočutil življenje tega drevesa tako globoko, da mu ni nič več tuje, nerazumljivo, ki se ne bi čutil s tem drevesom eno. — In to pesnikovo prodiranje v skrivnost snovi, to spajanje s snovjo gre včasih do takih meja, da se zgroziš: ne čutiš v mizi še krvi?
blišč rose, bel oblak in rož smehljaj.Tako se vračala bo v soncu, v mraku
prihajala bo k vam na lune traku,
šumela vedra v listju vrtne lipe
in z dežjem trkala vam bo na šipe:
"Odprite, oče, brat moj, sestra, mati,
o, kako težko stati je pred vrati!" (Grob na Pobrežju, Zlate lestve)
Gradnikov religiozni nazor je torej v bistvu enak religioznemu nazoru skoro vseh velikih predstavnikov meščanske lirike preteklega stoletja. Zanimivo pa je, da tudi Gradnik, kakor kaže nekaj mest, nekaj elementov njegove lirike, zlasti novejše, ni docela uravnovešen v tem nazoru in da doživlja v sebi nek čustveni in miselni razvoj, ki je prav tako značilen za ostale predstavnike panteističnega življenjskega občutja. Panteizem je namreč do neke mere trezen, pameten kompromis med dvema nazoroma, med katerima si je trl srce in glavo vsak globlje misleč človek: med priznavanjem in zanikanjem božje eksistence. Deizem in ateizem. Ali je bog ali ni boga? Tega vprašanja in vseh konsekvenc, ki izhajajo iz njegove rešitve, se je panteizem na svojevrsten način ognil: Bog je. Vse je bog. Torej je bog tudi nezavestna materija, a bog brez zavesti je nesmisel. Torej ni boga. — Tako se je panteizem izmaknil in tako so se poskušali izmakniti, morda podzavestno, vsi, ki so ga sprejeli vase kot svojo religijo. Zanimivo je, da je panteizem bil in je še danes med liberalnim meščanstvom nekakšna oficielno nepriznana, a vendar v dušah živeča vera. Panteizem je, da se tako izrazim, intimni nazor liberalne demokracije. Ali se ne spominja marsikdo izmed nas, ki smo se pri svojih dvajsetih letih borili za spoznanje med bogom in ateizmom, da smo se takrat najrajši zatekli v ta nedoločni, mikavni nazor, imenovan panteizem, in da se dolgo časa, ali pa sploh nikoli, nismo upali umakniti iz tega panteističnega skrivališča bodisi na to ali ono stran. Rekel sem, da se tudi v Gradnikovi liriki oglaša nemir, ki bi se dalo po njem sklepati, da tudi Gradnik včasih 'desertira' iz svojega panteističnega skrivališča. Kakor mi vsi, tako si tudi on spleta zlate lestve iz svojih tolmunov v pravljični svet in od tam vse dalje in dalje tja v dantejevska 'pojoča okrožja', v onstranstvo, pred noge tistemu bogu, ki ga srce samo sluti, a ne priznava, in se potem razočaran vrača v svoje podzemlje.
Četudi ne morem v omamne višine,Da, tako poje pesnik, ki v globini svoje zavesti sluti, kakor Prešeren, da 'dan jasni, dan oblačni v noči mine', in da 'srce veselo in bolno trpeče / vpokoj'le bodo groba bolečine' – a prav zaradi tega sanja s Črtomirom v onstranstvo in se vzpenja po zlatih lestvah v 'pojoča okrožja', dokler sunkoma ne omahne in se zave: O spanje, o sanje! Tak tragičen vzpon v višine doživlja v sebi nedvomno vsak panteistično nastrojen lirik, ki ga njegov panteizem ne more več zadovoljevati. — V novi Gradnikovi zbirki je nekaj pesmi, ki pričajo, da skuša Gradnik doživeti v sebi poezijo krščanske mistike. Omenim naj samo pesmi Mati in križ, Novo Golgoto in oba psalma. Danes bi težko rekli, ali imajo te pesmi bolj izpoveden ali bolj estetski karakter. Dejstvo je, da v nekaterih pesmih Gradnikov panteizem že ni nič drugega kot poetiziran, spiritualiziran materializem in da je od njega do krščanske mistike prevelik skok. — Zato je zelo dvomljivo, da bi šel Gradnik po poti romantikov – panteistov, ki sem jih zgoraj že omenil. Dosedanja njegova lirika kaže, da je Gradnikovo razmerje do katolicizma in krščanstva na dva načina formalno: družbeno in estetsko. O prvem priča med drugim njegov ciklus Kmet govori iz Večnih studencev, in nekaj njegovih pesmi iz cikla Blizu zemlje (Zlate lestve), o drugem pa že imenovane pesmi iz cikla Blizu neba in še nekaj drugih: Kolon Kumar, Medanski zvonovi, Vigred in dr.
samo, da bom bliže,
samo, da zaslutim pojoča okrožja.
V samoti tej, duša
šumeče naj reke posluša
veneče odjeke
in tone naj vanje
do smrti. O spanje, o sanje! (Zlate lestve)
Cerkev bo pela: zbor mož in žena in otrok,Ti verzi pričajo bolj o estetskem doživljanju kakor o religioznem. Táko estetsko doživljanje katoliške mistike najdemo takó pri Prešernu kakor pri Župančiču, Gradnikovo najgloblje religiozno doživetje pa je vendarle panteizem, kakor priča vsa njegova najmočnejša lirika in celo citirani stihi sami.
v orgelj bučanje zvonov se zvonenje bo zlilo,
sivo kipelo bo, vse nas objelo kadilo,
v zlatu, kadilu, v zvonovih in v pesmi bo Bog.
Gradnik je pač tudi v svoji najnovejši liriki najbliže samemu sebi, najbolj svoj v tistih pesmih, ki so privrele iz njegove skoro poganske čustvenosti, iz njegovih podzemskih večnih studencev, izvirajočih globoko v zemlji in strasteh, v tistih pesmih, ki so izraz njegove prvobitne panteistične narave. Kadar Gradnik govori o zemlji, je mnogo pristnejši, kakor takrat, kadar se vzpenja somnambulno po svojih zlatih lestvah proti nebu. Gradnik je, kakor je nekdo dobro povedal, v svoji najgloblji naravi kmet; odtod njegov konservativizem, ki mu ni dal, da bi postal glasnik kake borbene generacije, ampak ga je prisilil k temu, da je obdeloval bogato zemljo svoje lirike osamljen v samoti; odtod tudi njegovo oboževanje zemlje, njenih stvarjalnih moči; tu je treba iskati tudi vzrokov njegovega nagnjenja k panteizmu, ki mu je bil blizu že kot dediču velike kulture meščanskega stoletja. Gradnika sta potemtakem pripeljali do panteističnega svetovnega naziranja tako meščanska kultura kakor njegova kmečka, z zemljo intimno povezana narava. Gradnik je Gradnik najbolj takrat, kadar gnete v sebi v eno vsa tista nasprotja, ki so na videz nezdružljiva: zemljo, ljubezen, smrt, boga, naravo, duha, ogenj in pepel, kri in misel, modrost in strast. Najmočnejši je v svoji izpovedni liriki, v svojih erotičnih pesmih, ki jih je nekaj tudi v njegovi novi zbirki, zlasti v ciklu Reka življenja. Izredno močan je v svoji objektivizirani erotični liriki, v kateri se z občudovanja vredno silo vživlja v vrtince tujih usod, tako na primer v Nezakonski materi, poleg Prešernove najboljši pesmi te vrste v naši literaturi, v Vdovi, Zločinki, v pesmih Timandra Alkibiadu in Alkibiad Timandri, v svojih realistično simbolnih impresijah, kakršne so V bolnišnici, Noč v luki, Jesenski večeri v Medani, Gozd v jeseni. Tu je Gradnik močan, ker je ves blizu zemlje, kadar se poskuša oddaljiti od nje, pa postaja bolj ali manj bleščeč virtuoz, estet, ki mu človek rad prisluhne, a mu prav ne verjame. Naravnost v srce govorimo samo naravnost iz srca in samo takrat imajo naše besede pristen zvok. V Gradnikovi liriki kipi mistika krvi, zemlje, strasti v podobe, kakršnih ni našla pri mnogih pesnikih. Smrt ni več tisto, kar je za nas, ki jo doživljamo samo razumsko in ne tako intimno kot Gradnik. Zemlja mu je strašna in lepa ljubica in združitev z njo: smrt mu je najskrivnostnejša ljubezen (Eros – Tanatos). Smrt ni nekaj odurnega, groznega, ampak največje erotično doživetje v življenju. Smrt, ljubezen, zemlja so tragični trikot Gradnikove lirike. Zemlja izravnava vsa nasprotja med ljubeznijo in smrtjo, v njej se pretvarja smrt v življenje vedno znova in znova, vedno v novih oblikah.
Vse, kar medli po luči in v višine,Tudi ciklus Napisi za mesece je samo alegorija: prispodabljanje življenja prirode od pomladnega prerojenja, preko jesenske zrelosti do zimske smrti z osebnim življenjem pesnika in človeka sploh. Obrabljena alegorija bi morda postala banalna, če bi ji pesnik ne vdahnil dovolj svojega liričnega bogastva. Toda tudi ta alegorija je za pesnika značilna: prispodabljanje duhovnega življenja z življenjem prirode. Tudi v ciklu Nova Golgota, ki je pesnikov odmev na krvavo sodobno stvarnost, Gradnik ni mogel mimo svojega najosnovnejšega čustva. Tako govori Mrtvi vojak v tujini:
vse, kar zajema sfer zvenečih zvoke,
vse, kar srebrne rose srka soke,vse bo umrlo. Samo korenine
sesale dalje bodo kaplje mleka,
ki v nje slezé od veka in do veka.
Naj moj grob bo zapuščén, brez cveta,V teh pesmih ni nobene onstranske mistike, marveč samo realna mistika zemlje. Človek ne išče in ne najde svojega smotra in svoje dopolnitve drugje kakor tu, na tej in v tej čudoviti, strašni in lepi zemlji.
in ko druge kitijo dekleta,
naj brez znamenja bo in spomina,
naj oran bo in ko ozimina
čezenj zrasla bo in čas bo žetve,
v zlati blagoslóv spreméni kletve.
Zgoraj sem skušal pokazati nekatere momente, ki govore o tem, da se Gradnik včasih odmika od svojega prvotnega panteističnega nastrojenja. Pesnik, naj je še tolikanj samonikel, nadčasen, sam kakor drevo sredi planote, vendarle ne more uiti vplivom okolja, družbe in časa, iz katerega je zrasel, in tako tudi Gradnik ni mogel zatajiti v sebi tistega, kar je značilno za naš, pa tudi svetovni liberalizem sploh: svobodoumno meščanstvo je zavrglo konfesijo, bodisi takšno ali drugačno, ni pa se upalo ali moglo postaviti na docela areligiozno, nasprotno stališče. Oklenilo se je torej nekakšnega bolj ali manj motnega panteističnega nazora, ki se ga večkrat niti ni kdo ve kako zavedalo, od časa do časa pa je razpenjalo zlate lestve v pojoča okrožja zavrženih konfesij: Gradnik je doživel panteizem globoko, do poslednjih konsekvenc. Ali je morda v tem iskati vzrok, da ga včasih ne zadovoljuje? Da išče drugam? Njegova pot kaže v dve smeri: krščansko mistiko ali pa poetiziran materializem. Kam pojde, je težko uganiti. Le eno naj poudarim h koncu: pesniška forma in izrazna sila rasteta iz osnovnega življenjskega občutja in ideje. Vsako drevo ne uspeva pod vsakim podnebjem in prav tako uspevajo nekatere pesniške nature samo pod določenim duhovnim podnebjem. Menjava duhovnega podnebja je lahko za pesnika usodna. Ali bo Gradnik tvegal tako menjavo?"
V zadnji številki 53. letnika Doma in sveta se je oglasil France Vodnik (DiS l941, 439–41; o oceni je poročalo tudi Jutro 21. 1. 1942; gl. tudi v Vodnikovi knjigi Ideja in kvaliteta, 1964, 24–26).
"Komaj dobri dve leti potem, ko je izšla pesnikova predzadnja zbirka 'Večni studenci' (1938), nas je Alojz Gradnik presenetil z novo knjigo poezij. Čeprav se avtor medtem ni Bog vedi kako pogosto oglašal v javnosti, vsebuje njegova zadnja pesniška zbirka, ki ima naslov 'Zlate lestve', skoraj šestdeset pesmi. Od njih je bilo poprej objavljenih razmeroma malo. V Dejanju so izšle pesmi 'Gozd v jeseni', 'Vprašanje' in 'Nova Golgota', v Obzorjih 'Jesen na Doberdobu', v Umetnosti 'Davno že v grobu si ...', 'Nevesti' in 'Tužna pesem', v Našem rodu 'Uspavanka med vojno', v Misli in delu 'Na prvi postaji'; pesem 'Orel in smreka' pa je bila tiskana v slovenski številki sarajevskega 'Pregleda' (junij-julij 1939). Vse druge pesmi pa so prvič objavljene šele v zbirki, ki tako priča ne samo o avtorjevi veliki plodovitosti in neumorni delavnosti, ampak predstavlja s te strani redkost, saj so pesniške zbirke pri nas navadno in večinoma le ponatisi iz revij.
Pesmi so razdeljene v pet ciklov z naslovi Reka življenja, Napisi za mesece, Nova Golgota, Blizu zemlje in Blizu neba. Poglavitna značilnost najnovejše Gradnikove poezije, ki pa se v tem naslanja na predzadnjo zbirko, je v približevanju od subjektivnega k objektivnemu, od osebnega k splošnoveljavnemu, kar se kaže deloma tudi v obliki, ki je še bolj vezana, kakor smo bili tega pri pesniku vajeni že doslej. Razen tega je značilno, da so zopet skoraj popolnoma izostali erotični motivi, ki so bili zanj slej ko prej tako pomembni. Kljub temu pa se Gradnik tudi v pričujoči zbirki ni docela izneveril osebnim izpovedim, ki pa prav tako pričajo o spoznanjih in dognanjih 'novega' človeka kakor njegove pesniške podobe objektivnega življenja. V njegovi sedanji liriki resda ni več toliko neposrednih izpovedi, ampak prevladujeta vživetje v človeka in predmet, tako da se pogosto zdi, da je njegova pesem bolj opisna kakor izrazna. Toda ta prehod iz lirike v epiko je v resnici samo navidezen, kajti prestop iz subjektivnega v objektivni svet narekuje Gradniku globlje življenjsko doživetje in pomeni v bistvu prekoračitev preozkih meja individualizma in vstop v območje družabne in duhovne skupnosti. Kar se je zdelo pri Gradniku spočetka skorajda nemogoče, to se je v zadnjih dveh zbirkah pokazalo v presenetljivi podobi duhovne preorientacije. S tem se je razširil pesnikov motivni svet in se hkrati poglobila vsebina njegovih stvaritev; a morebiti je prav ta njegova razgledanost v duhovnejša obzorja tisti skriti vir, iz katerega zajema in vre neusahljiva moč njegovega ustvarjanja.
Prvi cikel z naslovom 'Reka življenja', ki je po številu pesmi najobširnejši, vsebuje izpovedi in razmišljanja o življenju, deloma v obliki neposrednega lirskega izraza, deloma pa se pesnik vtaplja v skrivnost in bolečino tujega življenja. V prvo vrsto spadajo na primer 'Madona', 'Vprašanje', 'Tužna pesem' in 'Konec', medtem ko je za drugo skupino značilna poleg 'Zločinke' predvsem 'Nezakonska mati', ki je zanimiva sodobna vzporednica Prešernovi pesmi z enakim naslovom. Podoba življenja, ki se nam razodeva iz teh pesmi, je sicer še zmerom mračna, kakor je bila ta poteza od vsega začetka značilna za Gradnika, vendar premaguje pesnik tragiko življenja s spoznanjem o vrednosti in smiselnosti človekovega trpljenja.
Podobna dognanja vsebuje cikel 'Napisi za mesece', kjer pesnik na svojski način razmišlja o življenju. Dogodki in pojavi v naravi, za katere je ustvaril vrsto izbranih pesniških podob, mu vzporedno ponazorujejo in razlagajo pomen in namen našega življenja. Čeprav so ti Gradnikovi napisi za mesece po misli in nastrojenju ter po podobi in melodiji iz večine vsi prav posrečeni, se mi zdita posebno lepa 'Veliki traven' in 'Gruden'. Prvi je takle: 'Šmarnice: spomin sladak / mojega detinstva. Bosi / trgali smo vsak dan v rosi / za oltarčke cvetni slak. // Kje si tiste vere vir? / Grebel bi te z golo roko. / Kaj si že tako globoko, / da ne najdem te nikjer?' — Luč, ki je v prvi zasvetila iz davnega spomina, zasije v drugi z nasprotne strani: 'Mraz, samota, glad, obup. / Na ognjišču je polena / že izgrizel žar plamena, / zdaj so le pepela kup. // Sam si ko brez skrinje ključ. / Sam ko glas si brez odmeva. / Trpi. Le kar izgoreva, / drugemu je v temi luč.' — Te dve misli – o daljni lepoti, ki je nikoli ne dosežemo, čeprav se ji venomer približujemo, in o minljivosti vsega ter o vrednosti s tem združenega trpljenja – je Gradnik pesniško oblikoval tudi v nekaterih drugih pesmih. (Prim. Madona, Zlate lestve, Gozd v jeseni itd.)
Posebno aktualen je v zbirki tretji cikel z naslovom 'Nova Golgota'. Tako je naslov tudi najdaljši pesmi te skupine, kjer je pesnik na izredno nazoren način upodobil grozo današnjih dni; vendar ne ostane pri zunanji podobi vojnih grozot, o kateri nam pripoveduje svetopisemska zgodba o Kajnu in Abelu in kateri je Gradnik še posebej posvetil pesem 'Kajn'. Teži tega podedovanega greha in mračnim podobam črnega dežja, črnih ptic in črnih zvezd pa je postavil nasproti svetlo tišino uspavanke, spoznanje bratstva ter vizijo Kristusovega kraljestva, združeno s skrivnostjo Njegovega trpljenja.
Oba zadnja cikla, 'Blizu zemlje' in 'Blizu neba', že z naslovom ponazorujeta smer Gradnikovega novega pesniškega realizma, ki je nastal iz sinteze impresionizma in nove romantike. V pesmih prvega izmed imenovanih ciklov se pesnik vrača v svojo rodno pokrajino, ki pa je ne gleda zdaj toliko z očmi impresionista v njeni zunanji slikovitosti, ampak jo zajame, bi lahko rekli, v njeni pokrajinski, a hkrati tudi v njeni sociološki in duhovni pomembnosti. V teh pesmih, izmed katerih naj posebej opozorim na 'Jesenski večer v Medani' in 'Medanske zvonove', prikazuje pesnik naše ljudi v veselju in žalosti, pri delu in počitku, v grehu in molitvi, v njihovi povezanosti in v njihovi osamljenosti. Te njegove pesmi so klic od doma in predstavljajo po svojem osnovnem gledanju pravo nasprotje Župančičevi 'Dumi', na katero pa se vendarle tu in tam spomnimo. Prav tako pa bi bilo zanimivo primerjati Gradnikovo kmečko pesem z Valjavčevo ali pa s Kocbekovo, ki vsaka zase predstavlja svojski svet. Za Gradnika pomeni ta pesem beg iz mesta in povratek v mladost, obenem pa to osebno doživetje prehaja v podobo celotnega življenja, v podobo, v kateri se naravni in duhovni element spajata v čudoviti sintezi, prav kakor pravi avtor v pesmi 'Vigred':
Pridi – in k zemlji in k nebu obrni pogled:Zemlja in vse, kar je z njo v zvezi, je komajda našla bolj zaverovanega in bolj nazornega pesniškega oblikovalca, kakor je Gradnik. Vendarle išče pesnik tudi v tem na videz močneje poudarjenem realizmu tistih zadnjih, večnih osnov našega življenja, za katere najde slednjič simbol 'zlatih lestev', to je tistih nevidnih vezi, ki vežejo človeka, sinu zemlje, s skrivnostnimi daljavami neba. Poleg pesmi 'Zlate lestve', po kateri je zbirka dobila svoje ime in obenem poseben vsebinski poudarek, so v tej zadnji skupini značilne in omembe vredne prepesnitve nekaterih psalmov; izmed njih je zlasti 'Psalm triindvajseti' v pesniškem izrazu tako dovršen, da predstavlja enega najlepših zgledov religiozne lirike v slovenskem jeziku."
nedosegljive tam vijejo steze se sinje,
vendar na zemlji tu, v prahu še, božje stopinje
vedno kraj tebe zapuščajo svetli svoj sled.
Marca 1941 je v beograjski Pravdi o zbirki v daljši obliki in z izjemo cikla Napisi za mesece s samimi superlativi poročal še Milan Rakočević; povzetek ocene je bil objavljen v Jutru 25. 3. 1941.
Tudi v času Zlatih lestev je bil Gradnik za Italijane zanimiv kot kulturni posrednik. Umberto Urbani, ki je že prej v knjigi Scrittori jugoslavi, 2 (Zadar, 1936) Gradniku posvetil samostojno študijo in tudi drugje precej pisal o njem, je pod naslovom Luigi Gradnik v rimskem časopisu Meridiano di Roma poročal o Gradnikovi prevodni knjigi Italijanska lirika (slovenski povzetek v članku Rimski list o Alojzu Gradniku, Jutro 11. 5. 1941) in v imenu prizadevanja za "duha edinstva in skupne omike" sklenil, da sta obe knjigi, izvirna in prevodi, "najlepše darilo, ki ju je leto 1941 prineslo slovenskemu narodu na kulturnem področju". Prevode so ocenili v vrsti italijanskih in slovenskih časnikov, po okupaciji pa je v Jutru v nadaljevanju (2. 7. in 3. 7. 1941) izšlo predavanje Umberta Urbanija Alojz Gradnik, pesnik z italijansko-slovensko dušo, ki je bilo prebrano v kulturnem programu ljubljanske radijske postaje EIAR, kamor je Urbanija "povabila božja Previdnost po naročilu prvega predstavnika Ducejevega v novi pokrajini Italije, da nadaljujem tu svoje kulturno poslanstvo". Gradnik mu je eden "onih najdražjih Italijanov in Slovencev, ki so bili predhodniki in pionirji kulturnega sodelovanja italijansko-slovenskega", "že po svojem rojstvu določen, da postane apostol italijanske kulture med svojimi sonarodnjaki", promotor "harmonije med slovanskim in latinskim svetom". Ob koncu leta 1941 je v založbi Ljudske knjigarne v Ljubljani izšla Urbanijeva dvojezična knjiga Piccolo mondo sloveno / Mali slovenski svet, ki jo je avtor posvetil "Ekscelenci, Visokemu Komisarju Emiliju Grazioliju, neutrudljivemu uresničevalcu Ducejeve socialne pravičnosti v ljubljanski pokrajini". V njej je obdelal 10 avtorjev, med njimi tudi Gradnika (85–94), v enaki obliki kot prej v Jutru, ter objavil prevod naslovne pesmi iz njegove nove zbirke Zlate lestve. O knjigi je izčrpno poročalo Jutro 1. 3. 1942.