"Novo leto 1944 se je kljub slabim političnim novicam (objava vojaške obveznosti v časopisju itd.) pričelo s pesmijo v našem domu. Krasen dan ! Popoldne ob 4h smo pričakovali dr. Gradnika, ki je prišel z malo zamudo. Čital nam je 'Pesmi o Maji'. Vsi smo ga seveda poslušali z napetostjo. Saj on zna čitati in predavati svojo pesem, tako da ima pogosto čisto drug jasnejši pomen. Presenetilo nas je izjemoma lahko nastrojenje, kakor pove že sam naslov [...] toda na koncu je moral biti dr. Gradnik le Gradnik – saj na koncu zbirke je zadnja pesem 'Maja in smrt'. Rekla sem mu: 'O zakaj pa smrt pri taki pomladni elegiji?!' — 'Ja, na koncu koncev je pa le vedno smrt'' je odgovoril.
Potem je skoro vsak dan prihajal z najmanj eno pesmijo in to skoro ves januar 1944. To je bila gotovo produktivna perioda, ker je rekel, da ne more ponoči spati, da prižge luč zjutraj, piše, ugasne luč, prižge in zopet piše. In to vedno zjutraj okoli 6h! Prinesel nam je v prepisovanje ne svoje rokopise, ampak – kakor je sam komentiral – 'moderne' rokopise, namreč tipkane na stroj. Prvič vedno piše v navaden šolski zvezek, ki je pa, kakor sem imela priliko videti, zelo korigiran in težko čitljiv. Mamica mu je dejala, menda ravno na Novega leta dan: 'Ali po Vas ne bo faksimila, ker vedno pišete pesem v stroj?' [...] V naše veliko veselje pa je že nekaj dni nato (drugi dan) prinesel na roko napisane pesmi: 'Maja in meč', ki nosi datum 2. 1. 1944 in z opazko 'ob 6h zjutraj v postelji' in s podpisom. Sledile so zapovrstjo po datumih: 'Maja in mesto' (3. 1. 1944), 'Maja in misel' (3. 1. 1944), 'Maja in mrtvi talec', 'pismo' in 'stara knjiga' (slednje troje na enem listu papirja z datumom 9. 1. 1944), 'azil' 10. 1., 'jesen' 11. 1., 'Vedno sam' s poznejšim naslovom 'Maja in modrijani', a isto vsebino z 25. 1., 'maj' 28. 1. 1944.
Ker je običajno te pesmi spesnil zjutraj, jih je po navadi še istega dne okoli 14h (njegova ura obiska) prinesel v prepis. Izgotovila sem vedno 3 kopije z originalom. Boljšo kopijo in poleg tega še rokopise od zgoraj navedenih pesmi je izročil naši rodbini. Zbirka je prvotno obsegala 10 pesmi (pastir, morje, mladenič, metulj, mati, mesec, Kristus – pozneje Maziljenec, mrtvi brat in smrt). Njegovi veliki plodovitosti je pripisati, da je vedno dodajal kako pesem, pa vedno znova dobival inspiracije, tako da končno obsega zbirka 22 pesmi. Zbirko je sam vedno iznova smatral že za zaključeno, je pa le vedno znova v tistih dneh okoli druge ure pozvonil zvonec in prišel je dr. Gradnik z novo pesmijo. Še mi smo se predrznili svetovati mu kake naslove. Spominjam se, da sem predlagala 'Maja in sonce', 'Maja in cvet', ker sem si pač želela ohraniti zbirko v lahkem pomladnem tonu. Temu primerno smo tudi svetovali opremo, n. pr. vinjete, obsegajoče predmet vsake pesmi. Ampak dr. Gradnik se je vedno bolj odmikal od teh svetlih naslovov in se pričel pogrezati v svojo mrkost (na mojo žalost!), katero je seveda tudi podprla razrvana vojna doba (talci, pogreb). [...]
Zbirko je smatral za zaključeno že večkrat, saj nosi tedaj še nekompletna zbirka, izročena kot mnogo kopij nam v hrambo, dobesedno opazko: 'NUŠI – Alojz Gradnik – 15. 1. 1944', dočim pa ena zadnjih pesmi 'Maja in maj' nosi datum 28. 1. 1944."
Nuša Špiler-Muys, ki ji je 1943 in 1944 Gradnik nosil posamezne pesmi in cele zbirke prevodov v pretipkavanje, nadalje piše, da se je Gradnik sam čudil, kako hitro mu je zbirka nastala, in da je omenjal mitološko bitje z imenom Maja ter povest o čebelici Maji. V zahvalo za tipkanje je smela obdržati eno kopijo prepisa, ki ga je izgotovila, povrhu pa ji je podaril še 12 originalnih rokopisov.
Kdaj je nesel zbirko v tiskarno, ni poročila, pač pa si je zapisala, da je 18. 1. je nesel v tiskarno Debenjakov kliše. Avtorska pogodba z Narodno tiskarno v Ljubljani je datirana z 29. 1. 1944. Predvideva 1000 izvodov in honorar 2000 lir ter določa papir, ki naj bo tak kot pri avtorjevi Španski liriki, ter ročni stavek kot pri Zlatih lestvah. Naslovnico bo oblikoval Riko Debenjak, naslovi pesmi pa bodo v modri barvi:
"Blagorodni gospod // Dr. Alojz Gradnik. // Potrjujemo Vam naslednji ustni dogovor glede izdaje Vaše pesniške zbirke 'Pesmi o Maji'. // Zbirko bo založila Narodna tiskarna d. d. Knjiga bo obsegala tri pole (48 strani). Format bo ca 17 x 12.5 cm, papir kakor 'Španska lirika', ročni stavek kakor 'Zlate lestve'. Naslovna stran na platnicah in znotraj bo dvobarvna po osnutku g. Rika Debenjaka. Naslovi posameznih pesmi bodo v modri barvi kakor napis na notranji naslovni strani. Knjiga bo vezana v igraf papirju, po potrebi pa bomo dali del naklade vezati v platno. // Tiskali bomo 1000 izvodov. Vam pripada 25 avtorskih izvodov, od tega 5 izvodov v platno. Vaš honorar za gornjo naklado znaša 2000.- lir in se izplača ob izdaji knjige. // Z odličnim spoštovanjem"
Nuša Špiler-Muys poroča, da je bil
"zelo ogorčen zaradi čudne uprave pri Narodni tiskarni. Dobil honorarja 2.000.- (smešno nizko), tiskanih 1500 izvodov. [...] 23. 2. 1944. Ob 9h dopoldne prišla Ivanka (gospodinja) me klicat k bolnemu dr. Gradniku. Se že prestrašila, a me poslal s prošnjo in urgenco k uredniku Borku, da sicer umakne tisk 'Pesmi o Maji', če ne dobi še istega dne prvega odtisa. Zelo razkačen. Tam govorila res z Borkom in Jeranom. Povedala o težkočah. Popoldne z očkom pri dr. Gradniku. Prišla kasneje ga. Jeras s še eno gospodično. Gradnik bolj umirjen. Bronhitis. [...] 23. 2. 1944 očka zvečer bil v tiskarni in 24. 2. 1944 pri Gradniku. Je že bil pokonci. Mu poročal, da gre verjetno 25. 2. 1944 Maja v tisk. 26. 2. 1944 bil zopet v tiskarni, pa je že zopet poslal Nemec nekaj nujnega za tiskat. Torej je to že drugič preprečil, poleg Dobre knjige in 3-tedenskega popravljanja strojev. Stvar se res že vleče. Obljublja ravnatelj Jeran, da gre knjiga v tisk v ponedeljek."
Pri slikarju Debenjaku se je ohranilo dokazilo o honorarju za opremo: "Gospod Riko Debenjak, akad.slikar, dobi honorar za ovitek Dr. Gradnikovih pesmi o Maji, in sicer / 600.- lir / 26. 2. 44." Podpis Kecal je nejasen, na listu pa je tudi Debenjakov podpis z izjavo "Prejel 26. 2. 44".
Gradnik je Boršnikovi svoj pesniški namen z zbirko razložil takole: "V naši tedanji nacionalni stiski sem hotel tudi jaz svoj delež prispevati. Seveda se je bilo treba skriti pred cenzuro, pa le ne toliko, da bi ne bila vidna moja prizadetost." (Boršnik, 152) Čeprav so šla ugibanja v smer konkretne sveže ljubezenske izkušnje (menda je šlo za inštrumentarko v ambulanti dr. Verčona v Filipovem dvorcu na Tromostovju), je pesnik take spodbude zanikal: "Maja v moji zbirki nima nobene zveze ne z grškimi ne z indijskimi simboli. Maja mi je bila samo žensko ime, ki mi je ugajalo in ni bilo vsakdanje. Moja Maja je, kakor je točno povedal neki kritik, idealna podoba ženske, ki ima več obrazov in usod, tako da ni treba misliti na kako konkretno Majo. Življenje ji je dala vojna. Prvim, z vojnimi motivi prepletenim pesmim (Maja in mrtvi brat, Maja in mesto, Maja in azil, Maja in meč) so zaporedoma sledile druge, v katerih sem skušal ponazoriti odnos ženske do raznih pojavov življenja: do ljubezni, smrti, večne menjave rodov, minljivosti, telesnega greha, zagonetnosti in smisla življenja in trpljenja, slepe usode in tako dalje" (154, 155).
Tipkopisov za zbirko in za posamezne pesmi je več, prav tako tudi več kazal, ki spremljajo zavitke z rokopisi, vendar se kazala z vsebino zavitkov čisto ne pokrivajo; predloge za zbirko PM se med seboj razlikujejo tako v obsegu kot v razporeditvi pesmi in do neke mere razkrivajo zgodbo nastajanja zbirke.
1. V svoji mapi se nahajajo rokopisi (R), večinoma iz zapuščine Nuše Lobnikar (nekdaj sign. 14/70), in vsebujejo iz PM naslednje tekste: Maja in jesen, Maja in azil, Maja in maj, Maja in misel, Maja in modrijani, isti tekst še enkrat pod naslovom Vedno sam, Maja in mrtvi talec, Maja in stara knjiga, Maja in pismo, Maja in meč, Maja in mesto. V rokopisnem zavitku se je znašel tudi tipkopis pesmi Maja in mrtvi brat. Gradnikovi rokopisi so praviloma podpisani in datirani, ni pa jih vedno mogoče razumeti kot prvotni zapis pesmi, saj gre pogosto za kasnejše lastnoročne prepise – od tod si je mogoče razložiti tudi nekatere Gradnikove napačne datacije.
2. Naslednji zavitek vsebuje tipkopise in kopije tipkopisov v ovitku s kazalom enajstih pesmi, ki pa ne ustreza vsebini:
Maja in pastir
Maja in morje
Maja in mladenič
Maja in metulj
Maja in mati
Maja in mesec
Maja in Kristus
Maja in mrtvi brat
Maja in Marija
<Maja in sfinga>
Maja in Smrt
V mapi gredo tipkopisi pesmi potem res v tem zaporedju, vendar so jim dodane še naslednje pesmi v obliki kopije tipkopisa: med ... metuljem in ... materjo ... pismo, pred ... Smrtjo ... mrtvi talec (s svinčnikom nadpisano grobišče, ki se začenja skoraj enako kot ... Smrt) in ... sfinga, na koncu pa ... stara knjiga in ... postelja. Variante iz tega snopiča so popisane v rubriki, označeni s krajšavo T. Prvih deset in zadnje tri niso bile paginirane in se tudi niso pojavile v kazalu enajstih pesmi, ki je spremljal zavitek; razporeditev paginiranih pesmi je v glavnem ustrezala prvemu delu objavljene zbirke. 1984, ko sva s Pretnarjem popisovala Gradnikovo zapuščino, je bilo zaporedje pesmi v snopiču takole:
Maja in mrtvo dete (T)
Maja in maj (R)
Maja in modrijani (R)
Maja in mesto (T z opombo "uvrstiti v cikel Bridka zemlja po pesmi Maja in azil")
Maja in pogreb (T)
Maja in jesen (popravljena kopija T)
Maja in misel (popravljena kopija T)
Maja in azil (popravljena kopija T)
Maja in meč (popravljena kopija T)
Maja in mesto (T)
Maja in pastir (T, v kazalu na str. 1)
Maja in morje (T, v kazalu 2–4)
Maja in mladenič (T, v kazalu 5)
Maja in metulj (T, v kazalu 6)
Maja in pismo (kopija T, str. 7; v kazalu k temu zavitku pesmi še ni)
Maja in mati (T, 8, v kazalu 7)
Maja in mesec (T, 9, v kazalu 8)
Maja in Kristus (T, 10, v kazalu 9)
Maja in mrtvi brat (T, 11 in 12, v kazalu 10 in 11)
Maja in Marija (T, 13, v kazalu 12)
Maja in sfinga (kopija T, 14, v kazalu 13)
Maja in Smrt (T, 15, v kazalu 14)
Maja in mrtvi talec (grobišče) (nepaginirana kopija T; v kazalu je ni)
Maja in stara knjiga (kopija T, nepaginirana in v kazalu je ni)
Maja in postelja (T, nepaginirana in v kazalu je ni)
3. Mapa s trdimi platnicami in kazalom, ki obsega 26 pesmi (na hrbtni strani kazala je v rokopisu neobjavljena pesem Debenjaku ob poroki, gl. 4. knjigo ZD), vsebuje naslednje pesmi, večinoma v obliki kopije tipkopisa in z nekaterimi popravki v tekstu (v opombah k pesmim so popisani pod krajšavo T2):
Maja in pogreb
Vedno sam
Maja in jesen
Maja in [in grobišče >] in mrtvi talec
Maja in mrtvi talec (T) s popravki
Maja in mrtvi talec
Maja in postelja
Maja in pismo
Maja in stara knjiga
Maja in azil (T)
Maja in misel
Maja in mrtvo dete
Maja in mesto (polovica T, polovica kopija T)
Maja in mrtvo dete
Maja in maj (R)
Maja in modrijani (R)
Maja in mesto
Maja in mesto (T) (z op. "uvrsti v cikel Bridka zemlja")
Maja in pogreb
Maja in jesen
Maja in misel
Maja in azil
Maja in meč
4. Cenzurni izvod zbirke na kvadratastih listih formata A5 in z Debenjakovo skico naslovne ilustracije je shranjen v NUK-u pod samostojno signaturo Ms 1391 (nekdaj sign. 441) in je datiran s 14. 1. 1944. Žigosana je z okroglim žigom "Der Deutsche Berater für die Provinz Laibach". Začenja jo Maja in mrtvo dete, ki ima žig "ODOBRENO 14. 1. 1944", druge slede na paginiranih straneh po kazalu, ki je do ... sfinge enako tistemu v T zgoraj, dotipkani pa so še ... meč, ... mesto, ... misel in ... Smrt. Kazalu na 28. strani so z roko dodane še pesmi ... azil, ... jesen, ... stara knjiga, ... pismo, ... postelja, ... modrijani, ... maj. Tipkopisi so v veliki meri podobni in včasih celo identični tipkopisom iz prejšnje skupine, označenim s T ali T2. Cenzurni tipkopisi so v teh opombah tule pod kratico Tc.
5. Snopič listov 21 x 26 cm z naslovom Pesmi o Maji na ovitku in brez kazala je tipkopisna varianta zbirke, ki je bila svojčas pripravljena za Izbrano delo Alojza Gradnika (IDAG); nekateri listi so označeni z rdečim križcem (x):
Maja in pastir
Maja in morje
Maja in mladenič x
Maja in pismo x
Maja in metulj x
Maja in mati x
Maja in maj x
Maja in mesec x
Maja in maziljeni
Maja in postelja (z vprašajem)
Maja in Marija
Maja in sfinga x
Maja in meč x
Maja in stara knjiga
Maja in misel x
Maja in mrliček x
Maja in mesto x
Maja in modrijani x
Maja in jesen x
Maja in smrt
6. Fragmenti konceptov nekaterih pesmi v rokopisu (Ms 1398, mapa 48, blokec formata A 6); tule so označeni z Rk.
Iz kazal je razvidno, da dveh pripravljenih pesmi iz cikla o Maji (Maja in mrtvi talec in Maja in pogreb) pesnik ni uvrstil v zbirko. Prva bo obravnavana v 4. knjigi ZD v razdelku Nezbrane pesmi, druga pa je bila pod naslovom Pogreb pri Sv. Križu natisnjena v zbirki Pojoča kri 1944 in bo tam tudi obravnavana. Med neobjavljenimi tipkopisi se v Gradnikovi zapuščini nahajata tudi dva rokopisa in dva tipkopisa pesmi z naslovom Dadi govori Maji, ki je nastala že po objavi zbirke, leta 1945, in se ne navezuje na cikel; prinesla jo bo 4. knjiga ZD.
Spet je bilo prvo Jutro, ki je o zbirki poročalo dvakrat, 5. februarja in 16. marca 1944. Prvič je zbirko, ki bo izšla sredi februarja, šele napovedovalo kot ciklus 22 pesmi,
"ki so nastale v zadnjih treh mesecih in predstavljajo umetniško visokovredni dokument pesnikovega snovanja in doživljanja v tem času. [...] Po informacijah, ki smo jih dobili, bo zbirka [...] izdana v ljubki, dvobarvno natisnjeni knjižici in bo imela na naslovni strani značilno, duhu pesmi ustrezajočo risbo akad. slikarja R. Debenjaka.
Vseh 22 pesmi ima v naslovu ime Maje in slikajo Majin odnos do raznih življenjskih problemov in pojavov. Maja je fantastično ime, ki označuje idealiziran tip žene ter ga kaže v raznih obrazih. Zdaj je to obraz device, ki jo ob morju, v njegovih toplih valovih in v žarenju sonca, zavzame prvi erotični doživljaj, zdaj obraz ljubečega dekleta [...] ali obraz mlade ženske, ki pričakuje otroka. [...] Gradnikova značilna erotika bo dobila tudi v tej knjigi žlahtne primere, saj že v prvi pesmi ('Maja in pastir') poudarja pesnik, da je ženska poetu to, kar pastirju piščalka: večna navdihovalka poezije, žila, ki izvablja poetu ubrane in sladke speve."
Naslednji dve skupini pesmi sta tesneje povezani s tegobami časa oz. z religioznimi čustvi:
"Vprašali smo pesnika, kaj mu je navdihnilo to poezijo. Odgovoril je, da so mu bila vir razmišljanja o problemih sedanjega časa. In da si je izbral z Majo prav žensko dušo, je vzrok v tem, da se mu zdi ženska najbolj sensibilen instrument čustvenega doživljanja. A čustveno reagiranje se mu vidi bližje resnici kakor razumsko, saj človek s srcem laže globlje spoznava življenje, nego ga more dojeti samo z umom. Poet 'Pesmi o Maji' torej veruje, da bo ženska, ki je bližnja naravi, v času tehnično civilizacijskih viškov in katastrof laže kakor moški ohranila tiste srčne spoznave, brez katerih ni mogoče pravo človeško življenje."
Po izidu zbirke je nepodpisani člankar (skoraj gotovo je bil to spet Božidar Borko) zbirko označil kot "poldan Gradnikove poezije", ki mu cikličnost ni neznan pojav. Še enkrat poudari, da naslovna oseba ni kakšna konkretna oseba niti ni iz mita, ampak da simbolizira to večno žensko, "das ewig weibliche". Maja in morje spominja na d'Annunzia, ki ga je Gradnik prevajal.
Tine Debeljak (Slovenec 4. apr. 1944) vidi pomen zbirke že v tem, da je prekinila lirični molk, ki se vleče od leta 1942 sem. Slikar Riko Debenjak je na naslovnem listu postavil na ozadje pisane tkanine preproge štiri predmete: cvet, metulja, piščalko in mrtvaško lobanjo in tako dobro zajel smisel pesniške zbirke, v kateri spet nastopajo predmeti v razamerju do človeka, tako kot že v njegovih prejšnjih. Tudi oblika ni nova, saj je polagal svoje besede v druga, tudi ženska usta že prej, tako kot npr. tudi Silvin Sardenko. Nova pa je naslovna oseba deklica Maja, ki izraža drhtenje svoje duše, zraven pa tudi pesnikovo misel. Po eni strani so to dekliške pesmi, po drugi refleksivne pesmi.
"To so predvsem Gradnikove refleksije o meču, azilu, sfingi, misli, mrtvem bratu, ki so pa tudi v zbirki najmočnejše ter spadajo med najboljše Gradnikove pesmi sploh, poleg tega, da so tudi močen izraz današnjega časa in bolečin. Z njimi je Gradnik postal poleg Šalija najmočnejši pesniški izpovedovalec vojne sodobnosti. [...] Niso pa vse pesmi enake cene, včasih celo čutimo, da prevladuje neka utrujena enoličnost, neka hotenost tekočih rim in metra, ki pa ne vzdrži povsod enako notranje napetosti. To se čuti pri Maji in morju, kjer med elementarnimi začetnimi in končnimi verzi beremo tudi take verze:
Morje, o morje,
Slabe pesmi so še Maja in metulj, Maja in postelja, Maja in smrt ..., ki pa so "bolj verzi[fici]rane razblinjenosti, kakor pa primarna lirična občutja." Za najboljše dekliške pesmi našteje naslednje: Maja in pastir, Maja in mladenič, Maja in maj, "tudi Maja in pismo, če bi me ne motili verzi z 'le' v drugi kitici. Predvsem pa lepa Maja in mesec."
ni me še roka
moška skrunila,
nisem še soka
krvi točila
v čašo ljubezni
v uri netrezni."
Gradnik "ima danes nedvomno največji vpliv na mladi pesniški naraščaj. Iz Gradnika – ne morda iz Župančiča – raste sedanji rod. Iz njegove vklenjene forme, njegove preprostosti in liričnosti ter iz njegovega apostrofiranja stvari v sebi in izven sebe. Prepričan sem, da bi marsikatera tudi teh pesmi le pridobila na intenzivnosti in neposrednosti, ko bi bila zapisana kot osebna izpoved. Zdi se mi pa, da ta pot literarnega posredništva, ki ga tu predstavlja Maja, vodi Gradnika v naročje epike, ki se ji slej ko prej ne bo mogel zoperstavljati.
Njegov pesniški jezik, njegova metaforika, ki postaja vse bolj preprosta, kolikor bolj se beseda polni z liričnim čustvom, pa je vprašanje zase in prav tu pomeni Gradnikova pesem odklon od ekspresionizma k stvarnosti in treznosti, ki je včasih že skoro prestvarna in oblikovno preasketska."
Anonimni poročili v SN 20. mar. 1944 in v Družinskem tedniku (jn, 30. mar. 1944, št. 13, 750) nista vredni povzemanja, iz članka v Goriškem listu 5. avg. 1944 (I, str. 8) pa lahko citiramo avtorjevo mnenje, da "Gradnikova socialna lirika izzveni optimističneje kot modna socialna pesem ljubljanskih salonskih levičarjev minulega desetletja" ter ohránimo spominu njegovo rahlo negodovanje nad dejstvom, da odklon od naturalizma Gradniku žal "ni prinesel s seboj tudi izbrušenejše oblike, marveč prej neko površnost".
Radivoj Rehar, ki se je v Mariborskem večerniku Jutra podpisoval s kratico -r, je v reviji Umetnost vztrajal pri kratici M. S. za svoj psevdonim Marij Skalan (VIII, 1943/44, predzadnji zvezek, 190–92; poročilo o tej kritiki tudi v Jutru 3. 6. 1944). Tudi pri njem se je tehtanje med Gradnikom in Župančičem začelo nagibati v korist prvega in tudi on toži nad prezrtostjo Gradnika in njegovih jubilejev. Gradnikova samoniklost se je ves čas upirala raznim modnim pesniškim tokovom, ki so že zdavnaj pozabljeni. Gradnik je refleksivni lirik s širokim motivnim pasom in z dovršeno formo. Pesmi o Maji so očiščene vseh političnih primesi, ki so še značile njegove prejšnje zbirke. Po vrsti označi temo in motiv vsake pesmi zbirke in za uvodno pesem Maja in pastir doda, da je do neke mere sorodna s Prešernovim Orglarjem. Novo knjigo je omenil tudi Adria-Zeitung 28. 3. 1944.