Pojoča kri (1944)

Nastanek zbirke

"Dogovor // sklenjen med gospodom dr. Alojz Gradnikom, pesnikom v Ljublani in knjigarno Jože Žužek v Ljubljani. // Gospod dr. Alojz Gradnik odstopa vse avtorske pravice za prvo naklado pesniške zbirke Pojoča kri knjigarni Jože Žužek za dogovorjeno ceno Lir 6000 (šest tisoč). // Knjigarna Jože Žužek se obvezuje, da te pesniške zbirke ne bo natisnila v več kot 1200 izvodih na papirju kot zbirka Pesmi o Maji in v formatu zbirke Zlate lestve. // Gospod dr. Gradnik se obvezuje napraviti eno korekturo v stolpcih in eno lomljeno korekturo brezplačno. // Knjigarna Jože Žužek se obvezuje dati gospodu avtorju 9 v platno vezanih in 1 v usnje vezan prostih izvodov. Za vsak nadaljnji izvod, ki ga bo gospod avtor želel, ga bo knjigarna prodala po knjigotrški maloprodajni ceni manj 30 %. // Honorar izplača knjigarna ob podpisu tega dogovora. // Ta dogovor velja samo za prvo naklado; za morebitno drugo naklado pa se gospod dr. Gradnik obvezuje ponuditi jo prvenstveno knjigarni Žužek pod pogoji, ki se bodo sklenili takrat. Ljubljana, 8. 7. 1944."

Na dokumentu je rokopisni dodatek: "V zbirko je vse kot zgoraj vključen 'Sveti molk' in 'Pred Gubčevo glavo'".Pred Gubčevo glavo je bila kljub pomislekom (glej razlago pri pesmi) res vključena v zbirko, ne pa Sveti molk, ki je bil kasneje objavljen v periodiki (glej op. k 4. knjigi ZD).

Gradnik je Boršnikovi (153) v zvezi z zbirko povedal samo tole: "Čudite se, od kod ta svoboda [kazati tragične prizore okupatorjevega nasilja, op. ur.]? Temu so se čudili že mnogi tedaj, ko je knjiga izšla in tudi pozneje. Vaša domneva, da so morda Nemci dopuščali prikaze nečloveškosti poraženih Italijanov, ne drži. Saj taborišča so imeli tudi oni, in še hujša od Italijanov. Pri cenzurnem uradu je bil zaposlen neki sorodnik založnika Jožeta Žužka. Samo z njegovo pomočjo je dobila zbirka Pojoča kri svoj 'exequatur'."

Za posamezna besedila v zbirki in za celotno zbirko je v zapuščini več variant:

1. Mapa s posameznimi tipkopisi in rokopisi za PK; v Opombah k besedilu so teksti popisani pod R, T, T2 in T3.

2. Cenzurni izvod zbirke, datiran 7. 6. 1944, je shranjen pod signaturo Ms 1391 v NUK-u (stara signatura je bila 477). V tehle opombah so pesmi cenzurnega izvoda popisane v rubriki s kratico Tc. Format je A5, na naslovnem ovitku sta okrogel žig "Der Deutsche Berater für die Provinz Laibach" in "Knjigarna Žužek J. Ljubljana". Tipkopisi so še brez popravkov kasnejšega Žužkovega tiskarskega izvoda (Tž). Kitice dveh pesmi na začetku snopiča so uokvirjene z modro, kar je pomenilo: "za cenzuro". Uokvirjeni so bili 12. in 13. dvostišje (Ni pravi Kristus ta ...) v Obisku v taborišču na Rabu in predzadnja kitica (O molči, kmet ...) Pred Gubčevo glavo (tu stoji zraven z modro "spremeniti"). Prva je bila nazadnje objavljena brez sprememb, pri drugi pa je res prišlo do modifikacij.

Kazalo na koncu snopiča še nima začetne pesmi Pojoča kri in gre takole:

Smrti
Življenju
Galla Placidia
Na Cankarjevem grobu
Na Cankarjevem nabrežju
Pred Vodnikovim spomenikom
Na Krekovem grobu
Stara cukrarna
Tivoli v jeseni
Novo srečanje
Vprašanje
Pod zvezdnim drevesom
Žanji
V megli
Prevarani
Privid
Dim
Jesenska tišina
Ogenj
V album
Na pot
Po poroki
Sestrama Metki in Alenčici
Venus Anadyomene
[Pred Gubčevo glavo]
Pogreb
Obisk v taborišču na Rabu
Pogreb na Rabu
Balada o koščku kruha v taborišču na Rabu
Pismo po vrnitvi
Očiščenje
Gaius Valerius Cattulus (Prevodi)

z roko pa so bile dopisane še naslednje:

Rab
Nagrobni napisi
Nočni sprehod v snegu
Prošnja
Emona
Vizija
Molitev sv. Bernarda

Zadnja je prevod iz Dantejeve Nebeške komedije (Raj 33, 1–40), datiran 25. 6. 1944, in nazadnje ni bil objavljen v PK, tako tudi ne Katulovih 7 prevodov, med njimi Živiva, Lesbija moja. V megli in Nočni sprehod v snegu sta bili natisnjeni v HV, slednja pod naslovom V snegu.

Neobjavljene pa so ostale Prošnja (Ko – že suh list – me smrti večni veter), Sestrama Metki in Alenčici, V album in Žanji. Za vse te glej ZD 4.

Na začetku snopiča imajo pesmi Tebi (kasneje Prišlá si ...), Nagrobni napisi 9–13 in Na Kontovelu 1–2 rdečo oznako "novo".

3. Tipkopis zbirke, ki je bil predloga za tisk, je 17. 6. 1969 založnik Žužek iz Ljubljane za 1000 dinarjev prodal NUK-u. Gradnik ga je datiral in podpisal 6. 12. 1946, na naslovni strani je žig ODOBRENO, shranjen pa je pod signaturo Ms 1398. Gre za snopič v oranžnih platnicah kvadratne oblike A5 formata. Na vsakem listu, ki je oštevilčen, sta dvojezični okrogli žig Tiskovnega urada (Presseamt) šefa pokrajinske uprave Ljubljana in žig ODOBRENO. Variante iz tega snopiča so v opombah k besedilom popisane v rubriki Tž. Če je Gradnik pesem popravljal, je s podpisom z istim pisalom na listu popravke avtoriziral. Pesmi si v snopiču slede tako kot v zbirki s to izjemo, da manjka Pred Gubčevo glavo, ki prvotno ni bila predvidena za natis v zbirki, saj gre številčenje pesmi naprej brez manjkajoče strani.

Kazalo predloge za tisk je avtor precej popravljal:

[Očiščenje >] Pojoča kri 5
[Tebi >] Smrti 7
Življenju 8
Galla Placidia 9
Novo srečanje 10
Vprašanje 11
Pod zvezdnatim drevesom 12
Privid 13
Jesenska tišina 15
<[Tebi >] Prišla si> 16
[V megli]
<[Žanji]>
[Nočni sprehod v snegu]
Dim 17
Prevarani 18
[Žanji]
Na Cankarjevem grobu 19
Na Cankarjevem nabrežju 20
Pred Vodnikovim spomenikom 21
Na Krekovem grobu 22
Stara cukrarna 23
<Emona> 24
Tivoli v jeseni 25
Vizija 26
Na Kontovelu I II 27
Ogenj 28
Na pot 30
Po poroki 31
[Venus Anadyomene >] Pismo z morja 32
<Očiščenje> 34
Nagrobni napisi 35
Bog in umetnik 38
[Pred Gubčevo glavo] <Pred Gubčevo glavo> 42
<Rab> 46
Obisk v taborišču na Rabu 50
Pogreb pri Sv. Križu 52 (z znakom, naj se uvrsti za Pogreb na Rabu)
Pogreb na Rabu 54
Pismo po vrnitvi 58
Opombe 59

4. V mapi za IDAG so pod naslovom Pojoča kri naslednja besedila: Pismo po vrnitvi (z rdečim ob naslovu "drugi del!!!", Vprašanje, Na pot, Po poroki (Stani B.), Pismo z morja, Nagrobni napisi za rodbino akad. slikarja Božidarja Jakca (materi, očetu, sestri, bratu), Drugi nagrobni napisi (1–9, vključno s čistopisom Ni tako majhen dom), Rab, Balada o [koščku] kruh[u >]a v taborišču na Rabu, Pogreb pri sv. Križu.

Krtačnih odtisov za PK, ki so zabeleženi v enem zgodnejših popisov pesnikove zapuščine, ni več najti.

5. PK prinaša glavnino cikla Ljubljanski soneti, ki ga je pesnik načrtoval že za Zlate lestve. Tedaj si je zamislil serijo 10 pesmi. Zdaj je tri izpustil in enega dodal, tako da je cikel iz osmih sonetov. Kasneje je ciklu dodajal še šest novih pesmi (nekatere od teh so iz več kosov), objavil pa je le še dve iz prvotnega načrta in dve od dodanih, medtem ko je pet preostalih pa je ostalo v rokopisu. Za vse, ki niso bili objavljeni do HV, glej ZD 4. Pod naslovom Ljubljanski soneti je pod signaturo Ms 1398, mapa 12, več tipkopisnih predlog različnega obsega:

• IDAG je papirnata mapa z naslovom Ljubljanski soneti na listih 21 x 26 cm. Z roko je nad soneti naprej od Cirilmetodove ulice opomba Neobjavljeno. Soneti, objavljeni samo v periodiki, in tisti neobjavljeni bodo obravnavani v 4. knjigi ZD.
• Posamezni R in T.
• 11 pesmi, najbrž iz zapuščine Nuše Lobnikar (nekdaj pod sign. 14/70); pesmi je sama pretipkala.
• Ovitek z naslovom Ljubljanski soneti (v naši izdaji pod kratico LS): Žica (2 izvoda), Tivoli v jeseni, Na Cankarjevem nabrežju, Pred Vodnikovim spomenikom, Na Mestnem trgu (2), Grad, Na Marijinem trgu, Emona, Stara cukrarna, Vizija 1939, Na Krekovem grobu, Na Cankarjevem grobu, Rožnik (Spominu Ivana Cankarja).
• Z zeleno vrvico vezan ciklus Prešeren Ljubljani z iluminiranimi začetnicami kitic.

Odmevi na zbirko

"Čez pomlad in prvo poletje je Gradniku dozorela že nova pesniška knjiga 'Pojoča kri', ki smo jo pravkar dobili v elegantni izdaji knjigarne Jože Žužek in v skrbnem tisku Narodne tiskarne. Kakor prejšnji knjigi, je akad. slikar Riko Debenjak oskrbel tudi tej simbolično vinjeto, ki krasi naslovno stran platnic in daje s svojo dekorativno izvedbo v rdeči in zlati barvi, zaprti v sivino ostalega prostora, učinkovit vnanji poudarek.

V Zbirki 'Pojoča kri' je natisnjenih 35 pesmi. Med njimi so izšle nekatere že pred sedanjo vojno (kakor na pr. 'Pred Gubčevo glavo', objavljeno v zagrebških 'Novostih') v malo znanih izdajah ali kot bibliofilski tisk ('Bog in umetnik' v spomin slikarja Jakopiča). V pesniški skupnosti s povsem novimi učinkujejo še same kot novost in tako samó izpopolnjujejo celoten obraz Gradnikove poezije. Z nekaterimi primeri baladne poezije pa so se pojavile na Gradnikovi pesniški fiziognomiji nove poteze: opozarjam samo na rabske motive, posebej še na 'Pogreb na Rabu', pesem, ki je po svoji epični vsebini ena najbizarnejših balad v slovenski poeziji.

V 'Pojoči krvi' zbrane pesmi bi lahko razdelili v četvero motivnih plasti. Predvsem so tu nekatere osebno izpovedne pesmi, v katerih odgovarja Gradnik na posamezna vprašanja svojega življenja in svoje človeške usode; med njimi so tudi nekatere erotične pesmi. V drugo skupino bi uvrstil ljubljanske in druge s krajino in človeškim življenjem zvezane motive, v tretjo pesmi, kakor so 'Bog in umetnik', 'Pred Gubčevo glavo' in 'Nagrobni napisi', v četrto pa odmeve sedanjega časa, pesniške odzive tej naši krvavi in mučni sodobnosti, kot jih najdemo v rabskih motivih in drugih pesmih, ki učinkovito zaključujejo Gradnikovo novo pesniško knjigo. Zdi se nam, da kakor glasbena skladba, spisana v težkem molu, raste od začetnega andantina v moderato in prehaja od tod v močne, udarne fortissime, izražajoče tragično življenjsko občutje naših dni, pošastni bakhanal strasti in groze, dokler se to doživetje sodobnosti ne izlije v zadnji, pomirljivi in resignirani stih:

vse strašne spomine ta molk naj moj večno zagrne."

"Najprej predstavljajo to vrsto poezije nekateri priložnostni soneti ('Na Cankarjevem grobu'), ki razodevajo bolj kakor pesnikov odnos do teh osebnosti Gradnikovo miselno stališče v vprašanjih naše obče usode; posebej sta značilna prvi in četrti sonet. V vrsti ljubljanskih motivov, ki so nastali že l. 1939, opeva pesnik staro cukrarno, si obuja v duhu kontrast med Emono in Ljubljano, kaže nastrojenje meglenega jesenskega dne v Tivoliju, ter v sonetu 'Vizija' razgrinja pred bralčevim duhom privid Ljubljane v tedaj bližajoči se vojni. Dva soneta z naslovom 'Na Kontovelu' nam dajeta občutiti vonj bažilik in rožmarina s suhih kraških tal blizu Trsta, a tudi zdaj v zvezi z zemljo 'dobro in neminljivo, zemljo bedno in bridko', ki se je oklepa naš človek s tolikšno ljubeznijo. Na ciklus 'Pesmi o Maji' spominja 'Pismo z morja', v sonetu 'Očiščenje' pa se pesnik spet vrača v svoj osebni svet, ko pravi:

Ukróčen že sij mojih je oči,
na vse stvari krog sebe gledam mirno
in mirno čakam uro zdaj večerno,
ko k spanju večnemu zvon zadoni.

Pred Gubčevo glavo označi za hamletovski dialog in jo uvrsti med socialno poezijo. V zadnjem delu članka odgovarja na očitke, ki se jih je dalo prebrati v časniških poročilih o trpljenju slovenskih ljudi na Rabu, češ da slovenski pesniki in pisatelji ne znajo izkoristiti teh težkih izkušenj in dogodkov za svoje stvaritve, z argumentom, da so dokumenti vedno pred poezijo: pesnik mora zadobiti do dogodkov primerno distanco, ki mu šele omogoči čisto pesniško doživljanje. Gradnik se je tematizacije slovenskega trpljenja med vojno lotil kot eden prvih že v Pesmih o Maji in zdaj v Pojoči krvi.

Člankar (jn) v Družinskem tedniku (10. avg. 1944, št. 32) je bil ob Pojoči krvi nekoliko prizadevnejši kot ob Pesmih o Maji. Spregovoril je o klasični, neciklični kompoziciji zbirke, označil uvodno pesem za "nov himničen spev domovini", vsem pesmim pripisal namen, da "iz mračnih stisk svetijo v svetlejšo bodočnost" ter povedal, da je tudi za to zbirko med ljubitelji poezije zanimanje izredno veliko.

Tine Debeljak (td) v Slovencu (24. avg. 1944) ugotavlja, da se je Gradnikova pot v vedno bolj objektivno poezijo, ki je že pred tem "prehajala ponekod v neko sardenkovsko polepiko, to je izražanje svojih čustev preko medija – tretje osebe", preselila v pravo epiko, "v aškerčevsko realistično balado naših dni. Tako se je epika po dolgem premoru v naši književnosti (naznačil je njen vznik že Dular z Viteško ljubeznijo), sedaj zopet uveljavila v organskem razvoju Gradnikove poezije, ki je tako premagala subjektivizem naše Moderne in zopet posegla v slog predmodernega realizma." V posameznostih ima zanj zbirka različne motive in različno ceno. Krasna Galla Placidia se približuje slogu renesančnih pesnikov, med erotičnimi je najboljša Jesenska tišina, skupina sonetov se nanaša na slovenske kulturne delavce (Cankarja, Vodnika, Kreka, poete iz cukrarne): "To so apostrofi v maniri kakšnega Stritarja, toda podano z močjo kakšnega Vrchlickega, 'tipičnega parnasista'." Močni pesmi sta Pismo z morja in Očiščenje, manj prepričljiva pa je Jakopiču posvečena Bog in umetnik. Največji poudarek dajejo zbirki pesmi zadnjega razdelka, ki so posvečene dogodkom sodobnosti: "Za Balantičem, Šalijevo pesnitvijo, Tršarjevimi, Kramolčevimi in drugimi risbami je zdaj tudi Gradnik odkril našo rano izgnanstva pod badoglievci ter ustvaril nekaj močnih balad." Zlasti zadnja (Pogreb na Rabu) je do ogabnosti naturalistično podana, da toliko bolj zaboli njena poanta. Aškerc je tu v Gradniku dobil pravega naslednika. S Pismom po vrnitvi je Gradnik hotel napisati nekakšno sodobno Dumo o trpljenju našega človeka, ki se je zdaj vrnil domov, v zavetje domačega plemena, vendar mu je uspel samo prvi del in je Šalijev Spev rodni zemlji boljši.

Anonimni zapis v Slovenskem narodu z naslovom Bolečina našega časa v Gradnikovi Pojoči krvi in s podnaslovom "S svojo najnovejšo zbirko pesmi se je vzpel A. Gradnik na vrh sodobnega pesniškega ustvarjanja" (SN 4. sept. 1944) ne pove nič takega, da bi se ga zdelo vredno obnavljati. Čez 14 dni je prišlo na uredništvo pismo "iz naših literarnih krogov", ki so ga z veseljem objavili pod naslovom Vsaka nova Gradnikova knjiga je za nas odkritje (SN 18. sept. 1944; avtorja za kraticami J. D. žal ni bilo mogoče zanesljivo dognati), ker je kazalo nekaj več zavzetosti za literarne reči, vendar razen uvodne splošne sodbe iz njega ni kaj novega citirati: čeprav imajo Gradnikove pesmi različno težo, pa so nekatere take narave, da ni nobenega dvoma, "da je Gradnik pesnik, ki je s svojo izvirnostjo, notranjo močjo in emocionalnostjo že zdavno prestopil ozek krog domače slovenske zemlje in postal pesnik evropskega, da, svetovnega formata".

Tik pred oceno Balantičeve posthumno izdane zbirke V ognju groze plapolam je v 2. zborniku DiS leta 1944 (LVI, 131–32) izšla kritika izpod peresa Franceta Vodnika (gl. tudi v Vodnikovi knjigi Ideja in kvaliteta, 1964, 27–29):

"'Pojoča kri' je že druga pesniška zbirka, ki jo je letos izdal Alojz Gradnik. Avtor pa ni samo eden izmed najplodovitejših naših pesnikov, ampak nas s sleherno zbirko iznova prepričuje tudi o svoji pesniški pomembnosti. Lahko rečemo, da je danes prav on središče našega lirskega ustvarjanja, čeprav so se deloma iz njega, deloma pa tudi ob njem in mimo njega pojavili in uveljavili nekateri izraziti talenti iz vrst mlajšega rodu, predvsem Balantič in Šali.

Tudi zadnja njegova zbirka je zgovoren dokaz za to, da nam ima Gradnik kot pesnik še vedno marsikaj povedati, dasi njegove pesmi niso skoraj nikoli novost v smislu senzacije. Svet njegove poezije ni toliko odprta ravan, ki z nje vodijo pota na vse strani in od koder nikoli ne moreš videti kraj obzorja, ampak je mnogo bolj podoben vrtu, na katerem se venomer odpirajo novi cvetovi rož, ali pa nebu, na katerem se neprestano vžigajo nove zvezde. Gradnikove pesmi tako niso zanimive toliko zaradi novih motivov ali oblikovnih prizadevanj, najsi je tudi v tem pogledu neredko prav presenetljiv, ampak predstavljajo predvsem vedno nove variante pesniške lepote. Kot človek in pesnik je Gradnik slej ko prej zvest samemu sebi, središču, iz katerega je izšel in kamor se neprestano vrača, vrelcu pojoče krvi, hraniteljici življenja in pesmi, ki se mu zlivata v eno. Pesem, porojena iz srčne krvi, da, to je najboljša označba Gradnikovega ustvarjanja, katerega najlepši sadovi so prav izpovedi in izlivi najosebnejšega doživetja. Prav nič se ne čudimo, da se tudi v tej zbirki med njegovimi osrednjimi motivi spovračajo teme o življenju, ljubezni in smrti, ki so bila hkrati njegova prva srečanja s poezijo. V teh osnovnih prvinah človekovega bitja je treba iskati najprvotnejši navdih Gradnikove poezije, ki je tako po izvoru resda kar najbolj osebna, po pomenu in smislu pa občečloveška. To velja tembolj, ker njegove pesmi kljub spovračanju motivov doživljajo preobrazbo in kažejo pesnikovo duhovno preusmeritev v tem smislu, da mu srečanje z življenjskimi pojavi prehaja v obračun z njimi ter se mu doživetje spreminja v spoznanje in strasti umikajo odpovedi. To je tudi vzrok, da se mu mrak, ki skozenj vodi pot njegovega življenja, spreminja v luč ter se mu razočaranja ne izlivajo v brezupni pesimizem, ampak v vdanost usodi, s katero prečiščeni človek sprejema delež trpljenja. Tako iz Gradnikovih pesmi diha svojska življenjska modrost, ki pa ni hladno umovanje, ampak spoznanje, izvirajoče iz drame srca kot zaključek njegovih težkih bojev. Ta konflikt in izmiritev, ki sta v bistvu faustovska, sta prikazana zdaj kot posamezno doživetje in samotna življenjska postaja, zdaj zopet kot vsota spoznanja o svetu ter kot izraz človekovega celotnega odnosa do življenja (n. pr. Bog in umetnik). Od takega doživetja in spoznanja do religioznega priznanja je samo korak in zato ni čudno, da nas Gradnikove podobe neredko spominjajo na izpovedi starih mistikov. Tako je Gradnik na podoben način kakor oni premagal svoj, prvotno močno poudarjeni individualizem.

Toda ta prehod od subjektivnosti k objektivnosti je pri njem viden tudi v otipljivejši podobi. O tem priča vrsta pesmi (Na Cankarjevem grobu, Na Krekovem grobu, Pred Vodnikovim spomenikom, Vizija itd.), v katerih se je avtor dotaknil usode svojega naroda v preteklosti, sedanjosti in bodočnosti. Najmočnejša v tej vrsti je nedvomno pesem 'Pred Gubčevo glavo', tako da ta obtožbe polna pesem predstavlja naravnost prehod v najaktualnejši cikel vse zbirke, v vrsto pesmi, kjer je avtor prikazal usodo in trpljenje naših internirancev v badoglievskih taboriščih (Rab, Obisk v taborišču na Rabu, Balada o kruhu v taborišču na Rabu, Pogreb na Rabu, Pismo po vrnitvi). Te pesmi so pomembne že samo kot življenjski dokumenti, ki slikajo pot v internacijo, njene strahote in vrnitev, zaslužijo pa priznanje tudi kot svojske sodobne balade. Poleg Balantiča, čigar 'Gonarski soneti 1942' so prvi motivi te vrste v naši liriki, je prav Gradnik pokazal, da le pesnik more vkleniti življenje v svet estetskih oblik, najsi ga v motivu in snovi doživlja neposredno, kakor ga je Balantič, ali pa samo po vživetju kakor Gradnik. Prav zato je podnaslov 'po resnični zgodbi' pri nekaterih pesmih prav za prav odveč. Resničnost snovi ima dovolj prič in motivika sama bi se lahko še močno razširila, pesniški realizem in njegova prepričevalnost pa sta neodvisna od teh zunanje priložnostnih osnov.

Oblikovno se Gradnikove pesmi v tej zbirki ne razlikujejo od dosedanjih, vendarle pa je njena odlika v tem, da v njej skorajda ni manjvrednih stvari, čedalje bolj pa postaja očitno, da se v Gradnikovi liriki neposredna čustvenost umika premišljevanju, kar povzroča, da mu podobe kar same po sebi prehajajo v sentence. To prizadevanje je našlo izraza celo na zunaj v ciklu 'Nagrobni napisi'. Poleg tega pogosto tudi snov sama usmerja pesnika od čustvenosti k opisu, tako da se njegova lirika neredko močno približuje epiki. Realizmu snovi tedaj ustreza tudi realizem besede, kar ustvarja včasih – kakor pri Aškercu – nekatere trdote, ki jih ponekod še povečava neknjižni narečni poudarek (položíl, zapúščen, zadušíl, odpóslal itd.). Posebnost Gradnikovega sloga, vidna že od začetka njegovega pesniškega ustvarjanja, je še vedno izredno pogosta uporaba mnogovezja in preskoka iz verza v verz (enjambement). Čeprav ga vodi to mestoma v prisiljenost, moramo naposled vendarle presojati moč njegove poetične zmogljivosti po takih dovršenih zgledih, kakršna sta 'Galla Placidia' in 'Prišla si', da navedemo le dva primera pesmi; v katerih lahko občudujemo čudovito skladnost melodije in podobe."

Kakor smo že navajeni, je za Umetnost 1944/45 oceno prispeval za kratici M. S. skriti Radivoj Rehar (IX, 40–41):

"Preteklo je le nekaj kratkih mesecev, in v pesnikovem delu je že dozorela nova vrsta umetnin, od katerih moramo nekatere nujno šteti med njegove in sploh slovenske pesniške vrhunske stvaritve. // Medtem pa, ko je knjižica 'Pesmi o Maji' motivno-ciklična enota, je 'Pojoča kri' zbirka pesmi z vseh področij pesnikovega motivnega in idejnega kroga. Ta krog je širok, kajti v njem je zaobsežena najsubtilnejša subjektivna erotika, globoka refleksivnost zrelega modreca, domovinska ljubezen, podoživljena objektivna bol preteklosti in sedanjosti, preroška vizionarnost in še reagenca lokalnih in aktualnih dogajanj. Kakor da je hotel Gradnik še enkrat prikazati vse svoje motivno obzorje, znano iz njegovih prejšnjih zbirk".

Filozofski višek erotičnega cikla je sonet Dim, Vizija ima podoben pomen, kot ga je imela pred koncem 1. svetovne vojne Župančičeva V zarje Vidove, Bog in umetnik spada med najpomembnejše Gradnikove stvaritve.

"Zbirko zaključuje šest pesmi, ki so motivno in deloma tudi oblikovno popolnoma nove. To so pesmi, porojene iz stisk naše polpreteklosti in sedanjosti. V njih je največja aktualnost zbirke. In čeprav ustvarja nezadostna odmaknjenost od teh doživetij raznotere nevarnosti za nadčasovno kvaliteto, jih je znal Gradnik s svojo suvereno pesniško silo premagati, da nam je v njih dal stvaritve, ki bodo večen umetniški dokument. Začenjajo se s sonetom 'Rab' in zaključujejo s 'Pismom po vrnitvi'. [...] Tu nam je iz Gradnika lirika zrastel Gradnik epik, ki ga po teh baladah lahko mirno postavimo ob stran naših pesnikov najboljših epskih stvaritev preteklosti. Po vsej pravici smemo zato pričakovati, da je ta epika komaj začetek novega pesnikovega obdobja, v katerem bo šele dokončno dopolnjena in zaključena Gradnikova pesniška podoba v najširšem smislu."

Seznam besedil

• Pojoča kri
• Smrti
• Življenju
• Galla Placidia (Ravenna)
• Novo srečanje
• Vprašanje
• Pod zvezdnim drevesom
• Privid
• Jesenska tišina
• Prišlá si
• Dim
• Prevarani
• Na Cankarjevem grobu
• Na Cankarjevem nabrežju
• Pred Vodnikovim spomenikom
• Na Krekovem grobu
• Stara cukrarna
• Emona
• Tivoli v jeseni
• Vizija
• Na Kontovelu 1–2
• Ogenj
• Na pot
• Po poroki (St. B.)
• Pismo z morja
• Očiščenje
• Nagrobni napisi 1–11
• Bog in umetnik (V spomin Riharda Jakopiča)
• Pred Gubčevo glavo
• Rab
• Obisk v taborišču na Rabu
• Balada o kruhu v taborišču na Rabu (Po resnični zgodbi)
• Pogreb na Rabu (Po resnični zgodbi)
• Pogreb pri Sv. Križu
• Pismo po vrnitvi
• Opombe

Nadaljevanje