Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Diplomske naloge

4. Adi Smolar

4.1 Življenjepis

Prvi kantavtorski nastop je imel leta 1981 v Cerknici. Njegov repertoar je že takrat obsegal zgolj njegove avtorske pesmi. Sledilo je približno desetletno obdobje nastopanja na raznih literarnih večerih in otvoritvah likovnih razstav, predvsem pa so ga vabili v mladinske klube po vsej Sloveniji in na dobrodelne nastope. Tako si je počasi pridobival zvesto publiko in budil zanimanje tudi med ljudmi iz glasbenih in medijskih krogov. Na prigovarjanje prijateljev je leta 1989 izdal prvo kaseto Naš svet se pa vrti 1, leta 1991 pa jo je ponatisnila založba Panika. Leta 1993 je v prostorih založbe Helidon z nekaj pesmimi v živo navdušil vse prisotne in tako so kmalu izdali drugo kaseto No ja, pa kaj. Posneli so jo v živo na dveh koncertih v Kranju in Škofji Loki. Potem je pri založbi Helidon vsako leto izdal en album: leta 1994 Neprilagojen, leta 1995 Bognedaj, da bi crknu televizor, leta 1996 Saj te prime – pa te mine, leta 1997 še ploščo No ja, pa kaj z dodatkom sedmih pesmi ter kaseto in ploščo Jaz sem nor. Konec leta 1998 je izšla kompilacija pesmi od leta 1989 do 1998 z naslovom Od A do S. Septembra 1999 izideta plošča in kaseta Je treba delat, decembra 2000 pa plošča in kaseta za otroke Jaz ne grem v šolo. Doslej zadnja zgoščenka Ne se bat' je izšla v decembru 2001.

Adi Smolar je napisal tudi kakšnih 40 besedil za različne slovenske izvajalce zabavne glasbe. Njegove pesmi pojejo naslednje skupine in posamezniki: Avia band, Victory, Napoleon, Marta Zore, Jan Plestenjak, Lintvern, Oto Pestner, Tanja Ribič, Romana Kranjčan in drugi. Napisal je tudi pesmi za pravljico Pripovedke grajskega norca Ferdinanda. Leta 1993 je izdal knjižno zbirko pesmi Naš svet se pa vrti v založbi MIOF d. o. o., leta 1996 knjigo za otroke Pujsa in Andrej Migec pri založbi Harlekin. Pri mladinskem mesečniku Firbec je leta 1998 pisal rubirko Za odštekance – Zgodbe in prigode Tečka Sitnobe. Poleg sedmih zlatih petelinov je prejel tudi dva Viktorja popularnosti: za leto 1996 in 1998.

Diskografija:

1. Bognedaj, da bi crknu televizor (1995)
2. Saj te prime, pa te mine (1996)
3. Jaz sem nor (1997)
4. No, ja, pa kaj (1997)
5. Neprilagojen (1998)
6. Od A do S (1998)
7. Je treba delat (1999)
8. Jaz ne grem v šolo (2000)
9. Ne se bat (2001)

4.2 Povzetki družbeno kritičnih pesmi

Bognedaj, da bi crknu televizor (1995)	Bognedaj, da bi crknu televizor
	Če svet prijazen bi postal
	K, F in U
	Drugače bom živel
Saj te prime, pa te mine (1996)	Radi se imejte
	Časa ni
	Saj te prime, pa te mine
Jaz sem nor (1997)	Jaz sem nor
	To bo hit
	Ljudje pa pravijo
	Punčke mamine
	Vse za dober biznis
	Povprečnost
No ja, pa kaj (1997)	Kurb'n'haus
Neprilagojen (1998)	Neprilagojen
	V slogi pa vrtijo
	Kravata
Je treba delat (1999)	Je treba delat
	Ajajaj, Slovenija
	Samo na en način
	Mojbog
	Nič nisi vreden
Jaz ne grem v šolo (2000)	Čiki, čiki

Smolarjeve družbeno kritične pesmi sem razvrstila v naslednje kategorije:

1. Kritika slovenske družbe
2. Kritika družbenih razmer v svetu
3. Družinska problematika
4. Kriza vrednot
5. Dvojna morala

4.2.1 Kritika slovenske družbe

Radi se imejte
Tudi v pesmi Radi se imejte se vse vrti okrog denarja. Smolar na duhovit način pove zgodbo o družini, ki igra igre na srečo, zato da bi jim denar prinesel srečo. Pripoved je duhovita. Najprej se družina ogreje za Podarim dobim, nadaljujejo z Lotom, ekspresnimi srečkami, športnimi stavami in pristanejo pri igri 3X3. Gre za kritiko prevelike želje po denarju. Zgodba je hkrati v poduk tistim, ki čakajo na srečo, ki jo prinese denar. Njegovo pripovedovanje je prvoosebno, na koncu pove, da njihova družina ni takšna, da je zgodba izmišljena in doda nauk: Če niste dobil nič nikdar, / poslušte, kaj vam prav Smolar, / sreče ne prinese denar / le radi se imejte!

Saj te prime – pa te mine
Tu se Smolar osredotoči na tri probleme: droge, AIDS in alkohol. Nanje opozori z zgodbo, ki jo pove lirski subjekt. Skušnjavi se vedno pravočasno upre, v refrenu pa nagovori mlade, naj se tudi oni tega obvarujejo. V prvi zgodbi izvemo, kako so mu na zabavi ponudili travo, druga kitica se dogaja na ohceti, ko ga nepoznana punca povabi »na zrak«. V tretji kitici pa je pijan in se v avtu, ki ga ne more pognati v tek, spomni, da je preveč pijan za volanom, zato gre domov raje peš. Saj te prime - pa te mine, fantje ne ga srat, / še vedno je najbolje zdrav ostat! / Saj te prime – pa te mine, punce ne ga srat / še vedno je najbolje zdrav ostat! / Ahaha!

To bo hit
Pesem govori o sodobni slovenski sceni, o poti do uspeha in je prav tako satirična. Lirski subjekt razkrije pot do uspeha in svoj načrt: ukradel bo melodijo, jo malo predelal, napisal besedilo, ki bo zlezlo v uho, ponavljal najlepši stavek, plazil se bo okoli novinarjev in jim razkrival svoje načrte. V zadnji kitici pove, da je pesem učna ura za bleferje, vse glasbenike, ki se ukvarjajo s tako glasbo, pa odkrito pomiluje: …gredo se prvo ligo, oh, revčki, naj se bog jih usmili, / je vse za eno figo, karkoli so do zdaj nardili. / Če pa hočte še bolj znani bit, / za naslovnice pokažte svojo rit! Zanimiva je tudi tretja kitica, ko štirikrat ponovi stavek: Če ti dober stavek rata, ponavljaj ga kot stara plata!

Ljudje pa pravijo
V ospredju je brezbrižnost slovenske družbe, ljudje se zavedajo problemov, vendar mislijo, da njih ne morejo doleteti. V prvi kitici izpostavi preveliko število mrtvih na cestah, v drugi kitici se loteva kriminala, v tretji kritizira vzgojo, v četrti govori o samomoru, v peti o slabem odnosu človeka do narave. To so ključni problemi slovenske družbe, do njih pa se ljudje obnašajo preveč ignorantsko, kar pove v refrenu: Ljudje pa pravijo: to mene ne skrbi, / ne, ne, ne / to doleti lahko le druge ljudi, / mene pa ne!

Povprečnost
Smolar opiše tri nadpovprečne ljudi. V prvi kitici je osrednji lik nadpovprečno žuriral, pil, zato so se mu vsi odrekli. V drugi kitici je osrednji lik človek, ki je nadpovprečno čustvoval, se podpovprečno okoriščal, bil je poln idej in drugačen od ostalih. Ker je hotel spremeniti svet, je postal zagrenjen poet. V tretji kitici je on osrednja osebnost, oče mu namreč pove, da se bo težko prebijal skozi življenje, če se ne bo prilagodil povprečju. Refren je tako kot pri mnogih pesmih nosilec misli in tudi nauka: Odkar naš svet ima ljudi, / se skrajnežem slabo godi, / večini moraš bit enak, / če ne, osamljen si čudak. / Če rad živel bi srečno, mirno med ljudmi, / bodi vsak dan predan in zvest povprečnosti.

Kravata
Kravata je metafora za uspeh in bogastvo, ki sta pridobljena na nepošten način. Gre za zgodbo o moškem na visokem položaju, ki ga cenijo tudi delavci. Ko mu za rojstni dan kupijo kravato, se spremeni. H kravati sodi lepa obleka, ki je doslej ni imel, ker tako lep ne more hoditi v službo peš, si je kupil še mercedesa. Ker tak avto sodi k lepi hiši, si jo je zgradil. Potem ga zaprli, ker si je vse kupil z nakradenim denarjem. Nekaj let je odsedel, se iz zapora vrnil živ in zdrav, čeprav je zatrdil, da se bo ubil, in dobil dobro službo na drugem položaju. Za zgodbo se skrivajo povzpetniki nove dobe. V tej pesmi Smolar ni prvoosebni pripovedovalec. Pesem na koncu nima nauka zgodbe.

Neprilagojen
Glavna ugotovitev pesmi je, da je življenje težko, če si neprilagojen. V vsaki kitici v prvih treh verzih opiše situacijo, v zadnjem, četrtem verzu pa pove, kaj se zgodi, če ne storiš tako: Če bi visoko rad prilezu, moraš sluzast bit, / slabotne v drek potlačit, mogočnim lazit v rit, / meni to se gravža, tega nikdar nisem znal, / zato od raznih šefov dobivam jih po glav! Prilagojeni ljudje se brigajo le za hrano, pijačo, ženske in denar, so del črede, v službah so sluzasti in lezejo v rit, kradejo in lažejo, da obogatijo; prilagodijo se vsakršnemu stanju. Tudi ta pesem se konča z naukom : Če hočeš v življenju svojem dobro skozi prit, / vsakemu se stanju moraš znat prilagodit, / če boš ubogal svojo vest in se načel držal, / jih vse življenje, tko kot jaz, dobival boš po glav!

Je treba delat
Moto pesmi je v naslovu in se ponovi na začetku vsakega verza. Prvi del verza je navodilo, drugi del pa pojasnilo. Je treba delat, če hočeš kaj postat, / je treba delat, če hočeš karkoli znat … V refrenu, ki ni enoten, se pojavi misel o minevanju. Včasih se mi zdi najbolje, / da bi kar ležal in pa spal, / ko pa pomislim malo bolje: čas mineva, smrt odšteva, živa leta so mi šteta …/ In vsake ure mi je žal!

Ajajaj, Slovenija
Metafora za slovenski narod je skregana družina. V pesmi Smolar odkrito prizna, da je razočaran, saj smo Slovenci med seboj preveč skregani. Omeni tudi parlamentarne zdrahe, ki človeka spravijo v obup: Se ne znajo zglihat, vse vrti se le okol replik… /Ko človk jih gleda, kolne, križa se al išče štrik! Refren je poziv k sodelovanju: Ajajaj, lepa si Slovenija! / Ajajaj, le mal preveč si skregana! / Ajaja, Slovenci, nehajmo ga srat! / Dajmo, dajmo, dajmo raje sodelvat!

Nič nisi vreden
To je zgodba o porednežu – na duhovit način je opisano njegovo pijansko in tatinsko življenje. Refren je poučen: Nič nisi vreden, če si poreden, / če si poreden, nisi vreden nič. / Te vsak nadira, te vsak zatira / in vsi so jezni nate kot hudič! Cela pesem je nauk, na koncu pa se porednež spremeni, pošteno služi denar. Gleda bogataše in ugotovi, da je bila njegova edina hiba ta, da je kradel premajhen stvari. Je moja bla edina hiba, da sem bil premajhna riba - / ne šraufe - je tovarne treba krast!

4.2.2 Kritika družbenih razmer v svetu

Če svet prijazen bi postal
Je prvoosebna pesem, v kateri Smolar opiše idealen svet – brez vojne, bolezni, skrbi, nesreč, bede, gorja, samomorov, zlorabljenih otrok, droge, brez kriminala… V refrenu gre za kritiko medijev, ki se držijo pravila: slaba novica je dobra novica. Spet gre za nasprotje med tem, da so na svetu krivice in grozote, na račun teh pa nekateri živijo. Tudi ljudje so postali željni takih novic. V prvih dveh kiticah Smolar našteje probleme vsega človeštva, sledi refren, v tretji kitici nadaljuje z naštevanjem, ponovi se refren. Zanimiva je četrta kitica, ki je nekakšen povzetek: v njej se ponovi prvi verz prve kitice, tretji verz prve kitice in tretji verz tretje kitice, zadnji verz je nov: Nič slabga se zgodilo ni, nobena vojna ne grozi, / ni katastrof in ni nesreč, ob cestah že dolgo ni več sveč. / Ni nepoštenja, ni krivic ... Zares nič slabih ni novic! / Imajo radi se ljudje in skupaj za ta svet skrbe. V kiticah so nanizani problemi, v refrenu pove, da je tudi to postalo nepogrešljiv del življenja, kateremu bi se ljudje težko odpovedali. Sprašuje se: Če svet prijazen bi postal, / le kdo bi cajtenge še bral, / le kdo bi cajtenge še bral, / če svet prijazen bi postal!? Ko zadnjič zapoje refren, pove, da bi on bral časopise, če bi svet postal prijazen. Postavi se torej na drugo, pozitivno stran.

Jaz sem nor
Pesem je satirična, kritizira družbo, ki podpira ljudi, ki si izberejo lažjo pot. Smolar jo pove prvoosebno, sporočilo je, da nori ljudje najbolje živijo. Jaz sem nor, jaz sem ubogi, / Bogi, bogi, bogi, bogi bogi stvor.

Samo na en način
V pesmi obravnava probleme sveta. V prvi kitici govori o vojni, ljudje smo do ubijanja, ki ga spremljajo preko televizije, imuni, motijo nas le reklame, ki prekinejo akcijo. Pol sveta trpi zaradi lakote, kar se nam tudi zdi že samoumevno. Napredek se ne ozira na vrednote: imamo internet, duhovno pa smo na dnu. V tej pesmi Smolar prvič omeni Boga – lirski subjekt se obrne nanj in ga prosi za pomoč. Sledi nauk, ki ga da Bog: Mi reče: človek v dušo si poglej, vse, kar je živo spoštuj in rad imej, / spoštuj in rad imej, rad imej, rad imej, rad imej ... Refren, ki se ponovi po vsaki kitici je: Samo na en način se človk nardi, / na sto načinov pa se ga ugonobi! Po zadnji kitici je drugačen: Samo na en način se človk nardi, / brez ljubezni za nas rešitve ni!

Mojbog
Tu Smolar roti odrasle, naj vsaj otrokom prizanesejo z vsem hudim, ki vlada v svetu. V prvi kitici prosi, naj ne tepejo otrok, v drugi kitici naj jih ne zlorabljajo, v tretji naj jih ne ubijajo, v četrti pa prosi usmiljenja za otroke. V pesmi ni zaznati niti kančka humorja, ki je značilen za Smolarja, teme se loteva resno.

4.2.3 Družinska problematika

Bog ne daj, da bi crknu televizor
Bog ne daj, da bi crknu televizor je pesem, ki prikaže odtujenost družine. Vse je posledica sodobnega načina življenja, kot glavni problem pa je tu Smolar izpostavil televizor, ki družino združuje: Kadarkoli naša je družina zbrana, se razporedimo okol TV ekrana in hkrati oddaljuje. Družina tu ponazarja družbo, ki se skriva pred problemi – je nosilka splošnih problemov današnje družbe: sestra je noseča s poročenim šefom, najmlajša kadi travo, šprica šolo, očeta skrbi, če bo obdržal službo, mama je nesrečna v zakonu, vendar o tem molči. Pripovedovalec pesmi je neuspešen pri študiju. Televizor je v tem primeru metafora za beg od resničnosti, za vse tisto, kar nam ne dovoli videti resnice, družina je metafora družbe in njenih problemov. Starša predstavljata veliko zakoncev, ki le živijo skupaj, se ne pogovarjajo. Za očeta je tipično, da ima probleme v službi, za mamo pa, da je mati mučenica, ki potrpi v zakonu, nima pa energije, da bi se spopadla s problemi. Otroci so plod njune odtujenosti in so nosilci tipičnih problemov mladine. Nezaželena nosečnost starejše hčere, in to s poročenim šefom, ima tu, tako kot v več Smolarjevih pesmih, negativno vlogo. Mlajša je podlegla slabi družbi, sledi špricanje, droga, lirski subjeket pa je odpovedal pri študiju. Na koncu ni nauka zgodbe. Pesnik probleme družbe prenese na eno družino in jih naniza. Vsaka od oseb je nosilka določenega družbenega problema, torej je družina družba v malem. Ne samo slovenska, ampak gre za probleme t. i. sodobne družbe.

Punčke mamine
Pesem govori o dekletu, ki ne ve, kaj je življenje, saj ji starši vse prinesejo na pladnju. V refrenu pa opozarja vse tovrstne punčke, ki se jim slabo piše v življenju. Smolar takim dekletom napoveduje težko prihodnost.

4.2.4 Kriza vrednot

Drugače bom živel
Tema pesmi je materializem, ki je prav tako ena od bolezni sodobne družbe. S simploho v prvi kitici avtor nakaže brezupnost družbe: Kamorkol pogledam, obrazi zamorjeni. / Kamorkol se obrnem, pogledi zaslepljeni. / Kamorkol pogledam, nasmeški narejeni. / Kamorkol se obrnem, odnosi odtujeni. Denar je merilo za vse, za pridobitev ljudje ne izbirajo sredstev, pozabijo vse vrednote. V refrenu se lirski subjekt upre takšnemu načinu in pove, da bo on ostal drugačen. Spet gre za nasprotovanje in upor nezdravi družbi. Gre za črno belo tehniko, kontrast med svetom in pesnikom: prvi je pokvarjen, slednji pa se takšnemu načinu upira in pravi: Jaz pa pravim ne, ne, ne, ne / in stokrat ne, ne, ne, ne! / Jaz drugače bom živel: gledal bom zarjo in ponoči zvezde štel!

Časa ni
Naslov pesmi je hkrati moto pesmi, ki se ves časa ponavlja. Časa ni! Ni časa za veselje! Časa ni! / Najde se za greh, za prijaznost in za poštenje pa časa ni! / Pa kaj, če kdo trpi? Naj briga vsak se zase! Časa ni! / Zelo se nam mudi, treba mislit je le nase! Časa ni! Smolar tu uporabi anadiplozo – konec verza se ponovi na začetku naslednjega. Pesem je razmišljajoče narave. Smolar našteva negativne lastnosti in stvari, za katere imamo čas. Izpostavlja greh in brezbrižnost do drugih, pretiran individualizem, čas za prepir se tudi vedno najde. Za jok in čustvovanje, za vzgojo otrok, za igro in kramljanje časa ni, tudi za sorodnike in prijatelje ne. V refrenu pravi: Hitro, hitro moramo živeti! / Morda ne bo nam treba umreti!? Pesem se ne konča z naukom, ampak ostaja odprta. Avtor pusti, da se človek zamisli, kam ga pelje ta hitri tempo življenja.

Vse za dober biznis
Tudi to je ena od pesmi, ki kritizira pretirano željo po denarju. Pesem je prvoosebna, pripovedovalec pa razkriva svoj načrt za obogatitev. Za dober biznis in velik denar bo naredil vse: pridružil se bo barabam, goljufal bo ljudi, pretepal mlade in stare. Na koncu vsake kitice se ponovi refren: Vse za dober biznis, / vse za velik dnar!

Čiki, čiki
Pesem je izšla na zgoščenki za otroke, vendar je tudi družbeno kritična in hkrati didaktična. Pesnik otrokom pove, da je kajenje neumno in škdoljivo, da so cigaretni ogorki na tleh zelo grdi. V refrenu napoveduje, da bodo čiki prekrili ves planet, čiki so v vsej pesmi tudi metafora za odpadke, ki se jih ne meče na tla. V zadnji kitici pouči, da je treba odpadke od sladkarij in ostalega metati v koš.

4.2.5 Dvojna morala

K, F in U
V središču pesmi so tri črke K, F in U, iz katerih lahko nastane tudi grda beseda. Spet gre za dvojno moralo ljudi, ki se zgražajo nad besedo fuk; Beseda je glagol. Pomeni? Vemo: / početje, ob katerem je dvema lepo! Obenem pa ti isti ljudje niso zgroženi nad besedami kot so posilstvo, umor, / streljanje, obešanje, klanje, zakol… Beseda fuk je metafora za vso dvojno moralo, ki jo premore družba. Pesem se konča z naukom, ki je za Smolarja značilen: Bi bolš blo, ljudje, vam povem v poduk, / če bi na svetu obstajal le fuk!

Kurb'n'haus
Ljudje na vidnih položajih so večkrat glavne osebe Smolarjevih družbeno kritičnih pesmi. Tudi tokrat so direktorji izrazito negativni liki. Pod pretvezo službenega potovanja so šli v javno hišo, kjer niso koristili le spolnih uslug, ampak so tudi dobro pili in jedli – šampanjec in kaviar. Doma so delavce obvestili o uspešnosti pogajanj. V zadnji kitici Smolar pove, da je zgodba izmišljena in konča ironično: Na srečo pa izmišljena je tale pesmica, / ker blo bi prehudo, če res bi blo tako. / Vsa potovanja so v tujino strogo službena / in od njih podjetje le korist ima! KURB?N?HAUS

V slogi pa vrtijo
Po tematiki spominja na pesem K, F in U. Sloga je slovela po predvajanju pornografskih filmov, ki veljajo za grde in pokvarjene. Smolar opozarja, da lahko mladostniki vidijo veliko grdih prizorov mimogrede, ker se nam zdijo samoumevni. Otroci lahko gledajo pobijanje v filmu ali pa pobijanje živali, saj so koline praznik. Ironično vplete tudi televizijski dnevnik, ki je poln krvavih prizorov: Čist v redu je, če gledaš dnevnik ob večerjici: / nesreče, vojne, lakota, res paša za oči. / In vidiš: k vragu gre ves svet, kmal konec bo trpljenja. / Otroci, glejte dnevnik, veselite se življenja! Družba izpostavlja samo en problem, to je seks, ki je pohujšljiv, vse ostalo, bolj usodno ravnanje, pa prezre.

4.3 Splošne značilnosti

Smolar je vedno prvoosebni pripovedovalec, večkrat (trinajstkrat) prevzame vlogo lirskega subjekta in se tudi upre, opiše situacijo in pove, da bo sam drugače živel. Zanj so značilni nauki in nagovori, prvi ne izključujejo drugega. V nagovoru poslušalcem predlaga določene vzorce, nauk pa je logični sklep. Štirinajst pesmi ima nauk, brez jih je le šest, nagovor je v petnajstih pesmih. V večini primerov se Smolar ne osredotoči na en problem ali dogodek, temveč jih zajame več in jih oplemeniti z zgodbo. Smolar večkrat primerja seks in kriminal – slednji prinaša večje zlo, toda bolj se zgražamo ob seksu in vsem kar sodi zraven. Največ problemov vidi v družbenih razmerah v svetu, sledi slovenska družba, družina pa je tarča tako svetovnih kot slovenskih problemov. V pesmih, ki se ukvarjajo z dvojno moralo, na duhovit način izpostavi vsakdanje probleme – uporabo neprimernih besed, gledanje določenih filmov…

Osebi, ki sta nosilca samo slabih lastnosti, sta tudi pri Smolarju direktor in šef (Kravata, Kurb'n'haus, Bog ne daj, da bi crknu televizor). Ljudje, ki imajo opravka z njimi so vedno žrtve: mladoletna hči je noseča s poročenim šefom, direktor krade in je na koncu zaprt, če se znajdejo skupaj direktorji in kurbe, so slednje prikazane v boljši luči. Zla pa ne prinašajo le ljudje ampak tudi določeni predmeti: kravata, televizija, denar. Refren, ki je značilen za popevke, je v Smolarjevih pesmih vedno prisoten. V 18 pesmih od 22 enak. Po kitici sledi refren, to je pri Smolarju skoraj pravilo. V dveh pesmih (Saj te prime, pa te mine ter Moj Bog) se refren spreminja, v Pesmi K, F in U pa je le zadnjikrat drugačen, melodija pa ostaja ista.

Graf 5: Kategorije družbeno kritičnih pesmi

Graf 6: Delež družbeno kritičnih pesmi

Pri Smolarju so kategorije ostalih pesmi zelo enakovredno zastopane. Delež družbeno kritičnih je največji, ljubezenske in socialne zavzemajo enakovreden delež, sledijo bivanjske in otroške, veseljaške, pesmi o človeških usodah in ostale. Med slednje sem uvrstila težko določljive oziroma tiste, ki jih je malo. Pesmi o človeških usodah so za Smolarja značilne. V njih pove zgodbo npr. pijanca, klošarja, grobarja, ki se največkrat konča s smrtjo.

Stran je po predlogi Mateje Feltrin postavila Andreja Musar 19. aprila 2004. Nazadnje je bila spremenjena isti dan.

Naslov strani: http://www.ff.uni-lj.si/www/diplomske_naloge/feltrin_mateja/feltrin_4.html

Število obiskov: