|
Filozofska fakulteta
Univerze v Ljubljani |
Terčelj je osnovno šolo obiskoval v Šturjah, kjer je poučeval mladinski pisatelj Andrej Perne (1844–1914), ki je v Šturjah učil od leta 1886 in tu ostal do svoje smrti leta 1914. Perne je pisal tudi šolsko kroniko, vendar je z njo prenehal, še preden je Filip začel hoditi v šolo, tako da so nam prva šolska leta Filipa Terčelja ostala dokaj v temi.
V srednjo šolo je Terčelj kot trinajstletni deček odšel v Ljubljano, na škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu. Ne vemo, kdo ga je tja napotil: mogoče župnik Mihael Arko, ki pa ob Terčeljevi odločitvi že nekaj let ni bil več v Šturjah, saj se je od tu že leta 1898 preselil v Idrijo. Arko pa bi lahko bil povezan z nekdanjimi farani in očetu Lipetu svetoval, naj da sina v srednjo šolo. Terčelja pa je lahko napotil tudi župnik Ivan Kramar, ki je v Šturjah služboval od 1898 do 1911.
Jeseni leta 1913 je stopil v ljubljansko bogoslovje. Posvečen je bil 8. januarja 1917. Ker mu je mati težko zbolela in 4. julija 1917 umrla, Terčelj ni pel nove maše v rojstni vasi, temveč je to opravil v Ljubljani. Škof Jeglič je Terčelja poslal najprej za kaplana v Škofjo Loko. V mestece je prišel 14. avgusta in ostal do septembra 1921.
Po nasvetu predstojnikov se je Terčelj odločil, da nadaljuje študije. Odšel je v Köln, kjer je na Socialno–pedagoški fakulteti dosegel naslov profesorja teologije. V to študijsko dobo spada tudi Terčeljeva skrb za slovenske izseljence, posebno rudarje na Vestfalskem. Tu je zanje ustanovil prvo zasebno šolo v Hambornu pri Oberhausnu (zahodno od Essna).
Toda mlad in navdušenja polni duhovnik je rad delal zlasti med mladimi in še posebej na kulturno–prosvetnem področju, zato se je udeležil študijskih tečajev v Münchnu-Gladbachu blizu nizozemske meje. Tu se je namreč v okviru Kolpingovih kulturno-prosvetnih ustanov razvijalo bogato življenje na področju ljudske prosvete. Novi tokovi so vdirali v starejše tkivo teh organizacij in Terčelj se je z vnemo bogatil s prvimi izkušnjami v Nemčiji, pri tem pa je imel pred očmi, kako bo vrsto teh idej in zamisli, obogatenih in za naše razmere prirejenih, prenesel k nam.
Ko je kasneje pisal o tem v Našem čolniču, je med drugim navajal tudi, da je najmogočnejša in najpomembnejša nemška katoliška organizacija Ljudska zveza (Volksverein) v München-Gladbachu duševna centrala nemških katolikov. Ta ljudska zveza je širila krščansko socialno zavest. V Nemčiji je torej Terčelj proučeval delovanje katoliških prosvetnih organizacij.
Terčeljeva trajna zasluga pa je, da je od oktobra 1922 dalje kot izvoljeni glavni tajnik začel ustanavljati društva vsepovsod, tudi v najbolj oddaljenih krajih, kamor dotlej še ni segla nobena organizacija. V petih letih, kolikor jih je približno preteklo do prisilnega razpusta društev leta 1928, je bil Terčelj zelo delaven. Hodil je predavat v društva in kot revizor Prosvetne zveze je pregledoval njihovo delovanje ter dajal nasvete, bodisi ustno bodisi v Našem čolniču,1 ki je poln takih in podobnih navodil, od tega, kako organizacijsko voditi društva, do praktičnih nasvetov, kako pripraviti oder za dramske odseke. Poleg tega pa je bil kot duhovnik tudi neprestano v službi božje besede: ob raznih slovesnih prilikah je pridigal po vsej deželi.
Terčelj je napisal tudi kar nekaj nabožnih del: Za domačim ognjiščem (1927), Mati uči otroka moliti (1930), Marija, naše življenje (1928). Uredil je brošuro Našemu nadpastirju za srebrni jubilej (1931). V času, ko je bil hišni duhovnik ljubljanske bolnice za duševne bolezni (1934–1945), je napisal kroniko v obliki povesti o domačem kraju, ki pa je zaradi vojnih razmer ni mogel izdati. V rokopisu je ostal tudi njegov spis, ki vsebuje spoznanja in opažanja o duševnih bolnikih.
V dramski obliki je Terčelj ustvarjal manj. Gre predvsem za nekaj dramatiziranih krajših podob ali slik, primernih za dekliške ali fantovske odre. Med njimi so tudi besedila nabožnega (besedilo Šopki) in hagiografskega značaja (o sv. Frančišku in o sv. Tereziki D. J.).
Terčelj je napisal zelo veliko pesmi (besedil) predvsem za cerkveno rabo. Le-te so objavljene v Vodopivčevih Božjih spevih (1929), Gospodovem dnevu (1930) in Zdravi Mariji (1933). Tem cerkvenim pesmaricam je napisal tudi liturgične uvode. Nekatere njegove cerkvene pesmi so objavljene v Našem čolniču. Pomagal je pri ljudski pesmarici Svete pesmice, ki je izšla leta 1932 s ponatisi 1940 in 1955. Sodeloval je pri ureditvi mladinske knjige Poldeta Paljka z naslovom Kolački (1926), pri Kleinmayrjevih Prvih korakih (1926), pa tudi pri zbirki pesmi Barčica (Trst, 1933).
Sestavil je razpravo z naslovom Narod in Cerkev, ki je izšla v Socialni čitanki (ur. J. Kralj, Gorica, 1926) in brošuro Zrna (Gorica, 1927).
Terčelj se večkrat ni podpisoval z imenom in priimkom, ampak s psevdonimi Grivški, Čavenski, Pelikan oz. L. Pelikan ali zgolj z imenom Filip, pa tudi s kraticami F. T.
O njegovem trpljenju, preganjanju ter obsodbah in mučenjih nam govorijo nekateri zapiski italijanskih upravnih in sodnih ustanov, deloma pa tudi sicer redko ohranjena korespondenca, ko se on sam spominja teh let.
Iz zgoraj omenjenih dokumentov je mogoče razbrati, da so Terčelja 1. februarja 1930 klicali na kvesturo v Gorici (stanoval je na tedanji Via ponte Isonzo 6), kjer mu je kvestor Modesti očital, da se raje posveča politiki kot duhovniškim opravilom in se trudi, da bi širil med mladino svoje prepričanje in svoja načela, v obliki, ki zagotovo ne predstavljajo velike večine italijanskega ljudstva oziroma celo nasprotujejo državnemu redu in redu Stranke. Zato ga je opozoril, da oblast tega ne bo trpela ter mu istočasno z opominom izreka nezaupnico in zahteva, da spremeni svoje vedenje. Že vnaprej ga opominja, da če bo v tem vztrajal, ga bo zagotovo naznanil, kakor to predvidevajo zakoni.
Terčelj je na obtožbe odgovarjal, da ne pripada nobeni laični organizaciji, da ne sodeluje v nobenem časniku in ne v nobeni politični aktivnosti. Da se je sicer prej ukvarjal z dejavnostjo in razvojem teh krožkov, ker mu je to dolžnost naložil goriški nadškof in se je s tem strinjala Pokrajinska zveza (Prosvetna zveza) samih krožkov. Sedaj da je le duhovni vodja in katehet v Alojzijevišču, kamor ga je imenovani nadškof, pod katerega ta Zavod spada in ki pripravlja mlade fante za duhovniški poklic. Zavračal je trditev, da je med mladino deloval protidržavno in da bi propagiral svoja načela in politično prepričanje, zakaj vse njegovo čutenje je strogo katoliško in krščansko ter duhovniške narave. Obenem je ob tej priliki izrazil svojo odkritosrčno poštenost do državnih zakonov in svojo popolno pripravljenost za vse, kar služi k razvoju družbenega življenja ob spoštovanju legitimnih ustanov.
Terčelj je v pričakovanju, da mu bo nadškof Sedej dodelil novo delovno mesto v nadškofiji, odšel v Bergamo na jezuitsko Papeško interno fakulteto za družbene vede in tam študiral. V ohranjenem italijanskem prevodu pisma z dne 23. avgusta 1931 je Terčelj sporočil škofu, da se je tečaj začel 2. avgusta in bo trajal do 15. septembra; povedal je tudi, da so predavanja v italijanščini.4 Pomemben je podatek, ki ga je Terčelj navedel v pismu, da je sedaj v Alojzijevišču komisar in zato ni navdušen, da bi prišel v ustanovo, kjer ukazujejo drugi. Škofa je prosil, da mu poleg katehetske službe v mestu dodeli še kakšno drugo zaposlitev.
Že 22. oktobra leta 1931 je Terčelj prejel od nadškofa Sedeja sporočilo, v katerem mu sporoča, da naj prevzame administracijo svetokriške župnije, ker bo tamkajšnji župnik prevzel Ajdovščino. Terčelj je v odgovoru nadškofu navedel več pomislekov. Skliceval se je na dejstvo, da je na Goriškem že deset let, da pa je ljubljanski škof Jeglič izrecno dejal, da je tam le začasno za nekaj let in mu ne da odpustitvenega pisma.
Želel je poučevati tudi v Malem semenišču in prav zaradi tega se je podal v Milano in nato v Bergamo na izpopolnitev, da nihče ne bi mogel trditi, da nima potrebne italijanske kvalifikacije. Ponujenega mesta (vodenje administracije svetokriške župnije) tudi ni mogel sprejeti, ker je obljubil škofu, da bo ostal v Alojzijevišču še nekaj let, kajti po vizitatorjevem mnenju bi vsaka sprememba v Alojzijevišču razburila duhove. Tam je želel ostati tudi zato, ker ga je le-ta ustanova finančno podprla. Rekel je, da ne sme prelomiti dane besede in mora vsaj dejansko zasedati mesto kateheta in duhovnega vodje, kajti sicer bi se tudi drugi gospodje čutili dolžne, da odidejo. Nadškofu je predlagal, da upošteva naslednje: administrator Sv. Križa naj ostane g. Gregorec, upravo Ajdovščine naj prevzame g. Hočevar iz Ustij. Da bi jima olajšal delo, je pripravljen pomagati pri upravljanju brez dekreta o imenovanju. Tako bi ostal v Gorici, vsako soboto pa bi odhajal v Ajdovščino, tako da bi g. Gregorec lahko hodil v Križ. Dva dni v tednu bi v Križu poučeval krščanski nauk, v Alojzijevišču pa bi ga trikrat na teden nadomeščal dr. Pavlica. Terčelj je nadškofu tudi sporočil, da je končal s sestavljanjem Cerkvenega molitvenika (izšel 1932).5
Po tem je prišlo do že zgoraj opisanih dogodkov in Terčelj je bil obsojen na konfinacijo v Campobasso v Molise za 5 let, kakor je goriškemu administratorju Sirottiju sporočil goriški župan Dompieri. Kako je preživljal dolge dneve v izgnanstvu, kjer se je moral vsak dan javiti pristojni oblasti, Terčelj opisuje v dveh ohranjenih pismih: »Bil sem hladno sprejet in občutil sem vso težo in zapuščenost izgnanca. Prevzvišeni mi je preskrbel stanovanje v kapucinskem samostanu. V samostanu so mi odkazali celico in mi dajo tudi hrano. Zadnje dni sem obolel. Čudnega ni nič: po tolikem trpljenju, po tako bridkih izpremembah ...« 6
Dne 13. novembra 1932 je minister Bocchini izdal sporočilo, da je med pomiloščenimi ob priliki praznovanja 10-letnice ustanovitve fašistične stranke tudi Filip Terčelj. Do pomilostitve je prišlo na podlagi prošenj in intervencij, naslovljenih na višje cerkvene kroge, med katerimi velja posebej omeniti jezuita, zgodovinarja verstev p. Tacchi-Ventura.
Terčelj se je tako vrnil domov, toda s tem so nastale nove stiske, čeprav drugačne narave. Na noben način ni mogel dobiti službe, zakaj kar nekaj poskusov, da bi ga škofijski administrator Sirotti nastavil v goriškem delu dežele, je padlo v vodo ob trmastem vztrajanju oblasti, da je Terčelj še vedno lahko državi nevaren element. Ponujeni mesti v Benetkah ali v videmski nadškofiji je Terčelj odklonil. Msgr. Sirotti ga je predlagal za Borjano, oblast je temu nasprotovala. Avgusta 1933 je goriški prefekt poročal goriški kvesturi, da želi Terčelj emigrirati in preiti v svojo nekdanjo škofijo, a že novembra istega leta se je Terčelj obrnil na prefekta s prošnjo, naj mu da dovoljenje, da bi lahko dobil kakšno mesto v goriški nadškofiji. V njej navaja, da ga še vedno vzdržujejo starši.
14. decembra je goriška kvestura obvestila goriškega prefekta, da želi Terčelj zaradi revnih razmer, v katerih živi, preiti v ljubljansko škofijo, kateri je pripadal pred tem. Medtem je bil Terčelju obljubljen potni list. Italijanske oblasti so ugotovile, da je Terčelja v Ljubljani čaka le začasno mesto profesorja na gimnaziji ali meščanski ljudski šoli. Kvestura je izvedela, da je šturski župnik Srečko Gregorec organiziral nabiranje prostovoljnih prispevkov med šturskimi farani, da bi jih izročili Terčelju ob odhodu v Ljubljano. Vso vsoto so karabinjerji zasegli.
Verjetno je Terčelj spremenil načrt in ni odšel v Ljubljano, ker so denar zaplenili, sam pa ni imel nikakršnih sredstev za preživljanje.
Z umikom pa se je za Terčelja začelo novo poglavje. Kakor mnogi, ki so v različnih obdobjih okupacije Primorske pribežali v Slovenijo, je tudi Terčelj na začetku naletel na mnoge težave. V Ljubljani ni bil sprejet z naklonjenostjo, nezaupljivost je čutil tudi s strani sobratov. Postal je katehet na II. državni (Poljanski) gimnaziji in profesor za nemščino. Stanoval je na Poljanskem nasipu v bivši šentpetrski vojašnici, ki so jo spremenili v bolnišnico za duševne bolezni. Tu je bil hišni duhovnik.9
V času bivanja v Ljubljani je zbiral dijaštvo in prirejal številne glasbeno-gledališke predstave. V to dobo spadajo njegovi dramski prizorčki, ki so le nadaljevanje podobnega, že na Primorskem začetega dela, ko je za potrebe dramskih krožkov sestavljal nezahtevna besedila (Ob potoku, Srce in denar, Nedeljska juha, Mala Terezija D. D., La Verna itd.).10 Počutil pa se ni dobro. Mučila sta ga domotožje in melanhonija, ker ni mogel k svojim in ker se ni mogel vživeti v pokrajino, tako različno od Primorske. Kljub temu pa je delal in ustvarjal, se sestajal z dijaki, prirejal glasbene in gledališke večere. Njegovo stanovanje je bilo vedno odprto vsem. Mnogim dijakom je oskrbel dnevno prehrano v raznih javnih kuhinjah in jih kljub svojim skromnim zaslužkom tudi denarno podpiral.
Iz pisem, ki jih je poslal domačim takoj po izpustu iz zapora, je razvidno njegovo trpljenje in to, kako se je želel vrniti na Primorsko: »Bil sem že blizu, da grem na drugi svet in resnično sem si želel smrti. Dne 10. septembra so me izpustili bolnega in moral sem v bolnišnico. Ker ni prostora, bom moral v teh dneh zapustiti bolnico in si poiskati kak kot v Ljubljani. Kaj bo s službo, še ne vem, pa saj itak nisem za težko delo.
Tri stvari so me duševno zlasti mučile:
Prva: da sem po nedolžnem vsled zlobnih ovadb, ki so večji del prišle z Goriške, moral trpeti kot zločinec in narodni izdajalec. Jaz, ki sem izmed duhovnikov v Italiji največ prestal pod fašisti, sem moral znova nastopiti težek križev pot, ki je bil najhujši.
Druga: da sem bil popolnoma zapuščen. Kolikokrat sem mislil na Vas! Brez perila, obleke, hrane, sem trpel tri mesece. Kar je najhujše, je pa to, da so me sumničili in preganjali ljudje, katerim sem storil toliko dobrega.
Želel sem si, da bi po teh bridkih dogodkih prišel domov, da bi se odpočil in pozdravil. Kakor izgleda ne dobim dovoljenja. Tako sem primoran, da boleham v Ljubljani, brez službe in postrežbe. Tolikim sem pomagal, sedaj sem sam brez pomoči. Naj se zgodi volja božja!
Od Vas ni nobenega glasu. Kako sem mislil na mamo in ata za njihov god! Kako rad bi vama voščil, pa sem bil v ječi, lačen in zaničevan. Ves dan sem premolil za oba. Tudi Marinka mi je bila pogosto v mislih, največ pa sem mislil na rajnega Jožeta in na njegove! Mogoče, da se imam ravno njemu zahvaliti, da sem zaenkrat na svobodi. Kaj bo, ne vem, saj smo kot kapljice na veji. Najraje bi videl, da me upokojijo. Naselil bi se v domači kraj, kjer bi bil vsaj rad pokopan.«11
Z drugim pismom je podrobneje seznanil svoje domače s trenutnimi razmerami:
»Kam pojdem, še ne vem. Sedaj iščem kakega kota, ki ga je pa v Ljubljani težko dobiti. (…) Zaenkrat se bom za par mesecev preselil na Studence (tu je bil Terčelj kurat, op.), ker potrebujem še injekcij. Če bo medtem prošnja za dopust ugodno rešena, nameravam dvoje: Mogoče, da grem na Štajersko v Slov. Gradec k zdravniku dr. Simonitiju, kjer ostanem par mesecev v bolnici. Če se pa kaj izpremeni in če dobim dovoljenje, pridem do Novega leta domov. (...). na vseh koncih so nerodnosti in zapreke, pa upam, da bodo minile. (...) Če se bo zvedrilo, se v kratkem vidimo. Naveličal sem se Ljubljane in teh ljudi. Saj so med njimi dobri – in veliko jih je – so pa tudi šeme, prav godni za norišnico. Umobolne bolnike bom najbrže pustil, ker je delo in bivanje med njimi prenaporno. (...)«12
Terčelj je iskal pomoč tudi pri Bevku, za katerega je upal, da ga bo razumel:
»Poslal sem prosvetnemu oddelenju, odseku za srednješolsko nastavitev v Trstu prošnjo, da me namesti v Ajdovščino, ali kak drugi kraj na Primorsko, kot profesorja.
To ponudbo mi je narekovala narodna dolžnost in pravica. Sem namreč eden izmed slovenskih duhovnikov, ki je največ pretrpel od fašistov na Goriškem. Ne bom ponavljal trpljenja v goriških in koprskih ječah, kakor tudi ne konfinacije v Campobassu. Vsi ti dogodki, kakor tudi moje delovanje, so Ti znani. Smatram za pravično, da mi po petnajstih letih omogočite vrnitev in zaposlitev v krajih, iz katerih me je pognal fašizem.
Trenutno čakam na službo v Ljubljani. Rad bi se pa otresel Kranjske in prišel med naše ljudstvo, da bi sedaj, ko gre za biti in ne-biti, pomagal pri Vašem delu po svojih skromnih močeh. Nič ne sitnarim, ker sem vajen biti `v Zakojci`, vendar želim, da mi omogočiš povratek na delo na Goriškem, mogoče ravno na domu, kjer bi lahko okreval. «13
Žal Terčelja tudi Bevk ni razumel ali morda ni smel razumeti. Ponovno se je ponovil primer, ki ga je Terčelj poznal že po prihodu iz fašističnega izgnanstva: zanj ni bilo mesta, ne v šoli ne v prosveti in tudi ne v rednem duhovniškem delovanju. Nekaj duhovnikov pa se je vendarle zavzelo zanj. Tako ga je duhovnik Franc Krašna v novembru leta 1945 povabil, da mu je dušnopastirsko občasno pomagal na župnijah Davča in Sorica.
V teh krajih so okrog 21. decembra izselili nekaj kmetov, ker so bili njihovi priimki nemškega izvora. Župnik Krašna je oznanil v cerkvi, da bo šel takoj po praznikih v Ljubljano in posredoval pri prijateljih, da se bodo vrnili izseljeni kmetje.
Ko sta se dan po sv. treh kraljih, 7. januarja 1946, Terčelj in France Krašna odpravljala v dolino, peš proti Železnikom, da bi od tam z avtobusom šla v Ljubljano, sta ju v gozdu pod Sorico zajela dva aktivista, člana KPS, ju odpeljala v nasprotno smer proti Podbrdu in ju v Štulcovi grapi pod Davčo izročila pripadnikom KNOJ, ki so bili nastanjeni na meji. Ti so ju zahrbtno ustrelili in na mestu zakopali. Kasneje so domačini našli v gozdu brevir, dokaz za grob, čeprav so uradno govorili, da sta zbežala v cono B. Domačini, ki so za grob vedeli, so ob odloku Okrajnega ljudskega odbora Kranj, naj se neznani mrliči pokopljejo, poskrbeli, da sta bila tudi onadva prekopana in položena v grob na pokopališču v Davči. Tedanji župnik Ivan Škvarča je v mrliški knjigi zabeležil: »Prof. Filip Terčelj, rojen 2. 2. 1892; umrl 7. 1. 1946, zahrbtno napaden in ubit. Pokopal župnik Ivan Škvarča.« France Gačnik, njegov naslednik, je poskrbel, da sta ohranili njun spomin urejeni gomili z nagrobnima ploščama.
Terčelj opisuje tudi dogodke, povezane z društvenim življenjem (npr. članek Slovesni dan v Batujah). Prav tako poroča tudi o občnem zboru Prosvetne zveze in sklepih, ki so jih sprejeli (Letošnji občni zbor). Zavzema se za gradnjo društvenih domov, ki bodo omogočali boljše delovanje društev. V članku Društveni dom celo predstavi tloris društvene dvorane in za vsak del dvorane (pod, vrata, okna, streho ...) prikaže točno ceno. Navaja primere kataloških društev na Nemškem, ki slovijo po zelo dobri medsebojni organiziranosti. V nekaterih člankih na začetku navede kak zgled, ki ima poučen namen in se nanaša na sledeče besedilo. Primer: v članku Zibelka katoliških prosvetnih društev14 na začetku pove, da je živel domišljav fant, ki je hotel dvigniti en cent težak kamen, pa mu kljub velikemu naporu ni uspelo. Zato se je iz maščevanja skobacal na kamen, vtaknil v usta prst in si mislil, naj ga zato nosi skala. Z naukom, ki je iz tega izpeljan, potem Terčelj nadaljuje besedilo: Torej tako se godi tistemu, ki skuša dvigniti največji mozaik katoliških prosvetnih organizacij in ga v kosih razkazati strmečim očem. Pravi: »Brezplodno delo bi vršil oni, ki bi hotel dvigniti ves ta fundamentalni kamen; tudi sesti nanj ni mogoče, ker je daleč naokrog viden in previsok. V naših sestavkih ga bomo skušali razdrobiti in vzeti iz tega mozaika samo najizrazitejše sestavne dele ...«15
V dveh člankih z naslovom Gospodinjski tečaji Terčelj poudarja pomembnost tečajev, kjer bi se ženske usposobile za dobre gospodinje. Opisuje gospodinjske tečaje, ki jih Prosvetna zveza izvaja v Gorici in Vrhpolju pri Vipavi. V člankih Šleva, Solnce in seme (Slike iz domačega življenja), ki so izšli v štirih delih, skuša Terčelj z različnimi zgledi poudariti pomembnost ustanavljanja različnih krščanskih društev, saj se s tem krepi in utrjuje krščanski nauk.
Poudari tudi pomen knjižnic, ki naj bi jih med društvi bilo čim več.
V članku Mesto in vas (v rubriki Pomenki) Terčelj zelo natančno opiše prednosti življenja na deželi v primerjavi z mestom. Pravi, da se v mestu ne najde prijetne življenjske skupnosti, ki je znak vasi, kjer se ljudje med seboj dobro poznajo, vedo, koliko si smejo zaupati in se ob srečanju vedno pozdravijo ter si namenijo prijazno besedo. V mestu pa je človek osamljen in navezan sam nase, nihče mu ne pomaga, če ni uradno dolžan. Namesto iskrenosti in ljubezni vlada v mestih sebičnost in pohlep po denarju.
Zanimiva je njegova primerjava hiš v mestu in na deželi. Pravi, da hiše v domači vasi povedo, da jih je sezidal nekdo, ki je v njih hotel bivati z družino. Zbiral je kamenje in les, ker hiše ni zgradil le zase, ampak za potomce. Skrbel je, da jo je prilagodil vetru in vremenu. V mestu pa je hiše sezidal nekdo, ki je hotel služiti denar, zato so le-te od zunaj okrašene z raznimi stebri, slikami in drugimi dodatki.
V vseh člankih pa se Terčelj dotika tudi vere v Boga. Tako tudi v članku Mesto in vas, kjer pravi, da človek svobodno zadiha šele, ko se otrese mestnega prahu in šuma, ko stopi na zelene travnike in v mirne gozdove. Tu ga sprejme domačnost, iskrenost in odkritosrčnost, česar mestni vrvež ne pozna, najlepša lastnost naših vasi pa je globoka vera, kjer v družinah vsi skupaj molijo, skupna molitev pa prinese blagoslov vsemu narodu. Mesta pa skupne molitve ne poznajo, pravi Terčelj.
Članek Šola (rubrika Pomenki) je namenjen staršem in v njem skuša Terčelj poučiti odrasle, kako zelo je izobrazba potrebna, zato je potrebno svoje otroke spodbujati k učenju. Prva šola, ki pusti najbolj globok vtis v otroku, pa je domača družina in najboljša učiteljica je in ostane otroku – mati.
Kar nekaj člankov (Ženska, Dekleta in fantje, Ljubezen, Pred poroko, Poroka, Zakon) se nanaša na odnos moški – ženska. Terčelj pravi, da se kultura naroda spozna tudi po tem, kako se med seboj obnašajo dekleta in fantje. Dekletom svetuje, naj bodo s fanti prijazne in ljubeznive, a ne več, kot se spodobi in zahteva vljudnost. Naj ne dopustijo, da bi o njih zbijali šale. Za dekle je poniževalno in nečastno, če se smeji nespodobnemu govorjenju fantov, saj tako pokaže svojo neizobraženost.
Zanimiva je Terčeljeva trditev, da je poroka večkrat drzni skok v temo. Enemu se posreči popolnoma, drugemu deloma, tretjemu pa prav nič. Žene večkrat postanejo prepirljive, nejevoljne, možje pa prezirljivi, sitni in oblastni, prava muka za ženo in otroke. Zato je zelo pomembno, pravi Terčelj, da vsak dobro premisli in posluša glas vesti, preden stori ta korak.
Članki v obliki pisem (v rubriki Le nesi nesi pisemce), ki so izšli v Našem čolniču, nam skušajo predstaviti Terčeljevo razmišljanje o težavah, ki se človeku pojavljajo v življenju. Mogoče je, da je Terčelj ta pisma v resnici komu pisal in jih potem tudi objavljal v Našem čolniču, saj lahko v knjigi o Filipu Terčelju, ki jo je napisal Marijan Brecelj, preberemo, da si je veliko dopisoval. Lahko pa so to le besedila v obliki pisem, namenjena za objavo v Našem čolniču. Terčelj v njih razmišlja in daje nekomu (prijatelju, bratu) napotke, kako naj ravna v določenih situacijah, npr. ob vremenskih neprilikah, v bolezni in ko je razočaran nad svetom, ki je krivičen. Terčelj mu pravi, da mora v vsakem trenutku ohraniti vero v Boga. Pravi: »Znano ti je, da mora železo in zlato skozi ogenj, da se prečisti. Sam si že udrihal s cepcem po žitu, da so se ločila zrnca od slame. Dobro vemo, da hoče naš nebeški Gospodar v nebeške žitnice le klena zrna. Zato jih mlati s trpljenjem, da se popolnoma očistijo plev greha ...«16
V članku z naslovom Materin dan Terčelj poudarja pomembnost praznovanja materinskega dneva in poudarja, da ta dan v tujini že praznujejo in da je »slovenska mati potrebna, da se je spomnimo v ljubezni, saj zasluži, da se vrnejo k nji vsi oni, ki so zašli na napačna pota, saj pričakuje, da se tudi zanjo dvignejo proti nebu vroče molitve, ki jih tako zelo potrebuje!«17
Posebne vrste poučna članka sta Ozebki in Čudaki. V prvem članku Terčelj razlaga, kaj so to ozebline ali ozebki, kje se pojavljajo in kaj vse posredno povzročajo (Tako je npr. Drejče Komajzelc, poročen 38 let, nikoli bolan, dobil hude ozebke na nogah. Posledica: ločitev od zakonske postelje zaradi ozebkov.). Pravi, da pravega zdravila za njih ni. V Čudakih pa piše o ljudeh, predvsem o otrocih, ki so bolni in zato drugačni (grbavci, jecljavci ...), pa tudi o tistih, ki so sicer pametni in normalno razviti, a so lažnivci, uporniki, sleparji, prepirljivci ipd.
V člankih z naslovom Ob živih vrelcih, ki so izšli v Našem čolniču v petih delih, govori o krstu, birmi, sv. pokori, krstnih obredih, izbiri imena za novorojenčka, o botrih in njihovih nalogah. Bralca poučuje, kaj pomenijo posamezni cerkveni zakramenti, zakaj so potrebni in kaj je treba vedeti o določenih cerkvenih obredih.
V Novomašniku zelo natančno prikaže pot novomašnika od njegove odločitve za duhovniški poklic do dneva, ko novomašnik daruje novo mašo. Poudari tudi vlogo, ki jo pri tem imajo ljudje iz iste župnije – zasledimo versko–vzgojni namen. Zelo zanimiva sta tudi članka Nedelja je in Tihe urice, kjer Terčelj govori o potrebnem nedeljskem počitku, ki pa naj ne bo veseljačenje po gostilnah in lenarjenje. V roke je treba vzeti kakšno knjigo, saj iz nje govorijo pesniki in pisatelji, ki jim je Bog dal talent, da svežijo srce bralca, ga ojunačijo in razvedrijo, kot pravi Terčelj, saj si je en dan v tednu potrebno dobro odpočiti. Podoben nauk lahko izluščimo iz članka Če bi ..., le da je ta napisan v obliki zgodbe o revni družini z Vipavskega, ki sanja o boljšem življenju. Ko nekoč oče iz tednika prebere novico, da je v Buenos Airesu umrl večkratni milijonar, ki je bil doma nekje na Krasu in da dediščino dveh milijonov dolarjev dobijo sorodniki, se vsi domači zamislijo. Želijo si, da bi bili oni ti srečneži in si v mislih predstavljajo, kaj bi počeli s tem denarjem. Le mati zavzdihne in reče, da bi se rada najprej naspala in bi se tako vsaj enkrat odpočila. Otroci so presenečeni obstali in počasi doumevali. Sklenili so, da ji bodo pri delu večkrat pomagali, saj zanje ni zaklad denar, temveč njihova mati. Članek je izrazito vzgojno naravnan; zaklad ni denar, ampak zdravje, zato si je treba vzeti čas tudi za počitek.
Terčelj v vseh člankih poudarja, naj verujemo v Boga, saj nas bo le-ta odrešil vseh težav in neprijetnosti, ki jih doživljamo v življenju.
Dramsko besedilo Šopki govori o družini – materi, hčerki in sinu, ki se pogovarjajo o sv. Frančišku iz Assisija. Besedilo je versko-vzgojno naravnano, saj mati otrokoma naroča, naj se tudi onadva ravnata po krščanskih naukih, kot se je sv. Frančišek Asiški.