"Pesnik Alojz Gradnik je dopolnil sedemdeseto leto. Poleg redkega življenjskega jubileja praznuje tudi petdesetletnico nenehnega literarnega ustvarjanja, odkar je v prvi številki 'Ljubljanskega Zvona' 1902 objavil prvo pesem pod psevdonimom Soški. Odtlej je njegovo ime spremljalo slovenske revije in razmeroma kasno našlo kritika, ki je zaslutil v njegovih pesmih svojskega umetnika in nanj opozoril javnost.
Literarni zgodovinarji prištevajo Gradnika generaciji po moderni. Generacija se je razvijala v nehvaležnem času, zasenčenem od umetnin Murna, Ketteja, Cankarja in Župančiča, ki so prepojili s svojim vplivom misli nastopajoče mladine. Pesniki in pisatelji prve dobe po moderni so živeli sredi kulturnih in političnih razprtij časa, ki so jih skušali reševati na individualni način. Obenem so si skušali ustvariti podobo bodočnosti, za katero so slutili, da jo bo treba socialno preobraziti. Revolucionarnosti, ki so jo mladi radi razglašali, niso pojmovali kot odrešilno kretnjo za preobrazbo družbe, temveč kot literarno posebnost. Pri nekaterih je odpor proti avstrijskemu državnemu sistemu dobil podobo misli na jugoslovansko zedinjenje in politično in kulturno sodelovanje slovanskih narodov.
Imena, ki so se pojavila v naših revijah na začetku stoletja, pričajo, mimo Cankarja in Župančiča, o vrsti literatov in epigonov, ki jih je moderna zaradi njihove nesamostojnosti usodila literarni neoriginalnosti in komaj kdo od številnih je zmogel samostojno zbirko. Že prvi nastop generacije v almanahu 'Na novih potih' 1902 je dokazal literarno nemoč, saj so morali prireditelji povabiti k sodelovanju literate, ki so pripadali starejši struji. Posebno pesniški del nosi pečat suženjstva lirike moderne, ker se nova generacija ni mogla povzpeti nad oblikovno dovršenost Otona Župančiča.
Korak naprej je naredila literatura na pragu prve svetovne vojne, ko se je naslonila na zapad, kjer sta razglašala svoje cilje in težnje futurizem in ekspresionizem. S krčevitim posnemanjem pa je novi rod zgubil tla pod nogami in se razpršil v poduhovljenih skrajnostih in nenavadnih virtuoznostih domišljije. V popolno zmedo je zašla slovenska literatura po prvi svetovni vojni, ko pisatelji niso mogli najti ideološke osnove za novo ustvarjanje. Brez začrtane poti so tavali med različnimi vplivi od zunaj, se bolestno zapirali vase ali pa se predajali strankarstvu.
Morda so prav burna menjavanja literarnih struj med prvo vojno in po njej prisilila Gradnika, ki je neprožen in neprilagodljiv, da se je umaknil v samoto in ustvarjal in se razvijal sam v sebi, ne da bi našel kdaj koli vez s sodobnim literarnim življenjem. Odtod tudi vzroki, čemu tako odličen poet ni našel poti preko izobražencev med sloj, iz katerega je izšel.
Pesnik se je rodil 3. avgusta 1882. leta v Medani. Njegov oče – čigar rod je imel svoje korenike v Podmelcu na Tolminskem – se je v mladih letih priselil v Medano, kjer je preživljal družino kot čevljar. Mati je bila šivilja, po rodu Furlanka. Ljudsko šolo je obiskoval pesnik v domačem kraju, gimnazijo v Gorici in univerzo na Dunaju, kjer je bil promoviran za doktorja prava. Kot sodni praktikant in pozneje kot sodnik je služboval po raznih krajih Primorske in Istre, najdlje v Gorici. Šele maja 1920 je prišel v Jugoslavijo in bil sodnik v Ljubljani, Beogradu in Splitu in do začetka druge svetovne vojne v Zagrebu pri Stolu sedmorice. Leta 1946 je bil upokojen kot sodnik Vrhovnega sodišča v Ljubljani.
Zanimivo je, da se je pesnik predstavil javnosti s prevodno knjigo. Čeprav je v revijah objavljal svoje pesmi s polnim imenom, je vendar njegova prva pesniška zbirka tretje delo. 'Padajoče zvezde' (1916) so pesmi zrelega poeta, ki je položil premišljen račun svojega dotedanjega dela tako, da je objavljene pesmi temeljito prerešetal in nekatere izpustil ali popravil. Odslej je v svojih zbirkah združeval pesmi po smiselnih zvezah in objavil še 'Pot bolesti' (1922), drugi in ilustrirani natis 'Padajočih zvezd' (1923), 'De profundis' (1926), 'Večne studence' (1938), 'Zlate lestve' (1940), 'Pesmi o Maji' (1944) in 'Pojočo kri' (1944). Že po tretji zbirki je nastala potreba po izboru objavljenih pesmi in delo je izvršil Josip Vidmar v 'Svetlih samotah' (1932). Kritik je dodal izboru študijo o Gradnikovi umetnosti. Četudi izbor ni zaključil pesnikovih del, saj je pesnik še in še snoval, je uvrstil Gradnika med vrhove sodobne slovenske poezije, na mesto, ki ga je med literarno publiko zavzemal, a mu ga dotlej ni nihče priznal. Dobršen del svoje ustvarjalnosti je pesnik posvetil prevodom iz tujih literatur. Težišče njegovih prevodov je v italijanski in srbski literaturi. Pesnikov smisel za antologije kaže željo približati slovenskemu človeku neminljive umetnine poezije; odlični sta 'Italijanska lirika' (1940) in 'Moderna španska lirika' (1943). Ogromno delo je izvršil Gradnik s prevodi 'Gorskega venca' (1947), 'Smrti Smail age Ćengijića' (1950) in z Buonarottijevimi 'Soneti' (1945), medtem ko je s 'Kitajsko liriko' (1929 in 1951), ne glede na točnost z originalom, sestavil zakladnico lepe poezije. Razen objavljenih prevodov Rabindranatha Tagoreja iz indijske literature, hrani pesnik v rokopisu še prevode celotnih Leopardijevih 'Pesmi', Shakespearovih 'Sonetov' in izbranih pesmi Omara Kajama, Petrarke itd.
Gradnik je s 'Padajočimi zvezdami' presenetil. Dotlej neopažen poet je odplačeval svoj literarni dolg vzornikom (posebej sta vplivala nanj Heine in Murn) in objavljal ljubezenske pesmice, ki jim je manjkalo prepričljivosti in originalnosti. Po letu 1911 je omejil natise po revijah, kot bi ga nagli razvoj prehiteval in bi dozoreval ob vsaki pesmi. V mnogočem je njegov razvoj pospeševala italijanska literatura, s katero se je bavil v Gorici, in z njo so se vrinili v njegovo liriko elementi romanskega pesništva.
Pesnik je kot človek samotar. Iz samote opazuje in doživlja dogajanja okoli sebe in jih rešuje s svojo filozofijo, v pogovoru s knjigami, ko ima vedno svoj prav in zadnjo besedo. Kot tak ni mogel nikoli voditi borbene mladine ali korakati vštric z njo, temveč je nanjo lahko vplival v toliko, da jo je zresnil in vodil k presojanju.
Osnovna gibala Gradnikove lirike so ljubezen, smrt in zemlja. Čeprav s tem življenjskim trikotom ni izbral nove obdelave v slovenski literaturi, je vendar pokazal v pesmih toliko svojskega in lepega, da mu gre posebno mesto. V erotiki, ki je nosila do moderne pečat Prešernove nesrečne in neuslišane ljubezni, je zajel Gradnik iz najintimnejših virov. Njegova ljubezenska lirika ni sanjavo trubadurstvo ali lepa prispodoba ljubezenskega doživetja; opaja se ali z bolestnim hrepenenjem ali z izbruhom strasti. Oboje pesniku ne prinaša notranje pomiritve, ker je njegova telesnost neutešljiva in mu vedno in vedno vžiga novo bolečino. Včasih zaide na mejo molčečnosti, zato pesnik besed strasti ne polaga na svoja usta, temveč na ženska, kot bi mu bilo, možu, težko priznati, da ni kos viharju krvi. Gradnikovi liriki je ljubljeno bitje Prešernovega tipa postranska stvar, elementarne sile take poezije lahko veljajo kateri koli ženski. Z bolestno zavestjo, da je ljubezen vir brez dna, je pesnik iskal rešitve v drugi skrajnosti – v smrti. Smrt doživlja kot najskrivnostnejšo ljubezen in mu ne pomeni strahote. Doživlja jo, zdaj kot rešitev pred neplodnostjo duha, zdaj kot poslednje doživetje, ki ga omamlja. Včasih se zdi, da razglablja o smrti, da bi izvil rešitev pred njo. Vendar ne brez strahu pred resničnostjo, ki se ji ne bo nihče ognil, ko nam bo vsem 'izpraznila ponosne misli iz lobanje in nas spremenila v nič'. V teh besedah pa je malo upanja v posmrtnost. Nujna prispodoba smrti je Gradniku zemlja, poslednji vir njegove poezije. V zemlji je Gradnik zakoreninjen kot kmet, pomeni mu vse: svet, domovino, družino, religijo in naj se ji skuša še tako oddaljiti, vedno pade nanjo, ki bo ob uri pomirila njegovo kri, misel in telo. Biti v zemlji zanj ne pomeni nekaj odurnega, ker je vsa prepojena s sokovi njegovih najdražjih in kot mistik zemlje vidi v njej svojo poslednjo dozoritev. Na drugi strani je povezan z zemljo s svojim nacionalnim in socialnim čutom. Ni se vmešaval v politično življenje, zato njegove politične pesmi ne morejo pomeniti obsodbe večine, ampak prizadetost in razočaranje posameznika. Tako že v prvih socialnih 'Motivih iz Istre' ni iskal revolucionarne rešitve in je zgolj prikazal socialno bedo. Toda ne brez očitanja in kot take jih je pozdravil Ivan Cankar in kasneje Oton Župančič. Višek povezanosti s svojo zemljo – domovino je pokazal v 'Zlatih lestvah', ko je z obujanjem spominov na prvo svetovno vojno vztrepetal nad sodobno stvarnostjo in usodo človeštva; končno je zbral v 'Pojoči krvi' toliko poguma, da je med okupacijo v pretresljivih baladah z Raba obsojal preganjalce domovine.
Kakor so težke Gradnikove misli, je tudi njegov jezik last okornega in težkega ustvarjalca. Gradnikove prispodobe so enostavne, krepke, nekajkrat celo surove in tuje našemu ušesu. Z besedo se pesnik ne poigrava in ne prisluškuje njeni melodiji in kakor je težak zvok njegove notranjosti, je tudi beseda težka in ima prav v svojem zrcaljenju z dušo svojo omamno melodijo.
'Primorski soneti' so po obliki in vsebini ciklus, čeprav jih je pesnik objavljal v različnih zbirkah in časovnih presledkih, so vendar po svojem nastanku zaslužili gornji naslov, saj so nastajali v času italijanske okupacije Primorske.
Zgodovinsko ozadje sonetov tvorijo pesnikova doživetja iz časa prve svetovne vojne in usoda Primorske neposredno po končani vojni, ko je kruta resničnost razblinila vse sanje in pričakovanja, da bo tudi Primorska priključena novi jugoslovanski državi. Že prve dni po izbruhu svetovne vojne so goriška policija in orožniki na deželi zaprli vrsto naprednih političnih in kulturnih delavcev in jih spravili na goriški grad in pozneje v goriške sodne zapore. Ta usoda je zadela tudi pesnika Gradnika, ki je bil tedaj sodnik pri okrožnem sodišču v Gorici. Obtožen je bil srbofilstva in veleizdaje. Tako se je pozni vnuk leta 1914 znašel tam, kjer je dve sto let prej čakal njegov prednik in vodja tolminskega punta Ivan Gradnik na smrtno obsodbo.
Primorska je bila najteže prizadeta ob izbruhu vojne z Italijo. Vojaščina je brezobzirno prerila polja, kopala po njih strelske jarke in utrjevala topovska gnezda po hišah. Prebivalstvo so razselili po Sloveniji, največ po Koroški in Kranjski. Ko se je kasneje pomikala fronta nekajkrat preko dežele, so padle v prah še zadnje hiše, ki jih ni uporabila vojska; uničeni so bili vinogradi, posekano sadno drevje itd. Odveč bi bilo vsako pisanje, kakšen je bil položaj, ko so utihnili topovi. Primorska je pripadla Italiji, ki je v kratkem času pričela s svojim uničevalnim delom.
Razumljivo je, da gorje najožje domovine ni moglo mimo pesnikovega srca. Z usodo rojakov je bil osebno prizadet, saj v prvih letih ni videl nobenega izhoda in odrešitve. Zato ni čudno, če je v svojih sonetih obsodbe segel po zgodovini in priklical v spomin puntarje, politike in literate, običaje in govorico, da bi v svoji prvotni onemoglosti dokazal povezanost slovenstva na Primorskem in upravičenost ljudstva do svoje zemlje.
In v naših dneh, ko doživljajo nekateri kraji Primorske vdrugič usodo okupacije, so 'Primorski soneti' živi bolj kot kdaj."
"Že kot študent slavistike sem se zanimal za sonet kot pesniško obliko in vsebino. Prof. Milku Štolfi sem kot uredniku in soustanovitelju založbe Lipa v Kopru nekoč predlagal, naj bi založba natisnila najboljše slovenske sonete (Prešernove, Levstikove, Stritarjeve, Kettejeve, Kosovelove) v posameznih izdajah, in razumljivo tudi Gradnikove sonete. V samostojni izdaji naj bi bilo največ 30 do 40 sonetov posameznega avtorja. Milko Štolfa se je bolj iz prijateljstva kot pomembnosti strinjal z mojo zamislijo in ker se je bližala Gradnikova 70-letnica, sem svojo zamisel povedal tudi pesniku, in sicer, naj bi kot prva knjižica izšli njegovi soneti. Z založbo smo se dogovorili in v pismu 15. 3. 1952 mi Gradnik že piše v Postojno, da se je pred tednom dni zglasil pooblaščenec založbe Lipa v Kopru, prof. Stane Suhadolnik, s katerim sta 'pretresala vsa vprašanja, kaj bi oni od mojega dela dali v tisk in se odločila za dvoje: ali Šekspirjeve sonete ali Tolminski punt'. V tem pismu tudi omenja DZS in redakcijo Filipa Kalana, redakcija 'bo vsebovala po najinem skupnem sporazumnem izboru tudi moje najboljše sonete, razvrščene v posamezne skupine', zato se je pesniku zdelo, da bi bila 'posebna izdaja Sonetov odveč in neekonomična tako z literarnega kakor financijelnega stališča'. Pesnik je menil, da bi se Lipa morala nujno omejiti samo na izbor DZS. V pismu dodaja, naj bi v primeru, da se bo založba odločila za Tolminski punt, jaz napisal 'primeren uvod, ki bi se ne omejil samo na reprodukcijo zgodovinskega gradiva, potrebnega za razumevanje tega cikla, ampak bi lahko povedal tudi nekaj o ostalem mojem pesniškem delu v dobi zadnjih 50 let'. Prof. Suhadolnik mu je tudi omenil, da bi izdajo ilustriral slikar Saksida. // S tem so se podrli moji načrti o izdajah sonetov. Imel sem pomisleke, da ne bi imelo smisla poleg Kalanovega izbora (o katerem tedaj še ni bilo govora v javnosti in sem o njem tudi dvomil, da bo izšel za pesnikovo obletnico) izdati še izbor izbora."
O tem je 27. marca 1952 Komac tudi pisal Gradniku:
"Spoštovani gospod doktor! // Vaše pismo mi je dr. Rakočević izročil šele včeraj popoldne, zato oprostite, da sem z odgovorom tako kasen. Po Vašem pismu sodim, da ste odpisali že naslednji dan po mojem, le da je odgovor hodil dolgo pot do mene. // Veseli me, da se je oglasil pri Vas prof. Suhadolnik, ki je, kolikor vem, ravnatelj založbe Lipa. Čudim se samo, da Vam je razkrival finančne težave založbe, saj ni bil namen izdaje Vaših pesmi, da si založba finančno opomore, temveč da počasti Vašo sedemdesetletnico. V takem slučaju denar ne bi smel igrati glavne vloge! // Že zadnjič sem Vam omenil, da je bil prof. Suhadolnik pri meni le kratek čas, zato se nisva mogla natančno zmeniti o izdaji pesmi. Razumljivo je, da bi tudi jaz dal prednost Tolminskemu puntu z ilustracijami, ker bi izdaja pomenila posebnost, moram pa pribiti, da je meni drugi član založbe, ki je bil s Suhadolnikom, misel na Punt zavračal, češ da založba nima dobrega papirja. Morda so bile moje zahteve po dobrem papirju prevelike, ker sem jima dal za vzgled Svetle samote ali Pesmi o Maji. Prav tako je zahtevala založba od mene, da pripravim zamišljene Sonete že do konca aprila in bi izšli že v drugi polovici maja meseca (!), kar se je meni zdelo malo prezgodaj. Založnik je menil, da gredo knjige za časa šolskega pouka bolj v promet, kot gredo v počitnicah. Morda je vzrok upravičen, vendar se mi zdi pravilneje, če izideta obedve izdaji tik pred 3. avgustom (kot izdaja DZS tudi natis Lipe), ne kot je stara navada slovenskih založb, da počaste pesnika z dvomesečno (Župančič) ali celo dvoletno zamudo (Goethe in Prešeren). Upam, da se bo kdo od založbe oglasil še ta mesec in se bom z njim temeljito pomenil. // Kot menite o izdaji Sonetov je gotovo pravilno, le da sem se jaz zanje ogreval, ko nisem vedel, da bo mogoč natis T. p. Seveda nisem mislil na ponatis vseh sonetov, ampak samo onih, ki se neposredno nanašajo na Primorsko (n. pr. Komen, Dornberg, Svatba v Brdih, V tujini ipd.) Ne mnogo preko 30 sonetov. // Pri vsem me je razočaralo samo, da bi T. p. ilustriral Saksida. Verjetno skuša tudi založba iztrošiti kar najmanj denarja. Saksida je sicer velik patriot, ker riše in ilustrira vse liste iz STO-ja, menda za pičel honorar, samo da bi prosvetno delo in časopisje ne zamrlo. Toda za izdajo Tolminskega punta, kot ste si jo zamislili in tudi za tako priliko, so njegove slike le preveč ilustratorske (v slabem pomenu besede), tehnika risanja zamujena nekdanja modernost. Zato prilagam nekaj ilustracij Bevkovih Krvavih jezdecev, da boste sami presodili. Tudi se mi zdi, da vedno ne zadene smisla. Zadnjič ste mi omenili, da bi T. p. ilustriral Debenjak! Vsekakor bi njegove risbe bolj odgovarjale in bo treba založbo opozoriti. // Ponosen sem ob vašem zaupanju, da bi napisal uvod in bom začel vestno z delom, čim mi bo založba točno odgovorila, kaj bodo natisnili. Mislim, da bo najbolje, da na prvih straneh, kot ste sami opomnili, opišem Vaše literarno delo, a zgodovinske podatke o puntu, podatke o nastanku ciklusa, o natisih itd. bi postavil na zadnje strani med opombe."
Gradnik se je kmalu premislil in se namesto za pesmi o tolminskem puntu navdušil za izdajo sonetov s primorsko tematiko. 4. 4. 1952 je pisal Komacu v Postojno in mu sporočil, da je "napravil [...] to, kar nasvetujete [v pismu 27. 3.]: izbral sem samo tiste sonete, ki se nanašajo na Primorsko in jih združil v eno zbirko s Tolminskim puntom. Marsikaj sem popravil ..." Naštel je naslove sonetov in dodal: "Vsega torej: 40 sonetov. Zbirki sem dal naslov: Primorski soneti." Besedila za zbirko je sam redigiral in jih očitno nameraval tudi sam poslati založbi, uredniku pa je 6. 4. poslal gradivo, potrebno za pisanje uvoda in opomb. Glede ilustracij piše: "Zbirka bi seveda morala biti ilustrirana in sicer po dobrem risarju, tako da bi prišel do jasnega izraza posebni značaj posameznega kraja [...] Dvomim, da bi Saksidova tehnika, ki jo kažejo ilustracije v Jadranu, odgovarjala taki zahtevi." O namenu zbirke na koncu pisma pravi: "Ta zbirka naj bo zrcalo, ki naj pokaže v koliko in kako se je zunanja in notranja podoba Primorske in njene usode odbila v moji duši. Vse te pesmi (razen sonetov Na Kontovelu) so bile napisane v letih 1919–1921 in so le slaboten odmev mojega duševnega trpljenja v tistih letih."
9. aprila 1952 se mu Komac zahvaljuje za
"poslane podatke in opozorila za opombe, Vaša prijaznost je tako velika, da bo moj delež pri izdaji Vaših pesmi bore majhen. Za dr. Josipa Tonklija sem našel v Gabrščekovih Goriških Slovencih dovolj podatkov za pojasnilo. Gabršček sicer omenja še dr. Nikolaja Tonklija, a mislim, da ne pride v poštev. // Danes pišem tudi v Koper založništvu in bom sporočil Vaše želje in da je rokopis pesmi že pripravljen. Prosil bi Vas samo, če bi lahko dobil rokopis v roke, preden ga boste predali v tisk. V pismu ste namreč omenili, da ste sonete popravili in bi rad popravke vnesel v svoj rokopis, ki sem ga sestavil po Vašem kazalu. Prihodnje dni bo prišla v Ljubljano moja žena in če rokopisa ne rabite, bi mi ga lahko prinesla. V slučaju, da bi rabili kopijo, Vam jo bom napisal in poslal z originalom."
Gradnika je delo za novo zbirko očividno prevzelo. Na dopisnici 22. 4. poroča Komacu v Postojno, da je zaradi ilustracij govoril z Rikom Debenjakom, ki bi, kljub preobilnemu delu, njemu na ljubo ustregel založbi in narisal ilustracije. V pisemcu 24. 4. pa mu dodaja, da se je pravkar dogovoril z Debenjakom za ilustracije in "tehniko kakor pri Tjutčevu". Pesniku se je zdela grafična oprema knjige dovolj pomembna, da se je o njej natančno pogovoril s slikarjem:
"Dragi g. Debenjak, danes sem bil v muzeju. Iskal sem g. Matičeta. Njega nisem našel, pač pa mi je njegova uradnica na mojo željo pokazala veliko zbirko fotografij iz Brd in Krasa. Oglejte si jih. Za Medano uporabite njih fotog., ki kaže na levi strani cipreso in ni tako razpotegnjena. Tudi Šmartno dobite tam od vzhodne strani s stolpom (torjon). Mnoge slike so zelo povečane. Gotovo imajo tudi vipolžki grad. Nekatere so prekrasne. Zato bi Vam svetoval omejiti Punt na samo dve sliki: Pohod in obešeni (naj torej odpade tisti prizor na Travniku, tako da bi bilo poleg Medane, Šmartnega in vipolžkega gradu še prostor za kake zelo originalne stvari s Krasa, tudi če niso v pravi zvezi z besedilom. Pravzaprav bi bili taki sliki samo dve, ako upoštevamo Devin. Kraški pejsaž je potreben že zaradi sonetov Na Kontovelu."
Z rimskimi številkami ob robu pisma je potem označil pet naštetih motivov, na dnu pa je dopisal: "Medana / Šmartno / Kontovel / Vipolže ni! / Devinski grad! Jakac."
Gradniku se je sredi aprila začelo dozdevati, da gre na strani založbe vse prepočasi, zato jo je začel priganjati. Ta se je v dopisu 26. 4. 1952 za nespešen začetek dela sklicevala na zdravje urednika:
"Spoštovani gospod doktor! // Tovariš Komac je končno ozdravel in zato laže mislimo na izdajo Vaših sonetov. // Sporočil nam je, da sta govorila o izdaji in da Vas zanimata papir in format. Primernega papirja trenutno nimamo, preskrbeli ga bomo iz Ljubljane, tako da boste sigurno zadovoljni. Če imate predlog, kakšnega naj nabavimo, prosimo, da nam javite. Črke bi bile garmond, ki ste jih verjetno opazili na 12. strani Slovenskega Jadrana. Glede formata bi se morali sporazumeti. Predlagamo pa format A 6 (14,50 x 10 cm). Soglašamo z Vašim predlogom, da bi Debenjak napravil osem ilustracij. Poglejte, če bi morda ilustrator nekoliko popustil v ceni. // Vljudno vas vabimo, če nam na podlagi ustnega in pisnega dogovora pošljete kratko ponudbo (2 izvoda), ki bo veljala kot pogodba. // Ker bo za podrobnosti pri izdaji skrbel tov. Jaro Komac, Vas prosimo, da vse morebitne želje in predloge sporočate njemu. O ostalih vaših knjigah bi se pa pogovorili, brž ko bo ta izšla. // Z vsem spoštovanjem za založbo Lipa tajnik M. Štolfa, predsednik Stane Suhadolnik."
Gradnik je spomladi odpotoval v Rogaško Slatino in od tam opozarjal Komaca na posamezne napake, ki so se vrinile pri tiskanju Svetlih samot, npr. Komen – kamen nam. Kamen – kamen, in na razumevanje ritma pri posameznih verzih. 22. 5. je bil že spet doma in mu na dopisnici sporoča: "Danes mi je prinesel slikar Debenjak ilustracije za Primorske sonete, in sicer 8 slik v aquatinti. Slike so krasne." Proti koncu maja sta se urednik in avtor dogovarjala, kako tempirati izid zbirke. Navajam iz pisma Jara Komaca Gradniku 24. 5. 1952:
"Spoštovani gospod doktor! // Vašo dopisnico sem prejel in takoj sporočil želje založbi. Bil sem Vam dolžan odgovor na karto iz Rogaške Slatine, a sem čakal v nedogled na odgovor založbe glede papirja in formata, ki ste ga predlagali (16 x 12 cm). Sklepam, da je založba odgovorila naravnost slikarju, ki je slike izvršil. Nerodno mi je, da se je zgodilo brez moje vednosti, ker bi Vam moral pravzaprav jaz sporočiti vse morebitne želje in predloge, kot omenja pogodba med Vami in založbo. Glavno je, da so slike izgotovljene, glede honorarja bom podrezal! // Glede izida Primorskih sonetov prosim, če ste tako prijazni in me obvestite, kdaj bi Vi želeli, da knjiga izide. Založba želi zaradi finančnih razlogov, da bi knjiga izšla do konca junija, meni se vendar zdi malo prezgodaj, če pomislim, da praznujete šele v avgustu. Bojazen, da bi knjiga med počitnicami ne šla v promet, je prazna, saj imam izkušnje, kako je s knjigami, ki nosijo Vaše ime! Če Vi želite knjigo v juniju, potem ne bom zavlačeval. // Za tržaško revijo Razgledi pripravljam obširno literarno-zgodovinsko študijo Vašega dela od prvega natisa do danes. Materijal imam že zbran, manjka mi samo kritika Kalana v Sodobnosti. Tukajšnja Študijska knjižnica ne razpolaga z revijami, zato Vas prosim, če mi sporočite točno številko in leto, ko je Kalan kritiko natisnil. Na ta način jo bom dobil iz Ljubljane, a ne vem točnega datuma. Obenem prosim za dovoljenje, da si smem izposoditi pri dr. Rakočeviću separatni odtis ocene U. Urbanija. Študija bo natisnjena morda v septembru in Vam bom pred natisom poslal rokopis. // Ko bodo začeli tiskati Primorske sonete, bom dobival odtise v korekturo. Ali morda želite, da Vam jih pošljem? Šlo bi samo za tiskarske popravke; vsekakor bi bilo dobro, če bi eno izmed zadnjih korektur pregledali, za slučaj, da bi nastal nesporazum. Knjiga bo natisnjena in vezana v 14 dneh, ker razpolaga založba s svojo tiskarno, ki ni preveč obremenjena."
26. 5. odgovarja Gradnik Komacu: "Tudi jaz sem mnenja, da bi bilo bolje, če izide knjiga šele meseca julija. Junija bi bilo prezgodaj." Urednik in pesnik sta se zedinila in Komac je potihem organiziral delo tako, da bi knjiga izšla malo pred Gradnikovim rojstnim dnevom konec julija in ne že spomladi, kakor je želela založba. Gradnik se v pismu pritožuje, da mu založba ni nič sporočila o formatu knjige ne o naslovnici. Očitno ga je skrbela tudi finančna plat podjetja, drugače mu ne bi Komac 1. junija 1952 odgovarjal:
"Menda se je pred dnevi pri Vas oglasil tajnik založbe – vsaj tako bi sklepal po njegovem pismu – in sta se pomenila glede honorarja. Za vsak slučaj sem še jaz pisal v Koper in upam, da boste denar prejeli, kot ste si želeli. Prav tako ste lahko brez skrbi za končno korekturo sonetov. Tudi glede formata Vam bodo ustregli, predvsem pa, da bo izdaja 'Primorskih sonetov' lepa. V Kopru si boste lahko ogledali poizkusni odtis soneta Prihod, ker sem prosil, da ga odtisnejo do srede. Črke, s katerimi založba in tiskarna razpolagata, so sicer skromne, vendar si lahko izberete med četrto stranjo Jadrana, ali natisom Martina Krpana. Zadnje so malo večje in bi Vam morda odgovarjale, saj ste omenili, da bi imeli rajši večje črke. // Skušal bom dobiti za Vas en izvod v najboljše usnje vezan; razen tega, prosim, če mi sporočite, koliko izvodov bi radi zase. Knjiga bo vezana v platno in, kolikor mi je znano, ne bo noben izvod broširan! Naslovno stran bo narisal Debenjak. // Da bo knjiga izšla šele meseca julija, bom poskrbel jaz, čeprav bi založba hotela prej. Nekako se bom že zamudil s korekturami ipd. Tako bo izdaja imela svoj smisel. // Ali bi hoteli, da izide nekaj izvodov numeriranih? Ali nekateri z Vašim podpisom? // Mislim tudi, da bi bilo dobro, če bi P. s. imeli Vašo fotografijo, ker izidejo prav ob jubileju! Seveda odločite glede tega sami. Mislim, da bi bila fotografija najboljša zato, ker so Vaši portreti (poznam Jakčevega, Bucikovega in Kalinov kip) srednje kvalitete, a Jakčev bi bil odveč že zato, ker je njegova jedkanica v Župančičevem jubilejnem izboru. // Če boste utegnili in če Vam je ljubo, sporočite mi, kdaj boste potovali skozi Postojno in s kakšnim vozilom, da bom prišel na postajo. Za vsak slučaj bom v sredo in četrtek na postaji, saj boste verjetno potovali z vlakom in preko Divače. Tako mi boste lahko naročili, kar boste želeli. // Za podatke o kritiki Filipa Kalana prav lepa hvala."
Gradnik je na urednikova pisma odgovarjal nemudoma in mu 14. 6. z dopisnico iz Fiese sporočil, da je bil osebno v Kopru pri založbi, kjer so "se dogovorili glede formata, papirja in črk". Glede spremne besede je Komacu naročal: "Če je uvod še pri Vas, bi želel, da povdarite – ako niste že – da 70 letnica moje življenjske poti koincidira s 50 letnico mojega književnega, skoraj nepretrganega dela, ki obsega poleg 8 izvirnih pesniških zbirk še toliko in toliko natisnjenih prevodov in .... prevodov v rokopisu. Točno število bi Vam mogel sporočiti le iz Ljubljane." 1. 7. se na dopisnici iz Fiese pritožuje: "Iz Kopra ni nobenega glasu, dasiravno so mi obljubili, da bo za časa mojega bivanja v Fiesi prišel sem s korekturo eden ali drugi od založbe. Cela stvar se mi zdi prav čudna." 5. 7. je Komacu v pismu vrnil rokopis uvoda z enim popravkom: "Policijskemu psu – ker to je v resnici bil – Dr. Casapiccoli bi izkazali preveliko čast, če bi ga omenili v tej knjigi, zato sem Vam ves tisti odstavek o njem črtal." Komac je Casapiccolija omenjal, ker je dal med prvo svetovno vojno Gradnika zapreti. 12. jul. 1952 se je Komacu še zdelo, da gredo priprave za Primorske sonete že proti koncu:
"Včeraj sem govoril po telefonu s Koprom in pobaral po korekturah. Odgovorili so mi, da so soneti že stavljeni in da so jih poslali v Ljubljano. Upam, da ste jih prejeli in prosim, če mi jih po pregledu pošljete. Rad bi videl črke in format, ker ne vem, kako ste se zmenili v Kopru glede formata. Moj delež pri sonetih bo kmalu tiskan. // Vaše popravke sem vnesel v uvod in hvala zanje. Želim si, da bi mi ne bilo treba krajšati besedila. // Po 15. 7. bom potoval po vsej verjetnosti na Gorenjsko in se bom oglasil, če boste v Ljubljani. Založbi sem že sporočil, da bom iz zdravilišča pošiljal korekture, da bo knjiga ob koncu meseca izšla."
16. 7. Gradnik na dopisnici z Bleda v Ljubljano sporoča, da mu je neki šofer pred desetimi dnevi iz Kopra končno pripeljal krtačne odtise. Vendar je bilo tedaj že prepozno. Uredniku Komacu postalo jasno, da se račun z izidom konec julija, ko bi z njim proslavili pesnikov rojstni dan 3. avgusta, ne bo izšel, kakor se ni uresničil tudi vzporedni načrt DZS o jubilejnem izboru Gradnika. V začetku avgusta se je Gradnik v pismu zahvalil Josipu Vidmarju za tople besede, ki jih je ta izrekel ob njegovi 70-letnici, mu ob tej priložnosti sporočil, da mu je založba "Li-pa" obljubila, da bo njegova zbirka Primorski soneti izšla okoli 15. t. m., in si zaželel njegove ocene: "Rad bi videl, da bi tudi ta knjiga našla tolmača [iz] vašega peresa." 20. avg. 1952, torej že daleč po skrbno načrtovanem roku izida piše Komac pesniku: "Čakam še na zadnjo korekturo 'Primorskih sonetov' in jim bom pisal 'grozilno' pismo, če listov kmalu ne pošljejo." 23. 8. je bil pesnik v Vrbnjah pri Radovljici in je od tam pisal Komacu v Divačo, kako je jezen zaradi nedavnega daljšega članka Umberta Urbanija v Corriere di Trieste, ker je v njem polno netočnosti, bil pa je vesel poročil o jubileju: "Proglašen je bil kulturni molk ob moji 70-letnici ali vsi se mu vendar niso pokorili [...] Kaj tako zavlačujejo s Primorskimi soneti? Pisali so mi, da bo knjiga izšla okoli 15. t. m."
2. sept. 1952 je Komac pesniku pojasnil, kako je lahko prišlo do zamude in da sta zanjo krivi zgolj založniška površnost in nesposobnost za ažurno delo; koprska založba je namreč delovala še aktivistično vzneseno brez ustrezne poslovne discipline, ker so se povojne razmere v coni B počasneje normalizirale kot v Ljubljani:
"V petek 29. avgusta sem bil v Kopru in sem sam pregledal odtise, priprave za vezavo ipd. Knjiga je dotiskana in bo gotova do sobote 6. avgusta [najbrž 6. septembra, op. ur.]. Priznati moram založbi, da je priskrbela najboljše (angleško) platno in zelo lepe klišeje ilustracij iz Trsta. Ilustracije bodo na posebnem papirju in bodo imele na hrbtni strani naslov soneta, h kateremu spadajo. Naslovna stran na platnicah bo po Vaši želji sestavljena iz zlatih črk, ki sem jih izbral. Knjiga bo imela ščitni ovitek. Pomenil sem se tudi s knjigovezom glede vezave in boste verjetno dobili tudi izvod iz usnja. Zamudo pri knjigi je zakrivil dopust ravnatelja založbe in tajnika; na noben način pa je ni pospešil kdorkoli od samozvanih 'kulturnikov', ker Vas cenijo v Kopru, kot Vas cenim jaz. // Prinesel sem s seboj tudi izvod 'Slovenskega Jadrana', ker mi je urednik povedal, da ste mu menda zanj pisali. Obenem sem Vam prinesel izvod od 25. julija, kjer je neki V. K. napisal nekaj reklamnih besed za knjige, ki bodo izšle ob Vaši sedemdesetletnici. Za 'Jadran' je poslal Vaš življenjepis (tako je članek naslovil) neki '-ar'; po sorodnosti z 'Odlomki Smrekarjevega gradiva za Gradnikovo monografijo' v 'Primorskem dnevniku' sem prepričan, da je avtor življenjepisa Smrekar. [...] V črnogorskem dnevniku 'Pobjeda' je napisal članek tudi dr. Rakočević in Vam ga bo ob priliki poslal. Ali ste dali Vi Smrekarju podatke za monografijo? V 'Jadranu' poslanem življenjepisu ima celo stavek: Dr. Ivu Šorliju pa se imamo zahvaliti za pesnika Gradnika, ker mu je bil mentor! Takega humorja verjetno še niste slišali. Močno se mi zdi, da je pobral nekatere podatke Smrekar iz moje diplomske naloge, kjer sem omenil, da je bil Šorli Vaš znanec v semenišču v Gorici in Vam je nekoč prinesel tudi Heineja. Iz tega je nastalo celo mentorstvo in, če me spomin ne vara, je napisal celo, da Vam je 'dajal' nekakšne ure poezije! S Šorlijem opleta pisec tudi v 'Primorskem dnevniku'."
Septembra (15. 9. 1952) se je nestrpni Gradnik odločil tudi sam podrezati pri založbi: "Kaj je s 'Primorskimi soneti'? Kako da se ta stvar tako zavlačuje? Saj ste mi vendar pisali, da izide knjiga okoli 15. avg.! Ljudje povprašujejo po nji in ne vem kaj bi jim odgovoril. [...] Z vljudnimi pozdravi." Urednik mu je takoj (18. sept. 1952) odgovoril:
"Spoštovani gospod doktor! // Vašo dopisnico z dne 15. t. m. smo prejeli. // Prav nerodno nam je, da obljube nismo mogli držati. Verjemite mi, da smo imeli najboljšo voljo, toda razmere v tiskarni so bile med počitnicami take, da se delo ni premaknilo z mrtve točke. No, kljub temu Vam lahko sporočimo, da so bili soneti včeraj dotiskani (in mi smo z njimi kar zadovoljni), zato upamo, da jih bomo do konca meseca lahko postavili na trg, pa tudi Vam seveda. // V prepričanju, da nam zakasnitve ne boste šteli v preveliko hudo, Vam obljubljamo, da Vam bomo prvi izvod čimprej poslali, ter Vas lepo pozdravljamo."
Obljubo je Gradnik čez nekaj dni (25. 9.) sporočil naprej Komacu: "Založba Li-Pe mi je pisala, da izide knjiga koncem tega meseca." 26. sept. 1952 Komac Gradniku poroča, da je knjiga že v prodaji, čeprav tudi sam še ni imel v rokah nobenega izvoda:
"'Primorski soneti' so že natisnjeni in gotovo že v prodaji v coni B, saj sem knjigo videl tik pred natisom. Od tega pa je skoraj mesec dni. V Slovenijo bo prišla knjiga najbrž res šele ob koncu meseca, ker jo je treba razpečati. Upam, da boste s knjigo zadovoljni, saj smo izbrali najboljši papir in tudi najboljšo vezavo. // Že dva tedna sedim za pisalnim strojem in prepisujem iz revij (LZ, DS, Dejanje) vse kritike in ocene vaših del, izvirnih in prevodnih. Za vsak slučaj prepisujem v dvojniku in Vam bom poslal prepise za Vaš arhiv. Morda katerih nimate. Prepisujem za svojo študijo o Vaši umetnosti. Zaenkrat sem si napravil širok načrt in ga bom skušal uresničiti, če bom le mogel in zmogel. // Kako je s Filipom Kalanom? Ali bo kmalu Vaša knjiga pri DZS?"
Šele 8. oktobra 1952 je imel urednik priložnost dobiti knjigo v roke:
"V Kopru sem si ogledal knjigarno in ugotovil, da so 'Primorski soneti' res že v prodaji in da me založba ni varala. Prinesel sem s seboj en izvod. Vaše dolžnostne izvode bom dobil te dni, ko potuje skozi Postojno njihov knjigar, ker sem prosil, naj deset izvodov posebej vežejo in po možnosti z roko ne na stroj. Tudi glede izvoda v usnju sem uredil. Upam, da sem storil prav. Knjiga je po formatu velika kot 'Pojoča kri', papir je lep, prav tako tudi podobe. Motijo me samo naslovi sonetov, ki so jih (ne vem po čigavem nasvetu) postavljali v sredino listov in ne sonetov in pri nekaterih sonetih ne sovpadajo tudi s sredino pesmi. Tiskarskih škratov zaenkrat nisem opazil."
Gradnik pa še skoraj mesec dni po izidu do knjige ni mogel. Že sredi oktobra je "pisal založbi, naj mi pošljejo vsaj eno knjigo, da bom videl, kakšna je. Ni bilo ne odgovora ne knjige." (z dopisnice Jaru Komacu 22. 10.). Založba Lipa je res poslovala hudo po domače, saj pesnik nikakor ni mogel ne do avtorskih izvodov ne do honorarja, ob čemer je bilo nerodno tudi Jaru Komacu (25. oktobra 1952):
"Spoštovani gospod doktor! // Prav nerodno mi je, da Vam lahko pošljem samo en izvod 'Primorskih sonetov'; skušal sem dobiti vse Vaše dolžnostne izvode (tudi usnjatega), a vse kaže, da mi jih bodo poslali šele jutri, ko bo seja založbe. Čakal sem do danes zjutraj, zato oprostite, da Vam prinaša moj zavoj kolega z gimnazije. V Vašem imenu bom izterjal jutri vse, kar so Vam dolžni, denar in knjige, in bom vse poslal v Ljubljano gospej."
Še 2. nov. pesnik z dopisnico sprašuje urednika, če niso morda njemu poslali avtorske izvode. 6. novembra 1952 pa se je založniška avantura s Primorskimi soneti končno zaključila:
"Vaše izvode sem danes srečno izterjal, manjka samo usnjati izvod, ki ga dobim v ponedeljek. Prinesel bom vse izvode v torek, če pa želite teh nekaj izvodov prej, mi prosim sporočite. Nerad bi jih pošiljal po pošti, ker pošta strahotno obtolče knjige. // Nerodno mi je, ker nisem vedel, da Vam je založba po dogovoru dolžna 15 izvodov. Dobil sem jih samo 8 (enega imate v Lj., enega še v dobrem iz usnja). Še danes bom sporočil založbi napako. // Upam, da bo končno zadeva s soneti urejena. // Prisrčne pozdrave gospej in Vam, vdani Jaro"
29. novembra piše Gradnik Komacu, da so iz založbe poslali "20 v usnje vezanih izvodov Dolžanu", ki je bil vodja antikvariata Mladinske knjige; med temi je bil tudi en izvod za urednika.
Katere pesmi so bile izbrane za zbirko, naj pokaže naslednji seznam (prva številka ob pesmi je stran v PS, drugo je podatek o prejšnji objavi in tretji je podatek o straneh v tukajšnjem ZD):
| PS | Zbirka | ZD II | |
| Prihod | 13 | PB | 41 |
| Naša zemlja | 14 | PB | 65 |
| Brda | 15 | PB | 55 |
| Molitev | 16 | SS | 193 |
| Sonce v Brdih 1–2 | 17 | PB | 63 |
| Svatba v Brdih | 19 | DP | 139 |
| Noč v Medani | 20 | PB | 62 |
| Semenj | 21 | DP | 140 |
| Jeseni v Medani | 22 | DP | 179 |
| Devin | 23 | DP | 137 |
| Kobarid | 24 | DP | 138 |
| Dornberg | 25 | DP | 136 |
| Komen | 26 | DP | 135 |
| Cerkno | 27 | PB | 61 |
| Šmartno | 28 | PB | 56 |
| Renče | 29 | PB | 58 |
| Solkan | 30 | PB | 54 |
| Na Erjavčevem grobu 1–2 | 31 | PB | 59 |
| Za srebrnike | 33 | PB | 57 |
| Kostanjevica | 34 | PB | 52 |
| Gorica 1–2 | 35 | PB | 50 |
| Tolmin 1–2 | 37 | PB | 82 |
| Na Kontovelu 1–2 | 39 | PK | ZD III, 234 |
| Na goriškem gradu | 41 | PB | 40 |
| Tolminski punt | 43 | PB | 67 |
| Na Kozlovem robu | 44 | PB | 69 |
| Punt 1–2 | 45 | PB | 70 |
| Pismo Ivana Gradnika 1–4 | 47 | PB | 72 |
| Smrt Ivana Gradnika | 51 | PB | 76 |
| Obešeni | 52 | PB | 77 |
| Po puntu | 53 | PB | 78 |
| Štefan Golja očetu Simonu Golju | 54 | PB | 80 |
| Simon Golja sinu Štefanu Golji | 55 | PB | 81 |
| Opombe | 57 |
Komentar k pesmim se v tukajšnjem Zbranem delu nahaja v opombah k zbirkam, kjer so bile najprej objavljene, večinoma gre za Pot bolesti in De profundis (glej ZD 2); samo dve besedili sta bili objavljeni drugje: Molitev v SS in Na Kontovelu v PK.
"Založba 'Lipa' v Kopru je izdala te dni kot svojo sedmo publikacijo Gradnikove 'Primorske sonete'. S to pesniško zbirko je založba utrdila svojo začrtano založniško dejavnost, ki ima poleg prosvetnega cilja – nuditi dobro slovensko čtivo primorskemu ljudstvu, kateremu je 25-letna odtrganost od matične zemlje zrahljala vezi neposrednega kulturnega uveljavljanja – tudi drug, rečemo lahko, književno determiniran okvir: izdajanje piscev, ki jih je rodila primorska zemlja in v katerih delih se zrcali podoba tega ozemlja. Pri izdaji Gradnikovih 'Primorskih sonetov' je imela založba srečno roko. Izdala je kvalitetno delo, ki popolnoma odgovarja zastavljenim ciljem založbe in obenem je počastila 70-letnico pesnikovega rojstva. // V informacijo moramo reči, da so 'Primorski soneti' ponatis Gradnikove pesniške dejavnosti iz let 1908–20, razen pesmi 'Na Kontovelu', ki sta iz leta 1939. Soneti so izbrani iz zbirk in je nekatere pesnik za izdajo popravil. Čeprav jih je pesnik objavljal v različnih zbirkah in časovnih presledkih, so vendar po svojem nastanku zaslutili gornji naslov – kot ugotavlja v svojem uvodu prof. Jaro Komac – saj so nastajali v času italijanske okupacije Primorske."
Člankar je ponovil nekaj stavkov za piscem spremne besede in pohvalil njegovo razgledanost po Gradnikovem umetniškem svetu in njegovo vestnost, ki se kaže v opombah. "Poglavja zase so ilustracije akademskega slikarja Rika Debenjaka, ki je opremil knjigo z impresivnimi pokrajinskimi motivi Medane in drugih primorskih krajev. Obdelal jih je z dovršenostjo grafičnega umetnika."
Za primorsko publiko se je Hofman oglasil še enkrat s člankom Kras in slovenska pesem v Primorskem dnevniku 22. 3. 1953.
"Gradnik je posvetil velik del svojega ustvarjalnega dela kraški zemlji, kmetu, ki se ubija na njej. Risal je v stvar[ni]h, nekoliko temnih barvah podobo kraškega sveta. In zloglasni londonski pakt, ki je po prvi svetovni vojni odtrgal Slovensko Primorje in Istro od matične zemlje, je še povečal bolečino, trpkost, mračnost njegove narave. Toda Gradnik ne obupuje nad usodo kraškega ljudstva. Pesnik veruje v njegovo bodočnost, veruje, da se kraška skala ne bo zamajala pod tujčevim pritiskom in da bo ostal žilav kraški rod, ki že stoletja in stoletja kljubuje vsem viharjem tujine. Gradniku je Kras prispodoba trdnosti in življenjske neuklonljivosti:
Čemu obup? Kri kraška je teran,
Res, pesnikove besede so se uresničile. Leta narodnoosvobodilne vojne so razgibala tudi tršatega Kraševca. Kras je postal mnogim zatočišče, naši borci so hodili v dolgih pohodih po kraškem kamenju, kri borcev je pojila kraško zemljo."
če kamen trd je, je še trša dlan,
ko burje zavihrajo tu zastave.
Članek se zaključi z navajanjem še drugih slovenskih pesnikov z motivom Krasa. Od pesnikovih rojakov se je prvi odzval Andrej Budal (Primorski dnevnik 16. jan. 1953):
"V trojici zapadnoslovenskih pesnikov – Gregorčič, Gradnik, Gruden – je Gradnik tisti, ki so mu korenine pognale iz slovenskih tal na njih najzapadnejšem robu kot naravni odmev njih ustvarjalne volje in življenjske sile. Prej, ko so bili soneti razsejani po revijah, se to ni čutilo tako jasno kakor zdaj, ko se iz te knjige najzgovorneje oglašajo goriška Brda z vsemi svojimi naravnimi lepotami, pa tudi s svojim delom in trpljenjem in s svojim neutešnim pričakovanjem odrešitve in svobode. Iz Brd sega pesnikova domišljija na Kras in do morja, na severu pa na Tolminsko."
Kritik se po tem uvodu posveti formi Gradnikovega soneta, ki je ob vseh modernizacijah sodobnega časa ostala "še precej stroga",
"s peterostopnimi jambi z ženskimi rimami abba abba v prvih dveh kiticah in s tercinami v zadnjih dveh. Srečujemo pa tudi slovesne in resne troheje, podobne narodnim desetercem, prosto mešanje moških in ženskih rim v najrazličnejši razporedbi, brez ustaljenega oklepa štirih objemajočih in štirih objetih rim v prvih osmih vrsticah, s tremi pari prosto razvrščenih rim v zadnjih šestih vrsticah. Ta sproščenost daje sonetu večjo razgibanost, včasih dramatično napetost, in ga usposablja celo za oblikovanje epskih snovi, če jim pesnik iztrga lirsko nasičene prizore in jih obdela kot emotivne izlive nastopajočih oseb. In prav to umetnost je Gradnik često spretno uporabil v 'Primorskih sonetih'.
Knjiga sodi prav dobro v današnje vzdušje na slovenskem zapadu in v slovenski javnosti vobče. Dasi je večina primorskih krajev, ki so omenjeni v sonetih, po uspešni narodnoosvobodilni borbi v samostojni republiki Sloveniji, ne smemo prezreti, da so mnogi drugi kraji še vedno neodrešeni, da tujec prav tam krati in nasilno briše njih slovenska imena in pohlepno preži na priliko, da si tudi osvobojene dele Primorske znova zasužnji. Gradnikovi soneti so neizpodbitno pesniško pričevanje o slovenskem bistvu Primorske na tej in na oni strani krivične meje. Iz njegove knjige odmeva visoka pesem slovenskim krajem, ki so stoletja in stoletja naši in malokje pomešani."
V nadaljevanju Budal našteje kraje, omenjene v PS, požuga sovražnim tujcem, pohvali Debenjakovo grafično opremo in Komačevo spremno besedo.
Poročilo Lada Smrekarja v hišnem listu založbe Lipa, v Slovenskem Jadranu, je izšlo 23. jan. 1953, potem ko je Gradnikov krog že dvomil, da se to zgodi. 8. jan. 1953 piše namreč Jaro Komac Gradniku:
"Mislim, da sem Vam že pisal, da sem opomnil založbo na napako, ki jo je storila s tem, da ni objavila kritike ali vsaj opozorila k 'Primorskim sonetom'. Pri meni se je oglasil tudi prijatelj Štolfa (urednik 'Jadrana') in sem mu isto povedal, vendar se je izgovarjal, češ da je obljubil članek Lado Smrekar, a da ga ni poslal. Obljubil mi je, da bo nekdo od založbe napisal članek še isti teden. Doslej nič! Če vam je Smrekar povedal, da je kot dopisnik 'Primorskega dnevnika' poslal poročilo, bodite brez skrbi, da ga niso zavrnili zaradi nenaklonjenosti Vam (drugače bi šel tudi moj dopis v koš, a so ga kljub skrajšanju objavili), temveč dopisa niso objavili, ker piše Smrekar strahotno slovenščino [...]. In še to: 'Primorski dnevnik' je objavil dva Vaša soneta Na Kontovelu in sliko, kot nekako opozorilo na Vašo knjigo; zato si ne morem misliti, da bi ne hotel po vsem tem objaviti tudi kritike ali članka."
Smrekarjeva ocena je bila v uvodu intonirana podobno kot druge: "Gradnikovi Primorski soneti so nastajali v času trepeta za oni košček zemlje, ki je danes delopma že naš, nekaj pa ga še životari na meji življenja in smrti. Nastajali so v letih 1918–1920. Pesnik je z njimi napravil kratek jedrnat prerez zgodovine tega dela slovenske zemlje od Langobardov do današnjih dni, ter marsikje vpletel napoved za bodočnost, saj je trdno upal, da bo naša." Sledi povzetek tematike PS. Pesnik začenja s splošno nacionalnimi pesmimi (Naša zemlja, Prehod), preide na Brda (Molitev, Sonce, Svatba v Brdih) in na svojo rojstno vas (Semenj, Jeseni v Medani) ter na sosednje kraje (Devin, Kobarid, Dornberg, Komen, Cerkno, Šmartno, Renče, Solkan, Kontovel). Več prostora posveti Gorici in Tolminu, od koder so bili njegovi predniki. Tolminski zgodovini, kakor jo je spoznal iz zgodovarja Simona Rutarja, je posvečen cikel Tolminski punt. Ivan Pregelj je v oceni cikla, ki je bil objavljen v zbirki Pot bolesti, zanikal pomisleke nekaterih, da je Gradnik črpal zgodovinske podatke iz njegovega romana Tolminci. Punt da je leta 1713 vodil pesnikov prednik Ivan Gradnik in bil po porazu v Gorici razčetverjen. Pismo Ivana Gradnika utegne biti najlepši del knjige. Oceno zaključuje takole:
"Primorski soneti obsegajo torej velike klaviature gorja in radosti, joka in smeha, obupa in vere ljudi in zemlje, ki že od nekdaj hlepi po svobodi. V njih so ljudje, ki jih odlikuje neuklonljiv pogum in vera v lepšo bodočnost, ki jo je tako ljudstvo moralo doseči. In še se jih drži bolečina, ki narekuje primorskemu človeku in zemlji: Drži in vztrajaj do konca, več kot kri in trpljenje in solze, je pravica. // Gradnikovo mojstrstvo v sonetu je že dolgo znano. Odlično mnenje, ki ga ima o njem slovenska kritika, je ta knjiga samo še utrdila. Dolgo smo jo z nestrpnostjo pričakovali in slednjič je prišla med nas nekaj mesecev po pesnikovi 70-letnici. Knjigo je uredil in opremil z uvodom ter opombami prof. Jaro Komac, ki je delo dobro opravil. Žal le, da so opombe veliko preskromne za tako seriozno delo, kot so prav Gradnikovi Primorski soneti. Nekatere napake kot Pojoča kri 1945 namesto 1944, lahko pazljiv bralec sam popravi."
Izid zbirke so mimogrede omenili še D[ušan] Ž[eljeznov] v Slovenskem poročevalcu 6. 8. 1953 in poročevalci v Knjigi 53 (št. 7–8, 234) in zagrebški reviji Krugovi 1954, št. 4.