 |
Filozofska fakulteta
Univerze v Ljubljani
Diplomske naloge |
2 MLADINSKA KNJIŽEVNOST
2.1 OPREDELITEV POJMA
Pojem mladinska književnost je besedna zveza, sestavljena iz prilastka mladinska in jedra književnost, kar pomeni, da je to književnost posebnega tipa; po mnogih definicijah je njena posebnost predvsem specifičen bralec1, to je otrok ali mladostnik do 18. leta starosti. Ker pa takšno literaturo berejo tudi odrasli, se zdi opredeljevanje mladinske književnosti zgolj na podlagi bralstva neustrezno. Ob bralstvu je nujno upoštevati tudi besedilo samo. Da besedilo lahko uvrščamo med mladinsko književnost, pa mora biti enostavno, bistro, pregledno, berljivo, kratko in jasno, vedno z neko moralno in humano željo, potrebo in idealom.2 Literarni leksikoni govore o predpubertetni, adolescentni in mladostniški varianti mladinske literature. Otroška literatura je v glavnem narejena enako kot vsa druga umetnostna besedila, ima pa nekatere posebnosti: igrivost, fantastičnost in humornost so bolj poudarjene, zlasti za obdobje do dvanajstega leta starosti, in temelji na naivnosti otroške psihe.3 Za mladinski roman, ki pa ga lahko uvrstimo v adolescentno in mladostniško varianto mladinske literature, so značilni pustolovska vsebina, zanimiva in domišljijska zgradba, preprosta pripoved in dečki ter deklice kot glavne osebe.
Mladinska književnost pa zajema, tako književnost za odrasle, tri literarne vrste: poezijo, prozo in dramatiko. V diplomski nalogi se bom posvetila le eni izmed njih – prozi.
2.2 SPLOŠNE ZNAČILNOSTI MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI
2.2.1 Junaki
Junaki mladinske proze so običajno otroci in mladostniki od 12. do 18. leta starosti. Zanje je večinoma značilen konflikt odraščajočega, bolj ali manj neprilagojenega posameznika z
njegovim okoljem, z veljavno hierarhijo vrednot, z normami in tabuji, ki mu jih vsiljuje tradicija in ki jih skuša pri iskanju svoje avtentičnosti na različne načine obiti ali jih preseči. Hkrati s tem konfliktom, ki se udejanja predvsem na dveh ravneh (mladostnik – šola oziroma zavod, mladostnik – starši), pa se spori dogajajo tudi v mladostniku samem, in sicer kot posledica njegovega telesnega in čustvenega dozorevanja, spolne prebujenosti, predvsem pa hlastnega negotovega in praviloma samotnega iskanja svojega mesta v svetu
odraslih, se pravi, poskusov, da bi sredi dedovanih in vsiljenih vrednot izoblikoval lasten pogled na svet in z njim uskladil svoje ravnanje.4 Za nekatere junake je konfliktnost glavna karakterna značilnost. Ti so nekakšni uporniki, ki pa z neprilagojenim vedenjem v resnici iščejo ideal v svetu in v njih samih. Drugi so bolj prilagodljivi v odnosu do drugih ljudi, pa naj bodo to starši, sorodniki, učitelji ali vrstniki. Vsem pa je skupen predvsem razvoj na čustvenem področju. Mladostniki zato doživljajo svojo prvo, največkrat nesrečno zaljubljenost, ki postane tako najpogostejša tema mladinskih proznih del.
Junaki v mladinskih proznih delih so lahko individualni – glavna oseba je mladostnik ali mladostnica ali kolektivni – prijateljska druščina mladostnikov. Pri delih z individualnim junakom bralec spremlja poleg zgodbe tudi junakov razvoj. Največkrat je to razvoj njegovega mišljenja, ki je na začetku še bolj otroško, na koncu pa doseže nekatera zanj pomembna spoznanja in se s tem približa pragu odraslosti. Pri kolektivnem junaku pa je v ospredju zgodba, ki je pogosto napeta, pustolovska in se z dobrim delovanjem druščine tudi srečno konča. Takšno delo lahko zato velikokrat uvrstimo med trivialna mladinska besedila.
2.2.2 Pripovedovalec
V mladinski prozi so prisotni vsi trije tipi pripovedovalca: avktorialni, prvoosebni in personalni. Avktorialni (vsevedni) pripovedovalec se dviga nad pripovedne osebe in dogajanje, skozi katero se le-te gibljejo v času in prostoru, tako da jih vodi in nadzira. Lahko posreduje med literarnimi liki in mladimi bralci, ki jih nagovarja neposredno ali
posredno z retoričnimi vprašanji; napove lahko nadaljevanje zgodbe, komentira dogajanje, dodaja zgodbene dodatke in povzetke.5 Pogosto ga zasledimo predvsem v besedilih za mlajšega otroškega sprejemnika in vsevedni pripovedovalec se tu največkrat razkrije kot oče, ded, mama ali babica glavnega otroškega lika.6 Prvoosebni pripovedovalec je eden od junakov v sami pripovedi, ki je dogajanje sam doživel ali opazoval. Najpogosteje se prvoosebni pripovedovalec uveljavlja kot glavni literarni lik, ki je star 10, 12 let pa tja do odraščajočega mladostnika.7 Personalni pripovedovalec pa je postavljen v sredo pripovednega dogajanja, v eno od pripovednih oseb ali ob njihovo stran, tako da – za razliko od vsevednega pripovedovalca – pozna samo tisti del dogajanja, ki ga zaznava iz tega položaja, pripoveduje iz posebnega zornega kota neke persone, njenega delnega izkustva in zavesti. Pogosto se pojavlja v delih s kolektivnim junakom. Personalni pripovedovalci so največkrat literarni liki od 10., 12. leta pa tja do stopnje odraščajočega mladostnika.8
2.2.3 Jezik
Jezik mladostnikove pripovedi že sam po sebi izraža njegov odnos do sveta. Če mladostnik svet sprejema takšnega, kakršen je, je njegov jezik bolj ali manj knjižni (lahko je obarvan z nekaj slengizmi).
Če pa se mladostnik čuti v odnosu s svetom tujega, potem nalašč krši norme knjižnega jezika in vztraja pri pogovornosti urbane mladostne govorice, vzbujajoč pri tem s svojim ritmom, ekspresivnostjo in besediščem vtis spontanosti, iskrenosti in neobremenjenosti pripovedovanega. Jezik je, tako kot govorec, neprilagojen, hote drugačen: krši tabuje, zaletava se v pravila, opozarja nase z različnimi posebnostmi, marsikdaj je groteskno pretiran in prenapet, v nekakšnem pubertetniško postavljaškem zanosu se v njem mešata patetika in posmeh, brezbrižnost in prizadetost, razčustvovanost in cinizem, poln je namernih infantilizmov in poudarjenih grobosti.9
2.2.4 Vzgojnost
Mladinska proza pogosto vsebuje prvine vzgojnosti. Pri tem gre za avtorjevo željo po vplivanju na mladega bralca. Ta želja je lahko izražena neposredno z moralnimi nauki ali posredno, npr. s srečnim koncem kot nagrado za neko plemenito dejanje.
Vzgojnost v mladinski prozi pri nas izvira tudi iz zgodovinskih razmer. Do srede 19. stoletja je bila pismenost stvar izobražene elite, po tem času pa se pojavi množica potencialnih bralcev, večinoma srednje- in nižjeslojskega porekla, ki ji je potrebno v roke potisniti knjigo.10 In poducirajoča elita je imela namen s knjigo vzgajati preprosto bralstvo. Tako so v knjigo vtihotapili trojno navodilo: versko, gospodarsko in nacionalno. Verski pouk naj bi zmehčal bralčevo upornost v potrpežljivost in prepuščanje odločitve gospodi, tako pripravljenemu naj gospodarski pouk pokaže pot k akumulaciji kapitala, nacionalni pouk na naj ozavesti pripadnost premoženja narodnemu telesu.11 Ker je bila tisti čas mladina najbolj pismeni del prebivalstva, se je opismenjevanje z vzgojnimi nameni začelo prav pri njej. Mladinska proza je tako najprej skrbela za pouk in moralni zgled. Šele kasneje je bil njen cilj tudi vzbuditi veselje nad lepo besedo in ponuditi mlademu bralcu vznemirljivo literarno doživetje.
Ker je mladinska proza vedno oblikovala vzorec in vzor malemu človeškemu bitju ter ga v njegovem otroštvu in rasti vzgajala v etičnem in estetskem pogledu, predvsem pa k prilagajanju veljavnim vedenjskim pravilom, je tem načelom pogosto ostale prvine književnosti podredila in s tem odvzela literarni umetnini njen temeljni čar.12 Poučnost je v književnosti za mladino še vedno v veliki meri upoštevana in veljavna, tega ni mogoče zanikati, pojavlja pa se bolj ali manj prikrito v temeljih njenega vsebinskega sporočila. Res pa je, da je v novejšem času poučnost postala manj preteča in vsiljiva, predvsem pa manj sladkobno čustvena, kot je bila svojčas. Danes tako stopajo v ospredje humor, avantura, potepuštvo in svobodno sprejemanje sveta.13
2.2.5 Trivialnost
Trivialna literatura se je v Evropi pojavila konec 18. stoletja. To je bil namreč čas, ki je prinesel bistvene spremembe v odnosu: avtor – knjiga – bralec. Z večjo pismenostjo se je povečalo povpraševanje po knjigi, razvoj v tiskarski tehnologiji pa je omogočil tiskanje večjih naklad. S tem se je spremenila tudi vloga avtorja, ki sedaj ne piše več po naročilu, ampak v skladu s tržnimi razmerami postaja blagovni proizvajalec, ki vse bolj upošteva želje bralcev. Ker pa so bili ti bralci šele na novo opismenjeni, so želeli predvsem zabavno in preprosto literaturo.
Trivialni literaturi pravimo med drugim tudi: množična in zabavna literatura, kič, šund, plaža, popularna in poljudna literatura, neelitna, masovna, marginalna, nizka, potrošna, pocestna literatura ... Iz sicer naključnega seznama ni težko razbrati manjvrednostnega predznaka. Torej bi se definicija trivialne literature lahko glasila: trivialna literatura je estetsko in funkcionalno manjvredna množična literatura.14 Ker pa bi bili na podlagi te definicije trivialno literaturo prisiljeni vseskozi primerjati s t. i. visoko literaturo in jo glede na to vrednotiti, se zdi tak način preživet. Kajti trivialna literatura potemtakem ne bi bila nikoli samostojna, avtonomna, ampak vedno le nekakšen stranski člen visoke literature.
Zato bi bilo bolje trivialno literaturo označiti po njeni temeljni funkciji. Ta pa je zadovoljevanje človekove potrebe po zabavi in s tem vzpostavljanje napetosti, tešenje radovednosti in vzbujanje ljubezenske razneženosti pri bralcu. Trivialna literatura bralcu poleg zabave ponuja tudi beg iz stvarnosti. Gre za to, da bralec za motive, ki jih sam ni mogel izživeti, išče in najde zadovoljitev v tem, kar so uresničili drugi.
Sodobna literarna teorija pa razkriva trivialno literaturo kot sredstvo manipulacije, sredstvo usmerjanja množic.15 Za družbo so tako škodljiva dela, ki z apeliranjem na čustva in delovanjem brez razumskega povoda vplivajo na porast bralčeve agresivnosti, ki se utegne v družbi tudi udejanjiti.
Tudi v sodobni mladinski prozi zasledimo trivialno literaturo.16 Najpogosteje k trivialni literaturi uvrščamo mladinske pustolovske romane. Trivialnost opazimo že v zunanji oblikovanosti besedil: na platnici je ilustracija, vezana na pomembnejši dogodek v besedilu, in če je knjiga del obsežnejše zbirke, je na hrbtni strani napoved naslednje dogodivščine in v zadnji povedi te napovedi značilen namig na zanimivost. Trivialna pa je tudi vsebinska struktura, kajti poteg dogajanja, osebe, prostor in čas so oblikovani na podlagi razvidnega klišeja. Poteg dogajanja je razdeljen na:
- uvod
- v naslednjih poglavjih prva omemba za pustolovščino pomembnega kraja
- opis pustolovščin, povezanih s skrivnostnim krajem
- razrešitev skrivnosti in srečen konec.
Osebe so razdeljene na pozitivne (otroci) in negativne (pogosto odrasli). Prostor je velikokrat eksotičen, pustolovščine pa potekajo med šolskimi počitnicami glavnih junakov.
2.3 KRATEK PREGLED RAZVOJA MLADINSKE PROZE PRI NAS
V prvih obdobjih razvoja se je slovenska mladinska proza čvrsto oklepala standardov poučnega berila za otroke in mladino, ki jih je našla predvsem v nemški književnosti, v delih Krištofa Schmida. Ponujala je v prvi vrsti pouk in moralni zgled. Takšna je bila tudi prva slovenska povest Sreča v nesreči Janez Ciglerja (1836), ki pa je bila namenjena tudi odraslim bralcem. Mladini bližja, a tudi predvsem poučna je bila Slomškova povest Blaže in Nežica v nedeljski šoli (1842). Levstikov Martin Krpan (1858) je bil sprva tudi namenjen odraslim. Danes pa Krpana berejo predvsem otroci in v njem občudujejo pravljično moč tega slovenskega junaka. Sledila so dela Josipa Stritarja. Gre za romantične in sentimentalne verzifikacije, pomešane z utilitarizmom. Vidnejša sprememba v oblikovanju pripovedi za mladino so pokaže v delu Frana Milčinskega. Sicer je tudi on ohranjal moralistični princip, a vgradil je tudi vznemirljivo fabulo, ostra karakterna
nasprotja, dramatičnost dogajanja in socialno občutljivost. Povest Ptički brez gnezda (1917) predstavlja značilno socialno in moralno poučno berilo, kakršnega kasneje razvijeta
tudi France Bevk in Tone Seliškar, ki sta svoje povesti prepletla predvsem s socialnimi motivi. Poleg socialne note pa Finžgarjeva povest Pod svobodnim soncem (1917) vsebuje tudi patriotično noto. Motivi in liki iz ljudskega izročila imajo pomembno mesto v pustolovskih Kekčevih zgodbah Josipa Vandota. Na drugi strani pa je Bogomir Magajna namesto realističnih povesti pisal umetne pravljice, polne poetičnosti in simbolike.
Gustav Šilih pa je eden redkih, ki je pred 2. sv. vojno svoje delo Beli dvor (1938) podnaslovil roman in s tem ni imel v mislih le dolžine besedila, temveč tudi ambicioznejše pisanje.
Med obema vojnama se je slovstveno ustvarjanje za mladino utrjevalo v mladinskih listih Novi rod 1921 in Naš rod 1929: kontinuiteta objavljanja v periodičnem tisku je dala možnost kopičenju zgodbic v okviru tematskega gradiva.
Po drugi svetovni vojni se je začel založniški izbor domačih del dopolnjevati še s prevodi tujih mladinskih del (prevedena so bila dela Christopha Schmida, Josepha Spillmanna, Franza Hoffmanna, Jamesa Fenimora Cooperja, Franza Fischerja in drugih).
Nastala je tudi posebna založba za mladinsko književnost – Mladinska knjiga, ki je ustvarila možnost za velik razmah tovrstne književnosti in ob tem še posebej ilustracij v delih, ki dajejo besedilom še dodatno vrednost in umetniško razsežnost. Še naprej je bila v ospredju realistična mladinska proza, zdaj z glavnim motivom iz osvobodilne fronte. O tem so pisali: Tone Seliškar, Josip Ribičič, Anton Ingolič, Branka Jurca, Karel Grabeljšek, Ivo Zorman in drugi. Druga tema, ki je bila prisotna v povojnih mladinskih delih, pa je prestopništvo, o katerem beremo pri Antonu Ingoliču, Branki Jurci in Leopoldu Suhodolčanu.
V sodobni slovenski mladinski prozi imajo prednost tri pripovedni tipi: fantazijska zgodba, živalska pravljica in realistična zgodba. Fantazijska zgodba je zgodba sanjskega sveta otrok, zgodba otroške domišljije, ki so se ji uspeli približati zlasti Lojze Kovačič, Vitomil Zupan, Kristina Brenkova, Ela Peroci, Vid Pečjak, Jože Snoj in Svetlana Makarovič.
Avtorji Svetlana Makarovič, Jože Snoj in Kajetan Kovič pa so znani po svojih pravljicah, v katerih nastopajo živali.
Sodobne realistične mladinske zgodbe pogosto pripovedujejo o problemih sodobnega časa in sodobnega otroka: osamljenost, odtujenost, prestopništvo, nasilje, alkoholizem, droge, spolnost, neželena nosečnost ... Lahko pa je tema tudi bolj lahkotna: zaljubljenost in pustolovščine z vrstniki. Realističen pripovedni tip je značilen za Antona Ingoliča, Pavla Zidarja, Iva Zormana, Slavka Pregla, Vitana Mala, Smiljana Rozmana, Mata Dolenca, Ferija Lainščka, Deso Muck, Dima Zupana, Janjo Vidmar in Primoža Suhodolčana.
To poglavje bo predvsem statistično obarvano. Po bibliografskih navedbah iz Slovenske bibliografije (1980–1989) bodo zbrani podatki, koliko daljših slovenskih mladinskih del je izšlo v posameznih letih pri nas in koliko v tujini. Pri tem s pojmom slovensko mladinsko delo mislimo mladinsko delo, katerega avtor je Slovenec in katerega jezik je v izvirniku slovenščina, v prevodu pa katerikoli drug jezik. Daljša proza pa je proza, ki obsega nad 10 000 besed. Zanimalo nas bo tudi razmerje med prvotiski in ponatisi oz. ponovnimi izdajami prav tako pri nas in v tujini. Tujina bo razdeljena na republike bivše Jugoslavije in na ostale države, kajti v 80. letih je bila Slovenija še del bivše Jugoslavije in logično se zdi, da so slovenska dela izhajala tudi v bivših republikah. Zato bo predvsem zanimivo videti, koliko slovenskih mladinskih del pa je izšlo tudi v drugih državah.
3.1 ŠTEVILO DEL, KI SO IZŠLA V OBDOBJU 1980–1989
3.1.1 Slovenija
| Leto | Št. del (prvotiski ter ponatisi in ponovne izdaje) |
| 1980 | 22 |
| 1981 | 21 |
| 1982 | 16 |
| 1983 | 40 |
| 1984 | 26 |
| 1985 | 30 |
| 1986 | 25 |
| 1987 | 21 |
| 1988 | 29 |
| 1989 | 12 |
| Skupaj | 242 |
Tabela št. 1: Število izdanih del slovenske daljše mladinske proze v Sloveniji v obdobju 1980–1989
3.1.2 Tujina
| Leto | Št. del (prvotiski ter ponatisi in ponovne izdaje) v republikah bivše Jugoslavije | Št. del (prvotiski ter ponatisi in ponovne izdaje) v ostalih državah |
| 1980 | 17 | 4 |
| 1981 | 11 | 1 |
| 1982 | 7 | 2 |
| 1983 | 18 | 3 |
| 1984 | 12 | 3 |
| 1985 | 1 | / |
| 1986 | 9 | 5 |
| 1987 | 8 | 1 |
| 1988 | 2 | / |
| 1989 | 7 | 1 |
| Skupaj | 92 | 20 |
| Tujina skupaj | 112 |
Tabela št. 2: Število izdanih del slovenske daljše mladinske proze v tujini v obdobju 1980–1989
Iz tabel št. 1 in 2 je razvidno, da je največ slovenskih daljših proznih del za mladino izšlo v Sloveniji (242), sledijo republike bivše Jugoslavije (92), nekaj del pa je v tem obdobju izšlo tudi v drugih državah (20). Ker je bilo izbrano obdobje čas, ko smo Slovenci živeli v bivši skupni državi Jugoslaviji, je razumljivo, da so, tako kot je Slovenija izdajala knjige avtorjev iz bivših republik, tudi države bivše Jugoslavije izdajale knjige naših avtorjev. Nekaj del pa je bilo očitno zanimivih tudi za tuje založbe iz drugih držav. Skupno je med leti 1980 in 1989 izšlo 354 del slovenske daljše mladinske proze (vključeni so tako prvotiski kot tudi ponatisi in ponovne izdaje).
Št. izdanih knjig v Sloveniji v obdobju 1980–1989 je povprečno okrog 27 knjig letno, izstopa leto 1983, ko je bilo pri nas izdanih kar 40 del daljše mladinske proze. Do leta 1983 je št. izdanih knjig upadalo, po tem letu, ko jih je bilo izdanih največ v tem obdobju, pa je število knjig izmenično ali upadalo ali naraščalo. Nekega trenda drastičnega upadanja ali naraščanja št. izdaj torej ni zaslediti.
Št. izdanih knjig daljše mladinske proze je v republikah bivše Jugoslavije v izbranem obdobju upadalo, sicer postopno, saj je v posameznih letih (1983, 1986, 1989) zaznati povečanje št. izdaj glede na prejšnja leta. To lahko razumemo kot posledica političnih razmer, saj je bil to čas postopnega osamosvajanja Slovenije in s tem spreminjanja razmer tudi na trgu založništva. Da pa bi to predvidevanje lahko potrdili, bi morali raziskati še izdajanje slovenskih mladinskih knjig na tem območju v prejšnjih obdobjih in tudi izdajanje drugih, različnih strokovnih knjig, od leposlovja pa tudi izdajanje različnih vrst in žanrov. Vidimo, da tudi v republikah bivše Jugoslavije po št. izdanih del izstopa leto 1983. Očitno je bilo to leto naklonjeno založništvu mladinske literature po vsej bivši državi. Povprečno št. izdanih del na leto v obdobju od 1980-1989 pa je 10 knjig.
Največ slovenskih del daljše mladinske proze v ostalih tujih državah v obdobju 1980–1989 pa je bilo izdanih leta 1986. Zanimivo je, da leta 1985 in 1988 v tujini ni bilo izdano nobeno slovensko mladinsko delo. Povprečje je okrog 3 knjige letno. V tujini so bila v tem obdobju izdana starejša dela in ne tista, ki so pri nas nastala v 80. letih. Mogoče je katero od slovenskih mladinskih del iz 80. let do danes že doživelo prevod in bilo izdano tudi v tujini. Mogoče pa katero od le-teh še bo.
3.2 RAZMERJE MED PRVOTISKI IN PONATISI OZ. PONOVNIMI IZDAJAMI
3.2.1 Slovenija
| Leto | Prvotiski | Ponatisi oz. ponovne izdaje |
| 1980 | 9 | 13 |
| 1981 | 11 | 10 |
| 1982 | 11 | 5 |
| 1983 | 16 | 24 |
| 1984 | 12 | 14 |
| 1985 | 9 | 21 |
| 1986 | 14 | 11 |
| 1987 | 13 | 8 |
| 1988 | 16 | 13 |
| 1989 | 9 | 3 |
| Skupaj | 120 | 122 |
Tabela št. 3: Število prvotiskov in ponatisov oz. ponovnih izdaj slovenske daljše mladinske proze v Sloveniji v obdobju 1980–1989 (pregled po letih)
Iz tabele št. 3 je razvidno, da se je v Sloveniji razmerje med prvotiski in ponatisi oz. ponovnimi izdajami v obdobju 10 let spreminjalo. Včasih je bilo na leto izdanih več prvotiskov, drugič pa več ponatisov oz. ponovnih izdaj del. Skupno pa je bilo v izbranem obdobju izdanih več ponatisov oz. ponovnih izdaj del kot pa prvotiskov.
3.2.2 Tujina
| Leto | Republike bivše Jugoslavije | Ostale države |
| Prvotiski | Ponatisi oz. ponovne izdaje | Prvotiski |
| 1980 | 7 | 10 | 4 |
| 1981 | 7 | 4 | 1 |
| 1982 | 3 | 4 | 2 |
| 1983 | 7 | 11 | 3 |
| 1984 | 7 | 5 | 3 |
| 1985 | 0 | 1 | 0 |
| 1986 | 2 | 7 | 5 |
| 1987 | 2 | 6 | 1 |
| 1988 | 1 | 1 | 0 |
| 1989 | 5 | 2 | 1 |
| Skupaj | 41 | 51 | 20 |
Tabela št. 4: Št. prvotiskov in ponatisov oz. ponovnih izdaj slovenske daljše mladinske proze v tujini v obdobju 1980–1989 (pregled po letih)
Iz tabele št. 4 lahko razberemo, da se je razmerje med prvotiski in ponatisi oz. ponovnimi izdajami v republikah bivše Jugoslavije v obdobju od 1980-1989 spreminjalo, večkrat pa je bilo v prid ponatisom oz. ponovnim izdajam. Tudi skupno število ponatisov oz. ponovnih izdaj je večje od prvotiskov. V založništvih bivše Jugoslavije je bilo torej večje zanimanje za dela, ki so nekoč že doživela uspeh pri bralcih, saj je bilo tako tveganje pri izdaji glede prodaje za založbe manjše. Res pa je tudi, da so ponovne izdaje v založništvih bivše Jugoslavije doživela predvsem dela s tematiko NOB. Tako je bivša država na neki način vzgajala mlade bralce za pozitiven odnos do NOB.
V ostalih tujih državah pa so bili v obdobju od 1980-1989 izdani le prvotiski. Nobeno delo ni v tem obdobju doživelo ponatisa oz. ponovne izdaje.
V 80. letih 20. st. je za mladino izšla velika množica besedil, tako v tujini kot tudi pri nas. Ker je seznam vseh del za eno diplomsko nalogo odločno predolg, je bilo potrebno oblikovati kriterije, po katerih bi ta seznam omejili. Tako je nastalo pet kriterijev: izid dela, dolžina besedila, žanrski kriterij, starostni kriterij in skupno število obravnavanih del.
4.1 IZID DELA
Odločila sem se, da bom obravnavala le dela, ki so v 80. letih 20. st. prvič izšla in le tista, ki ustrezajo vsem kriterijem slovenike.
K t. i. sloveniki štejemo dela, ki izpolnjujejo vsaj enega od treh pogojev, ki so: slovenski avtor, slovenska založba ali slovenski jezik. Za mojo obravnavo so bila primerna dela, ki so izpolnjevala vse tri pogoje. Izločila sem torej dela slovenskih avtorjev v tujih jezikih, tujih del slovenskih založb in pa del tujih avtorjev v slovenskem jeziku pa tako v tem obdobju za mladino ni bilo.
Izločila sem tudi vse prevode tujih del, kajti le-ti tudi ne izpolnjujejo pogojev slovenike.
Ker sem se pri izidu omejila tudi na dela, ki so v tem obdobju prvič izšla, torej le na prvotiske, sem izločila tudi vse ponovne izdaje in ponatise starejših mladinskih del.
4.2 DOLŽINA BESEDILA
Ta kriterij je narekoval že sam naslov diplomske naloge. Obravnavana besedila lahko uvrstimo v daljšo prozo. Daljša proza pa obsega nad 10 000 besed.
Tako sem iz obravnave izločila vsa krajša besedila.
4.3 ŽANRSKI KRITERIJ
Po klasifikaciji iz knjige Slovenska književnost III, poglavje o Povojni slovenski mladinski prozi, sem se odločila za mladinsko resničnostno prozo, podrobneje za pripoved s človeškimi osebami. Resničnostna proza mi je namreč bliže kot pa neresničnostna (pravljice, basni, nesmiselnice). K resničnostni prozi sicer spadajo po navedeni klasifikaciji še živalska zgodba in avtobiografska pripoved. Ti dve vrsti sem izločila, ker bi bil sicer seznam zopet predolg. Tako sem se osredotočila le na pripovedi s človeškimi osebami. Le-te zrcalijo pristne odnose med ljudmi in v besedah literature odražajo resničen svet, takšen, kot ga živimo in doživljamo tudi bralci.
4.4 STAROSTNI KRITERIJ
Po tem kriteriju naj bi bili junaki v delih mladostniki, torej učenci zadnjih razredov osnovne šole, dijaki ali študenti. Po tem kriteriju sem izločila dela, namenjena predvsem otrokom. Kajti otroška literarna dela običajno sodijo v neresničnostno prozo, to pa bi bilo v nasprotju s prejšnjim kriterijem. Pa tudi kot bralko me bolj privlačijo dela, ki so bližje t. i. odrasli literaturi, tako po tematiki kot po oblikovanju.
4.5 ŠTEVILO OBRAVNAVANIH DEL
Da bi čim bolj upravičila naslov diplomske naloge, sem se odločila, da bom obravnavala vsaj po eno delo na leto v obdobju od 1980-1989. Skupno število del pa sem omejila na 15.
Tako je nastal naslednji seznam del:
- Karel Grabeljšek: Učiteljica (1980)
- Smiljan Rozman: Ta glavna Urša (1981)
- Pavle Zidar: Moja družina (1981)
- Vitan Mal: Vanda (1982)
- Ivo Zorman: Obveščevalec Lesnika (1982)
- Janez Gradišnik: Moj prijatelj Dane (1983)
- Dragica Gračner: Punčka, kje si doma? (1984)
- Marinka Fritz – Kunc: Janov krik (1985)
- Janez Kajzer: Klub v črnem (1985)
- Anton Ingolič: Čudovita pot (1986)
- Vitan Mal: Baronov mlajši brat (1986)
- Ivo Zorman: Oh, ta naša babica (1986)
- Smiljan Rozman: Druščina (1987)
- Mate Dolenc: Golo morje (1988)
- Feri Lainšček: Ajša Najša (1989)
Nazaj Kazalo Naprej
Stran je po predlogi Klavdije Šiško postavila Andreja Musar 2. junija 2004. Nazadnje je bila spremenjena isti dan.
Naslov strani: http://www.ff.uni-lj.si/www/diplomske_naloge/sisko_klavdija/sisko_2.html
Število obiskov: 